Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 15  |  Uvodnik

Pa vreme?

Tretji mesec po imenovanju je grški premier Aleksis Cipras pripravil evropske politike, da so postali previdni v izjavah – a le to. Seveda je Angela Merkel, ko ga je pred štirinajstimi dnevi sprejela, že vedela, da 8. aprila odhaja v Moskvo. Kot ve, da ruski predsednik Vladimir Putin potrebuje Grčijo, da izpelje projekt plinovoda prek Turčije. Grčija je začela pritiskati. Dva dni pred Ciprasovim odhodom v Moskvo je njegova vlada sporočila izračun o neporavnani vojni škodi, ki jo je v drugi svetovni vojni Grčiji povzročila Nemčija. In ob prihodu v Moskvo je Cipras najprej položil venec na grob neznanega junaka iz druge svetovne vojne. Njegova naslednja velika diplomatska postaja bo Peking. A Kitajski je že dal vedeti, da ne misli blokirati vseh njenih investicijskih načrtov. Hkrati je grška vlada pet dni pred tem sporočila, da bo pripravila tudi načrt za morebiten izstop iz evra in ponovno uvedbo drahme. Grki so pobudo prevzeli v svoje roke.

Čas za zgražanje neoliberalne Evrope? Seveda. A tokrat se ne delajo več norca iz Ciprasa. Kako so se že vedli do njega in njegovega finančnega ministra Varufakisa še pred mesecem? Pač, ponižujoče. Merklova je na primer Ciprasu za zmago na volitvah čestitala šele po dveh dneh. S tem se je začelo.

A kaj je mislila Evropa? Da bo s poniževanjem Grkov in zavračanjem vsake njihove pobude dosegla – da se bo Grčija zlomila? Seveda bi se zlomila, ni dvoma. Grčija je na tem, da se spet zlomi. In zato je edino logično, da bo njena vlada storila vse, da se to ne bo zgodilo. Če koga tako zelo ponižuješ in njegove predloge zavračaš, kot da gre za predloge majhnega sitnega otroka – le tako je mogoče razumeti na primer besede nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla –, bo seveda začel iskati druge in drugačne izhode.

Toda pri tem ocenjevanju ne smemo biti prehitri: še preden je Cipras odšel v Moskvo, je zelo jasne signale poslal tudi na drugo stran, v Ameriko. In ameriška administracija se je odzvala neprimerno bolj naklonjeno, kot se na predloge Grčije odzivajo njeni evropski zavezniki.

Grška vlada se torej zaveda geostrateške moči svoje države, zaveda se dejanske ranljivosti Evrope in zaveda se, da njeni domnevni zavezniki – torej preostalih 27 držav EU – dejansko Grčiji ne želijo pomagati. Ker jim ranjena Grčija pač koristi. Ker je ta Grčija opomin vsaki drugi državi in vsakemu volilnemu telesu, kaj ga čaka, če bo volilo novo levico. In ker z razrušeno Grčijo lažje stiskajo svoje sindikate in zaposlene in znižujejo lastne standarde države blaginje.

No, glede na aroganco, ki smo jo videli doslej, bo evropska politična elita zelo verjetno tudi presodila, da ji Cipras le grozi, a da nič od tega ne namerava izpeljati. Da se ne bo drznil bolj povezati z Rusijo. Da ne bo delal paktov s Kitajci. Da ne bo iskal zavezništev z ZDA mimo Evrope. Da ne bo sesul evropske zunanje politike, čeprav to lahko naredi z enim samim vetom. Vse to ima v tem trenutku Cipras možnost storiti. Verjetno bodo evropski politiki spet menili, da gre le za prazne grožnje – in bodo najbrž ostali enako trdi do Grčije, kot so bili doslej. Ker ne vidijo: stopnje rahljanja vezi z Evropo in dinamike morebitnega razhajanja in razpadanja Evrope ne določa Cipras, temveč oni sami, od Merklove do Cerarja. Ker preprosto ne želijo videti, kaj se dogaja v Grčiji. Ker preprosto ne razumejo, da ima stiskanje, ki je posledica finančne krize, pač smrtne žrtve. Mar grška tragedija, ki jo je zakuhalo stiskanje, ni dovolj dramatična? Le zato, ker ni prestreljenih teles, ni trupel na naslovnicah in v večernih poročilih? Evropa razume smrtne žrtve le, kadar nedolžne pobije kakšen nori terorist na Bližnjem vzhodu? Ali ko pilot nemškega nizkocenovnika s polnim letalom trešči v Alpes-de-Haute-Provence? Evropa razume le, če vidi kri? Je umiranje na obroke brez zdravstvenega zavarovanja, z umirajočim zdravstvenim sistemom manj vidno? Sicer pa, Evropa, kakšno je vreme na Lampedusi?

Ostanimo pri evropski aroganci: čeprav se zdi, da Cipras le kaže zobe, in čeprav se zdi, da le kaže mogoče smeri, v katere se bodo stvari odvile, če mu njegovi partnerji (tudi Slovenija) ne bodo prisluhnili, naj vas to ne zavede: ker zelo verjetno se bodo odvile v to smer. Morda se to iz Berlina, Bruslja in Ljubljane ne vidi. A Grki, Siriza, Cipras in Varufakis, mislijo resno.

Zakaj gredo tako na nož? Kaj jim je? Saj druge možnosti sploh nimajo. Mar se to res ne vidi? Pri čemer seveda ves čas sporočajo: Evropa je naša prva izbira. Ne pa edina.

Nemški filozof Sami Khatib je med nastopom v Ljubljani položaj opisal z zgodbico. »Vsi poznamo nemško avtomobilsko industrijo, proizvaja res dobre avtomobile, v njih je udobno, voziš lahko izjemno hitro, drviš, vse deluje, kot mora delovati, le ko se vse bolj približuješ zidu, to ni nikjer razvidno. In to nas čaka: vse deluje, kot da je v najlepšem redu, udobno nam je v tem avtu, nobenih motenj ni, toplo je in prijetno, a na neki točki bo ta politika treščila ob zid.«

Seveda bo slovenska politika nemudoma sedla na evropski vlak zgražanja nad Grki. Ko bi vsaj tokrat izkoristila priložnost, da bi bila zgolj tiho.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.