Čefurkin črnček

»Ti si črnček!« pravi Ruben, ki je že dojel, da je to zmerljivka, Kolji. »Niseeem! Jaz sem roza!« mu odgovarja močno razburjeni Kolja. »Črnček, črnček!« ne popušča Ruben, ki je v resnici precej temno rjav, ne čokoladno rjav, ker barva njegove kože ne vleče na rdečo, ampak bolj na hladno modrikasto rjavo. Ko ga namažeš z otroško kremo za sončenje, v kateri je bel prah, postane vijoličast. Ko se mu koža na komolcih in kolenih izsuši, je skoraj siva in razpokana kakor koža mladega slončka. »Nisem! Ti si črnček! In mami je črnček in tati je črnček in Daša je črnček. Vsi mi nagajate!« Zdaj začnejo Kolji brizgati solze in njegova precej prozorna polt postaja škrlatna od histerije.

Ne vem, ali bi zanj človek lahko rekel, da je bel; nekako bled je, s sivimi podočnjaki in z žilami, ki se pozimi vidijo pod kožo. Poleti na soncu hitro potemni in njegova polt dobi topel peščen odtenek, mišje plavi lasje pa mu posvetlijo. Ima temno rjave mandljaste oči, ki nikakor niso podobne tistemu, kar bi proizvedel slovanski genotip, verjetno imajo zvezo s Turki, ki so se nekaj stoletij sprehajali po Balkanu. Mislim, da sam ne premišljuje toliko o barvah, da misli na točno določeno pinki-roza-Pujsa-Pepa barvo. Nisem pa prepričana, ali je Pujsa Pepa res najboljši opis jeznega Kolje. Z barvnimi opisi je treba biti previden, hitro se nanje nalepi kak drug pomen ali stereotip. Črna, na primer, je v naši zavesti nasprotje bele, tako kot je slabo nasprotje dobrega. Zato se je v jeziku razvilo resnično malo dobrih stvari, povezanih s črno barvo. Tako rečemo: zamolklo črn, črn kot oglje, črn kot vrag, črni maček, črni mrak, črni vran, črni oblaki, gara ko črna živina, nabil te bom, da boš ves črn, črni grob, črna kri, črni dnevi, črna usoda, črne misli, črne slutnje, črni naklep, ima črno dušo, navdajal ga je črn obup, črna groza, najbolj črna revščina, črna žalost, črna nehvaležnost, preprečevanje črnih gradenj, črna borza, črni kontinent, črna Afrika, črni prebivalci Amerike, črni revirji, črne bukve, črna kronika, črna lista, je črna ovca v družini, črna roka, črna smrt, črne srajce, pokriva ga črna zemlja, črno gleda, črno se mi dela pred očmi, črno za nohtom (povzetek iz SSKJ). Ni se lahko boriti s toliko črnine. V svetu marketinga so predsodki, povezani z barvami, resna stvar; če morate, na primer, prodati temno rjavo ali črno barvo za lase, jo morate narediti privlačnejšo. Lotiti se morate asociacij na stvari temne barve, ki proizvajajo ugodje. Tako v oglasu za novo barvo ne boste rekli črna kot oglje, ampak kaj, kar bo slišati bolj seksi, kaj užitnejšega: barva temne čokolade, čokoladno rjava, žametno rjava, ledena kava, hladni kapučino, mokka, karamelna, bogati lešnik, temna češnja, ebenovina in češnja, bakreno mahagonijeva. Ne pretiravam, poglejte recimo imena odtenkov pudrov za obraz, oglaševalci ne rečejo bela koža ali črna koža. Rečejo »vsaka ima svoj odtenek« in si izmislijo 36 barv za obraz: nude, školjka, hladno bež, zlato bež, toplo zlata, barva gline, karamele, zemlje, srca zmelje, lešnika, rožičev, muškatnega oreška, peska iz Kalaharija, nebeško medena barva, lepa bronasta, resnični topaz, strok vanilje, topli pesek, bež odeja, naravni lan. Zanje je denar vsake barve enak. Kakorkoli že, ta izraz, »črnček«, se je pri nas doma že udomačil kot beseda za zbadanje. Kamorkoli gremo, se otroci – in, to me vseeno malo preseneča, tudi odrasli – obračajo in na glas ponavljajo mantro: »Glej, črnček! Črnček. Luštkan črnček. Mali črnček. Mami, črnček! Oči, črnček! Dedi, črnček! Babi, glej ga!« Večino časa njihovi vzkliki izražajo presenečenje, zanimanje za nekaj eksotičnega in nenavadnega, kot da bi na primer rekli: »Glej, čivava!« Občasno se ljudje spustijo v podrobnejši pogovor: »Od kod je?« Ali: »A je posvojen?« Enkrat nas je romski fantek sramežljivo vprašal: »A je iz Črne gore?« In še pripomnil: »Kako ima lepe zobe, kaj bi jaz dal, da bi imel take zobe.« In moje najljubše vprašanje vseh časov, ko sva sinova vozila še v dvojnem vozičku: »A sta dvojčka?« Redno nas sprašujejo: »A govori slovensko?« In kaj češ, rečeš: »Ne, gospa, ima 11 mesecev in govori samo ma-ma, ba-ba in bu-bu.« Na splošno je z jezikom zmeda. Vsakič, ko mu ni do pogovora, nas vprašajo, ali razume slovensko, včasih se pa kar začnejo z njim pogovarjati v angleščini. Temen je, ne zna slovensko, se pravi, da je tujec, s tujci se pa pogovarjamo angleško. Največja zmeda je nastala med našim obiskom v Srbiji: mama po naglasu očitno iz Beograda, otrok iz Afrike, pa govori slovensko! Preden je Ruben to videl skozi njihove oči, ni vedel, da je drugačen. Ampak zdaj že ve. Nazadnje smo brali knjigo Jure in Jaka belgijske ilustratorke in pisateljice Kitty Crowther, v kateri je Jaka kos, Jure pa galeb. In sta prijatelja. Težave nastanejo, ko drugi galebi ne marajo Jake, ker je črn. Tako se je Ruben končno identificiral z neko zgodbo, in kadar zdaj kdo moli prst proti njemu, reče: »Ne mara me, ker sem kos.« In redno se ga, tako kot poročajo tudi drugi starši otrok z afro lasmi, neznanci dotikajo po glavi, navdušeni nad njegovimi lasmi. Nikakor se nisem mogla odločiti, ali je to cena, ki jo mora plačati za naklonjenost, ali je mogoče prav, da ga naučim, naj se upre. Da na primer človeka, ki ga prime za lase, zgrabi za rit. Kljub vsem pripravam, konzultacijam z razvojnimi psihologi, premislekom in analizam naših družinskih in družbenih razmer nam ni uspelo, da bi se temu »črnčku« izognili. Zelo resno smo si prizadevali, da bi naše okolje raz-mono-etnificirali. Zelo diskretno smo med vse druge knjige primešali še take z risbami etnično različnih ljudi, obesili na steno zemljevid Afrike, pred spanjem pa nam sveti globus, kupili smo otroške slikanice, ki govorijo o drugačnosti, naročili prek spleta anatomsko in etnično korektno punčko, celo rjave lego figurice smo dobili iz Legolanda, ker jih pri nas ni mogoče kupiti. Sebi sem nabavila nekaj znanstvenih študij o medrasnih posvojitvah. Zanimivo: v eni izmed njih so vsi intervjuvani temnopolti posvojeni otroci povedali, da se bele posvojiteljske družine vedejo, kot da rasa sploh ni problem, da rasizma ni, da je vsak otrok unikaten. Vsi starši so kupili knjige, glasbila in punčke ter obesili slike. In vse fantke so vpisali h kakemu športu, vsa dekleta so morala peti v zboru. »Ker imajo to v krvi, v genih,« večkrat slišim. Nihče ni rekel, da so ga takoj vpisali na matematični ali znanstveni tečaj. Pravijo, da so jih imeli starši radi, ampak da jih niso znali opremiti za konflikte s predsodki. Tolažila sem se s tem, da v Sloveniji, drugače od Američanov in nekaterih evropskih narodov, nimamo prtljage iz časa suženjstva in kolonializma. In da smo vendarle država, ki je bila med neuvrščenimi in da so bili afriški študenti pri nas dobrodošli kot bratje, nekateri so tukaj celo ostali. Da imamo župana Pirana, ki je en tak študent. Mogoče je malo sporno samo to, da je tak zgolj eden. In da so ljudje, kot je mož naše družinske prijateljice, ki se ni hotel usesti v avto naše babice, ker v njem vozi »takega otroka!«, vendarle izjema. Ampak zakaj je potem pri mojih sinovih »črnček« postal zmerljivka?

Moje najljubše vprašanje vseh časov, ko sva sinova še vozila v dvojnem vozičku, je bilo: »A sta dvojčka?«

V resnici se s temi barvami in jezikom mučim že kar lep čas. Lani sem režirala predstavo za otroke Juri Muri v Afriki pleše po knjigi Toneta Pavčka. Ta gospod je čudovito delal z besedami. Ritem njegovega jezika, nenasilni verzi, lucidne rime in uporaba besed so nekaj, kar gre bralcu naravno v uho, pa naj je v slovenščino še tako priučen. Saj ni čudno, da je ponarodel in da Jurija Murija na pamet recitira že tretja generacija. To je pravljica, ki je v Sloveniji pomembnejša od Rdeče kapice. V vrtcu in šolah se v kurikulu obdeluje kar trikrat: pri treh, šestih in osmih letih. Pa vendar sem bila, ko so me iz Plesnega Teatra Ljubljana povabili k projektu, sprva presenečena. Meni ta pravljica seveda ni bila že v otroštvu vsajena v podzavest, ker so moje zgodnje izkušnje s poezijo povezane z Ljubivojem Ršumovićem in nekim drugim jezikom. Presenečena sem bila, ker sem pravljico povezovala z nizom medijskih debat, povezanih z Afriko, raso, prenašanjem vzorcev in spornih besed, celo s predlogi, da se pravljica prepove. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj so za ta projekt izbrali ravno mene, ki sem čefurka in imam otroka črnčka. Mogoče ravno zaradi tega? Mogoče moram kaj razumeti in razvozlati. Gledališče je vendarle umetnost, ki pisano besedo tolmači v kontekstu časa, v katerem predstava nastaja. In sem se lotila proučevanja. Pavček začne tako: »Čuri Muri, kljukec Juri, tisti, ki je s hruške pal, včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval.« Aha, se pravi, Juri Muri je padel s hruške, to tudi v srbščini pomeni, da ni ravno bister. In ker se v gledališču vedno ukvarjamo z zornim kotom pripovedi, se ta očitno začne s tem, da je Juri Muri bedak in da bo vse, kar se mu bo zgodilo v nadaljevanju, zabloda, ki se bo na koncu razkrila, dokazala in spremenila. Tako se pripoved tudi dejansko konča: »Zdaj je fant čistoče vzor, verje naj mi, kdor ni nor!« Vmes pa je nekaj težav, na primer: »Pa je mislil: Bolje iti bo na južno stran zemlje, tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive.« Ali: »(…) v pičlih sedmih dneh spozna, kaj premore Afrika (…)« In še: »A najbolje je zna biti v tej deželi vendar to: Juri Muri neumiti tu zamazan je lahko.« In ko se drama razvije: »(…) lačen, truden, komaj živ med zamorce je zavil. Tam med goščo sredi drevja, tam pod palmami nekje, v čudnih hišah iz vejevja pravi črnci žive (…)« In na koncu: »Fantje, milo brž vzemite in umazanca umijte, da spoznamo, kakšen je, če je črnec ali ne!« Nerodna reč. V osnovi se mi glavna misel sploh ni zdela sporna. Fant, ki se ne mara kopati in nima pojma o ničemer, sanjari o pobegu v eksotično deželo, neko Indijo Koromandijo, ki se ji v pripovedi po naključju reče Afrika. Spozna, da se tudi v Afriki ljudje kopajo, se pravi, da smo ljudje povsod enaki. Odraste in pride domov. Ampak kaj je z besednimi zvezami »pravi črnci«, »zamorski kralj«, »črnec ali bel«? Kaj z evropocentričnim predstavljanjem Afrike kot nerazvite dežele brez vode in mila, ki jo celo spoznaš v sedmih dneh, kjer imajo glavno besedo živali in v kateri ljudje nagi živijo pod palmami? Pa ta povezava med temno kožo in umazanijo. Do Rubena je enkrat v parku prišla deklica, polizala prst in mu ga podrgnila po čelu, da vidi, ali gre umazanija (ali barva) dol. Pa besede: zamorec, črnec. Nemudoma sem klicala lektorje in dramaturge, da jih vprašam za mnenje, kako naj se obnašam. Večinoma sem dobila odgovor: »Saj to je klasika, ne moreš spreminjati klasike.« In: »Pa zamorec je lepa slovenska beseda, ki govori, da je nekdo prišel iz dežele za morjem, se pravi iz Afrike.« Žal se SSKJ ne strinja ravno s tem opisom in pravi: »zamórec -rca m nav. slabš. človek črne rase; črnec: ameriški zamorci; črn je kot zamorec ∙ ekspr. na ladji ga imajo za zamorca opravlja najtežja, najmanj plačana dela; dela kot zamorec veliko, težko in za majhno plačilo.« Etimološki slovar slovenskega jezika, ki ga je izdal ZRC SAZU, tudi pravi, da beseda zamorec nima nič opraviti z morjem, ampak izhaja iz nemške bede mur – črn. Ko sem raziskovala, sem našla duhovit tekst iz Mladine iz leta 2001, ki pravi: »Najbolj zapletena pa je beseda zamorec. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedena kot navadno slabšalna, ampak če imamo kavo, sladico, mestni grb, uhan in najslavnejšega ljudskega mačota (saj veste, ljubčka Lepe Vide), ki se imenujejo zamorec, s tem ne more biti nič narobe. Etimološko je beseda zamorec hecna zato, ker po ljudski razlagi to pomeni prebivalec kraja za morjem in je znana od 16. stoletja. Po ugotovitvah stroke pa se izkaže, da izhaja iz pridevnika mur, tj. črn, in torej sodi v isto skupino kot muri, tj. črn pes, murnček, čuri muri, murka ... vse skupaj pa izhaja iz indoevropskega korena hmauro, ki pomeni temen, od koder pride tudi nemška beseda Mohr za Mavra ... Skratka, zamorec ni nič drugega kot črnec, zato ni razloga, da bi bil slabšalen.« (Muri, murček, zamurček – katere besede so rasistične?, Janja Prešern, Mladina, št. 33, 21. 8. 2001)

Nikoli nisem zagovarjala reševanja težav s prepovedjo. Prepoveš eno pravljico – takoj se pojavi šest novih problemov.

In sem si predstavljala našo skupino iz vrtca, ki pride na mojo predstavo in še isti dan pri kosilu kliče Rubena »Zamorec, zamorec!«, ker so se otroci tega ravno naučili v gledališču. Koreografinja in plesalka Maša Kagao Knez in glasbenik in igralec Jose, ki sem ju povabila, naj z mano delata predstavo in dasta s svojimi delno afriškimi geni in slovenskimi izkušnjami projektu dodatno kredibilnost, sta me poučila, da ne bolijo besede, ampak kontekst, v katerem so izgovorjene. Tako sem se vrtela v krogu politične korektnosti, materinskih čustev, spoštovanja velikega pesnika, odgovornosti do igralcev, dokler ni prišel na obisk prijatelj igralec Branko Završan, ki zadnje čase tudi prevaja in piše poezijo, potegnil meč in presekal gordijski vozel: »Zamenjaj domorodci z domačini, zamorci z geografskim pojmom, recimo Afričani, »saj pri črncih seve, se privadil je vode« zamenjaj s »Saj v Afriki, seve …« Vse ima skoraj isto število zlogov in bo mogoče čisto lepo odpeti. Dele, za katere ne veš, kaj bi z njimi, pa vrzi ven, saj si v gledališču, in nehaj komplicirati.« In smo naredili tako.

Nikoli nisem zagovarjala reševanja težav s prepovedjo. Prepoveš eno pravljico – takoj se pojavi šest novih problemov. Če ljudi ne naučiš, kako razmišljati o teh temah, jim tudi odmikanje problemov ne bo pomagalo. Kaj pa Pika Nogavička in njen oče, ki je »zamorski kralj«, ali Tom Sawyer in hudobni Indijanec, ki zagreši umor, otroke preganja in ki ga nazadnje ujamejo in po kratkem sojenju brez pravice do kakšne resne obrambe obesijo? Da Karla Maya, ob katerem sem zrasla, sploh ne omenjam. Nisem prepričana, da je branje brez razumevanja časa in konteksta, brisanje zgodovine, rušenje spomenikov, zažiganje drugačnih misli in uničevanje vsega, kar je obstajalo pred nami, prava pot, da naučimo otroke razumeti sedanjost. In gledališče je ravno primeren prostor za takšne interpretacije in razbijanje stereotipov. Ne samo gledališču, umetnosti nasploh bi lahko naložili, da vnaša zmedo in odpira vprašanja, starši, vzgojitelji in učitelji pa naj si potem belijo glavo z vprašanjem, kako bodo otrokom razložili pojme rasa, diskriminacija, rasizem, enakopravnost, celine, suženjstvo, revščina, razvoj, drugačnost, spoštovanje, sobivanje, jeziki, različne družine in podobne pripetljaje sodobnega časa. Prijateljica Saša Pavček, hčerka pisatelja in pesnika Toneta Pavčka, pripoveduje čudovito zgodbo o fantu, ki se je, še v nekem drugem stoletju, ko je bil otrok, kopal na prostem, z mrzlo vodo in smrdljivim milom, in ker ga je zeblo, se včasih sploh ni spral in je bil namiljen ves dan in ga je milo peklo. Ko je odrasel in postal velik pesnik, kar je bilo v nekem drugem času, pa spet ne tako davnega leta 1958, je o tem napisal zgodbo. Zgodbo o fantku, ki sovraži milo, brisačo in vodo, ki pobegne v romantično, na pol izmišljeno deželo Afriko. Ta zgodba je za naše otroke nepričakovano postala ključ za zgodnje razumevanje drugačnosti. Za otroke, ki še zmeraj živijo v etnično monotoni družbi, v kateri so temnopolti dojenčki enako redki kot čivave.

Zgodbo o fantku, ki sovraži milo, brisačo in vodo, ki pobegne v romantično, na pol izmišljeno deželo Afriko. Ta zgodba je za naše otroke nepričakovano postala ključ za zgodnje razumevanje drugačnosti.

In tako svojega temnopoltega otroka vzamem iz vode velikega bazena. Kriči, da noče ven, ker daleč od tega, da vode ne bi maral, večji problem ga je izvleči iz nje. In stojiva v garderobi in on hlipa in občasno težko vzdihne. Brišem ga z gromozansko brisačo. Na srečo sva v garderobi skoraj sama, tako da najin cirkus gledata samo še en oče in deklica, nekaj starejša od Rubena. Očetu je verjetno vse jasno, to kričanje, voda, trma in muke oblačenja. Deklica pa naju opazuje in reče: »Oči, kaj je TO?!« in s prstom kaže na Rubena. Uh, kar slabo mi postane. Delati se, da je nisem slišala, ne morem, preblizu sva, prenaglas je rekla in preveč je stegnila prstek. Za spoprijemanje s to temo v tem trenutku res nisem pripravljena. Dovolj težav imam z oblačenjem nogavic na nogo, ki se noče obuti. V trenutku analiziram svoje možnosti: nimam izhoda, če oče blekne kako neumnost, bo treba razčiščevati. Na moje neverjetno presenečenje in pozneje navdušenje oče z resno razočaranim glasom reče: »Pa fantek, a ne vidiš?« Hvala ti. V tišini oblečeva jaz svojega fantka in on svojo punčko in vse je tako, kot mora biti.