Grega Repovž

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Kdo je tukaj nor?

Najbolje je začeti s preprostim primerom. Z nepomembnim prometnim zamaškom, sicer eni izmed najpomembnejših tem v teh državi. Torej: ceste popravljajo po vsem svetu. In, še več, vsi jih popravljajo, ko je vreme lepše. Po navadi poleti. Enkrat tu, enkrat tam. Presenečenje: to ni slovenska posebnost, še več, ni dokaz korumpirane družbe. In ne gre za ostanke komunistične preteklosti ter balkanske nesposobnosti niti sodobnega kapitalizma. Nič od tega. Prometni zamašek je najbolj normalna zadeva na svetu. Nenormalno je le to, da je prometni zamašek v središču prestolnice tema osrednjih poročil in naslovnic časopisov. Če hočeš narediti nov odcep, moraš cesto zapreti. Ni znanost, je pa očitno v Sloveniji o tem malo znanega.

Na prometne zamaške se vsi spoznajo, tako kot na čakalne vrste in izobraževalni proces na vseh ravneh ter na vse vrste upravnih postopkov. O teh najraje na veliko in zelo vehementno debatirajo nekompetentni novinarji z nekompetentnimi gosti.

In če je obratno? Kaj pa je narobe z nami kot bolniki in uporabniki zdravstvenih storitev? In kaj, če so starši tisti, ki povzročajo anomaličen šolski sistem – s svojim vse bolj histeričnim pritiskom na učitelje in svojo projekcijo lastnega življenjskega uspeha na uboge sinove in hčere? In če morda ni problem v zdravstvenem sistemu, ampak v nas, ki, ko nastopamo kot bolniki in svojci, postanemo narcisistični pobesnjenci, ki niso pripravljeni sprejeti niti tega, da že medicinska sestra bolje presoja naše stanje, toliko bolj pa zdravniki? Iz vsakega odstopajočega primera, primera, ki se zgodi vsake toliko, pa vedno znova naredimo domnevno splošno prakso. Korupcija!

Ker prav v tem je kleč: današnje čakalne vrste so v veliki meri posledica prav histerije politike, javnosti in medijev, zaradi katere o vrstnem redu sprejemanja bolnikov danes ne odloča stroka, ne odloča vsak posamezni zdravnik s svojim medicinskim osebjem, ampak naša lažna pravičnost in moralnost – iz teh dveh neumnih podlag nam je uspelo narediti sistem čakalnih vrst v zdravstvu, se tega sploh zavedamo? Seveda velik del problemov izvira iz omejitev kadrov in denarja, prekleto močno pa na nastajanje čakalnih vrst vpliva lažna pravičnost, prevedena v natančne čakalne vrste, ki so dejansko odvzele zdravnikom pravico odločanja o načinu obravnave posameznega bolnika. Problem slovenskih javnih sistemov ni neurejenost ali korupcija, ampak pravičniška zbirokratiziranost – in ne kažite s prstom na odločevalce, ta birokratski pravičniški sistem je pač zahteva prav te javnosti, ki se seveda spozna tudi na organizacijo dela, poleg prometa, šolstva, urejanja uprave in urejanja odvodnjavanja.

Ne, ni mogoče doseči te pravičnosti, in če se še toliko trudimo, da bi bilo vse pravično urejeno, tega tudi do konca izpiljeni sistemi nadzora nad zdravniki in medicinskim osebjem – ki se jim že zdaj upravičeno meša zaradi tega – ne bodo prinesli.

Dejansko bi morali biti zdravniki in medicinsko osebje (pa tudi učitelji in drugi uslužbenci …) upravičeno užaljeni. Obravnavamo jih kot kriminalce. Še huje: njim je krivda že vnaprej dokazana – taka je danes naša zakonodaja. Mar res ne zaupamo tem ljudem, da bodo znali sami presojati, kaj je prav in kaj ne, kdo lahko še dva meseca počaka na operacijo in koga bodo čez vrsto prestavili, ker ocenjujejo, da bi bilo to dobro zanj? In če bi komu operacijo prestavili zato, ker na primer njegov svojec zaradi njegove bolezni nesorazmerno trpi, na primer? Ne, tega ni v sistemu. Se sploh zavedamo, da smo s sistemom, ki je zdravnikom vzel ogromen del pristojnosti, v resnici samim uporabnikom naredili ogromno škodo? Zdravniki eden za drugim zatrjujejo: če ne bi bilo sistema čakalnih vrst, bi bile te veliko krajše. Ker bi sami določali prioritete. Ampak mi jim ne zaupamo. Zakaj jim potem zaupamo, da nas operirajo in nam določajo diagnoze, če jim že v elementarnih presojah ne zaupamo?

In prav ta sistem je tudi vir konfliktov. Zdravnik velikokrat ne sme narediti tistega, kar bi bilo najbolj naravno. Ne sme. In potem ga uporabniki gledamo in si mislimo, da se mu je zmešalo – zakaj je pravkar zakompliciral življenje sebi in nam? On pa nam razlaga, da tega ne sme storiti – na koncu zato, ker bo eden izmed nas potem še vedno nezadovoljen in ga bo prijavil. In potem bo šel ta zdravnik, ki nam je pomagal, skozi noro nadzorstveno kalvarijo, ki mu bo požrla živce za dve leti. Enako velja za učitelje. Pač raje izvedejo tudi neumne postopke, ker nikoli ne vedo, ali ne bo izza ovinka priletel besen oče nekega malega »genija«.

Ta zbirokratizirani sistem imamo zato, ker smo rekli, da je sistem, v katerem imajo zdravniki, šolniki, policaji, upravni delavci itd. pristojnosti, slab. Politika pa je to potem pograbila in nam, vsevednim državljanom, ustregla.

In tako se vrtimo v teh začaranih krogih – in krivimo »birokracijo«. A ta birokracija, to smo mi: mi ustvarjamo to birokratsko okolje, od tistega trenutka, ko zahtevamo, da naj se stvari pravično uredijo, da naj se vse zapiše v zakone in uredi, da ne bo naš zdravnik koga uvrstil pred nas na čakalno listo – ker to bi bilo nepravično, kajne? Pri čemer o stanju tega drugega ne vemo nič in nas – in tu se skriva bistvo – zanj prav malo briga.