Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 6  |  Uvodnik

Pripravimo se

V intervjuju, ki ga je v Linzu za to številko Mladine naredil Borut Mekina, njegov sogovornik Robert Eiter, vodilni avstrijski antifašist, uvede pojem socialna ne-varnost. K njemu se bomo še vrnili. Je središčni pojem, ki opredeljuje sedanjost, predvsem pa bo risal našo prihodnost.

Delamo se namreč, da se ni zgodilo nič. A Slovenija je postala država, obkrožena z državami, ki jim vladajo izrazito nacionalistične in skrajno desne stranke. Delamo se, da se v Avstriji ni zgodilo nič. V Italiji je zmaga skrajne desnice zelo realna možnost.

Toda zgodile so se prekleto resne stvari. Slovenija je edina država nekdanje Avstro-Ogrske, kjer (še) ne vlada skrajna desnica. Ne gre pozabiti, da ta zmaguje vedno znova, čeprav prej javnomnenjske raziskave tega tako jasno ne pokažejo. Na to, da je zmaga skrajne desnice zmeraj znova presenečenje za analitike, smo se tudi že navadili.

In odgovor, zakaj se to dogaja, pač ni, da so ljudje nacionalisti in rasisti, zaradi česar so dovzetni za sovraštvo. Ne, ostati je treba pri osrednjem vprašanju, osrednjem pojmu, ki gre vsem že tako na živce, ker se zdi odgovor na vse naše težave – a kaj, ko dejansko tudi je. Ali kot pravi Eiter: »Skupni imenovalec razrasta desnoradikalnih idej je proces družbene razgradnje, razgradnje solidarnosti in rasti pritiskov na posameznika. Po letu 1995 se realni dohodki spodnje tretjine ali polovice delavcev v Avstriji znižujejo, družba se razslojuje, pritisk na delavski razred raste. Veliko služb, ki so jih nekoč opravljali slabše izobraženi, danes zaradi digitalizacije in avtomatizacije ni več. Povečujejo se pritiski na produktivnost, število bolniških odsotnosti raste, raste število duševnih bolezni, hkrati se manjša število fizičnih poškodb pri delu. Tako imenovane menedžerske bolezni imajo danes delavci.« Toda težava ni le v tem: ker postajajo kapitalisti vse bolj anonimni, ker torej ljudje ne morejo pokazati na osebo, ki jim je zagrenila življenje, so v njihovih očeh pač razvidni tisti, ki njim domnevno jemljejo delo, saj slabše izobraženi volivci iščejo najočitnejše, najvidnejše in najoprijemljivejše slike sovražnikov. Seveda begunce, ampak ne le njih. V Avstriji so na udaru tudi ženske, vsi drugače misleči in kritično razmišljujoči. In seveda Slovani, da ne bo kakšnih dvomov.

Zgoraj smo izpustili pojem, ki nam gre vsem že močno na živce: neoliberalizem.

To so procesi, ki potekajo tudi v Sloveniji. Velja se zavedati tega, kar pravi Eiter. Sovraštvo se nabira, sovraštvo je usmerjano. Veseljaški prijatelj z Dunaja poroča, da so po letih miru nenadoma na njegovo zunanjo podobo spet začele leteti zmerljivke, ki jih ni slišal dolga leta. A na Dunaju še ni težav – se pa družba hitro spreminja, nenadoma postajajo dopustne stvari, ki jih v evropski novi omikanosti in medsebojnem spoštovanju ljudje niso več izražali. Evropa se spreminja in spremembe so celo veliko obsežnejše, kot so bile v tridesetih letih prejšnjega stoletja: nacionalizem in fašistični pojavi so zajeli več držav kot kadarkoli prej v zgodovini. Takrat je bila Evropa bolj razdeljena, danes so barve nacionalističnega veliko enakomerneje razporejene po vsej celini. A da ne bomo zgolj črnogledi: velika Nemčija dejansko ostaja med normalnejšimi državami, kar je seveda sreča za celotno celino. Tudi Francija je večidel na varni strani, na srečo gredo postbrexitovski procesi v Veliki Britaniji v podobno smer. Ni torej vse izgubljeno. Je pa v resnih težavah srednja oziroma vzhodna Evropa. Vlada ji nacionalistična politika z močnimi elementi fašizma. Ne zdi se, da lahko te procese ustavi kakšno posredovanje od zunaj – ne gre torej računati na Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo pod morebitno novo laburistično vlado: ne bodo nam mogli pomagati. Sreča je zgolj to, da ti procesi v teh državah stagnirajo oziroma se obračajo. Če bi bilo še tam tako, celini ne bi bilo pomoči.

Res je: v Sloveniji imamo le eno stranko, ki je odkrito rasistična in nacionalistična. A to ni tolažba, razen Levice vse stranke stojijo za neoliberalnim kapitalizmom. In ta je tisti, ki to povzroča. Rahla neznanka je Marjan Šarec, a žal govori podobno podjetščino kot drugi.

Takšne razmere so produkt neoliberalizma. Ta povzroča pri ljudeh občutek socialne ne-varnosti. In ljudje se nanjo tako odzovejo. V Avstriji ali Sloveniji. To je vgrajeno v sistem. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.