Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 24  |  Uvodnik

Uvodnik / Loredanova zanka

Dramatični so v teh dneh opisi poraza vlade, premiera Roberta Goloba in zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana: le zapravila sta denar, čakalne dobe se niso skrajšale, veliki stresni test slovenskega zdravstva ni uspel. Čeprav je Mladina oster kritik ministra in ves čas dvomimo o njegovih dejanskih namenih, pa je treba biti v kritiziranju ministra natančnejši. Bešič Loredan res ni nikoli verjel, da bo stresni test sam po sebi povzročil skrajšanje čakalnih vrst, pa čeprav je to rekel. Vsi smo razumeli, da je s svojimi besedami izrazil zgolj upanje, da se bo to zgodilo. A intenca stresnega testa je bila ves čas uvideti, kaj se zgodi, če zdravstvu res daš ves denar, ki ga ta ves čas zahteva. Kaj se je zgodilo? Točno to, kar je napovedal novinar Mladine Borut Mekina ob napovedi stresnega testa: nič.

Nič? Ne, to ni točen opis. S čakalnimi dobami se namreč ni zgodilo nič dobrega. Razkrilo pa se je, da tisti, ki imajo moč usmerjati denar v slovenskem zdravstvu, v sebi nimajo toliko moralnih zavez do bolnikov, kot radi hvalisavo govorijo, ampak jih zanima predvsem zaslužek. Ne le to: ne samo, da ne sledijo interesu pacientov in družbe, vseeno jim je zanje, z veseljem in radostjo v žepu so stisko pacientov pripravljeni zlorabiti. Če ne bi bili taki, bi se čakalne vrste skrajšale. In to je ves čas govoril tudi Bešič Loredan. Zato jih je poslal na stresni test: in na njem so padli.

Da bi se izognili morebitnim nesporazumom, naj takoj zapišemo, da ne govorimo o zdravnikih, ampak tistih, ki so tako grobo in nesramno s svojimi zasebnimi interesi pripravljeni zlorabljati ta zdravstveni sistem, znotraj in zunaj njega. Seveda so med njimi tudi zdravniki – a zgolj po izobrazbi in preteklem delu. Že davno so namreč prešli med vojne dobičkarje na bojnem polju, imenovanem starajoča se družba. Svoj naziv doktor medicine zgolj zlorabljajo za dostop do denarja. Pri tem pa seveda škodujejo celotnemu zdravstvu, najprej in najbolj pa poklicu zdravnika, torej kolegom, ki to delo dejansko s predanostjo opravljajo. Če kaj, lahko zdravnikom kot cehu očitamo le to, da so preveč let tiho spremljali, storili pa nič, v neki točki pa sta interes in moč teh privatizatorjev zdravstva postala tako močna, da so se lahko zgolj podredili oziroma umaknili. Kar je človeško.

Kaj je torej razkril stresni test? Da se je denar porabljal. Za resne posege? Tudi, a v manjši meri. Predvsem je šel za lahke posege, netvegane, kjer ostane izvajalcu več denarja. In kdo je opravljal te posege za zasebnike? Seveda tudi zdravniki, najeti iz javnega sektorja. In kaj je posledica? Da so se vrste za izvedbo nujnih posegov, kjer gre pogosto dejansko za življenje in smrt, podaljšale, ker se je denar porabil za lažje in manj nujne posege, zdravniki pa so svoj čas za dopolnilno delo (poimenujmo ga tako) porabili za prav te posege. Rezultat: daljše čakalne vrste in bolj obremenjeni že doslej najbolj obremenjeni deli zdravstva.

V bistvo je vseeno, ali je bil Bešič Loredan naiven, zvit ali pa zaupljiv do svojih prijateljev in kolegov (da, s temi zasebniki se druži in pri enem od njih tudi dela). Stresni test je zdaj črno na belem dokazal, kar so kritični analitiki zdravstva že ves čas trdili. In to je zanka, v katero se na prvi pogled zdi, da se je ujel sam Bešič Loredan, vanjo pa potegnil tudi premiera Roberta Goloba. A ni se ujel v zanko on.

Bešič Loredan ima zdaj namreč v rokah dokaz, da denar ne konča na pravem naslovu – pa naj neoliberalci v zdravstvu in zunaj njega to še tako zagotavljajo. Morda je res vedel že prej – a v tem prostoru izjemno močnih interesov in pritiskov je verjetno res potreboval papir, ki dokazuje, da so vsa govorjenja o učinkovitih zasebnikih pri izvajanju specialističnih storitev (pri čemer so res učinkoviti in tudi profesionalni, ponujajo dobre storitve, a le izbrane in z jasnim ciljem) v svojem bistvu zavajajoča. Gre za nesorazmerno in z vidika države neracionalno prelivanje javnega denarja in denarja prebivalcev v zasebne družbe. Stranska učinka tega prelivanja denarja pa sta dva: povečevanje obremenjenosti javnega zdravstva (s težjimi primeri), s tem seveda podaljševanje čakalnih vrst, manj denarja za javno zdravstvo in v končni instanci dejansko rušenje javnega zdravstvenega sistema ter – to je najhuje – popolna preobremenjenost in naveličanost vseh, ki v javnem zdravstvenem sektorju vztrajajo. Ne moremo pa tudi ne omeniti še ene posledice – tega zlasti zdravniki ne želijo slišati: zaradi tega izigravanja, od katerega je imel korist tudi marsikateri zaposleni v javnem zdravstvu, je prišlo tudi do moralnega zloma poklica in seveda padca ugleda teh v resnici zelo prizadevnih ljudi – malodane vseh, ki res težko garajo v javnem zdravstvu – v očeh javnosti.

In zdaj? Bešič Loredan ima zdaj dejansko v rokah štiri ase. Črno na belem ima poti denarja. Vse se je izkazalo – tudi to, kdo se je ujel v zanko. Črno na belem ima zdaj minister, kdo, kje in kaj dela. Črno na belem ima, kje končajo primeri. In kam se odliva denar. A ta dokaz ima zdaj pred sabo celotna javnost. Pot denarja zdaj vidijo tudi vsi, ki v zdravstvu delajo.

Ta denar je treba vrniti v javno zdravstvo. Dovolj je tega izigravanja. Čas je, da denar pride do zdravnikov, sester in vseh drugih, ki (še) delajo v javnem zdravstvu. In naj tam tudi ostane. V obliki nagrajevanja in plačila dejansko opravljenega dela, v obliki naložb in investicij, v obliki spodobnih delovnih razmer – in predvsem brez teh mišmašev, ki jih gledamo zdaj. V tako zdravstvo se bodo vrnili tudi tisti, ki so iz njega odšli.

Minister Bešič Loredan je dejansko s stresnim testom odgrnil težko in temno zaveso. Napadan torej ni, ker stresni test ni uspel. Ampak ker je.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.