Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 12  |  Uvodnik

Uvodnik / Macron in Frančišek

Sedemindvajsetega februarja letos je iz Pariza prišla novica, ki se je Evropejcem zdela čudna in nesprejemljiva. Francoski predsednik Emmanuel Macron, karkoli si že mislimo o njem, brez dvoma nima dlake na jeziku. In na neformalnem srečanju predsednikov v Parizu, ki se ga je udeležil tudi premier Robert Golob, posvečeno pa je bilo predvsem razmeram v Ukrajini, je Macron načel tabu temo.

V javnost je prišla le njegova izjava, da ni mogoče izključiti pošiljanja evropskih kopenskih sil v Ukrajino, z dodatkom, da glede tega »med udeleženci sestanka ni bilo soglasja«. Seveda so vsi, s slovenskim premierom in obrambnim ministrstvom vred, hiteli zagotavljati, da to ne pride v poštev. Ampak Macron ima prekleto prav.

Zakaj mu prikimavamo? Ker to, o čemer je govoril, izhaja iz razmer v Ukrajini. Tam vsega primanjkuje. Hrane, zdravil, vsega. V državi vlada huda revščina. A to z vojaškega vidika ni taka težava. Zmanjkuje jim vojakov. Vse, ki so jih brez prisile lahko pripravili, da so v roke vzeli orožje, so že vpoklicali. Ukrajina ima že ves čas v primerjavi z Rusijo premalo vojakov, a zdaj je v krizi. Pa ne zato, kot bi morda kdo nespametno pripomnil, ker so Ukrajinci pred vojno pobegnili. Iz te močno razslojene države, pač tipične postsovjetske, kjer je na eni strani bogati odstotek, na drugi strani pa ena sama prekleta revščina, so se umaknili najpremožnejši ter predvsem ženske in otroci. Zelo malo moških je dejansko odšlo, za današnji čas se jih je za vojaško uniformo odločil velik odstotek. In da ne bi bilo dvoma: pravica vsakega svobodnega človeka je, da se vojne ne udeleži. Izogibanje vojaški suknji ni problem te vojne. Problem je, da ima Ukrajina izjemno velike izgube. Preprosto je res veliko njenih vojakov v teh dveh letih umrlo, velik del jih je tudi invalidov, ki se seveda na bojišče ne morejo vrniti. Uradnih podatkov ni, a o tem govorijo ukrajinska pokopališča. Grobov je preveč. Uradni podatki o umrlih niso verodostojni, toda že predani aktivisti – tudi slovenski –, ki v Ukrajino vozijo pomoč, poročajo o tem. O tem govorijo tudi sami ukrajinski vojaški častniki. Vsa pokopališča so polna svežih grobov.

Razmere v Ukrajini so neprimerno težje, kot smo si v Evropi pripravljeni priznati.

Seveda bi bilo za dušo blagodejno na tem mestu napisati: Rekli smo vam. Res smo rekli. Da je hitra in učinkovita zmaga Ukrajine in zaveznikov nad agresorjem Putinom le slab domišljijski spis. Preprosto zato, ker je na drugi strani nevaren despot, ki ima res velikoruske blodnje in ki mu je malo mar tudi za ruska življenja – in ker je ruska vojska preprosto mogočna, ker je mogočna tudi sama Rusija. Nobeden izmed politikov v Evropi in Ameriki ni hotel slišati pozivov, naj se ta vojna čim prej pripelje do premirja, strani pa za pogajalsko mizo. Putina so podcenjevali, rusko vojaško opremljenost zasmehovali, napihovali pa šibkost ruskega gospodarstva. A kje smo danes – v vojaškem smislu? Rusi so na bojnem polju močni. Rusija hitreje nadomešča orožje kot Evropa in Amerika. A še pomembneje: na bojišče dovaža nove vojake, sicer v resnici tragične žrtve te vojne na drugi strani bojišča. Nič manj izgub nima, nič manj mrtvih in ranjenih, le vedno znova jih vzame iz drugega dela Rusije. Grdo, neusmiljeno, vendar Rusija ni demokracija. Ukrajina nima takšnih virov vojakov. Navsezadnje tudi nima takega brezkompromisnega odnosa do človeškega življenja.

Nobenega dvoma torej ni, da je ta vojna že na prelomnici – o kateri je seveda bogokletno govoriti. Na prelomnici, ko je Rusija močnejša, Ukrajina pa v vse slabšem položaju. Pred tem, da bo poražena. Da se lahko Rusi začnejo širiti naprej po ukrajinskem ozemlju. To se bo namreč zgodilo, če se vojaško ne okrepi (z ljudmi in orožjem). O tem je predsednikom govoril Macron. Imel je prekleto prav že takrat. Povedal je tudi bistvo: Ukrajina ne potrebuje le več orožja, ampak predvsem iz meseca v mesec bolj potrebuje vojake – da bo lahko zgolj ohranjala status quo. Ukrajinski vojaški »kadrovski« bazen je izčrpan, če raje uporabimo to nevtralno birokratsko besedno zvezo.

Zato ima Macron prav. Evropske države se bodo morale začeti, če še vedno verjamejo v vojaško zmago, pogovarjati o napotitvi vojakov v Ukrajino. Seveda obstaja tudi druga možnost. Diplomacija. Ugotovitev stanja na terenu. Iskanje političnega izhoda. Sedenje za pogajalsko mizo z zmagovitim Putinom. Podpis dobrega sporazuma o nenapadanju med Evropo in Rusijo. Se sliši bogokletno? Drži, za to bo treba imeti dober želodec. Glede na vse velike besede še toliko bolj. Nihče tudi ne ve, kako zavezati Putina k prihodnjemu mirovnemu ravnanju. Vse to je na mizi. In seveda bo Putin v tem primeru zmagoslaven. Se zdi tak poraz prehud? To ne bo prvi poraz teh zaveznikov. Spomniti se velja, kako »smo« odšli iz Afganistana. Ali danes kdo opozarja na to, kaj se dogaja v talibskem Afganistanu? Govori kdo o pravicah žensk v tej državi? Je potreben še kakšen primer? Kako smo že »mi« odšli iz Iraka? Naj bo dovolj.

Še nekdo je povedal – le z drugega zornega kota – dejansko isto kot Macron. Papež Frančišek je 10. marca pozval obe strani v vojni v Ukrajini, naj zbereta pogum za pogajanja in naj to storita, preden se stvari še poslabšajo. »Najmočnejši so tisti, ki vidijo položaj, razmišljajo o ljudeh in imajo pogum, da zavihtijo belo zastavo in se pogajajo,« je dejal Frančišek v intervjuju za švicarsko televizijo RTS. Seveda so ga napadli z vseh strani in ga obtožili proruskih stališč.

Macron in Frančišek sta dejansko predstavila dve možnosti. Je seveda tudi tretja. Ta se dogaja pred našimi očmi. Prva možnost je torej stopnjevanje vojne in napotitev evropskih vojakov v Ukrajino. Druga možnost so mirovna pogajanja in priznanje poraza. Tretja možnost pa je lažna (nezadostna) podpora, nadaljnje umiranje ukrajinskih (in da, tudi ruskih) vojakov in životarjenje milijonov Ukrajincev. Tu smo zdaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.