• Maja Novak

    Maja Novak

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Ihta

    Internacionalka

    Mislim, jaz se bom samoukinila. Mislim, vse, kar je prav. Le kako, dragi bralec, naj te še razveseljujem s kolumnami, ne da bi se napajala z navdihom pri nacionalki? – Te pa skoraj ne morem več gledati. Srce mi, denimo, zaigra od veselja, ko med gosti Tarče uzrem cenjenega literata, samooklicanega frankofila in (malce trdega ter okornega) prevajalca Danteja, potem pa ti Capuder tebi nič, meni nič grobo izjavi, da so vsi Arabci lenuhi, in sogovornico, ki ugovarja, zatolče z besedami: »Vedel sem, da boste to rekli, ko pa imate tako izobrazbo.« Bum! Vsi moji ideali so se razdrobili v prah, konec je bilo moje vere v inteligenco intelektualcev. Okej, v razum razumnikov. Le kako naj človek še živi, ko pa mu vsak dan znova sesipajo ideale?

  • Tako se politika ne dela

    Mala davčna reforma, kot so jo ljubkovalno poimenovali, je nov političnoekonomski polom Cerarjeve vlade in finančnega ministra. Politično je bila zastavljena diletantsko, ekonomsko ni imela prave vsebine. Bila je premajhna, da bi bila reformna, umrla je, preden so jo spočeli. Bila je del fiskalne shizofrenije sodobnega neoliberalnega totalitarizma. Temeljila je na kulturi nevprašljivosti, spornih prednostnih nalog ekonomske politike in večne zaletavosti ukrepov. Zato je ta vlada brez kritične ekonomske refleksije obsojena na politično samodestrukcijo. Toda mandat je dobila, ker je Cerar obljubljal normalnost, Mramor pa strokovnost. Prvi se je izgubil v begunski krizi, drugi v bruseljskih labirintih.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kolumna

    Cinično

    Skozi domovino se valijo reke beguncev, policija pa stavka – groza, je rekel premier. Policisti so razmišljali drugače: pritisni takrat, ko te najbolj potrebujejo. Samo tako lahko izterjaš stare dolgove. Zlepa ne dajo nič.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Pamflet

    Burka, ženske in nečlovek

    Bilo je v prvih letih Titovega režima, ko je komunistična partija v Jugoslaviji prepovedala nošenje burk. Pol stoletja kasneje v Sloveniji SDS predlaga prepoved burk in nikaba v javnosti, stranka SD pa se odzove, da sta prepoved in omejevanje orodje tistih, ki kujejo priljubljenost na politiki strahu in izključevanja. Židanova stranka SD, ki je pravni in vsebinski dedič stare partije, je pozabila na svojo zgodovino, kaj šele da bi vladavini Tita, Kardelja in Kidriča očitala, da se je vzpostavila za strahu in izključevanju.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Dva leva

    Slovenska burka

    »Vložili smo zakon, ki prepoveduje nošenje muslimanskih pokrival. Razlog za to je varnostni in kulturni. Želimo, da se v Sloveniji spoštujejo slovenske navade in tradicija.«
    — Janez Janša bi muslimanke odel v slovenska tradicionalna oblačila (23. 11. 2015)

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Uvodnik

    Nikab in burka

    Muslimanke nosijo več različic rute, ki je zunanji znak podreditve družinski in družbeni hierarhiji. To je glavni namen te opreme, s svojo opremo – namenoma uporabljamo ta izraz – sporočajo, da so se prostovoljno ali na podlagi tradicije sprijaznile z družbenimi vlogami, kot jim jih predpisuje vera ali pa zgolj položaj v družini. Še več: pogosto se tega celotne družine držijo le v javnosti, ker jim to pač zagotavlja neki družbeni položaj. Neredko torej sploh ne gre za vero, ampak za družbeno normo. Razpon nošenja rut je torej v muslimanskem svetu izredno širok, nov in čisto drug okvir pa dobi, ko se te družine ali ženske preselijo ali živijo v drugih državah: nekatere, v sodobnem času jih ni tako malo, nosijo rute tudi le kot znak upora zoper to družbo in zoper odpor te družbe do islama. Razlogov je res veliko, a kakorkoli obračamo: večina ruto mora nositi, ruta je znak, da ima moža in družino, znak, da je ta ženska v posesti moškega in družine. Na rute torej lahko gledamo zelo trdo, neizprosno – lahko celo rečemo, da so kot Davidova zvezda na plaščih Židov. Lahko pa tudi kot na poskus ubranitve lastne identitete. To se dogaja zlasti v državah, kjer muslimane tako ali drugače zatirajo.