Cinično

Janko Lorenci

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kolumna

Skozi domovino se valijo reke beguncev, policija pa stavka – groza, je rekel premier. Policisti so razmišljali drugače: pritisni takrat, ko te najbolj potrebujejo. Samo tako lahko izterjaš stare dolgove. Zlepa ne dajo nič.

Stavka je poučna tudi širše. O tem na koncu.

Za nemir na globusu je zelo sokriv Zahod z izvozom (vsiljevanjem) svojega družbenega modela (neoliberalnega, korporacijskega kapitalizma). Za to ekspanzijo se skriva nekaj oholega prepričanja o večvrednosti Zahoda, več pa otipljivih materialnih interesov. S tradicionalnimi zahodnimi vrednotami ni nič narobe, a če se z njimi upravičuje neoliberalni model, ta pa vsiljuje svetu, prinašajo nekaterim državam napredek, drugim opustošenje, vsem pa rahljanje družbenega tkiva in konfliktnost. Izvoz modela po potrebi spremljajo vojaške intervencije. Nekatere države so se zato dobesedno sesule, to pa so plodna tla za begunstvo in terorizem. Oba najbolj uničujeta matična območja, a pljuskata tudi proti Zahodu, ta čas zlasti Evropi. Tu pospešujeta slabe procese – pešanje EU, krčenje demokracije in socialnosti, politične premike proti trdi desnici, ki doma in navzven zganja še surovejšo politiko.

Krog se tako zapira in prihodnji razvoj se zdi strašljivo predvidljiv, tudi če bo islamska država nekako razbita. Zahod svojega objema Afrike in Bližnjega vzhoda ne bo zrahljal, obe območji bosta ostali v krču, terorizem in begunstvo se bosta nadaljevala in še naprej silila v Evropo, tu bodo slabi procesi zato še močnejši.

Zahod oziroma sprega politika-kapital teh povezav in temačnega razvoja ali noče videti ali pa jih mirno sprejema kot kolateralno škodo domače in globalne ureditve. Še več, celo ustreza ji – pač zato, pravijo Chomsky, Kleinova, Žižek ... , ker so v ozračju strahu in negotovosti domača socialna, ekonomska, razredna trenja potisnjena v ozadje. In več ko je terorizma in strahu, bolj je za množice v ospredju varnost in varnejši je etablirani red.

To velja toliko bolj, ker zahodni neoliberalizem vedno močneje pritiska tudi na domača prebivalstva. Iz tega v Evropi raste odpor in vznikajo politične alternative. Politika in kapital se tega bojita, zato sta tako surovo zatrla Sirizo. Zunanji sovražniki jima pridejo pri tem kot naročeni – begunci, teroristi, permanentni strah so zanju ne samo sprejemljiva škoda, ampak celo kolateralna korist. Koristen je torej – vsaj deloma – tudi destabilizirani ne-zahodni svet, ki ga je tako kaotičnega laže obvladovati.

To je seveda neznosno cinična drža. Destabilizacija zunanjega sveta in posredno strahovanje-discipliniranje domačih terenov morda ni zavestna, ampak instinktivna politika. Toda kako si potem razložiti pogosto ameriško podpiranje terorističnih gibanj, inscenirani napad na Irak, netenje napetosti okoli Ukrajine? In zakaj EU Ameriko pri vsem tem zvesto podpira, ko pa ji to očitno škodi? In zakaj se kot odgovor na pariški pokol zganjata zgolj histerija in represija, ki bosta po dosedanjih izkušnjah rojevali nov terorizem?

Tudi Slovenija je drobcen soavtor in hkrati žrtev tega pogubnega procesa. Tudi sama se še naprej neoliberalizira in dolgoročno spodjeda, deloma pod pritiskom EU, deloma po zaslugi lastnih »elit«. Nespodbitni dokaz neoliberalizacije je zagrizena privatizacija, ki gre tako daleč, da se razprodajamo kot poceni prostitutka.

Širši nauk policijske stavke se glasi: tudi v ozračju strahu zaradi beguncev in terorja ostaja ključno vprašanje odpor proti ureditvi, ki večino počasi pavperizira in postopoma spreminja v prestrašeno, pokorno gmoto. Varnost je seveda pomembna stvar, a dobro je vedeti, kako se kotijo nevarnosti in grožnje. Primer beguncev in terorizma nazorno kaže, da je nepogrešljivi, čeprav ne edini vir obojega neoliberalna ureditev s svojim vrojenim ekspanzionizmom in okrutno ravnodušnostjo, ki velja za Nigerijce, Arabce in Bušmane, a tudi za navadne Američane, Grke, Nemce, Slovence ... Beguncev ne silijo v beg samo njihovi diktatorji, suše in korupcija, ampak tudi bolj ali manj vsiljena ureditev, ki ima glavni štab še zmeraj tu, na Zahodu. Tu so potrebni glavni popravki.

Policijska stavka opozarja na osupljivo nesorazmerje med čustvi, ki jih v prebivalstvu zbujajo begunci in terorizem, ter čustvi, ki jih producirajo tukajšnja socialna stiska, brezposelnost, neenakost. Begunci in celo teroristi bi morali, z distance in statistično gledano, zbujati bistveno manj strahu, negotovosti, jeze kot tukajšnja družbena nepravičnost, ki navadnega človeka spremlja vse življenje in rine v negotovost, trpljenje, celo smrt neprimerno več ljudi. Res je valjenje beguncev skozi državo neobičajen pojav in pogojno grožnja, teroristični napad seveda je hud šok, a ko mine, bi bilo normalno, da začne spet delovati razum in se začno iskati vzroki težav, ki nas tlačijo trajno.

Strah je mogočen zaveznik vseh, ki vladajo ali bi radi vladali. Denimo kverulanta Janše, ki zdaj grozi z vzporedno milico, a prav tako Cerarja, ki je bil tako pretirano ogorčen zaradi policijske stavke tudi zato, ker ta štrajk po svoje razblinja strah pred begunci, ker razgalja odvečnost ustvarjanja izrednih razmer in manjša pomembnost tistih, ki ta čas krmilijo stvari. Stavka – posredni, a subverzivni poziv k uporu proti neoliberalni degradaciji družbe – nam govori, da za ogromno večino naših težav ni kriv zunanji sovražnik. Dopoveduje nam tudi: ohranite hladno glavo, povežite se in se (sindikalno, politično, civilnodružbeno ...) organizirajte, potem boste močni.

Stavka ima veliko podporo javnosti. Zakaj ta javnost tako slabo sledi njenim sporočilom? Še eno čudno nesorazmerje.