• Maja Novak

    Maja Novak

    11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Ihta

    Burko v vsako slovensko vas!

    Recimo, da bom leta 2020 sredi belega dne ob največji prometni konici stekla čez ljubljansko Šmartinko tam, kjer niti pod razno ni prehoda za pešce, in tako ogrožala sebe in druge, naključno navzoči policist pa me ne bo ne ustavil ne legitimiral ne očetovsko pokaral – pa ne zato, ker bo stavkal. Nak, prekršek mi bo spregledal, ker mi na obrazu piše, da sem Slovenka, če pa že to ne, vsaj srednjeevropska Slovanka, on pa se bo budno oziral naokrog in napenjal vse čute, da bi zasačil kakega muslimanskega terorista. Prav mogoče je namreč, da bo čez nekaj let že to, da bo musliman šel čez cesto tam, kjer se ne sme, veljalo za islamski terorizem.

  • Nova politična prevara

    Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP21), enaindvajseti po brazilskem Riu 1992, je leseno železo. Prinaša veliko starih okoljskih obljub in politične retorike, pa malo pravno zavezujočih in ekonomsko sprejemljivih rešitev. Konferenca je razširila prostor sodelovanja, ohranja prizadevanja glede rasti globalne temperature, skrbi za sistematično prilagajanje želeni nizkoogljični družbi. Toda trije stebri sporazuma so kljub temu nova politična prevara in ekonomska utvara, ki dejansko ne more preprečiti prihajajočih ekoloških katastrof. Politične namere ne morejo uspeti brez ekonomskih mehanizmov, potrebnega financiranja, večje razvojne solidarnosti med bogatimi in revnimi. Vse to je ostalo v Parizu na pol poti. Ljudje smo spremenili planet Zemljo očitno hitreje kot samega sebe.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Kolumna

    Izstop

    Bi izstopili iz Nata in postali nevtralni? Misel se zdi v teh viharnih časih nekoliko odbita. Toda ali nimamo pred nosom dveh takih redkih ptic, Avstrije in Švice? Dobro se jima godi in varni sta. No, res ne samo zaradi nečlanstva v Natu.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Pamflet

    Policisti, mandarini in gozdovi

    Pred tremi tedni je premier Miro Cerar., ml. v svojem najostrejšem govoru napadel stavko policistov z očitki, da je neprimerna, nedostojna in sramotna. Osupli policijski sindikalisti so kajpak zahtevali opravičilo predsednika vlade. In kako se je izmotal ministrski predsednik? – Odšel je na pot. Na konec sveta. Najprej na Kitajsko, se ustavil na klimatskem vrhu v Parizu, nato opravil še turnejo po ZDA. Če voditelji držav v času resnih stavk odpovedo svoja potovanja, je slovenski stavkovna pogajanja zamrznil za čas svojih obiskov. Še več, na poti po največji ameriški državi se je iz premiera spremenil v predsednika gospodarske zbornice. Obiskoval je računalniška podjetja IBM, Microsoft etc., iz ZDA pa se je vrnil, ne da bi ga sprejel predsednik Barack Obama, ne, srečal se ni z nobenim ministrom, sprejeli ga niso ne v kongresu ne v senatu. Diplomatski polom. Si predstavljate, da bi v Slovenijo priletel litovski premier, ki bi na uradnem obisku obredel venček termalnih letovišč, nato pa odletel brez sprejema v vladni in predsedniški palači???

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Dva leva

    Pustite male k meni …

    Če ste optimistično pomislili, da je z nastopom nadškofa Zoreta zavel v slovenski RKC nov veter, ki ga je razpihal reformni papež Frančišek, ste se zmotili. Nekaj časa se je sicer res zdelo tako. A le nekaj časa. Do prve prave preizkušnje. Preizkušnje solidariziranja z grehom svojih sopotnikov. Če so bila Zoretova stališča do mnogočesa, tudi do beguncev, sprejemljiva, je padel, ko je grešni škof Štumpf izrekel hujskaške, brezbožne besede o nesrečnikih, ki potujejo v nemogočih razmerah domnevni sreči in boljšemu življenje naproti. Zore je brez težav podprl grešnega škofa, ki da je »…samo drugače povedal to, kar mislim tudi jaz«. Brez težav je torej podprl greh, da bi ohranil enotnost cerkve. Ne prvi in ne prvič.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Uvodnik

    Nečimrnost

    Že drugič v zadnjih treh tednih se je ponovila zgodba o krivici, ki naj bi se dogajala Sloveniji: spet nismo dobili vabila na srečanje držav, ki jih je begunska kriza najbolj prizadela. Mar ni hecno? Po svoje naša država dela vse, da nas ne bi šteli mednje. A ko se sestanejo države, ki begunce dejansko sprejemajo, smo užaljeni in hočemo biti zraven. Kakšna nečimrnost, tako značilna za majhne.