Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

11. 12. 2015  |  Mladina 50  |  Dva leva

Pustite male k meni …

(Za otroke jim gre, mar ne?)

»Obstoječa zakonodaja nam nalaga delo, ki ga zdaj opravljamo po najboljših močeh. Izobraževati in vzgajati želimo zdrave, kritične in svobodno misleče mlade ljudi. (…) V zaupanju v zdrav razum in odgovornost učiteljev si želim in upam, da bomo na referendumu soglasno zavrnili predlagani zakon. V kolikor pa bi bil zakon sprejet, zahtevamo dopolnitev o možnosti ugovora vesti. V državah z uveljavljeno zakonodajo opažajo porast samomorilnosti med mladimi, ki je pri nas že zdaj nad evropskim povprečjem.«
— Društvo katoliških pedagogov Slovenije bi z ugovorom vesti zavračalo krščansko vero v človeka kot božjega stvarjenja (Časnik, 8. 12. 2015)

»Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) v posebni izjavi, ki so jo predstavili na današnji novinarski konferenci, dodatno ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, ‘temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo’.«
— (STA, 7. 12. 2015)

Če ste optimistično pomislili, da je z nastopom nadškofa Zoreta zavel v slovenski RKC nov veter, ki ga je razpihal reformni papež Frančišek, ste se zmotili. Nekaj časa se je sicer res zdelo tako. A le nekaj časa. Do prve prave preizkušnje. Preizkušnje solidariziranja z grehom svojih sopotnikov. Če so bila Zoretova stališča do mnogočesa, tudi do beguncev, sprejemljiva, je padel, ko je grešni škof Štumpf izrekel hujskaške, brezbožne besede o nesrečnikih, ki potujejo v nemogočih razmerah domnevni sreči in boljšemu življenje naproti. Zore je brez težav podprl grešnega škofa, ki da je »…samo drugače povedal to, kar mislim tudi jaz«. Brez težav je torej podprl greh, da bi ohranil enotnost cerkve. Ne prvi in ne prvič.

Tako kot poklicni vojak ne more živeti brez vojne, očitno tudi RKC, tako vesoljna kot domača, ne more živeti brez greha. Če ga ni, ga naredi. Praviloma se institucionalna cerkev postavi proti človeku, proti žrtvi. Ni treba iti v čas križarjev in pohoda na Jeruzalemska vrata ali v mračni srednji vek. Denimo, v genocidu v Ruandi je sodelovala tudi duhovščina. Tako rimskokatoliške kot anglikanske cerkve. Grozno! A najšokantnejše je dejstvo, da je anglikanska cerkev obsodila sodelovanje svoje duhovščine v masakru, RKC pa je svoje vzela v bran in zaščito. Spiegel je leta 2000 v naslovni temi o posledicah genocida v Ruandi (Mit Weihrauch und Machete, Spiegel 1/2000) cinično ugotavljal: »(Obtoženi) danes živijo za samostanskimi zidovi v Belgiji, vodijo samostane v Franciji, študirajo teologijo na papeških univerzah ali pa kot Uwayezu (obtoženi duhovnik, op. a.) v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in odpuščanju.«

Cerkev ima pač predvidljiv princip delovanja. Če ste pričakovali, da se bo na soočenjih ali enostranskih predstavitvah argumentov za in proti noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih razvnela strokovna debata, se motite. Da bo malo argumentov in veliko stereotipnih sodb in predsodkov, je kot na dlani. To je pred dnevi pokazala prav RKC. Nadškof Zore in škofovska konferenca sta čutno nazorno razgrnila, da ne gre za vprašanje človekovih pravic ali celo za otroke, ampak za obrambo ideološkega zidu. Pred čim? Pred ateistično ideologijo, ki hoče zlomiti ne samo naravni zakon in krščansko antropologijo, ampak kar slovensko kulturo. Hvala. Zelo odkrito. Prav je, da cerkev razkrije, kje tiči zajec. Še zlasti, ker v kampanji ne sodeluje uradno, ampak kot fantomski mastermind iz ozadja. Torej, cerkvi ne zadostuje, da brani svoj notranji red. Kar je njena pravica. Tega ji od zunaj ni mogoče očitati. To je stvar notranjih razmerij v cerkvi, ki jih lahko spremenijo samo zainteresirani in prizadeti člani notranje skupnosti. A s kakšno pravico nadškof Zore meni, da lahko cerkev definira splošna družbena razmerja? Čas, ko ji je ta privilegij pripadal, je v demokratičnem svetu definitivno mimo. Teistično formacijo družbe in države najdemo tam, kamor s svojo vizijo družbe Evropejci ne bi (več) šli. Če poguglate zemljevid držav sveta, ki imajo podobne oz. primerljive regulacije družinske zakonodaje in posledic (npr. posvojitve), kot jo predvideva naša, boste težko našli argument za tezo o ateistični zaroti. Prej za rešpektiranje človekovih pravic. No, glavnina kampanje se bo ukvarjala s temo, ki je novela zakona ne definira oz. jo odpira zgolj posledično. Namreč, posvojitve otrok v istospolne družine. Zanimivo, tega sta se cerkev in SŠK na tiskovni konferenci nekako nelagodno lotevala. Ne brez razloga. Če kdo nima mandata in moralne pravice govoriti o dobrobiti otrok, je to RKC. Tako vesoljna kot slovenska. Veliko, vse preveč je bilo primerov, ko se je cerkev obrnila proti žrtvam, da bi zaščitila svoje grešne dušne pastorjev in interes institucije. Pri nas je znan kup primerov, ko so skrivali, prikrivali ali minimalizirani duhovniške zločine nad otroki. Svoje grešne duhovnike so pošiljali na varno v Afriko, kjer za greh in zločin belih gospodov nad črnimi otroki pač ne veljajo ista merila. Sprevrženo so relativizirali pedofilijo v duhovniških vrstah kot prostočasno aktivnost; tako rekoč hobi. Spomnimo se samo do obisti sprevržene izjave bivšega tiskovnega predstavnika škofovske konference Sajeta. Za oddajo Preverjeno (POP TV, 5. 7. 2007) je na novinarsko vprašanje o prevzemanju odgovornosti RKC ob vse bolj epidemičnih razsežnostih tujih in tudi domačih pedofilskih ekscesov duhovščine, odgovoril: »Vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa. Če vzamemo primer, da neki delavec podjetja spolno nadleguje v času, ko napeljuje elektriko, je vprašanje, ali bo direktor odgovoren za to ali ne; to je delikatno vprašanje, na katerega odgovarjajo pravniki.“

Kakorkoli. Otroke ogroža del duhovščine in zlasti sprenevedajoča se institucija cerkve, ne pa istospolni pari, ki lahko po novem postanejo potencialni posvojitelji. Ki ne dobijo pravice do otroka, dobijo pa enake možnosti posvojitve kot vsak drug par, ki ustreza kriterijem.

Vsak se bo sam odločal, ali naj mu cerkev s prižnice in civilna iniciativa z zloveščim naslovom Za otroke gre pereta možgane s sprevračanji, lažmi, polresnicami o vsebini in posledicah novega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Drugače je s tistimi, ki poklicno in strokovno vstopajo v polje, ki neposredno ali posledično trči na spremembe družinskega zakona. Denimo šolnike. Ti nimajo pravice in svobode biti zavedeni in nevedni. Zato je šokantna izjava Društva katoliških pedagogov Slovenije, ki zavračajo novi ZZZDR in zahtevajo pravico do ugovora vesti. Ugovora vesti do koga, do česa? Pravico do zavračanja sprejema otrok iz istospolnih družin v šolski razred? Morda ugovora recepcije raznolikih družinskih skupnosti, iz katerih otroci prihajajo kot realnosti? Jim bodo rekli, da njihova skupnost ni družina? Se zavedajo, v kaj se zapletajo? Novi apartheid! Najprej pravilno ugotavljajo, da je njihova misija vzgajati mlade v kritične in svobodno misleče ljudi, potem pa se sklicujejo na zdrav razum. Zdrav razum!? Vsaj učitelji in profesorji bi morali vedeti, da je v zdravem razumu presneto malo zdravja. Kako je svoj čas zapisal Hegel? »… Tisto, kar ljudje imenujejo zdrav ljudski razum … je pogosto je nekaj mnogo bolj nezdravega. Zdrav ljudski razum vsebuje maksime svojega časa. Tako bi bilo, na primer, v nasprotju z vsakršnim zdravim ljudskim razumom, če bi kdo pred Kopernikom trdil, da se Zemlja vrti okrog Sonca, ali če bi kdo pred odkritjem Amerike trdil, da so še drugi kontinenti. V Indiji in na Kitajskem predstavlja (v času Hegla, op. a.) republika nekaj, kar je v nasprotju z vsakršnim ljudskim razumom. … Zdrav ljudski razum predstavlja način mišljenja nekega časa in vsebuje vse predsodke tega časa: vodijo ga miselne determinante, čeprav se tega ne zaveda.«

P. S.: Katoliški pedagogi naj si v arhivu TVS SLO poiščejo pred kratkim predvajan dokumentarec Zora v režiji Edvarda Žitnika in si ga ogledajo. Individualno ali (še bolje) skupinsko. In si skušajo odgovoriti, v čem, razen v njihovih stereotipih in predsodkih, je problem. Rezultat bi bil zanimiv za vse, ki jim zaupajo vzgojo in izobraževanje otrok.
Za tiste, ki dokumentarca niso videli: Žitnikova Zora je pripoved o posvojeni indijanski punčki, ki že deset let odrašča v družini nekega gejevskega para, ki se je preselil iz zatohle Slovenije v ZDA. Film bolje kot katerikoli drug argument zagovornikov razoroži nasprotnike družinskega zakona. Posvojenka je danes čisto običajno dekle, ki srečno odrašča v srednjeslojni, skoraj “malomeščansko” normalni gejevski družini. Vredno ogleda. (http://www.rtvslo.si/svet/zora/378215)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov

    Za otroke jim gre, mar ne?

    »Seks z nekom ki ga imaš rad, je druga najboljša stvar na svetu«, je babica Maud nekoč rekla vnuku Waliju. Več