• 9. 7. 2021  |  Mladina 27  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

  • KPK, 100 let

    Stota obletnica ustanovitve kitajske komunistične partije (KPK) ni običajen dogodek. Komunisti nominalno niso na oblasti v nobeni pomembnejši državi sveta, Kitajska pa kot pax sinica stavi na njegov globalni vrh. Ena država dveh sistemov, politični kapitalizem z najučinkovitejšim gospodarskim razvojem. KPK zagovarja interese delavcev in kmetov, pa tudi nosilcev kapitala. Toda najbolj skrbi za politično in ideološko prevlado ožje partijske elite. KPK je najvplivnejša politična stranka na svetu, zajema vse pore kitajske družbe. To ji daje potrebno legitimnost in stabilnost, hkrati pa razvojno moč. Kitajska je v petnajstih letih nadoknadila petdeset evropskih razvojnih let. Kitajski ekonomski čudež je del političnega inženiringa partije. KPK je od leta 1949 ohranila sebe, ker je spremenila kitajsko družbo. Tega druge stranke ne znajo in zmorejo.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Kolumna

    Druga osamosvojitev

    Janez Janša je nevaren in škodljiv, a izjemno trdoživ politik. To mu uspeva, ker čas in globalno prevladujoča ureditev producirata avtoritarce. Uspeva pa tudi osebno. Na samem začetku kariere je po zanj srečnih naključjih in v kasnejšo nesrečo naroda postal narodni junak. Je sposoben organizator, ustvaril je močno stranko po svoji nelepi podobi in zveste volivce, ki potrebujejo Voditelja. Z brezobzirnostjo, makiavelizmom in zagrizenostjo normalnejše okolje vedno znova preseneča, hkrati pa se je v skrajnega desničarja levil postopoma in Slovenijo po koščkih navajal na janšizem v vedno hujši obliki. V zadnjem mandatu mu je prav prišla tudi epidemija.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Pamflet

    Glas vode in cena betona

    Ko je pred slabim desetletjem Vili Kovačič vodil skupino državljanov, ki je zbirala podpise za razpis referenduma o TEŠ 6, so ta poskus osrednji dnevni mediji ignorirali, z največjo mero vztrajanja in sitnarjenja mu je uspelo priti v Odmeve. Danes ravnajo drugače: ne le, da dajejo prostor referendumskim akterjem, ampak se celo sami izdatno angažirajo v nasprotovanju zakona, tako da se kdaj zdi, kot da obstajajo samo nasprotniki. OK, tudi minister Andrej Vizjak ni pripravljen preliti poslednje kaplje medijskega znoja, da bi svoj projekt obranil, saj je ob soočenju na nacionalki po uvodni predstavitvi zapustil studio.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Uvodnik

    So to res le naključja?

    Način sprejemanja zakona o nalezljivih boleznih in njegova represivna vsebina ter referendum o zakonu, pri katerem je preveč naključij, da bi lahko verjeli, da ne gre za načrtno oviranje volivcev. Kaj lahko ugotovimo? Da se z začetkom predsedovanja Slovenije evropskemu svetu ne bo v politiki vlade nič spremenilo. Janša gre naprej, kot da ni na očeh evropske in svetovne javnosti. A poglejmo najprej obe izpostavljeni temi. Na podlagi razsodbe ustavnega sodišča, ki je jasno povedalo, da je bila vlada v nasprotju z določbami ustave v času obeh lockdownov nesorazmerno represivna, je vlada pripravila spremembe zakona o nalezljivih boleznih. Namesto da bi se po fiasku na ustavnem sodišču vlada potrudila pokazati, da se zavržni praksi odpoveduje, je zdaj pred poslance v takojšen sprejem prinesla zakon, ki je enako ustavno sporen kot njene padle uredbe, očitno računajoč, da ustavno sodišče tudi v drugo ne bo zmoglo ne hitrosti ne večine, da bi njeno ravnanje še enkrat razveljavilo. Vlada se verjetno ne moti, ustavno sodišče je šibko. In zato je zdaj ravnanje, ki je bilo zavržno s strani ustavnih sodnikov, le preneseno v zakon, z vso represijo nad izražanjem mnenj in pravico do javnih shodov.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Vse poti vodijo v Murgle

    Vse skupaj je bilo zamišljeno pravljično, tako rekoč arhetipsko. Kot če bi režimu všečni režiser v epopeji o Noriškem kraljestvu ekraniziral duhovno središče dežele. Fotogenični Blejski otok. Kičasto, kot da bi si v svojem ničkolikokrat izpričanem okusu noriški kraljevič sam zamislil kraj in podobo iniciacije in inavguracije. On kajpak v naslovni vlogi. In emisarji srednjega sveta, posedeni po stopnišču, ki vodi v drevno svetišče na vrhu otoka. A od tu naprej je vse napačno in narobe.