Grega Repovž

Grega Repovž

9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Uvodnik

So to res le naključja?

Način sprejemanja zakona o nalezljivih boleznih in njegova represivna vsebina ter referendum o zakonu, pri katerem je preveč naključij, da bi lahko verjeli, da ne gre za načrtno oviranje volivcev. Kaj lahko ugotovimo? Da se z začetkom predsedovanja Slovenije evropskemu svetu ne bo v politiki vlade nič spremenilo. Janša gre naprej, kot da ni na očeh evropske in svetovne javnosti. A poglejmo najprej obe izpostavljeni temi. Na podlagi razsodbe ustavnega sodišča, ki je jasno povedalo, da je bila vlada v nasprotju z določbami ustave v času obeh lockdownov nesorazmerno represivna, je vlada pripravila spremembe zakona o nalezljivih boleznih. Namesto da bi se po fiasku na ustavnem sodišču vlada potrudila pokazati, da se zavržni praksi odpoveduje, je zdaj pred poslance v takojšen sprejem prinesla zakon, ki je enako ustavno sporen kot njene padle uredbe, očitno računajoč, da ustavno sodišče tudi v drugo ne bo zmoglo ne hitrosti ne večine, da bi njeno ravnanje še enkrat razveljavilo. Vlada se verjetno ne moti, ustavno sodišče je šibko. In zato je zdaj ravnanje, ki je bilo zavržno s strani ustavnih sodnikov, le preneseno v zakon, z vso represijo nad izražanjem mnenj in pravico do javnih shodov.

Da so poslanci koalicije to naredili, ne preseneča: ti ljudje čutijo zavračanje javnosti, mi tudi vemo, da se javnosti bojijo, zato so seveda podprli dodatno represijo, ki jo je spisal tandem Janša-Hojs. Tako ravnajo poslanci v vseh državah, ki zavijejo z demokratične poti: podpirajo represijo, ker upajo, da se bodo ljudje te represije ustrašili. A v resnici jih je strah. Dovolj je pogled na slovenski parlament. Do obdobja te vlade je okoli parlamenta vedno postopal le en policist. Danes ni več tako. Parlament je po novem resno varovana stavba.

Smo bili naivni, ker smo mislili, da se instituta volitev ne bodo dotikali? Po razpisu referenduma o zakonu o vodi je bilo preprosto preveč naključij, da bi lahko še zaupali tej vladi, pri tem pa sodelujejo ministri vseh strank. Najprej so referendum razmeroma neprepričljivo prestavili na drugo nedeljo v juliju, torej v teden, ko je običajno na dopustu največ ljudi. Nato so si sledila naključja, ki jih je preprosto preveč: preveč ljudi v tujini ni dobilo glasovnic, ravno na zadnji dan spletnega prijavljanja na volitve v drugem kraju so prenavljali spletno stran e-uprave, domovom upokojencev so poziv k zbiranju prijav na volitve poslali le nekaj ur pred iztekom roka, spremenili so obličnost predčasnih volišč v velikih mestih in to pozabili jasno sporočiti volivcem, ravno tako so prav zdaj spremenili način številčenja volivcev, zaradi česar se je iskanje volivcev brez pisnega vabila spremenilo v birokratsko moro na vsakem volišču. Seveda, lahko da gre za naključja.

In tako pridemo do bistvenega. Težko namreč še verjamemo, da gre na področju boja zoper epidemijo za naključja, ki vedno znova povzročijo, da gredo zadeve v napačno smer. Je slaba kampanja za cepljenje res naključje? Že od marca vedo, da imajo pri tem velike težave, da jim ljudje ne zaupajo, da niso prepričljivi, a so vse skupaj še naprej prepustili popolnoma isti nesposobni ekipi, ki nas je pripeljala v to situacijo. Nobene refleksije, nobenega premisleka, vse enako, enake neumnosti in napake kot lani poleti, spet pretirana sproščenost, spet neodgovorno opuščanje previdnostnih pravil, lažna pravila (na hrvaški meji na primer ne izvajajo nič od tega, kar trdijo), nasprotujoča si sporočila, na koncu pa, tako kot zadnje leto in pol, grožnje in cinizmi premiera. Mar jim to stanje res ustreza? Bodo zdaj spet nekaterim poklicem dva meseca grozili, da bodo uvedli zanje obvezno cepljenje, namesto da bi se končno resno lotili tega, v to pritegnili socialne partnerje (kar je seveda zdaj težko, potem ko so se mesece iz njih norčevali in jih dajali v nič).

Mar ti ljudje res ničesar ne razumejo? Ali pa razumejo in to počnejo načrtno, ker jim nadaljevanje tega stanja ustreza, ker želijo novi lockdown, ker želijo imeti zamrznjeno državo, da bi lahko v tem obdobju nadaljevali svojo kulturno in družbeno revolucijo? Od slednje ne nameravajo odstopiti, to je cilj Janše, Tonina, Počivalška ter poslancev stranke DeSUS in manjšin. Všeč jim je Vučićeva Srbija, všeč jim je Orbánova Madžarska. V to želijo spremeniti Slovenijo. Danes o tem ni več nobenega dvoma. Demokracija tem ljudem omogoča premalo. Ni dovolj oblasti v demokraciji, ni dovolj moči, v demokraciji ni dovolj stika s tokovi denarja. Zdaj se šole in telovadnice gradijo glede na težo posameznega poslanca v koalicijski matematiki, ne pa glede na dejanske potrebe. In to se dogaja pred našimi očmi. Težko bi bilo bolj ogabno.

A kljub temu velja verjeti, da gre za naključja. Oziroma za nesposobnost. In se pač vesti politično. Udeležba na predčasnem glasovanju na referendumu nakazuje, da volivci tako tudi razumejo stvari – pač mislijo politično in ravnajo politično. Če se bo nakazana udeležba potrdila tudi v nedeljo zvečer in bo kljub vsem »naključjem« zakon, ki privatizira obale rek, jezer in morja, na referendumu padel, pa bo to težko sporočilo vladi in koaliciji. Doslej so lahko ankete razglašali za neverodostojne, zmanjševali pomen in število protestnikov, razglašali ostre ocene za politično motivirane. V nedeljo lahko dobijo trdo zaušnico. In ne gre pozabiti, da je naslednji referendum že napovedan. Tako pač je: če ljudem ne dovoliš na predčasne volitve, čeprav to željo jasno pokažejo, bodo izbrali druge načine političnega udejstvovanja. Podcenjevanje ljudi ima prekleto visoko ceno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.