Konzum / Po pameti

Gostilnica in vinoteka Toč
Ajševica 33
Tel.: 051 408 030
V Ajševici načeloma točijo ob četrtkih in petkih od 17. do 24. ter ob sobotah in nedeljah od 12. do 24. ure, v divjih cajtih, kot je december, pa reč kdaj odpro že v sredo. Preveri!

Ambient:
podedovan ambient z dvema glavnima, sodobno zasnovanima sobama – spodnja je bolj lesna, zgornja svetlejša; muzika je bila tokrat ameriški decembrski brundajoči kič

Napitki:
glede na količino različnih polnitev je oznaka vinoteka močno prekorajžna; med večinoma vipavskimi in briškimi vini se pa najde tudi kakšna zanimivost; cene so dvakratnih štacunskih

Vegetacija:
 ob pretežno mesni ponudbi se najde tudi kakšna brezmesna jed, a ne pričakujte preveč

Dostopnost:
parkirišče ob gostilni, dostop do spodnjega prostora je brez prehudih zaprek

Fino:
umešana jajca z belim tartufom
picanha tako in drugače

Ne tako fino:
toč

Večino jedi so razdelili/prilagodili za dva jedca, na račun pa napisali tele skupne postavke: pršut 15, hladna picanha 14, toč s polento 10, jajca s tartufom 25, jelenov ossobuco 20, picanha na žaru 25, tiramisu 6, mousse s kutino pa 7 evrov.

»Še dobro, da promet spet gladko teče, drugače bi težko bili tako TOČni,« je med parkiranjem konzumobila zadovoljno zabrundal naš uradni prevoznik. Točnost je bila tokrat še posebej pomembna, saj je ajševiški poba inšpektorjema v telefonskem pogovoru za petkovo popoldne odmeril ne več kot dveurni termin. Decembrske feštice, pač.

Ob uri odprtja so se v strežbi še malo lovili, a kaj kmalu ujeli zložni ritem, ob koncu pa se je celo izkazalo, da je bil oni dveurni limit bolj ko ne fakultativen, saj smo fletno zdizajnirano, s kutinovim želejem polnjeno in na obvezni crumble postavljeno belo moussasto polkroglo in popolnoma brezvezen, kvazi pistacijev tiramisu pokončali skorajda tri ure po pozdravnem koščku z zeliščno skuto namazane, bogato nafilane ocvirkovice.

Šef sale je kratek in pregleden jedilni list ustno dopolnil še z nekaj obetavnimi sezonskimi posebnostmi in zanimivostmi, iz obojega skupaj pa smo potem sestavili luštno, z razpolovitvijo porcij na dva krožnika lepo obvladljivo preskuševalsko špuro. Prvo epizodo sta sestavljala – burjasti konci so to – na roke rezan, lepo omaščen, s temnimi olivami postrežen pršut na enem krožniku ter všečna opečena, zmehčana, ohlajena narezana picanha s kremo iz artičok in koščki sladkokiselkasto marinirane hruške na drugem.

Druga runda je že prinesla nedvomni hajlajt večera: na sočna in nežna, kremasto umešana jajca so pri mizi nalistali hudobno dišečo belo gomoljiko, s katero bi lahko izvajali praktične demonstracije, kako v resnici diši beli tartuf, zakaj je toliko dražji od črnega in zakaj je treba iz vsega srca sovražiti in preganjati tartufna olja, tartufate in podobne naftne derivate. Paralelno nas je zato (in ker smo zaradi imena pričakovali veliko več) razočaral toč – poleg nepotrebnega gumastega, v disk izrezanega zapečenega mladega sira se je odveč zdelo tudi škrobnato zgoščevanje toča samega.

Pri glavnih rihtah poleg raritetnosti – ne pomnimo, da bi nam že kdaj kje ponudili prečno rezan jelenov ossobuco, picanha pa tudi ni ravno na vsakem meniju – hvalimo še domiselno opremljanje z lahkotnimi zelenjavnimi kipniki (predvsem sezonskim, po nadzemni kolerabici in brokoliju dehtečim) in vzorno pripravo počasi dušene in omačene divjačine, pa tudi žarjeno dodelavo govedine.

Toč je čisto prijetna postojanka, pri katere snovanju so se pametno samoomejili na dolgotrajno vzdržno in izvedljivo osnovo, ki jo po potrebi nadgrajujejo z dnevnimi ali pač sezonskimi specialkami.