Konzum / Okus, o katerem se da razpravljati

BP Taste
Vodnikova cesta 187, tržnica Koseze, Ljubljana
Tel.: 069 430 595
Oglje v peči pujadas je v Kosezah razbeljeno od torka do sobote od 11. do 19. ure.

Ambient:
z lokalci precej obljuden kiosk z nekaj visokimi mizicami in šankom, izza katerega poteka komunikacija s šefom & šefico ter se za njim ogledujejo kuharija, pekarija in peč

Napitki:
pivo estrella tudi v brezglutenski ediciji, fritz cola & limo, pri vinih pa bi bazično malvazijo in proseko lahko nadgradili še s čim

Vegetacija:
vsaj fižolovka, razno vokovje in kakšna zelenjava – npr. treviški radič – iz peči

Dostopnost:
ob koseški tržnici sta parkirišče in postaja mestnega avtobusa, tudi s kolesom je fino, za gibalno ovirane ni zaprek, razen da je plac res majhen, mize pa visoke

Fino: 
fižolovka
mesovje

Ne tako fino:
banana iz pečice

Fržolovka je stala 6, konkreten odmerek buzare 16, rebrca & čevapi z opremo 15, sendvič rožnik stejk 14,70, predimenzioniran pljučni file s treviškim radičem pa 55 evrov.

»Kaj je ta sijoča kugla na nebu? Če je to sonce, potem carpe diem in na teren!« je po nekaj mrakobnih tednih, ko bi Ljubljana lahko 24/7 služila za snemanje doommetalskih videov, kolesarski izlet na s soncem obsijano koseško tržnico odredil vodja lokalne inšpektorske celice. Preden smo se pognali za šank tam postavljenega gostoprimskega kubusa, smo ugotovili, da koseška tržnica zaradi pestrosti ponudbe in v večer raztegnjenega delovnega časa po uporabnosti za lokalno prebivalstvo suvereno premaguje osrednjo, ki se spreminja v turistični diznilend in sobotno razkazovalnico.

Iz obiska med našo inšpekcijo je moč sklepati, da je okoliško prebivalstvo kljub ne ravno povednemu imenu posvojilo tudi omenjeno fastfudžinico BP Taste. Glavni razlog gre zagotovo iskati v ponudbenih stalnicah – fotri prihajajo namakat brke v krasno, iz treh sort fižola scmarjeno in nato v peči na oglje zapečeno fržolovko, postavni pobje prevzemajo v suvidu zmehčane in v taisti peči dokončane krače, dekline pa razne v voku sčarane azijatije – a še bolj kot hrana k stalnosti klientele pripomore prijaznost in zgovornost šefujočega para.

Jedilni scenosled smo po krajši debati sklenili zaupati glavnemu upravljavcu španske peči na oglje, rdeči kubus je namreč osrednje orodje BP Tasta. Iz nje je najprej zadišalo po preprosti, nič zadrobtinjeni, rahlo po dimu dišeči rdeči buzari, v kateri so poleg klapavic plavali še očiščeni repki kozic. Nekaj minut kasneje smo na dveh sestavljenih mizah komajda naredili prostor za dilo prevčevskih dimenzij, na kateri so bili zloženi domači (to pomeni, da majster meso sam nabavlja, melje in začinja) čevapi, ki bi bili še boljši, ako bi jih z zunanje strani vsaj malo zaskorjili, sočna rebra, ki so od kosti odpadala že ob malo bolj resnem pogledu, kupčki travniškega kajmaka, fletne lepinjice in funkyzirano kislo zelje, ki mu – naj jim bo, čeprav to ni to – pravijo fake kimči.

Ko se niti po testiranju prodajnega hita – sendviča s pečenim rostbifom, v katerem bi veljalo razmisliti o zmanjšanju, če ne kar ukinitvi balzamičnega kisanja – nismo dali odgnati, je šef v peč zaprl in iz nje potegnil še epski pljučni file (ki je pripadal čisto navadni slovenski kravi in ni zorel XYZ dni) ter z grana padano potreseni treviški radič, za konec pa še v osnovi dobro zamišljeno sladico – v pečici pečeno banano, prelito z v sirup zreduciranim viskijem – na katero so po nepotrebnem nagomilili sladoled in našpricali smetano. A nič ne de, kljub temu je BP Taste ljudomila, domačna postojanka z resno pripravljano košto špic kvalitete.