Konzum / Dnevna izmena

Gostilna Pri Anzelnu
Bukovica pri Vodicah 1
Tel.: 031 206 832
Pri Anzelnu je zaprto ob sobotah in nedeljah, od ponedeljka do četrtka kuhajo od 10. do 16., ob petkih pa načeloma potegnejo do 22. ure. Pokliči in se pogovori.

Ambient:
Z opremo so ostali v devetdesetih letih, kar je zdaj že skoraj pravi retro; radi imajo orehove deske, inoks ovale, emajl in bolšjaške krožnike; zvočno najeda Radio Aktual

Napitki:
glede na someljejske certifikate ter zanimive in vabljive buteljke v vitrini je škoda, da vse to znanje/imanje prodajajo na hojladri, brez karte in cen

Vegetacija:
nekaj se bo že našlo Dostopnost: navigacija bo prišla kar prav, nekaj parkirnih mest je, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
vitelo tonato
tiramisu

Ne tako fino:
vampi

Za orientacijo nekaj s table prepisanih cen: lisičke z jajcem 13,5, vampi 9,5, piščančji panko zrezek 13,5, biftek z jajcem 32, tiramisu 6,5, zaherca pa 8 evrov.

»Ja, fino, bomo že sredi dneva odšihtali! « je bil na vigat or poletne odprave tja nekam v nam relativno neznano krajino onstran Šmarne gore navdušen nad urnikom gostilne Pri Anzelnu, ki obrat jasno definira kot postojanko za takšna in drugačna kosila, saj le ob petkih potegne v večerne ure. Pa še to ne vedno, enkrat smo namreč plansko že izviseli, ker je bil, citiram telefoničnega šefa, tak prazen petek.

No, oni dan pa smo pod visokim poletnim soncem le našli pot do Bukovice in si na masivni klopi v eni od Anzelnovih izb jeli gasiti žejo in privezovati dušo. Anzel je Anzel predvsem zaradi krčmarskega lika, ki več kot na zapisano besedo dene na s konverzacijo usklajen scenosled, pri tem pa zna gosta napaliti z dovolj strastnimi opisi ponujenih jedi. Sicer ga tu in tam odnese malo predaleč: vampe nam je prodal kot najboljše v Sloveniji, a smo potem ugotovili, da fajn močni in všečno karakterni župi manjka substance, saj smo le tu in tam izsledili kakšen kos ljubega nam frotirja, pa še ta je bil razkuhan. Sloves, emajlirana kastrolica in sveže sesekljan peteršiljev posip pač še niso dovolj za resno vampovje.

V ostalih preverjenih disciplinah domačega oštirjeraja je bil Anzel precej prepričljivejši: ramenasto krepko govejo juho daje s kockami krasne, še na zob kuhane jušne zelenjave; lisičke z jajcem so res to in ne obratno, na mehak, sočen in pravilno pečen biftek v naravni, nič zagatni omaki položi emodžijasto pečeno jajce, bi pa čebulo in krompir za restanca veljalo precej bolj prepražiti. Anzel z nekaterimi potezami nakazuje, da se ni zataknil v času in prostoru: obvladuje resno hrustljav droženi kruh, piščančji šnicel panira s panko drobtinami in ga ocvre ravno dovolj, da ga ne presuši, na bogato gosjo pašteto nastrga svež tartuf in kapne le za vzorec medu, s tunovo salso prelite ohlajene rezine pečene teletine pa prinese na po skaručensko predimezioniranem rostfraj ovalu. Vmes malo pogleda še na Balkan in olupljeno pečeno papriko nafila z mladim sirom in jo, dunajsko panirano, hrustljavo ocvre.

Ko zaključno poglavje spišeta sosedski klasiki: kremast in značajen, na krožnik s šeflo nažličen tiramisu z zahoda in zaherca, katere originalno suhobnost zaobidejo s sočnim biskvitom, mehkejšo glazuro in sirupastim mareličnim prelivom, ne moremo drugače, kot da sklenemo, da bi takih Anzelnov po domovini nujno potrebovali še več – zaradi persone, ki celotnemu pogonu daje značaj, in zaradi dobro pripravljene, nekomplicirane košte. Oštarija, kot se šika.