Kassa Overall: CREAM

Čudežni deček – bobnar, producent, pevec, emsi – Kassa Overall, ki ameriško tradicijo jazza združuje z marsičim sodobnim, tudi z domiselnimi elektronskimi posegi in rapom, z novim projektom potuje na ozemlje, ki ga je odkril že marsikdo. Namreč, CREAM je venček jazzovskih interpretacij hiphoperskih klasik (imen, kot so The Notorious B.I.G., Wu-Tang Clan, OutKast …), ki se aranžmajsko precej neobremenjeno le za silo držijo tem izvirnikov. Oziroma zimzeleni motivi so zgolj izhodišče za ležerno tenstanje na mehkejši strani jazzovskega izraza. Ravninsko muziciranje, ki brez ihte in s hudo staromodnimi (saksofonskimi) solažami zveni presenetljivo konvencionalno. Salonsko.

james k: Friend

V zadnjih letih smo dobili zajetno bero novodobnega trip hopa in dream popa. Bolj kot revival je to vračanje k izviru »proto emo« senzibilnosti znak, da se ljudje nikoli ne bomo nasitili zasanjane čustvene glasbe. Toliko bolj milenijci, med katere spada enigmatična Newyorčanka, ki se dediščine loteva poznavalsko, fuzionistično, modernistično, brez pretirane zvestobe. S frišnimi studijskimi triki ji v širokem loku uspe ubežati pastišu bristolskih bendov in estetike založbe 4AD, četudi ne manjka toplih kitarskih tonov in hrepenečih vokalov à la Cocteau Twins. Osišče je njen prosojni glas – prijateljski šepet iz sanj. Friend nas skoraj prepriča, da za muziko stoji bend, saj ogromno dolguje shoegazu in drugim kitarskim zvokom devetdesetih let.

Big Thief: Double Infinity

Šesti album ameriške indie-folk-rock zasedbe je prvi, ki ga je posnela kot trio. A formalna redukcija zdrži le na papirju. Že res, da je Big Thief pred kakšnim letom zapustil basist Max Oleartchik, zato pa se je preostali trojec za namene snemanja plošče Double Infinity močno okrepil z rekrutacijo kar desetih studijskih glasbenikov. Plošček tako ne predstavi benda v oguljeni različici, ampak prav nasprotno – gre za bogato kolektivno muziciranje, obloženo s številnimi spremljevalnimi vokali in pestrim inštrumentarijem. Odločitev, da snemajo v studiu v živo z minimalnim dosnemavanjem, se zdi upravičena, rahlo razmetani in prav nič rigidni rezultat pa na nekaj mestih deluje izjemno sveže. Manj(ši) Big Thief je dobesedno več.

Sabrina Carpenter: Man’s Best Friend

Še preden je sedmi album najaktualnejše ikone Disneyjevega laboratorija idolov ugledal luč sveta, se je na glasbenico usul plaz očitkov zaradi avtoseksističnega ovitka, kakršen bi prizadel še Sašo Lendero – na njem pevka na kolenih z roko sega proti moškemu v obleki, ki jo drži za lase. Seveda je bila ta zamišljena kot kritika objektiviranja žensk. Se opravičujemo!

Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo

Vsebina je osebna izkušnja zgodovine partijske dobe, tranzicije in kulturnih institucij, slog pa redki pikri humor, ki je sposoben zapisati tudi kakšno simpatijo za nekdanje objekte kritike.

Jo Nesbø: Krvava luna

Harry Hole, najprepoznavnejši kriminalist priljubljenega norveškega pisatelja Joja Nesbøja (1960), je med svojim trinajstim primerom na turneji. Pivski turneji. Po osebnem zlomu zaradi izgube bližnjih se je vkrcal na naključno letalo in zdaj v Ameriki pije s sebi podobnimi luzerji, ki so prišli v mesto angelov, polni obetov slave in bogastva. Kompulziven se hitro zaplete z mehiškimi tolpami in med reševanjem sveta ga dobro stisnejo. Krvava luna, rdeča od mrka, pa trinajsti primer, vse obeta, da bo krvavo in do konca (pre)napeto. In je.

Red Sonja

Rdečo Sonjo, akcijsko junakinjo, ki jo je leta 1985 igrala Brigitte Nielsen (njen partner je bil Kalidor, Arnold Schwarzenegger), igra Matilda Lutz, ki je tako briljirala v ultrafizično briljantnem Maščevanju (via Coralie Fargeat) in ki se zelo trudi, da bi izgledala epsko, navsezadnje, edina je, ki preživi pokol svojega plemena, potem pa postane celo gladiatorka (zgodi se ji tudi del Gospodarja prstanov), toda film, zbit na skupni imenovalec serije Xena, jo pušča na cedilu, saj bi jo – navkljub njenemu vgrajenemu feminizmu – najraje slekel. (VOD – Prime Video)

Downwind Mark Shapiro & Douglas

Američani so atomski bombi najprej vrgli na Hirošimo in Nagasaki, potem so pa v Hirošimo in Nagasaki spremenili še Nevado, kjer so, kot pokaže tale aktivistični doku (z vokalom Martina Sheena), med letoma 1951 in 1992 izvedli 928 jedrskih detonacij, alias »testov«, s čimer so del Nevade tako okužili, da je več kot polovica 200-članske filmske ekipe, ki je tam leta 1956 snemala Džingiskana (The Conqueror), umrla za rakom, z Johnom Wayneom vred, toda zdravstvena kriza, ki so jo sprožili z vso to tako rekoč epidemično radioaktivnostjo in ki so jo ameriške vlade stalno prikrivale in relativizirale, ni pogubila le filmarjev, temveč številne druge, ki so živeli v peklu Nevade, pa tudi v Arizoni in Utahu. (VOD – Prime Video)

Downton Abbey: Veliki finale

Tole pa je res videti kot Grand Finale Downton Abbeyja – vsi običajni osumljenci, ki so pilotirali šest sezon serije, pet božičnih specials in dva filma, se vrnejo (Maggie Smith, alias grofico Dowager, ki je lani umrla, nadomešča Arty Froushan, ki igra slovitega dramatika Noëla Cowarda), vsak dobi svojo podzgodbo (ali dve), vrnejo se kakopak tudi vsi kostumi (in ves production design), vse je prežgano z neurgentno elegantno nostalgijo (itak izgleda kot podaljšana epizoda razkošne quality serije), elegantno neurgentnemu mežikanju »zvesti« publiki ni ne konca ne kraja (kdo bo dobil Downton Abbey?), na voljo so številne telenovelistično »šokantne« situacije (Mary se loči, Harold vse zapravi, Downton Abbey finančno hira, butler Carson se upokoji, Maryjina ločitev navdihne Cowardov hit Private Lives ipd.), pride celo do rahlega razrednega prerivanja, a nič hujšega, saj bogataši tu povsem nekritično uživajo v tem, da so bogati (delitev kolonialnega plena je gladka, sladka, neproblematična), služabniki pa uživajo v tem, da so služabniki (vedno komaj čakajo, da lahko rešijo čast svojih gospodarjev, bogataške dinastije Crawley), čeravno zatekanje v preteklost – ki je, kot slišimo, »udobnejša od prihodnosti« – še najbolj spominja na tisti morbidni terapevtski beg v preteklost iz Shyamalanove Vasi ob gozdu. (kino)

Razhod

Razhod je romantična komedija, v kateri se poročita komedija odprte zakonske zveze in komedija ponovne poroke. Carey (Kyle Marvin) in Ashley (Adria Arjona), sicer zakonca, ki drug z drugim nista več tako zadovoljna kot nekoč (ona hoče seks, on otroka), se med vožnjo k svojima prijateljema, Paulu (Michael Angelo Covino) in Julie (Dakota Johnson), tako vnameta, da sprožita hand-job (»Z roko ali usti?« »Roka je fajn«), ki pa povzroči prometno nesrečo. Ne, nič hudega jima ni, toda nesreča je ravno dovolj prelomna in disruptivna, da Ashley razkrije, da ga vara in da hoče ločitev. Carey ponori in zdrvi čez drn in strn, se – ves preznojen, umazan, razcapan, potrt – priplazi k Paulu in Julie, ki mu povesta, da sama drug z drugim nimata težav, ker imata odprto zvezo. In še preden rečete eks, Carey že pograbi seks z Julie, toda ko Paul izve, kaj se je zgodilo, se s Careyjem zaplete v silovit, brutalen, destruktiven, neskončen pretep, ki burleskno pokaže, koliko resentimenta, ljubosumja, posesivnosti, frustracij, nezadovoljstva in emocionalnega kaosa moraš potlačiti, da bi živel v odprti zvezi (z željo ni šale, ne moreš je prevarati), poliamoriji, ki pa se ji izredno fleksibilno – con gusto – preda Ashley, tako da lahko Carey le nemočno gleda prihode in odhode njenih spolnih partnerjev. Včasih kateremu naredi celo sendvič ali pa mu zavrti Lorenzovo olje.

Fiume o morte!

Na Reki – no, na Fiumeju – se je nekoč, pred drugo svetovno vojno, vse – od ulic do šol in vojašnic – imenovalo po Gabrieleju D’Annunziu, italijanskem pesniku, pisatelju, dramatiku, vojnem heroju, letalcu, nacionalistu, iredentistu, demagogu in fenu hrtov (»Drhtijo od želje po ubijanju«), ki je leta 1919 s svojimi grenadirji okupiral Reko in za petnajst mesecev postal njen gospodar, njen diktator, njen duce. Preizkus njene krvi. Reški Italijani so jokali, D’Annunzijevi grenadirji pa vzklikali: »Fiume ali smrt!« In: »Eja, eja, eja, alala!« Jasno, oba slogana si je izmislil D’Annunzio. Drugega so takoj posvojili tudi fašisti.

Matija Solce / Glasbenik in lutkar, ki nas poziva h kreativni mobilizaciji za Gazo

»Naši prijatelji v Gazi so razseljeni, ker molčimo, ker smo sokrivci. Izkoristite svoje odre, uporabite ulice, trgovine, delo, šole, akademije, svojo družino, vse izdelke, ki jih kupujete. Bodite angažirani, bodite aktivni. Razmišljajte. Odzivajte se. Govorite. Komunicirajte. Ustvarjajte.« S temi besedami je glasbenik, lutkar, režiser, performer, organizator in aktivist Matija Solce (1981) pospremil nastop svoje mednarodne glasbeno-gledališke skupine Fekete Seretlek na nedavnem češkem festivalu Lodžie Worldfest.

Skepta & Fred Again..: Skepta .. Fred

Tovarna hitov na dveh nogah Fred Again.. se je tako rekoč čez noč prelevil v pravo institucijo, temu primerno pa se je začel pajdašiti s samimi velikani: moči je zdaj združil s prvim možem britanske grime scene, Skepto. Fred je z odlomkom čvrstega bangerja Victory Lap dražil v živem prenosu studijske seanse s streamerjem PlaqueBoyMaxom, feni so ponoreli in soglasno vzkliknili: »Hočemo še!« Njihova želja je bila uslišana. Tandem je posnel še štiri komade, a ti se brez izjeme skrivajo v senci omenjenega hita: ko se Fredovi beati prilagajajo ustaljenim smernicam grimovske estetike, zvenijo dokaj anonimno – kot bi jih sproduciral katerikoli od običajnih Skeptovih sodelavcev –, ko pa ostaja zvest svojemu značilno evforičnemu zvoku, pripravi teren, na katerem nima Skepta kaj iskati.