Eiko Ishibashi: Antigone

Japonska skladateljica se je zadnja leta večinoma gibala v filmskih krogih. Filmofili jo poznate po soundtrackih za filme Ryusukeja Hamaguchija (denimo Zlo ne obstaja, 2023), drugi po sodelovanju z ameriškim muzičarjem in partnerjem Jimom O’Rourkom. Antigone, njen povratniški solo album, prežemajo prefinjene akordne progresije in razkošni aranžmaji množice glasbil, odmev jazzovsko ukrojenega City popa, easy listeninga Burta Bacharacha in benda Stereolab. Njen skoraj prosojni, omamno eterični glas lahkotno lebdi nad domiselno niansiranimi instrumentali, ki tu in tam dobijo psihedelične obrobe (The Model!). Evokativen avantpop za zrela ušesa, pri katerem čarobnost melodij spodkopavajo mitološke apokaliptične slutnje.

SAULT: 10

Čeprav je že nekaj časa jasno, da sta srce in motor londonskega projekta SAULT vokalistka Cleo Sol in producent Inflo, projekt vztraja pri pozi skrivnostne anonimnosti. Zadnja prelomnica se je zgodila pred dobrim letom, ko se je skrivnostni kolektiv s pompozno pretencioznim nastopom prvič in edinkrat pojavil v živo. Njegov novi projekt je spet mogočno kolektiven izdelek, ki pa ne prinaša nič zares osvežujočega oziroma nabor slogov kvečjemu oži. 10 je namreč krasno sproduciran venček popevk povsem mehkega novega soula, ki je tu plesen, tam baladen, a povsod popolnoma zmeren in predvidljiv. Gospelovska komunalnost ostaja prepričljiv štih ekipe, ki ji počasi zmanjkuje zamisli.

D4vd: WITHERED

Strta srca so že od nekdaj eden glavnih navdihov pri skladanju balad, a mladi ameriški kantavtor D4vd je v tem tako konsistenten, da bi bil, če bi imel srečo v ljubezni, verjetno ob posel. Z žalostinko Romantic Homicide, ki jo je posnel kar z mobilnim telefonom, je pridobil naklonjenost milijonskega občinstva – zgodba spominja na vzpon Steva Lacyja –, zdaj pa pod pokroviteljstvom založbe velikanke predstavlja prvenec, na katerem se brez izjeme oklepa preverjene formule prelomnega singla. Zadevo bi zlahka odpisali kot zbirko vaniljevih jeremijad – kot nekakšen Cigarettes After Sex za tiktokovsko generacijo –, a plošča pod to bež fasado skriva ogromno substance in kar nekaj srce parajočih trenutkov, s katerimi avtor suvereno dokaže, da ni zgolj muha enodnevnica.

Black Country, New Road: Forever Howlong

Ena največjih zagat v življenju vsakega benda je, kaj narediti, ko druščino zapusti glavni pevec in pisec besedil. Da skupino Black Country, New Road zapušča frontman, pevec in kitarist Isaac Wood, smo izvedeli tik pred izidom zadnjega, izjemno izdelanega in kar strašljivo skladnega albuma Ants from Up There (2022). Ekipa se je odzvala ekspresno – ohranila je ime, koncerte in turneje, ki naj bi bili namenjeni promociji plate, je sicer prav tako obdržala, a za ta namen takoj začela pisati nove skladbe. Stari repertoar brez glavnega protagonista preprosto ni več prišel v poštev. Sledili sta dve res nevsakdanji potezi: najprej je skupina BCNR na množici nastopov ignorirala izjemno uspešen aktualni projekt in igrala izključno nov material, ki v nobeni obliki sploh še ni bil izdan, potem pa izdala live ploščo, ki ni živa različica starejšega materiala, ampak je sploh čisto svoja in nova.

Timothy Snyder: Krvava prostranstva 

Dolgo je vladal absolutni akademski tabu, ki je za bogokletne štel študije enačenja nacizma in komunizma, sploh te, ki ne bi jasno poudarile, da je bil nacizem neprimerljivo večje zlo. Snyder v knjigi zgolj niza dejstva in ta so na obeh straneh podobna, sploh s končnim rezultatom 14 milijonov pobitih, h katerim ne šteje vojakov, padlih na frontnih črtah. Med njimi milijonski gladomor v Ukrajini, smrtna lakota, ki je pokopala več kot milijon sovjetskih vojnih ujetnikov, še več pobitih Judov v koncentracijskih taboriščih in podobno število hladnokrvno pobitih na okupiranih območjih Ukrajine in Belorusije, potem Poljakov, ki so bili žrtve nemških, sovjetskih in ukrajinskih krvnikov, še več Nemcev, ki jih je pogubila Rdeča armada med pohodom na Berlin etc.

Feri Lainšček: Kurja fizika

Kurja fizika zaključuje tisto, kar je začel Kurji pastir, prvi roman iz trilogije, in nadaljevalo Petelinje jajce; Feri Lainšček (1959) popisuje svoja otroška leta. V prvem delu trilogije so bile v ospredju stvari, povezane z rojstvom, obisk vile, ki je Fereku napovedala izredno usodo, tudi pri njem, kot pri vseh velikih posameznikih v zgodovini, so bili znaki, napovedi in obiski. Nekaj je bilo še uvajanja na dogajalni prostor, recimo popisi očetovega dela in kako so potekale zadeve v vasi. Zdaj, že šolski, se Ferek ukvarja z drugimi stvarmi. Kar takoj na začetku recimo s tem, kje je začetek sveta – če starta Titova štafeta v njegovi domači vasi, bi moral biti to začetek. Potem postopno spozna, ob navijanju za izkrcanje na Luni v neposrednem prenosu, da je svet večji in se celo ne neha s planetom. Ob tem navija, da bi tam našli Mejseke, torej Mesečane, in bi nas ti ohranili v lepem in pacifističnem spominu.

In the Lost Lands

Film In the Lost Lands je – po noveli Georgea R. R. Martina, avtorja Igre prestolov – posnel Paul W. S. Anderson, ki slovi po stiliziranih akcijskih sci-fi spektaklih (kot je recimo Nevidno zlo ali Krvavo obzorje ali Dirka smrti ali Vojak ali Lovec na pošasti), toda tako nabasanega, tako natlačenega, tako natrpanega filma še ni posnel. Ker gre za postapokaliptični inferno, je svet zgostitev vseh svetov, ruševin desetletij in stoletij, odpadkov in razvalin, multižanrskih artefaktov in smeti, demonov in volkodlakov, mutantov in lovcev na glave (Dave Bautista), kač in sekt, detajlov in žargonov, heavy metala in steampunka ter vseh nians in vseh absurdov večne noči, skozi katero se – v duhu iztrebljevalskega Deckarda – prebija Milla Jovovich, alias Gray Alys, čarovnica s heretičnim srcem, ubijalskim pogledom in transformativno močjo, zadnjim upom kraljice (Amara Okereke), ki hoče postati volkodlakinja. Kultno je okultno – okultno je politično orožje.

2073

Leta 2073 je sveta konec, ljudje – kolikor jih še je – živijo pod zemljo, komaj dihajo, zunaj je wasteland, dodatno jih še stiska policijska država (glavno mesto je po novem Novi San Francisco), ženska, imenovana Duh (Samantha Morton), pa skuša »detektivsko« ugotoviti, kdo je umoril svet. Kaj je pripeljalo do konca sveta? Kaj ga je sprožilo? O zunajzemeljskih zavojevalcih ni ne duha ne sluha, toda osumljencev je na pretek: podnebne spremembe, tehnološki oligarhi, požrešni milijarderji (Zuckerberg, Musk, Bezos), deregulirana umetna inteligenca, vzpon avtokratov (Trump, Modi, Orbán, Ši, Putin ipd.), represije in iliberalizma, fašizacija, množične kršitve človekovih pravic, družbena omrežja, nadzorovalni kapitalizem, astronomska ekonomska neenakost, algoritmizacija življenja. In tale svarilni distopični krik – vrhunsko zmontirana kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev (Maria Ressa, Rana Ayyub, Anne Applebaum, George Monbiot, Carole Cadwalladr ipd.), eseja in apokaliptične fikcije (delo Asifa Kapadie, avtorja dokujev Senna, Amy, Diego Maradona in Federer) – je Umor na Orient ekspresu: vsi so krivi! Vsi so morilci!

The Outrun

The Outrun je film, v katerem ni varnih tal. Vse se trese. Spodmika. Ziblje. Giblje. Prekipeva. V ritmu neizbežnosti. Saoirse Ronan igra študentko Rono, ki se v Londonu tako brutalno in hurikansko zapije, da se je prisiljena vrniti domov, na Orkneyjske otoke, kjer računa na šokantno terapevtsko moč besnenja viharjev, vetrov in valov, ki so tako srditi, tako primitivni, tako radikalni, tako ekstremni, da niso videti le kot metafora podnebnega kaosa, ampak tudi kot metafora Roninega notranjega podnebnega kaosa. Orkneyjska mikroklima je bombastična slika njene notranje mikroklime. Morje je njena slina, klifi so njeni zobje, potresi so njeni orgazmi, strele so vročice njene odvisnosti.

Računovodja 2

Pred slabimi desetimi leti se je zdelo, da bo ostalo pri Računovodji in da nadaljevanja ne bomo nikoli videli, zdaj pa se na lepem zdi, da bo postal novi John Wick – Računovodja 2 ima namreč vse, kar potrebuje franšiza. Hočem reči: razume, da Christian Wolff (Ben Affleck), avtistični matematični genij (à la Rain Man), ki za podzemlje opravlja kompleksne računovodske operacije, obenem pa fuša kot samurajski akcijski junak (à la Jason Bourne, Ethan Hunt, John Wick), ni dovolj, ampak potrebuje tudi komedijo ( ja, njegova robotska monotonost je comic relief), enakovrednega partnerja, magari brata (Jon Bernthal), ki je hitrejši, hladnokrvnejši in toksičnejši od sence, opolnomočeno partnerko v obliki zvezne agentke (Cynthia Addai-Robinson), ki tej nadrealistični paradi arogance – kombinaciji breizrazne ležernosti in ležerne brezizraznosti – zastavi nekaj realističnih vprašanj, moralni »zvok svobode« (razbijanje trgovine z ljudmi) in dober motiv za maščevanje, recimo mafijsko likvidacijo njegovega prijatelja, nekdanjega FBI-jevca (JK Simmons), ki si je – ko so ga ubijali – na roko na hitro napisal: »Poiščite Računovodjo!« Ni ga težko najti.

Nebrušeni diamant

Da je kapitalistična utopija strukturirana kot nadlegovanje in zloraba, zelo lepo pokaže francoski Nebrušeni diamant (Agathe Riedinger), v katerem Liane (Malou Khebizi), 19-letna mladenka s socialnega obrobja, sicer katoličanka (še devica), dela vse, da bi ujela famo, sanje, všečke in sledilce ter postala zvezdnica socialnega multivesolja (TikTok je njen hors d’oeuvre), zato podleže selfijem, ekshibicionizmu, razprodaji telesa, agresivnim, toksičnim pogledom in producentom, ki ji – s sladkobnostjo pornografskih sejmarjev – obljubljajo ne le tistih warholovskih »petnajstih minut«, temveč čudežno odrešitev v resničnostnem šovu Čudežni otok, čigar producenti pričakujejo »obnašanje, ki bo pritegnilo pozornost, a bo tudi seksi«. »Zato se moraš znati zapletati v prepire in navezovati stike,« ji dahne casting agentka: »Vidnejša ko boš, višje se boš vzpela!« Logično: »Potem boš dobila več dela, bodo znamke hotele sodelovati s tabo.« Raj je neizbežen: »Kot vplivnica boš zaslužila ogromno denarja.« Sklep: »Tvoja slava je odvisna samo od tebe.«

Keiko Miyazaki / Vizualna umetnica, ki razmišlja o vplivu kapitalizma na naše intimne odnose

V prostorih ljubljanske galerije Vžigalica te dni lahko opazimo veliko peščeno uro brez dna, iz katere na tla odteka pesek. Pa videoprojekcijo umetnice, ki si z agresivnim stresanjem glave z obraza poskuša spraviti pomlajevalno masko za obraz. Blagemu neprijetnemu občutku, ki nas ob tem preveva, svoje pridoda še stena z animirano projekcijo para, ki se žene po tekalnem kolesu za glodalce, le da je to sestavljeno iz položnic. Par ima na glavi poveznjeni nakupovalni vrečki. Prav tako pari v različnih pozah, ki so pravzaprav s 3D-tehniko natisnjene drobne figurice, razprostrte po prostoru. Gre za razstavo Ljubezen ne plačuje najemnine v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978), ki bo na ogled še do nedelje, 11. maja, in v središče postavlja ljubezen v času poznega kapitalizma in pritiske starizma.

Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs: Death Hilarious

Jezni Angleži s smislom za humor! In dobrim imenom. Peta plata članov bande iz Newcastla še enkrat potrjuje njihov status apostolov svetega riffa. Za vse, ki zanje slišite prvič – brez skrbi, niso še eni iz horde slabih posnemovalcev prvih dveh plošč Black Sabbatha. Britanski prasci razumejo pomen samoironije in ljubijo neresno koketiranje z dediščino, absurdna besedila, krautrockerski fuzionizem in igranje s pričakovanji. Kateri drugi psych/stoner rock/sludge metal bend še ima jajca, da na plato vključi raperja kalibra El-P (Run the Jewels)? Ampak pravzaprav zažigajo vsi komadi, ker bend v svojo muziko usmerja tisti smrdljivi in lepljivi Lemmyjev seksapil. Na smrt zabavno, vglavnem.

Bon Iver: SABLE, fABLE

Justin Vernon je tako prepričljiv v skladanju pop balad, da sta ga v preteklosti med drugimi za sodelovanje nanovačila Kanye West in Taylor Swift. Peti album njegovega paradnega projekta je zlepljenka lanskega kratkometražnega triptiha SABLE in devetih novih posnetkov pod skupno streho fABLE. Prvi je akustičen, intimen, minimalističen, folkaški patos »kitara in glas«, basen v devetih delih, ki sledi, pa je zvočno bogatejša in s programiranimi ritmi učvrščena namešanka soulovsko-r & b-jevskega popa. Precejšnjemu kontrastu navkljub kombinacija sploh ne zveni posiljeno oziroma si lahko oddahnemo, ker nas plošča ob taborni ogenj posede samo za prve tri posnetke. Brezhibna izvedba.

Will Smith: Based On A True Story

Ko je Will Smith z razvpito klofuto javno razkril, da nima nikakršnega stika z resničnostjo, se je zdelo, da je za vselej izgubil mesto pod žarometi. A očitno je superzvezdnik odporen tudi proti najsramotnejšim spodrsljajem, saj je kmalu spet začel krasiti velika platna, zdaj pa se skuša po dvajsetih letih ponovno dokazati kot raper. V tej vlogi se nikoli ni ravno odlikoval, njegovi hiti so bili večidel le dodatno promocijsko gradivo za filme, v katerih je igral, novi album pa deluje kot samopromocijsko sredstvo, s katerim se želi odkupiti za največji oskarjevski fiasko vseh časov. Pri tem je blago rečeno neuspešen, saj se za podlo dejanje zares ne opraviči, temveč ga po svoje skuša celo upravičiti, hkrati pa album zveni kot glasbeni ustreznik nakupa rdečega ferrarija zaradi krize srednjih let.

Album Lady Gaga morda napoveduje novo recesijo

Med promocijskim ciklom pred izdajo sedmega albuma je Lady Gaga omenila, da je novi material navdihnila plesna glasba industrial. Če bi človek PR jemal resno, bi na plošči pričakoval subverzivne, politično obarvane, temačno erotične alter dance hite v slogu kakih Cabaret Voltaire, Nitzer Ebb, Front 242 in DAF (še pomnite komad Der Mussolini?). Hja, tudi Dua Lipa je lani izdano ploščo Radical Optimism prodajala kot posvetilo britanski rejv kulturi! V 21. stoletju pač radi razmetavamo z besedami in jih uporabljamo brez vsakršnega konteksta. Nedvomno je bila tudi vključitev ambasadorja francoskega electra, producenta Gesaffelsteina (poleg Andrewa Watta, Cirkuta in Michaela Polanskyja), poskus aktivacije njegovega (sub) kulturnega kapitala med feni tovrstne elektronike. Toda ultimativno je bil njegov prispevek omejen. Preprosteje bi bilo reči, da se eno največjih glasbenih imen 21. stoletja vrača s ploščo, ki uspešno kanalizira tisti brezčasni milenijski pop iz obdobja prelomnega debitantskega albuma The Fame (2008).

Werner Herzog: Somračni svet

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Mož pač ni vedel, da se je vojna končala. Ljudje kdaj težko preživijo tri desetletja v civilizaciji mest, on pa v tropskem gozdu s površino 500 kvadratnih kilometrov, naseljenem z nekaj filipinskimi kraji. Na začetku še s tremi vojaškimi tovariši, potem pa sam. Kot preganjana zver, ki vse vidi in vse sliši, je vsak dan oprezal za zasedami lokalnih vojakov, neprestano menjaval bivališče, obenem pa reševal krucialne probleme: kako prižgati ogenj brez vžigalic, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi, kako biti sam svoj zdravnik. A to je bil ništrc v primerjavi s trudom, kako ohraniti razum, medtem ko leta z nikomer ni spregovoril besede; po indicih, kot je bobnenje bombnikov v času korejske in vietnamske vojne, je sklepal, da je Japonska še naprej v vojni, vmes pa brez pisala in papirja vodil osebni koledar, ki je za realnim zaostal le za pet dni.

Stanisław Lem: Futurološki kongres: iz spominov Ijona Tihega

Poljak Stanisław Lem (1921– 2006) je eden pomembnejših piscev znanstvenofantastične proze. Je avtor Solarisa in Gospodovega glasu, romanov, ki se ukvarjata z našimi projekcijami v nerazložljivo; enkrat je to ocean z zavestjo, drugič ponavljajoči se zvok iz vesolja, ki ga potem različne veje znanosti razlagajo v skladu z lastno doktrino, po svoje humanisti in naravoslovci, čez vse še psihoanalitiki. Lem si vse dodobra privošči in jim, z osmešenjem, odvzame pravico do zadnje besede.