Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You

Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.

Mass of Debris: Unspoken Remains

Ko vsa kulturna produkcija teži k algoritmizaciji, je ustvarjanje eksperimentalne glasbe radikalna gesta. Raziskovalni izraz Luke Zabrica, šolanega altovskega saksofonista, skladatelja in improvizatorja, raste iz dolge tradicije impra. Njegov frišni projekt s tremi kitaristi prinaša zbirko hermetičnih, teksturno večplastnih postjazzovskih del, polnih kakofoničnih erupcij, tesnobnega dromljanja in tu in tam spokojnih intermezzov. Osvežilna je njegova nepretencioznost. Namesto pregovornih velikih konceptov godbo napajajo avtobiografski elementi: muziciranje s frendi, petje mame in babice z demenco, kraški škržati, obisk doma za ostarele, poletni popoldan v gozdu. Drobovna avtorska muzika za iskalce drugačnega.

JID: God Does Like Ugly

Splošno mnenje je, da je JID že lep čas na dobri poti, da postane eden najboljših, celo eden najboljših vseh časov. Njegovi prejšnji plošči sta bili skorajda brezhibni, kritiki niso varčevali s poveličujočimi primerjavami z velikani, kot sta Kendrick Lamar in Outkast, njegovo nadarjenost pa so ob poslušanju tiktokovskega megahita Surround Sound prepoznale tudi širše možice. Pričakovanja v zvezi z novim albumom so bila zato morda enostavno prevelika: če bi mu prisluhnili brez tega konteksta, bi bili verjetno osupli, tako pa nas pusti malce hladne. Avtor tokrat razgali predvsem svojo nežnejšo plat, pri čemer zna tudi balade dostaviti z brzostrelkastimi flowi, a tokrat je preveč zapostavil tisto, kar mu gre najbolje – skladanje surovih bangerjev, saj so ti tu v manjšini.

The Black Keys: No Rain, No Flowers

Kaj dvojec The Black Keys sploh še lahko pokaže leta 2025 – po skoraj četrt stoletja delovanja, po dvanajstih izdanih albumih, po (ponovni) »redefiniciji« ali popularizaciji blues rocka, po jasnem in načrtnem premiku v »sredino«, po številnih sodelovanjih z različnimi »superproducenti« …? Najkrajši odgovor bi bil: »Ne prav veliko.« Daljši pa bi se glasil, da zna postreči s korektnim sredinskim izdelkom, ki mu je težko kaj posebnega očitati, a to je pravzaprav ena od glavnih težav. No Rain, No Flowers je polikan skupek pop-soul balad, poprockovskih ekvivalentov, udarnejših poprockerskih hitičev … Skratka, skupni imenovalec je jasen.

Dušan Morave: Utrinki spomina

Najboljši je začetek, kjer popiše navade in bivanje v desetletjih pred vojno, od kupovanja cigaret in aspirinov po nekaj komadov, podrobne drže hišnega lastnika, ki se je ponašal z grofovskim naslovom, do likov predavateljev na fakulteti in študentskih druščin. Tu je izvrsten opazovalec, ko pa pride med partizane in po vojni na funkcije, postane korekten zapisovalec dogodkov in opisovalec likov, s katerimi je sodeloval. A navajen partijske discipline in cenzure ob usodnih konfrontacijah navrže splošne oznake: imeli smo nelepe zaplete …, torej tu, kjer bi morala steči dramatična pripoved, dramaturg utihne. Avtorja ne odlikuje intelektualna refleksija, to nadomesti z nazornimi opisi osebnosti, še posebej izostreno Josipa Vidmarja, ki se je nonšalantno postavil za zvezdo proslave kolegovega visokega jubileja, še prej Dušana Pirjevca, Bojana Štiha, Mateja Bora, Edvarda Kardelja in drugih akterjev preteklosti, pri katerih je izrisal zamerljivost in druge lastnosti, pa tudi prostodušno opisal način volitev novih članov SAZU. Kdaj je celo prestopil v pikrost, ko je izrazil navdušenje nad knjigo gledališke dive, a takoj pripisal, da ne verjame, da jo je napisala sama. Posebno zgodovinsko vrednost ima opis partizansko-partijskega prevzema časopisov, seveda z nekaj bralne distance, saj vrhovnega cenzorja, ki je pred tiskom pregledoval in popravljal članke, opiše kot demokrata. In seveda opis mentalitete, ko sami člani nomenklature ne razumejo ključa odstavljanja urednikov, saj so ti bili in so tudi na novih položajih še naprej vojaki revolucije.

Malcolm Lowry: Pod vulkanom

Pod vulkanom je klasika o tem, kako (po)polno se v Mehiki v času španske državljanske vojne in tik pred drugo, ko je odmev fašizma globalno načel tudi prekolužne dežele in še dodatno razmajal njihove že tako neobstoječe strukture, konzul Firman vdaja alkoholu. Ne mezcala, samo mezcala ne, mu odmeva v glavi, ko na dan vrnitve bivše žene, ki ima očitno močan kompleks reševanja zablodelih duš, zmačkan tava po mestecu pod mehiškima vulkanoma. Vendar mu potem vedno znova natočijo, kar pijejo tudi sami. Ali pa sam naroči in vse skupaj potem drsi proti norosti, bogatim notranjim monologom in prividom z nejasnim statusom.

Tvoj oče se je rodil star 100 let

Palestinska režiserka Razan AlSalah poskuša prek Googlovega uličnega pogleda poiskati hišo svoje babice, a je ne najde. Tako se odvrti Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot Nakba, kratki film, ki ga je Razan AlSalah posnela leta 2017 – če bi danes posnela nadaljevanje, potem v Gazi s pomočjo Googlovega uličnega pogleda ne bi več ničesar našla. Praktično nobene hiše. Tako kot so Izraelci izbrisali Gazo, so leta 1948 izbrisali številne palestinske vasi, tudi Ma’loul, kamor so se Palestinci, kot vidimo v kratkem filmu Ma’loul praznuje svoje uničenje, posnetem leta 1984, obredno vračali, da bi se spominjali hiš, od katerih so ostale le fotografije in risbe. Danes Izraelci delajo vse, da od Gaze ne bi ostale niti fotografije in risbe – izbrisati hočejo palestinske spomine na Gazo. Knjižnice, univerze, arhive, družinske albume, generacije otrok, ki bi se lahko spominjali. Naša domovina so besede – naslov kratkega palestinskega filma, ki se dogaja v imaginarni prihodnosti, v kateri se Palestinci vrnejo v priznano in neodvisno Palestino – je še kako precizen. Palestinci svojo deželo spletajo iz besed. Tu malce spominjajo na Slovence, ki jih je pri življenju, kot so nas učili, ohranjala prav beseda.

Barabe 2

Kriminalce, ki se v Barabah 2 vrnejo iz ječe, ste že videli v številnih roparskih komedijah, recimo v Oceanovih 11 (pa 12, 13), le da so bili ljudje, ne pa živali, celo animirane živali, kot so to karizmatični gospod Volk in njegovi reservoir dogs (no, gospod Kača, gospod Morski pes, gospod Piranja in gospa Tarantela), ki se – v odsotnosti kakih smiselnih alternativ, navsezadnje, rednih zaposlitev zanje ni (gospod Volk ne dobi službe niti v banki, ki jo je že večkrat oropal in na katero ima tako lepe spomine) – prekarizirajo (grozijo jim tudi deložacije, dolgovi, socialna smrt), zato hitro osvojijo naše simpatije, tem bolj, ker delo, profite, komplikacije in srečo združijo z žensko tolpo (snežna leopardinja, divja svinja, krokarka), tako da Oceanovih 11 sreča Oceanovih 8 (oh, in Jaz, baraba sreča Madagaskar), in ker za začetek ošabnemu tehnološkemu gigantu in vesoljskemu »vizionarju« – ja, karikaturi Elona Muska – sunejo raketo, kar tole duhovito, poskočno, lucidno animacijo, ki se začne z michaelbayevskim pregonom v Kairu (vključeni tudi slow-motioni, pa vzvratne dirke ipd.), prelevi v nadomestek bondiade v letu Bezosovega iskanja novega 007, kdo ve, morda Toma Cruisea. (kino)

Še bolj odštekani petek

Psihiatrinja Tess (Jamie Lee Curtis) in njena uporniška najstniška hči Anna (Lindsay Lohan) sta pred dobrimi dvajsetimi leti – v Odštekanem petku, itak rimejku Odštekanega petka iz leta 1976, posnetega po romanu Mary Rodgers – spričo mističnega kitajskega fortune cookieja zamenjali telesi. Mati se je znašla med motocikli in histeričnimi, nevrotičnimi učitelji, hči pa med kreditnimi karticami in psihotičnimi, nevrotičnimi pacienti. Ista reč.

Ura izginotja

Ko na ameriške šole prikoraka kak do zob oboroženi psycho, otroci nenadoma izgubijo deset ali petnajst sošolcev in sošolk. V trenutku izginejo. Tako kot v lunatičnih glavah trumpovskih qAnonskih konspirologov nenadoma »izgine« kopica otrok, ki jih ugrabi in zlorabi liberalna pedofilsko-satanistična kabala.

Jelena Ždrale / Glasbenica, ki je neločljivo povezana z violino

Zanjo lahko brez zadržkov rečemo, da je prva violina Slovenije. Igrala je v več bendih in sodelovala s številnimi glasbeniki, ki so se pri snemanju plošč obrnili nanjo, ker so želeli zvok violine – tako se je njeno ime zapisalo v diskografijo več deset albumov, od skupin Laibach, Borghesia, Melodrom, Dertum ter Leteči potepuhi do Zorana Predina, Adija Smolarja in Saše Lendero.

Freddie Gibbs & The Alchemist: Alfredo 2

Po petih letih se vrača naveza ležerne gangsterske drže, tekoče počasnih podlag in neutrudnih bahaških besedil. Morda kar najproduktivnejši producent zadnjega desetletja The Alchemist in Freddie Gibbs, ki je v istem času izdolbel čisto svojo nišo nekričečega gangsterskega rapa, ničesar ne prepuščata naključju. Alfredo 2 nadaljuje kruzanje tam, kjer se je ustavil prvi del – v cadillacu počasne vožnje in spuščenih stekel. Gibbs ponovno rutinirano odkljuka to, v čemer je najboljši – v enem trenutku dobimo odmerek obveznega frajerisanja, v naslednjem že elegantno navrže drobec težke ali temačne teme. Samozavesten vajb, ki pa se po dveh albumih že malce ponavlja in na trenutke tudi vleče. Utečena obrt vrhunske kakovosti.

Sofie Birch & Antonina Nowacka: Hiraeth

Poguglajte kraj Sokolowsko, kjer sta sorodni duši z različnih strani Baltika, danska apostolka ambienta in poljska new age/folk vilinka, ustvarili drugo skupno ploščo. Razumeli boste, zakaj zveni kot glasbeni odgovor na magični realizem poljske nobelovke Olge Tokarczuk. Liminalno, hipnagogično, zunajzemeljsko. Njun potopitveni izraz je posebej mil zaradi neposrednega snemanja na magnetofonski trak. Zaznamujejo ga lebdeči impro aranžmaji, nežni zveni kitare, citer in sintov, posnetki ptičjega petja, potočka in vetra ter eterično operno petje v slogu zgodnjih Disneyjevih risank. Miselne podobe: svit, travnik, rosa, trop srn. Občutki: blaženost, prizemljenost, hvaležnost … domotožje po nečem neznanem.

Niko Novak: Haphazard Reruns

Samotni jezdec strunarskih prerij na zadnjih potovanjih ne jezdi več sam. Mrmrajoče nočnobarske recitale in intimna brenkanja one-man-mestnega bluesa Nika Novaka ponovno spremljajo, ozemljujejo, dvigujejo in spuščajo bobnarska sidra, klavirski sopotniki, kitarski kameradi in subtilne intervencije efektov. Čeprav so temačne, skrivnostne, atmosferično mogočne, špelunkaste … balade nizkega glasu in kitarskega basa delovale sijajno in najmočneje v svoji izvirni, do kosti oguljeni obliki, je plošček Haphazard Reruns obložen res z občutkom – ničesar ni preveč, nič ne zasenči ali preglasi glavnega protagonista. Predvsem pa je sproduciran res krasno. Mrakobno, narkotično, a ne brez sledi humorja.

Vse skupaj deluje – zmedeno

Remiks kompilacije so redne spremljevalke pop albumov. V zadnjih letih so svojo dobile Dua Lipa, Lady Gaga in Charli XCX. Med zgodnjimi posvojiteljicami je bila Madonna, ki je material prvih treh albumov prepustila remikserjem že leta 1987 (You Can Dance). Enajst let kasneje se je zapisala v anale kot kraljica popa s klasiko Ray of Light, eno izmed kritiško najbolj čislanih pop izdaj vseh časov, ki je ujela duha časa z navezavo na takrat priljubljeno elektroniko in newagevsko duhovnost. Dolgo se je šušljalo, da obstaja tudi remiks verzija plošče, ki je zaradi uspeha izvirnika ostala v predalu – vse do zdaj.

Ilan Pappé: Etnično čiščenje Palestine, 1948 

V delu polemizira s tezo, da je bil množični eksodus Palestincev posledica napada arabskih držav na Izrael. Kronološko je prepričljiv, ko dejstva povezuje z delom in načrti tajne konzultante, ki je pod vodstvom predsednika Guriona s paravojaškimi enotami izvajala sistematične napade na palestinska mesta in vasi, iz katerih je bilo še pred začetkom vojne pregnanih četrt milijona arabskih staroselcev. Metodološko pa je v nasprotju s samim seboj, ko danes pravi, da Hamas ni teroristična organizacija, saj je le odgovor na polstoletni terorizem izraelskih oblasti. Tega principa zgodovinskega konteksta namreč ne uporabi pri ustanovitvi konzultante, saj je ne pojasni kot reakcije na oborožene arabske skupine, ki so pred letom 1948 izvajale napade na judovsko prebivalstvo.

Virginie Despentes: Vernon Subutex, tretja knjiga

Francoska pripovednica Virginie Despentes (1969) se je v trilogiji o Vernonu Subutexu lotila bivalnih praks v prestolnici; v pripovedi o naslovnem junaku, bivšem lastniku ploščarne, ki ga čas povozi, saj se glasba danes preliva, ne kupuje, pa v zgodbi o preminulem mladem zvezdniku, za katerega zadnji posneti samogovor se vsi grebejo, spregovori o različnih posebnih posameznikih, ki jih, pretikajoč se po pariškem socialnem obrobju in med zablojenimi elitami, nabira Vernon. Ta je zdaj, v tretji knjigi, uveljavljeni didžej, ki na vsakokratne nastope, vsak poteka v drugem kraju, privablja ljubitelje svojih konvergenc, kakor to poimenujejo feni. In se jim tam, ne da bi čisto vedeli, kako in zakaj, zadogaja skupnost in glasbena ekstaza.

The Damned

Mala islandska ribiška skupnost, ki jo – leta 1871, v času pariške komune – vodi Eva (Odessa Young), vdova prejšnjega vodje, in ki je pozimi – v mrazu, snegu, viharjih ipd. – povsem in nepredušno odrezana od sveta in hrane, zavrne pomoč nasedli baskovski ribiški ladji, obupane brodolomce pa pomeče v ledeno morje (ni dovolj hrane!), toda sebične, nesolidarne, »požrešne« skupnosti potem ne kaznuje megla (kot v Carpenterjevi klasiki), temveč mitski draugr, besni, agresivni, maščevalni spekter umrlih, pošastna nemrtva in neumrljiva življenjska substanca, ekstaza freudovskega norega, večnega gona smrti in schellingovske »duhovne telesnosti«, ki to že itak mračno, mučno, morasto, ledeno, a napeto in osupljivo atmosfero zasuje s paranojo, nasiljem, nesrečami, norostjo, emocijami na robu živčnega zloma, folklorno grozo in potrditvijo, da so živi vendarle hujši od mrtvih in da je mrtvo – tako kot v kinu, tako kot pri filmu, tako kot pri filmski spektralnosti, tako kot pri čudežno oživelih podobah – v resnici živo. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Kljub temu

Če hočete videti fino, morbidno, že kar sartrovsko romantično dramedijo, skoraj romantično komedijo, potem si poglejte tole italijansko reimaginacijo Duha, v kateri se duhovi oseb, ki ležijo v komi, veselijo spektralnega življenja, blodijo po hodnikih bolnišnice, ki gosti njihova telesa, hodijo na pogrebe tistih, ki umrejo, in upajo, da bodo sami preživeli, toda preživetje ni nekaj, česar bi se moški srednjih let (Valerio Mastandrea) ravno veselil, saj se v primeru, če bi preživel, ne bi spominjal svoje romance z mlajšo žensko (Dolores Fonzi), novinko med duhovi, ki bi mu jo prebujenje – vrnitev v življenje – preprosto izbrisalo, tako da obtiči med dvema smrtma, s čimer film lepo demistificira romantiko happy enda, tem bolj, ker bi moškemu vrnitev v življenje tako zanesljivo in zagotovo izbrisala spomin na romanco z mlajšo žensko (na ljubezen njegovega življenja), da večje upanje za njuno ponovno srečanje – in nadaljevanje romance – predstavlja smrt, morebitno onostranstvo.

Sikstinska kapela humorja

Liam Neeson je v zadnjih sedemnajstih letih – po Ugrabljeni – igral dovolj odločnih, rigidnih, brezkompromisnih, smrtno resnih pravičnikov, ki se ne menijo za zakon, da je bil zrel za vlogo poročnika Franka Drebina mlajšega, sina poročnika Franka Drebina, ki ga je nekoč – najprej v televizijski seriji Police Squad!, ki je za policijsko-detektivske serije naredila to, kar je komedija Ali je pilot v letalu? naredila za Letališče in druge filme katastrofe, in potem še v filmski seriji Gola pištola – igral Leslie Nielsen. Drebin je bil ameriška hardboiled verzija inšpektorja Clouseauja – kretenski, brezizrazen in smrtno resen, relikt starih časov (že kar starih geoloških dob, ko je bila Amerika še velika), komičen sebi navkljub.