Nevarna igra

Nevarna igra je paradoks. Režiral, napisal in produciral jo je Russell Crowe, ki tudi igra. O, čisti avtorski projekt, boste rekli. Labour of love. In za kaj gre? Tehnomagnat (Crowe) svoje stare prijatelje zbere na partiji pokra, na kateri izbruhnejo skrivnosti, ki pa so tako splošne, da vam je zanje povsem vseeno, še bolj vseeno pa vam je za splošnost magnata, ki ga je bogastvo prelevilo v filozofa, splošnost njegove hčerke, ki si edina na svetu zasluži »varno« prihodnost, in splošnost kriminalcev, ki ju skušajo oropati. Oja, prav ste razumeli: še najbolj avtorska je tu splošnost. (kino)

LGBT_SLO_1984

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Osem gorà

Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gorà, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. Pietro in Bruno se spoznata leta 1984 v italijanski alpski vasici – pri dvanajstih. Pietro, sin kemika, je Torinčan, Bruno, sin kmeta, pa montanaro (alias »zadnji otrok v vasi«), a ker se nasprotja privlačijo, med njima hitro klikne, tako da preživita čudovito – tiho, počasno – poletje.

Avatar: Pot vode

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

Saša Eržen / Scenaristka, ki je s svojo božično pravljico postavila temelje za filmsko uspešnico Kapa

Dobri dve desetletji minevata, odkar se je lotila prvega scenarija za celovečerni film. Na delavnici Pokaži jezik je snovala tako pravo, kleno komedijo o ropu vaške pošte. A ni in ni ji šlo. In tako je namesto tej filmski zgodbi vse več časa namenjala neki drugi, ki se ji je ravno tedaj utrnila – o dečku iz revne, razpadle družine ter razvajeni deklici, ki ima vse materialne dobrine, a prav tako odsotne starše. Spoznata se za božič in nepričakovana skupna pustolovščina ju zbliža in poveže za vedno.

dvidevat: Pulse Defusion

V samo dveh letih se je štajerska producentka in didžejka, ki je postala redna gostja ljubljanskih klubov, prebila v ospredje. Postala je ena slogovno bolj profiliranih predstavnic našega elektronskega podmladka, sinonim za galopirajoče electro koračnice, distopični breakbeat techno in druge nabrejkane plesne odvode. Njena tretja izdaja je v smislu idejne zasnove, pestrosti aranžmajev in zvočne silovitosti otipljivo robustnejša od predhodnikov. Propulzivni lomljeni ritmi se držijo ustaljenih obrazcev, izstopajo pa njene melodične domislice, od didžeridujevskega valovanja uverture Format in retrofuturističnega acid zavijanja komadov Disc Detective in M87 do spiralastega, lasersko ostrega sintovskega rjovenja pokalice Circuit X.

birds of unknown: Gently sailing

Če pri oznaki »lahkotne jazzy glasbe« takoj začutite nelagodje in pomislite na »nouvellevaguovske« priredbe, ki ubijajo duha in telo, je za to verjetno kriva predvsem uniformna glasbena izbira kafičev brez domišljije. Obstaja namreč tudi prikupen, domiseln in senzibilen pol tovrstnih izrazov. Takšnega goji štajerski trojec birds of unknown, ki nevsiljivo leti v nežni sapici počasne jazzovske popevke. Glas pevke Patricije Škof včasih pelje skladno z melodijami kitare in saksofona, drugič z njima plete mehke dialoge izčiščenih nastavkov, pri katerih sploh ne pogrešamo manka očitnega – celotne ritemsekcije. Povsem zračna in pridušena muzika dokaj klasičnih zamahov, ki pa jadra posebej ubrano in z jasno določeno smerjo.

Little Simz: No Thank You

Eden od najmočnejših raperskih glasov z britanskega otočja je pripravil novo mojstrovino. No Thank You, tretja dolgometražna plošča z nagrado mercury ozaljšane raperke, je album presenečenja, ki se zaradi nerodnega časa izida ne bo znašel na večini seznamov plošč leta, a bi se praviloma moral. To je zares prefinjena zbirka izrazito ležernih, pa vseeno udarnih skladb, v katerih Little Simz razgali duševne stiske, povezane s tegobami vpetosti v neprizanesljivo glasbeno industrijo. Instrumentalno plat plošče podpisuje hiperproduktivni Inflo, idejni vodja skrivnostne zasedbe Sault, ki je z Little Simz že sodeloval, a njene glasbe ni še nikoli tako zaznamoval s tako izrazito saultovsko naravnanostjo, ki tokrat na površje privre predvsem v obliki gospelovskih vplivov.

SZA: SOS

Leta 2017 izdani trojni platinasti prvenec CTRL prizemljene, za zvezdniško življenje nerazpoložene ameriške alter R & B-zvezde SZA je postal eden najbolj reprezentativnih R & B-albumov minulega desetletja. S priljudno persono in zbirko nežnih, romantično obarvanih komadov, v katerih so rezonirale izkušnje milijonov mladostnikov, se je prikupila fenicam in fenom z vseh vetrov. Album je postal soundtrack za čilanje, džuskanje in ljubimkanje celotne generacije. SZA medtem ni počivala. Izdala je 16 singlov, med njimi uspešnico Kiss Me More z raperko Dojo Cat, in sodelovala z raperjem Kendrickom Lamarjem za hollywoodski blockbuster Črni panter, prav zdaj pa se pripravlja na prvo filmsko vlogo.

Viki Grošelj: Križ čez Nepal

Ima kaj povedati: tja je odšel 55-krat, tam preživel pet let, plezal v 20 odpravah na visoke vrhove Himalaje. Kajpak bodo osrednji del zmagoviti vzponi, neverjetni spust s smučmi s Čo Ojuja (8201 m), podvigi torej, ki jih slehernik lahko primerja le s herojstvi antičnih junakov. Tu ni refleksa kot pri modernih potopisih, kjer bralec takoj pomisli, da bi to šel tudi sam izkusit. Identifikacija je nemogoča: ko se Grošelj spušča z osemtisočaka in se znajde v viharju, ki mu vzame orientacijo, lahko potegneš iz spomina kvečjemu meglo v mraku z domačega hribovja in občutek pomnožiš s sto. Tu je branje stvar osuplosti in občudovanja. Toda avtor poleg svoje zgodbe, likov šerp, domačinov in dežele prinaša še posebno spoznanje – naravo. Potem ko se je umaknil iz osvajanja še nekaj neosvojenih vrhov, si je zastavil načrt prekrižariti Nepal od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Medtem pa je doživel potres 2015, ko se sredi sončnega dne začne tresti cesta, potem pa z gore proti njegovi skupini začnejo leteti skale – od nekaj kilogramov do nekaj ton – in opustošijo cele vasi. Človek jemlje neživo naravo kot nekaj togega, kar stoji in čaka. A zdaj pozor – pride pod ledenik, ki je spolzel 40 metrov nižje, kot se ga je spominjal izpred 20 let. Še huje – ploščadi pod goro ni več, vmes je zgrmela v prepad. In najhuje – Anapurna, ki mu je nekajkrat ni uspelo osvojiti, je zakleta: potres je odnesel ledeno pobočje, nekdanje pristopne trase ni.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.

Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

Faraon, divjak in princesa

Tale animirani film o uporu in ljubezni – delo Michela Ocelota, veterana francoske animacije (Kiriku in čarovnica) – je spleten iz treh zgodb: prva se dogaja v faraonskem Egiptu, druga v francoskem srednjem veku, tretja pa v sultanski Turčiji. Kar pomeni, da se dogajajo ravno dovolj daleč v preteklosti, da si lahko privoščijo vse tiste pravljične seksizme (in orientalizme), ki bi jih – če bi se te zgodbe dogajale danes – gibanje #MeToo odločno in neusmiljeno črtalo. Ženske so namreč le darila, le pasivne žrtve, zlasti v prvih dveh zgodbah – fant, ki se upre (in osvoji Egipt oz. srednjeveški grad), za nagrado dobi dekle. Le v tretji zgodbi – najbolj barviti (prva animira profile, druga črne silhuete) – se uporniškemu princu, ki se prelevi v migrantskega prodajalca krofov, pridruži tudi princesa. Za nagrado.

Obuti maček: Zadnja želja

Mačka ima devet življenj. Tudi Obuti maček, nekdanji Shrekov pajdaš, jih je imel. Nekoč. A umrl je že sedemkrat. Ne vedno junaško. Pomeni, da ima le še dve življenji. Ups – le še eno. Pravkar je spet umrl – osmič. Še enkrat, pa ga ne bo več nazaj. Na srečo ima zdravnika, ki mu svetuje: Dovolj je akcije! Dovolj je stresa in blaznenja! Čas je, da se umiriš! Da se zliješ z okolico, z mirnim, vsakdanjim življenjem. A kdo pravi, da je mirno, vsakdanje življenje res mirno – in nestresno?

Weird: The Al Yankovic Story

»Weird« Al Yankovic, ameriški popevkar, ki je zaslovel in obogatel s parodiranjem velikih hitov (štikel Eat It je bil parodija Jacksonovega megahita Beat It ipd.), je delno tudi slovenskega rodu (njegov oče, Nick Yankovic, je bil sin Belokranjca Matije Jankoviča in Hrvatice Marije Braj), zato me je zanimalo, ali to v njegovi filmski biografiji – Weird: The Al Yankovic Story – sploh omenijo. Ne, nič ne bo, sem si rekel, ko se v filmu konča njegovo otroštvo – o njegovem slovenstvu ni ne duha ne sluha, le Nick (Toby Huss), njegov oče, tovarniški delavec, je pošasten grobijan, ki mu ne pusti, da bi postal glasbenik (odmev Pevca jazza), še celo harmoniko mu sadistično raztrešči. Ne, Nick Yankovic – primitivni splet frustracij, resentimenta in jeze – ni nič v sorodu s Frankiejem Yankovicem, »ameriškim kraljem polke«, toda Al ni fantazijsko bitje le zato, ker ga, ko odraste in dokončno postane »Weird«, kult, antirocker, parodist in imitator (s harmoniko, brez drog, kombinacija Tilna Artača in Lada Bizovičarja), igra Harry Potter, alias Daniel Radcliffe, temveč tudi zato, ker si številne biografske detajle izmisli.

Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja

Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.

Korzet

Avstroogrska cesarica Elizabeta, žena Franca Jožefa, alias »Elise«, alias »Sissi«, modna ikona dvojne monarhije, ekscentrična, poliglotska, dekadentna, baročno osamljena influencerka, rock star 19. stoletja, ki jo igra Vicky Krieps (nekoč sta jo igrali Romy Schneider in Ava Gardner, v Netflixovi seriji The Empress jo igra Devrim Lingnau), leži v kopalni kadi in preizkuša, koliko časa vzdrži pod vodo (po štetju prve služabnice 40 sekund, po štetju druge pa 71 sekund). Kar je tako, kot bi se vprašala: koliko časa ženska vzdrži v 19. stoletju? Ali pa: koliko časa vzdrži v patriarhatu? Ne prav dolgo – hitro se začne dušiti. Elizabeta, zdaj pri štiridesetih (v letih, ko »ženska izgine«, kot slišimo), skuša preživeti patologijo 19. stoletja (njeno humanitarno obiskovanje psihiatričnih azilov, v katerih so vse ženske »melanholične«, ni naključno). Jé čedalje manj, telovadi (se mečuje, galopira, strelja ipd.), noče pozirati »paparacom« (okej, slikarjem), pazi na mere, boji se javnosti, ki ji šteje gube, disciplinira svoje telo, boleče si zateguje korzet, kot bi skušala parodirati restriktivna in rigidna patriarhalna pričakovanja – njena »vitkost« je upor proti vsemu, kar ji vsiljujejo. Včasih omedli – protestno. Včasih skoči skozi okno – samopoškodovanje je njen joie de vivre.