Ivana Petan / Unikatna oblikovalka, za katero je glina živo bitje in učiteljica odnosov

V Ljubljano je prišla študirat, a je potrebovala dvajset let, da se je mesta navadila. »Zdaj pa lahko grem naprej,« pravi oblikovalka Ivana Petan, sicer rojena v Zagrebu (leta 1974) in odrasla v Krškem. S sorodno dušo, fotografom Bojanom Brecljem, sta kupila staro kraško hišo, ki jo počasi obnavljata. V njej ustvarjata prostor, ki ga želita posvetiti miru, ustvarjalnosti, svobodi, sodelovanju, skupnosti. Zadnja leta je zato nomadsko razpeta med Ljubljano, kjer ima studio za ustvarjanje in občasno poučevanje, ter Krasom, kjer si prostor za delo opremlja na novo. Keramika jo vedno znova vodi tudi po svetu, poučevala je na primer v Italiji in Armeniji, ustvarjala še na Hrvaškem, v BiH, Avstriji, Grčiji in Turčiji, na Kitajskem in v Sibiriji.

Skee Mask: Resort

Novi album bavarskega wunderkinda odtujeno plesne elektronike se začne povsem ambientalno in potem s priključkom razgibanih ritmik v glavnini zveni na las podobno valu lebdeče atmosferičnega oddelka IDM-a, ki je v drugi polovici devetdesetih let pljusknil na plejliste nepregledne množice drznejših chill out kompilacij. To traja do zadnjih treh posnetkov. Tu se le preselimo do plesišča, a spet z odmevi preteklosti »prelomnih« let klubskih muzik. Skee Mask je retro, je dosleden, pedanten, spreten, z albumom Resort pa tudi najbolj dostopen doslej. Plošča je nežno melodična, nevsiljiva in prijetno tekoča, pred znamko muzike za ozadje pa jo rešita preprosto avtorjeva vrhunski zvok in občutek – za gruv in za detajle.

John Cale: POPtical Illusion

Redki so umetniki à la Leonard Cohen, ki jih po 60 letih ustvarjanja še vedno žene neki neopisljivi drajv po preseganju samega sebe. Tudi 82-letni »velvetundergroundovec« nikoli ne bo privolil, da postane »legacy act«, ki kapitalizira nostalgijo. Po lanski drzni epopeji, albumu Mercy, ne kaže znakov ustvarjalne izčrpanosti in streže z eno svojih dostopnejših plošč, ki je kot pozabljen primerek raziskovalno naravnanega synthpopa iz druge polovice osemdesetih let ovita v sodobno patino. Nabita je z zeitgeistovskimi antikapitalističnimi in kataklizmičnimi podtoni, ki jih ob sofisticiranih aranžmajih streže s prepoznavno stoičnim baritonom. Kljub občasni tesnobnosti njegovi čudaški pop komadi izžarevajo neki iracionalni optimizem.

Moving as a Giant: Moving as a Giant

Prekmurska zarota hrupa se nadaljuje! Oziroma ponovno vstaja! Iz posebno rodovitnih tal severovzhodne ravnice domačije je v zadnjih treh desetletjih vzniknilo ogromno alter-noise-post-rockovskih ustrojev, poslanstvu pa – zvesto tradiciji – sledi trojka Moving as a Giant z istoimenskim prvencem. Album zastavi neposredno, brez poznejšega peglanja in pretirane obdelave ali kozmetike, a hkrati nastopa potrpežljivo, s počasnim stopnjevanjem, zmernim nalaganjem melodij, neprekinjenim brnenjem distorzije težkih kitarskih rifov, težkimi udarci bobnov in vokalom, ki tuli in vozi močno pod vplivom efektov. Med subtilnimi melodijami in čistim noisom – surova muzika brez aditivov.

Bladee: Cold Visions

Bladee, cloud rap vizionar, modna ikona, (post)internetni zvezdnik, protagonist vplivnega kolektiva Drain Gang in ustanovitelj založbe Trash Island, je za 30. rojstni dan izdal epsko zbirko 30 komadov, s katero je ustregel hordam zvestih fenov, ki ga spremljajo že od začetka ustvarjalne poti.

Andrej Rahten: V prah strti prestol

Knjiga zgodovinarja Rahtena je pisana po Heisenbergovem načelu: zgodovina, ki se resda ni dogodila, a bi se lahko. Po smrti cesarja Karla je namreč Otto leta 1922 postal pretendent na avstro-ogrski prestol, prestol države, ki je bivala samo še kot ideja. Devetdeset let je potem živel kot sanjač?

Stephen King: Billy Summers

V zadnjem času imamo poplavo novih prevodov bralnih špehov ameriškega pisatelja Stephena Kinga (1947); tudi Billy Summers, zgodba o vojaškem veteranu in bivšem izkušenem ostrostrelcu, ki zdaj opravlja umazane posle za naročnike in za velike denarje, je zajeten kos, ki se še bolj kot s podrobnostmi Billyjevih strelskih in socialno mimikrijskih veščin ukvarja z rojstvom pripovedovalca. Billyju namreč naročniki, potem ko ga pod lažnim imenom naselijo v pisarno v zgradbi nasproti sodišča, iz katere naj bi streljal na kolega kriminalca, predlagajo, naj se dela, da piše. Tako je predzgodba o tem, kako je postal najeti morilec, popisana pravzaprav od znotraj, saj Billy ne le da blefira, da hodi pisat, temveč res hodi pisat. Zraven pa ves čas blefira tudi, da je bolj butast, kot v resnici je.

Je z mano vse v redu?

Lucy (Dakota Johnson), dvaintridesetletni receptorki v losangeleškem velnesu, ni udobno niti v lastni coni udobja – s fantom, s katerim dejta, se rokuje, ne pa poljublja. In ko se ji ta skuša približati, jo kar odnese stran. Najprej misli, da je z njo kaj narobe, a nenadoma Jane (Sonoya Mizuno), svoji najboljši prijateljici (druga za drugo sta droga), ki se naj bi v nekaj mesecih službeno preselila v London, razkrije, da bi se raje kot z moškimi poljubljala z Brittany (Kiersey Clemons), maserko v velnesu. Jane je vesela, da se je Lucy končno spolno angažirala, obenem pa jo njen coming out malce potre: prepričana je bila namreč, da ve vse o njej. Jo je ves čas »varala«, ji ni zaupala, je v resnici ni tako dobro poznala, so vse tiste iskrice med njima letele za prazen nič, je lahko po tem coming outu med njima še naprej vse po starem – ali pa to spremeni ravnovesje sil? Lucy se – kljub zamudi (»Tako pozna sem!«) – čuti opolnomočeno, njen pogled ni več begav, njen šepet dobi volumen, a tudi sama nima nobenih iluzij o tem, da bi lahko po njenem coming outu vse ostalo po starem. Prijateljstvo je pač tematski park resentimenta.

Trigger Warning

Trigger Warning ni film, temveč vsebina: povsem artificielna, nadnaličena, nabotoksirana Jessica Alba nas skuša prepričati, da je rambovski ubijalski stroj, ko po vrnitvi v rojstni kraj – na nelogičen, prisiljen, za lase privlečen, nadstrankarski način (»Žal nimaš nobene besede pri tem, kar počnem,« dahne nekomu, ki komaj kaj reče) – obračunava z mračnjaškimi, folklornimi, ultrabelskimi trgovci z orožjem, paranojo in konspirologijo, ki so pokopali njenega očeta (to, da specialka, ki je obdelala Bližnji vzhod, obdeluje ameriški heartland, je vsaj intrigantno), toda ne pričakujte Hamleta, le tipični Netflixov žanrski dolgčas, poln podplutb, ki ne premorejo niti kančka samoironije. (Netflix)

Kot pes in mačka

Pes sreča mačko, toda ko srečata ukradeni rubin, ki ga hoče preveč ljudi, se tale francoska mladinska komedija o živalskih vplivnežih – kombinacija igranega filma, animacije in animatronike – prelevi v hiperaktivno, brezosebno burlesko pregona, ki bo ljubiteljem malih živali ob sporočilu, da pohlep ni dober, delala tudi mravljince, saj psu in mački strežejo po življenju vsi, od globalnih kriminalcev in jastrebov do elektrike, ledu in ljubiteljic malih živali, navsezadnje, dogaja se jima to, kar se običajno dogaja Jamesu Bondu, Ethanu Huntu in Jasonu Bourneu. (kino)

Izganjanje

Russell Crowe velja za tako napornega, težkega, zateženega, svojeglavega, vzkipljivega igralca, da je po oskarju ter vseh tistih hitih in zvezdniških vlogah pristal v B-filmih. Pred kratkim je igral vatikanskega izganjalca hudiča št. 1 (no, Papeževega eksorcista), zdaj v Izganjanju, ki ga je – resda že davnega leta 2019 – posnel Joshua John Miller, nekdanji igralec, sin igralca Jasona Millerja, očeta Damiena Karrasa iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (in dobitnika tonyja in pulitzerja ter skoraj dobitnika stranskega oskarja), pa igra Tonyja Millerja ( ja, Mi smo Millerjevi!), filmskega igralca filmskih igralcev: Miller namreč ni le nekdanji pijanec in nekdanji narkoman, temveč tudi nekdanji zvezdnik akcijskih filmov. Nekoč je bil tudi poročen, a je ženo zapustil, ko je ravno umirala za redko boleznijo, tako da ga še vedno muči občutek krivde. Ker pa še ne trpi dovolj, dobi vlogo v rimejku Izganjalca hudiča (okej, Projekta Georgetown). A to še ni vse: ko je bil majhen, je bil ministrant, plen pedofilskega duhovnika, v Projektu Georgetown pa igra prav katoliškega duhovnika. Ja, Miller – nabita, mučeniška kolekcija travm, obsesij, nevroz, tesnob in potlačitev – je oskarjevski material. In ja, režiser (Adam Goldberg), itak zelo friedkinovski manipulator Metode, iz njega potegne oskarjevski maelstrom. Že prej so ga mučili demoni – zdaj ga ti obsedejo in prelevijo v Lindo Blair, njegovo »odtujeno« hčerko (Ryan Simpkins), ki prav tako dela pri filmu (pravkar so jo vrgli iz katoliškega internata), pa v Ellen Burstyn, njegovo »mamo«. In ko gleda vase, je tako, kot bi gledal Izganjalca hudiča. Z blasfemijo, glosolalijo in pervertiranjem družinskih vrednot vred.

»Neizbira je uničujoča«

Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.

Tjaša Rener / Vizualna umetnica, ki je prestopila omejitve platna in se lotila angažiranih projektov

Leta 2013, teden dni po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je preselila v Gano. Njen tedanji partner, ki je veliko potoval po Afriki, je kupil kos zemlje ob meteoritskem jezeru Bosumtwi, približno pet ur vožnje oddaljenem od prestolnice Akra. A v Gani si kot tujec zemlje zares ne moreš lastiti, lahko jo le najameš, in če v dveh letih na njej ničesar ne postaviš, se ta vrne lastništvu kralja Ashanti. Zato sta se odločila, da bosta na tem čarobnem spiritualnem kraju postavila ekološko počitniško vasico.