10 življenj

Mačka ima devet življenj. Tudi lenobni, brezskrbni maček Beckett jih je imel devet, a jih je osem že porabil – in bum! Pravkar je porabil še devetega. Na srečo dobi novih deset življenj, a z drobnim tiskom – nobenega življenja ne bo preživel kot maček, marveč kot jazbec, pes, miš, ščurek, konj, celo papagaj in riba. Kar je seveda dobro za otroke, ciljno publiko te animacije – lahko bodo spoznali več živali. Obenem pa je to izziv za moralno policijo, ki bo morala presoditi: je to res le maček, ki se »pedagoško« transformira v druge živali, ali pa gre za le za promocijo »ideologije spola«, navsezadnje, v Beckettovih transformacijah lahko vidite tranzicije, v njegovi nenadni brezdomnosti pa hlad, s katerim družba pričaka transspolne osebe.

The Return

»Trojo smo požgali do tal in plamene pogasili s krvjo,« pravi utrujeni, razpadli, osupli Odisej (Ralph Fiennes), ko se po mnogih letih z vojne, ki ste jo videli v Petersenovi Troji, vrne domov, na Itako. Penelopa (Juliette Binoche), njegova žena, ga ne prepozna, sin Telemah (Charlie Plummer) ga išče, nasilni snubci, ki bi radi prevzeli Itako in bogastvo, pa hočejo, da ga vsi skupaj pozabijo, toda vemo, da sam Odisej – odsotni oče, vagabundski mož, freudovski simptom, grški pacient – ni izgubil grifa in da bo slej ko prej napel lok.

Kaj vse mora prestati in pretrpeti sodobni par, da bi ostal skupaj

Tale akcijski triler ima odlično premiso: dva vrhunska ostrostrelca, Američan in Litovka, Levi (Miles Teller) in Drasa (Anya Taylor-Joy), morata poskrbeti, da »tisto«, kar je v soteski, ki se ji zaradi stalne meglice ne vidi dna, ostane v soteski, da torej ne prileze ven, kajti »tega«, kar bi zbežalo, ne bi mogel ustaviti niti Nato z Rusijo in Kitajsko vred. Ostrostrelca – hladnovojna, stoična, oddaljena, ločena, igriva, šahovska, hitro zaljubljena – sta bazirana na nasprotnih klifih tega hladnega kanjona, te morbidne globeli, te moraste grape, tega strahovitega brezna, poleg streljanja obvladata tudi vse mešane borilne veščine, nekaj superjunaškega je v njunem modusu operandi, toda ker sta sama proti množici mutantskih pošasti (okej, sama proti Nevidnemu zlu, Otoku dr. Moreauja in džungli Garlandovega Izničenja), se nam to niti ne zdi za lase privlečeno.

Resnična bolečina

O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.

Geji niso več manjšina

Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.

Nika Erjavec / Intermedijska umetnica, ki raziskuje čutne zaznave v umetnosti

V svojem delu, ki vselej prehaja med različnimi mediji, raziskuje kompleksne povezave med zaznavo prostora, materiala, zvoka, vibracije in svetlobe. Pravzaprav je, odkar pomni, zanjo kakršenkoli najdeni ali odpadni material imel zmožnost postati medij. Bržkone zato, ker oba njena starša izhajata iz prostorsko-kreativnih področij, njena mama je krajinska arhitektka, oče pa arhitekt in likovni pedagog. Že zgodaj sta jo obogatila z zavedanjem, da je tudi najpreprostejši, vsakdanji material lahko dragocena snov za raziskovanje in eksperimentiranje. In da (naravno) okolje vselej lahko ponudi močan ustvarjalni impulz.

Park Jiha: All Living Things

Četrti album korejske skladateljice in multiinstrumentalistke, ki z različnimi tradicionalnimi in drugimi instrumenti ter elektroniko ustvarja izrazito evokativne skladbe, lahko umestimo v tradicijo spiritualno obarvane ambientalne glasbe. Toda obenem vključuje številne predvidljive, elegantno zapakirane skladbe, ki s skoraj klišejsko lepoto tu in tam spominjajo na fiktivni hollywoodski soundtrack za dogajanje na Daljnem vzhodu. Kot nekakšna budistična meditacija o cikličnosti življenja plošča utrjuje njen položaj samosvoje ambasadorke ambienta »četrtega sveta«, ki marsikaj dolguje Hassllu, Brouk, Glassu in Laraajiju. A pogrešamo tisto izrazno ostrino in nekonvencionalnost, značilno za predhodnike.

Horsegirl: Phonetics On and On

Kdo je rekel, da kitarska indie muzika nima več haska? Chicaška trojka Horsegirl na svojem drugem albumu vse dvomljivke in skeptike odpihne … No, bolj suvereno zaziblje in zbudi iz naveličane zmote. Phonetics On and On nas hitro prepriča, da »manj je navadno več«, »preprostost pogosto preprosto deluje« in »prostodušna zadržanost hitro zbliža in stke nekakšno intimno vez s poslušalstvom« niso samo brezvezne floskule. Minimalizem rahlo razštelanega brenkanja, nepompozni udarci bobnov in nenapihnjene melodije večglasnega petja ustvarjajo tisti občutek pristne »naredi-sama« muzike, a s ključno opombo, da je produkcijo podpisala Cate Le Bon. Privlačnost zmernega.

Drake & PARTYNEXTDOOR: $ome $exy $ongs 4 U

Po bolečem porazu v najbolj razvpiti raperski zdrahi 21. stoletja doslej, ki ga je Kendrick Lamar še dodatno zacementiral na nedavnem nastopu na športnem spektaklu Super Bowl, bi si moral Drake za nov album, če bi si z njim želel povrniti vsaj malo ugleda, vzeti čas. A očitno je želel fenom čim prej dokazati, da ga Lamar ni popolnoma razorožil, zato je odvihral v studio, tam se mu je pridružil dolgoletni pajdaš PARTYNEXTDOOR, tandem pa je posnel eno od daleč najslabših plošč v nazadujočem opusu kanadskega slavčka, kar je po svoje pravi dosežek. Na tem podpovprečnem skrpucalu, ki traja celo večnost, je pozornosti vrednega gradiva zgolj za petnajstminutno malo ploščo, preostanek je natrpan z napol kuhanimi jeremijadami, v katerih protagonist zveni, kot bi zaspal za volanom.

Oklou: choke enough

Oznaka muzika za ozadje oziroma razpoloženjska glasba implicira neko funkcionalnost, umetniško kompromitiranost in podrejanje diktaturi algoritmov. Po drugi strani imamo danes muzičarje, katerih kariera temelji prav na ustvarjanju take nevsiljive glasbe, ki jo povezujemo s trendi s preloma tisočletja, liminalnimi mentalnimi prostori in občutkom blaženosti zaradi različnih zdravil na recept ali brez njega. Spletni diskurzi med drugim vključujejo razprave o njihovi terapevtskosti, predvsem zaradi konsistentne atmosfere in omejenega nabora razmeroma pozitivnih čustev, ki jih spodbujajo.

Peter Attia in Bill Gifford: Živimo dlje

Običajni zastavek, kako živeti dlje, je preobrnil – kako živeti čim dlje v polnosti bivanja? Navedel je pet ključnih dejavnikov: telesna vadba, kognitivna dejavnost, polno čustveno življenje, dober spanec in prehrana, ki ne škoduje.

Nada Gašić: Voda, pajčevina

V drami Tri zime hrvaška dramatičarka Tena Štivičić popisuje usodo hiše, ki po zgledu tiste iz dela Čehova razpada zaradi nestrinjanja treh sester o njeni prihodnosti, pri čemer je hiša simbol vsega, kar se je na Hrvaškem družbeno in nepremičninsko zgodilo v zadnjem stoletju, od vzpona meščanstva do nacionalizacije, denacionalizacije in razprodaje za špekulacije gradbenih baronov, z vsakokratnimi anomalijami in krivicami.

V Trumpovem poziranju s Putinom bo več suspenza kot v temle marvelu

Stotnik Amerika (Anthony Mackie) se vrne, toda brez kakšnega silnega razloga: ne le da sam film ne zna povedati nič novega ali originalnega ali svežega ali »pogumnega« (tudi akcijskih prizorov si ne boste zapomnili, saj so tam le zato, da so), ampak se ne zgodi nič takega, kar bi sploh zahtevalo intervencijo Marvelovega superjunaka (ali pa celo nove postave Maščevalcev), navsezadnje, nov strateški naravni vir (adamantium), za katerega se cufata Amerika in Japonska, bi lahko – v Trumpovem slogu – kooptiral kar ameriški predsednik (Harrison Ford), ki bi se lahko – spet v Trumpovem slogu – tudi zelo hitro »dogovoril« z novim globalnim diabolikom (Tim Blake Nelson), strahom in trepetom kvazihuxleyjevskega »pogumnega novega sveta«.

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas 

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).

Opica

V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.

Bridget Jones: Nora na fanta

Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.