Lonnie Holley: Tonky

Lonnie Holley na stara leta ne popušča. Veteran in mojster asemblažev se je v zadnjih dvajsetih letih počasi in vse bolj (pre)usmeril v glasbene prakse in sedaj ponovno streže s tem, s čimer zna najbolje: s prostodušnimi in neposrednimi, osebnimi, a hkrati svetovljansko univerzalnimi zgodbami. Že na drugem albumu zapored to počne tudi s preprosto, a učinkovito finto, da je okoli sebe zbral izjemne glasbenice in glasbenike (Saul Williams, billy woods, Angel Bat Dawid …). Tonky je pripoved v več delih o iznajdljivosti (pre)živetja otroštva na socialnem dnu okolja živega rasizma, okolja ameriškega juga. Holley zgodbe z ulice posreduje naplasteno, včasih ambientalno, drugič orkestralno. A vedno intimno.

Los Pirañas: Una Oportunidad más de triunfar en la vida

Prekaljeni kolumbijski supertrio, ki v raziskovalnem Latin psych rock izrazu staplja vsaj ducat globalnih kitarskih tropov (cumbia, highlife, surf rock, calypso, free jazz itd.), servira osmerico plesno krojenih instrumentalov, kakršne bi morda našli na zaprašenih latinskoameriških singlicah iz šestdesetih let. Toda za na površini nostalgično estetiko se skriva dodelana analogno-digitalna zvočna podoba, saj se procesirane zvočne kitarske zanke razraščajo skozi različne efekte na laptopu, ustvarjajoč posebej privlačno patino. Nagruvana tropska psihedelija, polna halucinogenih poliritmij in omamljajočih riffov, ki aktivirajo mavrični vid in v ustih pustijo triumfalni okus po življenju.

Greentea Peng: Tell Dem It’s Sunny

Naj vas naslov drugega albuma londonske pevke novega soula in psihedeličnega r & b-ja (tudi občasne raperke) Greentea Peng ne zavede. Ena glavnih protagonistk zadnjega visokega mestnega vala tovrstnih izrazov namreč (tokrat) ne stavi na barvit, živahen, vesel in, ja, sončen slog, deluje bolj resnobno, muzika je direktna, prostora za sladke melodije, kaj šele za osladnost ni. Tell Dem It’s Sunny močno črpa iz priročnika zapuščine jamajških godb, pa tudi britanske lokalnosti – triphopa in močne domače klubske tradicije, konsistentnost pa po približno pol ure le postane tudi malce monotona. Album brez izrazitih singlic, pa tudi brez izstopajočih vrhuncev, brez šodra, a tudi brez navdihujočih delov.

MRFY: Helo

Novomeški pobje so si s trdim delom, oportunizmom in nekaj sreče priborili privilegirano mesto v domačem medijskem prostoru. Kot ljubljenčki Vala 202. Kot bend, ki frišne single predstavlja v prime timu na RTV. Kot tisti, ki so se s Prjatučki in Telekomovo reklamo zažrli v možgansko skorjo slehernika. Čeprav sta vam morebiti njihova vseprisotnost in občasno pamžasta prezenca antipatični, jim morate priznati nesporno glasbeno lucidnost. Kot shapeshifterji zvito snujejo svojo mitologijo, ki privlači grupike, normieje, alternativce, konservativce in liberalce. Ne sprejemajo zatohlih podalpskih pop manjerizmov, pač pa ustvarjajo svoje, take, ki še bodo ponarodeli. V dobi strateške komunikacije si dovolijo biti papki. So dovolj čudni in čedni, da izstopajo, a hkrati dovolj dostopni, da ne vznemirjajo babic in tet. Ko Gregor Štrasbergar - Štras v verzih omenja Iggyja in Bowieja, v svojo persono dejansko kanalizira njuno frontmansko substanco. Toda v ospredju je vselej bend. Prav alkimija elementov, ki jih člani skupaj mečejo v lonec, jim omogoča to presežnost. Kot tudi odprtost v svet. In to, da so jebeni muzičarji, posebej kitarist/klaviaturist Tomaž Zupančič in bobnar Rok Klobučar. Celo lansko izgubo originalnega basista Lenarta Merlina so spretno premostili s prihodom uigranega Dejana Slaka - Sleyka.

Igor Omerza: Franc Jeza: Separatist

Jeza (1916, Sp. Hajdina pri Ptuju–1984, Trst) je bil zunaj kategorij političnega emigranta. Član OF, zaprt pod fašizmom, poslan v Dachau, po vojni pa urednik Slovenskega poročevalca je bil prototip akterja povojne partijske nomenklature, ki bi lahko napravil lepo kariero pod starim režimom. Toda mož je hotel pisati svobodno, brez cenzorjev za vratom, in tako je leta 1948 prebegnil v Italijo, kjer je deloval v slovenskih programih RAI in pisal v zamejske časnike in revije. In postal ena najbolj zasledovanih tarč UDBE. Praktično zgolj iz njenega arhivskega gradiva je nastala Omerzova knjiga. Jeza je napisal knjigi, ki bi postali uspešnici, če bi prišli med bralstvo: Nova tlaka slovenskega naroda (1959) in Neodvisna Slovenija (1983, soavtor). Temi gospodarskega izkoriščanja v času Jugoslavije in ustanovitev lastne države sta bili živi, a prepovedani. Kako minuciozno je delovala UDBA, pove recepcija njegovega nepolitičnega dela Skandinavski izvor Slovencev (1967). Kot iznajdljiv avtor je dal dostaviti nekaj izvodov knjige knjigarni DZS v Ljubljani in ta je celo prodala dva izvoda, tajna policija je zaplenila preostale ter v zapleteni akciji celo izsledila enega kupca! V drugem primeru pa legendarnega prof. Dušana Pirjevca, ki se je zelo zanimal za prepovedano knjigo.

Miha Jambrek: Usodni polet

Kakšni so postopki po letalski nesreči, kdo koga obvesti, kdo koordinira, kdo preiskuje, kdo poroča in kdo odmerja podatke za javnost, kakšna so razmerja med strokovnimi in političnimi vejami preiskave, se sprašujemo neuki, in kriminalni roman Usodni polet ponuja odgovore na ta vprašanja.

Sneguljčica

Ameriški patrioti – rasisti, etnonacionalisti, šovinisti, nativisti, trumpovci – so ponoreli, ko so izvedeli, da bo Sneguljčico v Sneguljčici, Disneyjevi igrani verziji Disneyjeve animirane klasike Sneguljčica in sedem palčkov, igrala – sicer briljantna – Rachel Zegler, ki je kolumbijskega, latinskoameriškega rodu: hej, Sneguljčica je čisto bela, snežno bela, snow white, so trdili, kot bi se bali »velike zamenjave« (belke bodo zamenjale nebelke). Ja, vsekakor,

Praslovan / »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov«

Vsi se spomnimo, kje smo bili, ko smo prvič slišali štikel Praslovan. V Praslovanu, Maksimovićevem dokuju o Zoranu Predinu, sem čakal in čakal na to repliko, pa je nihče ne izreče. A bi jo moral – ker je tako logična. In samoumevna. Kot: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so ustrelili Johna F. Kennedyja. Ali: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so napadli Svetovni trgovinski center. Ali pa: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so sporočili, da je umrl Tito. Tito je umrl leta 1980 – Predin je takoj zatem napisal mitski, tektonski, dylaneskni epos Praslovan, distopijo o jugoslovanski utopiji, toda verza »da bomo vsi po vseh predpisih zabelili vse, kar se bo zabelit dalo«, se tedaj še nista glasila: »da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo«. To se je zgodilo šele kasneje, a dobro vemo, kako smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo, navsezadnje, Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba – tega razpadanja utopije. Nekateri še vedno zajočejo, ko ga slišijo (Predinovi štikli so tako dobri filmi). Drugim se zdi, da danes zveni še bolje kot nekoč (Predin je doktoriral iz umetnosti dvoumnosti). Đorđe Balašević pove, da Predinu brezmejno zavida verz »da si preplaval tisto rusko reko«. Vsekakor, Bob Dylan ima srečo, da Predin – »antizvezda, »upornik brez razloga in z razlogom«, »potujoča enklava dobre volje«, »čudo«, »original«, »oče naroda«, »super tip«, »utelešenje poštenosti«, »najbolj duhovit alfa samec« ipd. – ne poje v angleščini. Po drugi strani pa je še dobro, da ni postal košarkar – dobili bi slabega košarkarja in izgubili prelomnega glasbenika.

Miranda Trnjanin / Igralka, ki je za izstopajoče igralske stvaritve prejela Severjevo nagrado

»V zadnjih dveh letih se je s svojo eruptivno igralsko energijo v ustvarjanju serije presežnih odrskih podob v zelo raznolikem razponu estetik in poetik izkazala kot izstopajoča igralka svoje generacije z zrelim in dovršeno izbrušenim igralskim izrazom,« je zapisala žirija, ki ji je konec lanskega leta podelila Severjevo nagrado za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih. Prejela jo je za štiri vloge. Za vlogi v uprizoritvah Norma Jeane Baker Trojanska Anne Carson (Mini teater) in Ljubimki po romanu Elfriede Jelinek (Slovensko mladinsko gledališče), obe je režirala Nina Ramšak Marković. Za vlogo v avtorskem projektu Juriš režiserke Žive Bizovičar v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. In za vlogo v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta Tanje Šljivar, ki jo je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavila Mojca Madon.