• Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Snežna kraljica: Dežela zrcal

    Tiranski kralj vse, ki imajo magične moči, izžene v Deželo zrcal, kjer se znajde tudi najstnica brez magičnih moči, tale ruska animacija, mala himna ženskemu opolnomočenju (in derivat Disneyjeve Pogumne), pa nam to, da so vsi ljudje magični, vbija na ne ravno magičen način. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Zdaj ali nikoli

    Lady Gaga v filmu Zvezda je rojena igra pevko, ki ji ni uspelo, tako da poje v zakotnem nočnem klubu. Je kaj bolj patetičnega? Oja, tole: Jennifer Lopez v vlogi ženske, ki ji ni uspelo. V filmu Zdaj ali nikoli je obsojena na isto službo v isti zakotni štacuni. Ne prebije se. Nihče je ne opazi. Ker ni nikoli študirala, jo drugi – posebej moški – prehitevajo in preskakujejo. Ker pa jih šteje že štirideset, na kak silni karierni preobrat ne more računati. In film to resno misli. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Mary Poppins se vrača

    Disneyjeva Mary Poppins (1964) je klasika, a brez vseh tistih štiklov, ki so postali takojšnji megahiti, to ne bi bila, zato je že kar smešno, ko vas skuša nadaljevanje – Mary Poppins se vrača – “impresionirati” s tako povprečnimi štikli, da jih pozabite, še preden odidete iz kina. Jane (Emily Mortimer) in Michael Banks (Ben Whishaw), brat in sestra, sta zdaj kakih 20 let starejša kot v originalu, Michael je vdovec s tremi otroki, za katere skrbi nova, stroga, energična varuška, Mary Poppins (Emily Blunt), vsem skupaj pa grozi deložacija, saj plenilski londonski banki (Colin Firth!) ne morejo odplačati dolga. In kaj storijo? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Tisti čas leta

    Božični filmi so dveh vrst: na eni strani so tisti, ki nas prepričujejo, da je božič družinski praznik, na drugi strani pa oni, ki nas prepričujejo, da je božič družinska psihodrama. Ko Katrine (Paprika Steen) in Mads (Jacob Lohmann) pripravljata veliko družinsko božično večerjo, slutite, da bo spodletela – za spoznanje preveč vesela in preveč zaljubljena sta, tisti, ki so povabljeni, pa na telefonski tajnici puščajo preveč entuziastična sporočila. In ko pokliče Patricia (Patricia Schumann), njena najmlajša sestra, ter najavi svoj prihod, postane jasno, da to družino, že itak precej pompozno in “razširjeno” (Katrinina starša sta ločena, ena njena sestra je duhovnica, psu je ime Kafka ipd.), čaka psihodrama. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Južni veter

    Petar Maraš, ki ga igra Miloš Biković, globalni srbski zvezdnik (Big in Russia!), je negativec proti svoji volji – član srbskega podzemlja je le zato, ker v Srbiji ni alternative. Ali si gangster – ali pa živiš v revščini. Kot Petrovi starši. V turbokapitalizmu se pač zločin izplača. In ker je Petar dirkaški prvak (njegove stene so polne trofej), hitro najde nočno nišo – za Carja (Dragan Bjelogrlić), malega beograjskega “šefa”, krade drage avtomobile. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Vladar Pariza

    Hočete videti Napoleonov Pariz? Postrevolucijski Pariz z začetka 19. stoletja? Tu ga imate, na dlani, brezhibnega in originalnega, realističnega in vrtoglavega, mesenega in kaotičnega (Slavolok zmage šele gradijo), toda Vladar Pariza ni Napoleon, temveč Eugène-François Vidocq (Vincent Cassel), legendarni bandit, karizmatični marginalec, pustolovski antijunak (samo v času Napoleona je iz ječe pobegnil 27-krat!), ki se – v zameno za trajno svobodo – prelevi v policijskega agenta. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Maria Callas

    Ko Maria Callas (1923-1977), kultna ameriška sopranistka grškega rodu, ki je opero spremenila v alt-pop, zapoje Puccinijevo arijo O mio babbino caro (ali pa Bizetovo arijo L’amour est un oiseau rebelle), ni nobenega dvoma, da si vso tisto slavo res zasluži. In doku Maria Callas, spleten iz njenih intervjujev, nastopov, dnevnikov in pisem, je prav zgodba o njeni slavi – njenem menedžiranju te slave in tujem, moškem odzivanju na to slavo. Rudolph Bing, direktor Metropolitanke, jo je nagnal, ker je imel občutek, da Metropolitanko vodi ona, ne pa on (moškega ne more voditi ženska), ko je leta 1958 v rimski Operi po prvem dejanju Bellinijeve Norme zaradi bronhitisa odpovedala nastop, se je publiki – in svetovni javnosti – od ogorčenja zmešalo (bi ponoreli, če bi bila moški?), njenemu možu, Giovanniju Meneghiniju, sicer skoraj 30 let starejšemu od nje, pa je njena slava sploh stopila v glavo. “Ker sam ni bil nič posebnega, je hotel živeti moje življenje. Rad je imel to, kar sem predstavljala, hotel je videti La Divino.” Ja, poročena je bila s fenom, ki je bil tudi njen menedžer. Njuna ločitev je bila spektakel, pa četudi otrok nista imela. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Dobrodošli v Marwen

    V Malmbergovem dokuju Marwencol smo spoznali Marka Hogancampa, nekdanjega ilustratorja, ki se je zelo rad sprehajal v ženskih oblačilih in ženskih čevljih, dokler ni v rodnem Kingstonu, sicer tipični ameriški vukojebini, ponoči naletel na mačistične barabine, ki so ga brutalno razbili in polomili. Ker je bil pijan, jih ni preprosto ignoriral, ampak se jim je uprl, zato so ga poslali v komo. “Še podpisati se nisem znal več,” pravi zdaj v Zemeckisovem igranem rimejku tega dokuja (Polarni ekspres + Forrest Gump + Brodolomec + Nazaj v prihodnost, če hočete), v katerem ga igra Steve Carell, ki pa deluje tako plastično, enolično, generično in utrudljivo kot lutke in figurice, s katerimi se igra. Hogancamp – asocialen in infantilen, prestrašen in paranoiden, patetično zagledan v “fantazijsko” visokopetno sosedo (Leslie Mann) – namreč travmo premaguje tako, da izdeluje fotorealistične lutke in figurice, ki jih na svojem vrtu napol eskapistično, napol terapevtsko seli nazaj v čas II. svetovne vojne, v okupirano belgijsko mestece Marwen, kjer sam nastopa kot Hoagie, sestreljeni pilot v ženskih čevljih (Ed Wood?), njegovi rablji – mačistični homofobi – pa so transfigurirani v sadistične nacistične vojake. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Najljubša

    “Ja, živim v zasranem svetu. A sem vsaj živ. In ni me strah,” dahne na koncu Kubrickove klasike Full Metal Jacket vojak Joker (Matthew Modine). To bi lahko na začetku Lanthimosove Najljubše, ki se odvrti na terenu Kubrickovega Barryja Lyndona, dahnila Abigail Masham (Emma Stone), nekdanja lady, ki jo je oče pri štirinajstih zakartal, a je potem na srečo debelega Nemca s tankim curakom, svojega novega “lastnika”, prepričala, da ženske krvavijo 28 dni na mesec. Ko se na začetku 18. stoletja pripelje na angleški dvor, kjer naj bi služila kot služabnica, s kočije pade naravnost v drek, s čimer še dodatno poudari, da je na dnu, da nižje ne more, da nima več kaj izgubiti in da je pred njo lahko še vse. In kot se kmalu izkaže, hoče natanko to – vse! Spet hoče postati lady. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Starec in pištola

    Forrest Tucker je bančni ropar, ki pa banke ropa brez nasilja: ko bančni uslužbenci pred sabo zagledajo ostarelega, uglajenega, galantnega gospoda z modrimi očmi in sijočim nasmehom, mu kar sami izročijo denar. Kot uročeni. Ne morejo se mu upreti. Tucker sicer namigne, da ima pištolo, a morda je nima. V resnici je niti ne potrebuje. Svoj lik je dobro naštudiral, saj je imel čas: večino življenja je namreč preživel v ječah, iz katerih je pobegnil 16-krat. Tucker, opremljen z dvema sodelavcema (Danny Glover & Tom Waits) in zaljubljen v Sissy Spacek, je ropar, ki bančne uslužbence – in celo svoje zasledovalce, recimo teksaškega detektiva Hunta (Casey Affleck) – spreminja v svoje fene. Vedno jim laska, nikoli ne odnese veliko, ropa male banke v malih mestih, seli se iz države v državo, piše pa se leto 1981, ko banke še niso obsedene z varnostjo (in ko še ni interneta), tako da lahko ostane fantomski. Več