S ketne

Doug (Will Forte) je brezposeln. Še huje: kadi travo. Še huje: stalno drka. Še huje: z Reggiejem, svojim dobrodušnim, naivnim terijerjem, ravna zelo, zelo grdo. In kar je najhuje: Reggieja, ki ne zna živeti brez gospodarja, se znebi, in sicer tako, da ga odpelje daleč stran, v geto (ne, »dlje« ne obstaja), kjer se hitro sprijatelji s potepuškimi psi, ki začnejo kovati njegovo »epsko« Neverjetno potovanje domov – po funt Dougovega mesa. Ti psi bruhajo, fukajo, izločajo in preklinjajo, kot da so padli iz Scorsesejevih Dobrih fantov, obenem pa se slabemu lastniku maščujejo, tako kot se tale komedija – na črn, prostaški, neotesan, politično nekorekten, neinhibiran, obscen način – maščuje Skrivnemu življenju hišnih ljubljenčkov in drugim vljudnim, sladkim otroškim filmom, ki ne razumejo, da ni sladkosti brez greha in da je notranji mrak sladkosti njen najslajši in najatraktivnejši del.

Gran Turismo

Slovenci so nori na Hitre in drzne, zato je malo verjetno, da bodo sabotirali Gran Turismo, ki pa sabotira samega sebe – tako kot pač običajno sami sebe sabotirajo filmi, posneti po videoigricah. Najbolje jih je gledati s konzolo v roki. Kar velja tudi za Gran Turismo, pa čeravno je posnet po resnični zgodbi, ki jo je videoigrica le sprožila, intonirala in formatirala. Danny Moore (Orlando Bloom), marketingar dirkalne ekipe Nissana, poišče deset najboljših igralcev videoigrice Gran Turismo ter jih na Nissanovi akademiji predela v prave dirkače, med temi pa potem z dirkami poišče najboljšega, asa asov, valižanskega gika Janna Mardenborougha (Archie Madekwe), ki ga prelevi v tovarniškega voznika Nissana (njegovo mamo igra Ginger Spice!) in pošlje na prave dirke – ostalo so krogi, začarani krogi na dirkalnih pistah širom sveta, tudi v Le Mansu. Vsi ti krogi so monotoni, nenavdahnjeni in nevznemirljivi, že tisočkrat videni – včasih se zdi, da gledate kroge iz Mangoldovih Izzivalcev ali pa Couvelairovega Michela Vaillanta.

Drakula: Prebujeno zlo

V Osmem potniku se na vesoljsko trgovsko ladjo vkrca slepi potnik, alien, ki potem posadki spije kri, v filmu Drakula: Prebujeno zlo, posnetem po ladijskem dnevniku iz Stokerjevega Drakule, pa se na trgovsko ladjo Demeter, ki leta 1867 – pod taktirko kapitana Eliota (Liam Cunningham) in prvega častnika Wojchka (David Dastmalchian) – pluje od bolgarske luke proti Londonu, vkrca Drakula (Javier Botet), veliki nihilist, ki začne – v slogu darwinističnega preživetja najmočnejšega – piti kri številčni posadki in njenim živalim, s psom vred ( ja, ladja postane menza), toda zaprta, brezizhodna lokacija, toksični fatalizem, eksotični mrak, mučna, umazana atmosfera, igra živcev, brizgi paranoje in sunkoviti vrtinci gotskega terorja, dajejo temu smrtno resnemu, niti malo samoironičnemu pozejdonskemu šokerju, ki ga je posnel André Øvredal, avtor pikantnega Lovca na trole in briljantne Obdukcije neznanke, vtis dobro tempirane, lepo zaobljene, burno vzvalovane morske bolezni, prežete z implicitno kritiko sodobne podganje dirke navzdol, vse grotesknejše apokaliptike in globalnega vampirskega kontejnerskega trgovanja, tako da je diagnoza doktorja Clemensa (Corey Hawkins), ki pravi, da je »na krovu zlo, mogočno zlo«, povsem točna. (kino)

Blue Beetle

Blue Beetle je DC-jev Črni panter, le da superjunaški protagonist, Jaime Reyes (Xolo Maridueña), ni Afroameričan, temveč Latinoameričan. In ne, ni tako kompleksen kot Črni panter – če bi bil Marvelov (kot Črni panter), ne pa DC-jev (kot Shazam ali Flash), bi bil morda sošolec Petra Parkerja, ki ga bližnje srečanje s pajkom prelevi v Spider-Mana. Jaimeja, ki ima tako bujno, toplo, prostrano in simpatično mehiško družino kot Salma Hayek v Tennantovi romantični komediji Na vrat na nos, bližnje srečanje z nezemeljskim high-tech skarabejem, alienom, ki nadomešča covid, prelevi v Blue Beetla (Modrega hrošča, če hočete), toda ironija je v tem, da sam noče biti superjunak – to mu je povsem odveč. V to ga sili skarabej, ki se nanj parazitsko prilepi – in mu omogoča, da se njegove roke prelevijo v katerokoli orožje. Jaime – kombinacija Venoma in Iron Mana, gostitelj orožja za množično uničevanje – postane orožje za množično reševanje. A zakaj bi reševal svet, če pa ima hujše probleme: s faksa se vrne domov, v Palmera City, gentrificirano teksaško velemesto, a ne ve, kaj bi počel – objame ga negotovost, stisne ga tesnoba, njegova družina je tik pred deložacijo, skrbi ga za prihodnost. Preklicujem, da bi bil lahko sošolec Petra Parkerja: Jaime Reyes je reboot Benjamina Braddocka (Dustin Hoffman),

Saint Omer

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Anja Radaljac / Pisateljica, kritičarka in prevajalka, ki nam odstira pomembne tematike, od feminizma do krutosti do živali

Je letošnja prejemnica Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. To ne preseneča, saj z budnim in pronicljivim kritiškim peresom, ki vseskozi spodbuja k dialogu in terja odziv, že vrsto let bogati domače literarno polje. Njen najnovejši roman Punčica, ki je lani izšel pri založbi Litera, je bil nominiran za nagrado kresnik ter vključen v Fabulin izbor 2023. Anja Radaljac (1990) se vsega, kar počne, pa naj bo to pisanje kritik, romanov ali aktivizem na področju pravic živali, loteva strastno in brezkompromisno.

Turnstile & BADBADNOTGOOD: New Heart Designs

Baltimorski (post)hardcore prvaki iz zasedbe Turnstile so predlani presenetili s sila eklektičnim albumom GLOW ON, polnim nalezljivo spevnih refrenov in nepričakovanih slogovnih zasukov, a to očitno ni bil njihov zadnji as v rokavu. Zdaj so moči združili s kvartetom BADBADNOTGOOD, kanadskim zastavonošo množicam dostopnega, s hiphopom prepojenega jazza, in dostavili malo ploščo presenečenja, zbirko treh svilnato gladkih, zares posrečenih jazzovskih reinterpretacij spevnejših, nekoliko baladnih vrhuncev s Turnstilove predlanske mojstrovine. Nenavadna zmes slogov se v teoriji ne zdi pretirano obetavna, a kanadski virtuozi v Turnstilove epopeje vnesejo novo življenje in hkrati osvetlijo neko dodatno, prej neopazno razsežnost izvirnih posnetkov.

Jungle: Volcano

Četrti album londonskega projekta Jungle lovi sonce poznega poletja. Volcano je prijazno lahkoten izbruh slavljenja enotnega veselega razpoloženja, je vreča novosoulovske in diskoidne dobre volje, ki neverjetno močno spominja na muzike mestnih anonimnežev iz zasedbe SAULT. Pravzaprav Jungle tokrat poslušamo kot njihovo rahlo spolirano, slogovno bolj enoznačno in sporočilno šibkejšo različico, rabo vokalov pa celo kot čisto kopiranje. Fanta, ki stojita za projektom, sta ključni vpliv na njuno delo in usmeritev tudi priznala. Podobnost ni naključna in mali slogovni obrat ni napačen, dokler ne pridemo do posnetkov z raperskimi gosti, kjer muzika postane preprosto preveč mimobežno predvidljiva.

The Clientele: I Am Not There Anymore

The Beatles, Simon & Garfunkel, Tortoise, Pavement, Kings of Convenience, Bonnie »Prince« Billy, Jim O’Rourke in podobna imena, dejavna na presečišču indieja, postrocka in folka, so glavne asociacije ob poslušanju devete plošče še danes razmeroma obstranske londonske trojke, ustanovljene leta 1991. Če izvzamemo njeno zgodnje obdobje, posebej ploščo Strange Geometry (2005), je ta album bržkone komercialno najuspešnejša in tudi najzrelejša izdaja zasedbe. Z baročno detajlno, z godalnimi aranžmaji prepredeno, rahlo psihedelično godbo, ki jo odlikuje tisti brezčasni karakter klasičnega rocka, apelira na fino kalibrirana ušesa, prisegajoča na indie senzibilnost devetdesetih let.

Travis Scott: UTOPIA

Celotna Scottova diskografija, še posebej pa Astroworld, njegova tretja dolgometražna plošča, je v svetu visokokategornega rapa pomenila vpliven mejnik, ki je (so)definiral zvok popularne trapovske muzike zadnjih let in v ustaljene ter rahlo prežvečene estetske smernice žanra vnesel dobrodošel odmerek psihedeličnih produkcijskih trikov, ki so na sceni postali zlati standard. Bili bi izjemno skromni, če bi rekli, da so bila pričakovanja glede njegove četrte, že zdavnaj napovedane plošče UTOPIA velika. Z vsako prestavitvijo datuma izida so se še dodatno povečala, pa čeprav je bil razlog za največjo zamudo tragedija: med velikim koncertom na predlanskem festivalu, ki ga je pripravil sam, je v brutalnem stampedu umrlo deset ljudi. Houstonski trendsetter se je sčasoma otresel občutka krivde, za nekaj časa poniknil in si vzel še več časa za skrbno (in izrazito kolektivno) piljenje epskega albuma, ki naj bi bil njegov magnum opus.

Lojze Kovačič: Resničnost

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Beam Team / Intermedijski umetnici, ki z igro svetlobe in premikajoče se podobe ustvarjata nove svetove

V ljubljanski galeriji Vžigalica je te dni na ogled svetlobno-zvočna instalacija Portal, na prvi pogled nekakšen sferičen predor, skozi katerega lahko drug v drugega zreta gledalca. A ob tem se v predoru odvije osupljiva igra svetlobe in zvoka, ki se poigrava z našim dojemanjem časa in prostora. Projekt, postavljen v okviru festivala Svetlobna gverila, sta zasnovali v Ljubljani živeči in delujoči intermedijski umetnici Stella Ivšek (1987) in Anja Romih (1991), ki ustvarjata v umetniškem tandemu Beam Team.