Kot pes in mačka

Pes sreča mačko, toda ko srečata ukradeni rubin, ki ga hoče preveč ljudi, se tale francoska mladinska komedija o živalskih vplivnežih – kombinacija igranega filma, animacije in animatronike – prelevi v hiperaktivno, brezosebno burlesko pregona, ki bo ljubiteljem malih živali ob sporočilu, da pohlep ni dober, delala tudi mravljince, saj psu in mački strežejo po življenju vsi, od globalnih kriminalcev in jastrebov do elektrike, ledu in ljubiteljic malih živali, navsezadnje, dogaja se jima to, kar se običajno dogaja Jamesu Bondu, Ethanu Huntu in Jasonu Bourneu. (kino)

Izganjanje

Russell Crowe velja za tako napornega, težkega, zateženega, svojeglavega, vzkipljivega igralca, da je po oskarju ter vseh tistih hitih in zvezdniških vlogah pristal v B-filmih. Pred kratkim je igral vatikanskega izganjalca hudiča št. 1 (no, Papeževega eksorcista), zdaj v Izganjanju, ki ga je – resda že davnega leta 2019 – posnel Joshua John Miller, nekdanji igralec, sin igralca Jasona Millerja, očeta Damiena Karrasa iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (in dobitnika tonyja in pulitzerja ter skoraj dobitnika stranskega oskarja), pa igra Tonyja Millerja ( ja, Mi smo Millerjevi!), filmskega igralca filmskih igralcev: Miller namreč ni le nekdanji pijanec in nekdanji narkoman, temveč tudi nekdanji zvezdnik akcijskih filmov. Nekoč je bil tudi poročen, a je ženo zapustil, ko je ravno umirala za redko boleznijo, tako da ga še vedno muči občutek krivde. Ker pa še ne trpi dovolj, dobi vlogo v rimejku Izganjalca hudiča (okej, Projekta Georgetown). A to še ni vse: ko je bil majhen, je bil ministrant, plen pedofilskega duhovnika, v Projektu Georgetown pa igra prav katoliškega duhovnika. Ja, Miller – nabita, mučeniška kolekcija travm, obsesij, nevroz, tesnob in potlačitev – je oskarjevski material. In ja, režiser (Adam Goldberg), itak zelo friedkinovski manipulator Metode, iz njega potegne oskarjevski maelstrom. Že prej so ga mučili demoni – zdaj ga ti obsedejo in prelevijo v Lindo Blair, njegovo »odtujeno« hčerko (Ryan Simpkins), ki prav tako dela pri filmu (pravkar so jo vrgli iz katoliškega internata), pa v Ellen Burstyn, njegovo »mamo«. In ko gleda vase, je tako, kot bi gledal Izganjalca hudiča. Z blasfemijo, glosolalijo in pervertiranjem družinskih vrednot vred.

»Neizbira je uničujoča«

Johna Marcherja, mladeniča iz visoke družbe, že od najzgodnejših dni preganja in obseda tesnobni občutek, da ga »usoda hrani za nekaj redkega in nenavadnega, mogoče celo neznanskega in strašnega«, da torej nanj – »kot prihuljena zver v džungli« – preži nekaj, kar bi mu »znalo spodnesti tla pod nogami«, tako kot to stori recimo ljubezen (ki itak – če je prava – deluje kataklizmično in nasilno), zato May Bartram, ženske, ki mu ves čas, v dolgih letih prijateljevanja in druženja in skupnega staranja in »lebdenja sredi praznine« in kipenja neizgovorjenega zaljubljeno in vdano – kot stražnica, oskrbnica, prijateljica, pomočnica in spokojna, prefinjena, nepredirna sfinga – stoji ob strani (»V njenem stanovanju so bili na delu celi rodovi njegovih živčnih razpoloženj; v njem je bila zapisana vsa zgodovina njegovih srednjih let«), ne spusti k sebi, na koncu, ko ta najprej hudo zboli in potem umre, pa v grozi ugotovi, da je bila prav ona tisto redko in nenavadno in neznansko, »odgovor na njegovo dolgoletno uganko«, tisti veliki, spektakularni dogodek v prihodnosti, ki naj bi ga osmislil in ki ga je zgrešil, »docela in brezglavo zgrešil«, tako da mu je »do pičice natančno spodletelo v vsem, kjer mu je bilo usojeno spodleteti«.

Tjaša Rener / Vizualna umetnica, ki je prestopila omejitve platna in se lotila angažiranih projektov

Leta 2013, teden dni po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je preselila v Gano. Njen tedanji partner, ki je veliko potoval po Afriki, je kupil kos zemlje ob meteoritskem jezeru Bosumtwi, približno pet ur vožnje oddaljenem od prestolnice Akra. A v Gani si kot tujec zemlje zares ne moreš lastiti, lahko jo le najameš, in če v dveh letih na njej ničesar ne postaviš, se ta vrne lastništvu kralja Ashanti. Zato sta se odločila, da bosta na tem čarobnem spiritualnem kraju postavila ekološko počitniško vasico.

Empress Of: For Your Consideration

Ameriška pevka honduraških korenin se po dolgem diskografskem zatišju vrača s četrto dolgometražno ploščo, prvo izdajo po osvoboditvi od okov glasbene založbe. V samozaložniški svobodi se je popolnoma razbohotila in dostavila svoj daleč najbolj divji, slogovno neobremenjen in plesiščem prijazen album doslej, temu primeren pa je tudi barvit nabor producentov eklektičnih podlag, med katerimi najdemo denimo hyperpop vizionarja Umruja in ambasadorja futurističnih latinskoameriških klubskih ritmov Nicka Leóna. Žal pa je zares prenovljena le fasada, saj se Empress Of na svoji prvi dvojezični plošči znova oklepa istih tem kot na prejšnjem albumu, torej predvsem ljubezenskih tegob, in to pogosto v pretirano melodramatični maniri.

auto: auto

Troglava postava, ki jo sestavljajo dodobra uigrani muzičarji (Martin Ramoveš Band, Prismojeni profesorji bluesa), je v zadnjem letu popestrila dogajanje na domači kitarski sceni onstran sredinskega indie brbotanja: auto se na prvencu muziciranja lotevajo z odprto glavo. V alkimističnem duhu po malo jemljejo na različnih koncih in krajih antologije rocka, od anatolskega hipnotizma, seattlovskega nažiganja in atmosferičnih floydovskih momentov do mežikov bluzu, krautrocku, puščavskim riffom ter navihani funkijadi. Vokali, ki spomnijo na patos Toma Waitsa, v zvočno sliko stopijo poredko, a so dobrodošla popestritev njihovih instrumentalnih mediger. Eklektični rock »fuzionizem«, ki si lahko v prihodnosti dovoli še več drznosti!

James Blake: CMYK 002

Sloviti britanski superproducent in pevec se je že pri lanski plošči deloma oddaljil od klavirskih balad in se vrnil k svojim klubskim koreninam, zdaj pa je iznenada izdal še kratko zbirko štirih (post) klubskih bangerjev. Če ste se zaradi naslova male plošče razveselili, da gre za nadaljevanje izjemnega EP-ja CMYK, s katerim je Blake pred 14 leti pomagal začrtati estetske smernice future garage muzike, boste razočarani, saj plošči onkraj imena nimata prav veliko skupnega. Avtor se je tokrat udomačil na terenu obrzdanih 4 x 4 ritmov, ki so sicer vrhunsko sproducirani, a ne prinašajo ničesar sila vznemirljivega. Gre pa vseeno za čisto dobrodošel prispevek k Blakovi hitro rastoči diskografiji, ki bo prihodnji mesec obogatena še z albumom, posnetim v tandemu z Lil Yachtyjem.

NxWorries: Why Lawd?

Ko je prišel drugi val »beatniške« eksplozije zahodne obale ZDA, ki jo je zanetil Flying Lotus, se je Knxwledge izkazal kot eden perspektivnejših mladih producentov ohlapne scene. Zadržan, nezgovoren, najpogosteje v nogavicah in natikačih s smotko v roki je konsistentno pogosto nizal mikstejpe preprosto zankanih lo-fijastih instrumentalov. Razlika med njim in večino njegovih kolegov je, da so ostali do danes odpadli ali se vsaj upočasnili. Knxwledge pa ne. Tako je izdal že neverjetnih okoli 200 projektov, od katerih večji del predstavljajo zdaj že praktično legendarne beattejpovske serijalke.

Boria Sax: Živali v Tretjem rajhu

Poanta je tako blasfemična, da svojega dela ni smel napisati v dobesednosti – nacizem je namreč sprejel najbolj živalim naklonjeno zakonodajo. Z zaporom je kaznoval mučenje in trpinčenje živali, zaščitil divje plenilce z volkom na čelu, omejil težko delo vlečnih živali v rudnikih, prepovedal petelinje boje, bikoborbe in prirezovanje uhljev psov, kaznoval nehumani transport živali na kamionih in vlakih (pomanjkanje vode in hrane), prepovedal obredno klanje in v klavnice vpeljal obvezno predhodno anestezijo, omejil znanstvene poskuse na živalih, prepovedal uporabo živali za snemanje filmov in javno razkazovanje v primerih, ko ti dogodki znatno povečajo bolečino in povzročijo znatno škodo za zdravje … Sax torej ne primerja zakonov iz tridesetih let Nemčije z zakonodajami Francije, Anglije, ZDA in drugih dežel, ampak se usmeri na motivacijo in razloge, zakaj so nacisti uvedli zakone, ki so bili živalim najbolj naklonjeni. Ker so imeli nemški arijci status nadljudi, so posledično tudi svoje živali šteli za del nemške etnične skupnosti. Vrednotni sistem je deloval takole: biolog je bil obsojen, ker med poskusom ni dal črvom dovolj anestezije, medtem ko je Mengele v taboriščih izvajal poskuse na Judih brez anestezije. Smrtonosni cinizem: rahločutnost do favne ob sočasnem množičnem trpinčenju in pobijanju drugih človeških ras! Da bi divjim živalim namenili več svobodnega prostora, je okupacijski režim na Poljskem širil območja gozdov tako, da je požigal vasi in iztrebljal lokalno prebivalstvo.

Samo Rugelj: Samo močni preživijo

Samo močni preživijo je drugi roman založnika, publicista in pisatelja Sama Ruglja (1966), poleg proznega prvenca Resnica ima tvoje oči je spisal tudi nekaj knjig s pričevanji o tekaških podvigih in pripravah na ultramaratone, sam in s sotekači. Roman ima okvir; kot uredniku mu osemnajstletnik Žan pošlje rokopis o potovanju z očetom po Ameriki, ki pa sčasoma pridobiva obrate in glavne reference, knjiga in film Odrešitev o rečni ekspediciji med rovtarje ter Klavčev prehod Johna Williamsa, se nam zdijo vedno pomembnejše. Prva zaradi socialne atmosfere in druga zaradi opisov divje, nepokorjene narave.

Cold Meat

Cold Meat je ledeni B-triler, v katerem ni nihče to, kar se dela, da je. Prav tako nihče ni to, kar misli, da je. Še huje: niti sam triler ni nikoli to, kar se dela, da je. Skuliranost je tu najvišja oblika tesnobe, zen najvišja oblika napetosti, generičnost najvišja oblika presenetljivosti, minimalizem najvišja oblika krutosti. Vse skupaj se začne ponoči, na cesti, pod ničlo – in ker predbožični Kolorado pustoši snežni vihar, je restavracija, v kateri se ustavi David (Allen Leech), prazna. Tam je le natakarica Ana (Nina Bergman), ki jo začne terorizirati njen zapiti, nestabilni, nasilni bivši mož Vincent (Yan Tual), tako da David dobi priložnost, da to utelešenje toksičnosti razoroži s kombinacijo retorične spretnosti, zenovske mirnosti in vljudne zbranosti. Toda tudi njegov prtljažnik ni prazen. Mizoginija je epidemična. Boja za oblast ni nikoli konec. Vincent se ne odpove besu kastriranega moškega, a ugrizne več, kot lahko požre, Ana pa v grozi ugotovi, da je obsojena na Vincentove iteracije, a je utrjena, kraljica preživetja – emancipacijo je sfurala v kuhinji, spalnici in za šankom. Serijskega morilca je vajena.

Vrvež v moji glavi 2

Riley, vneta hokejistka, se vrne, le da jih zdaj šteje trinajst. Postarala se je le za dve leti, toda – kakšna razlika: ker pade v puberteto, se število čustev, ki ji »mešajo« in »medejo« glavo, pomnoži, saj Veselje, Strah, Jeza, Gnus in Žalost, ki so povzročali Vrvež v moji glavi, dobijo tekmice – Zavist, Sramoto, Puščobo in Tesnobo. Čas je, da se Riley, ki sestavlja hokejsko ekipo (kar je tako, kot bi sestavljala svojo zasebno vojsko, svojo milico), pripravi na kapitalizem – na radikalizacijo, dirko, darwinizem, mreženje in flirtanje, boj za ugled in položaj, non stop tekmovanje, ki poraja tako zavist in sramoto kot puščobo in tesnobo, posebej tesnobo, ki jo Riley ljubi kot samo sebe, navsezadnje, tesnoba jo pripravlja na nepredvidljivo patologijo prihodnosti, na strašne reči, ki bi se lahko zgodile. Veselje et consortes krenejo v protinapad, kar pa je logično:

Ezra

»Kdo pravi, da avtisti ne znajo komunicirati,« vzklikne Max (Bobby Cannavale), ko se vrne iz sobe, v kateri je dal spati Ezro (William Fitzgerald), svojega avtističnega sina. »Odličen komunikator je,« doda. Sam je sicer stand-up komik, a ne zna komunicirati. Jenna (Rose Byrne), Ezrova mati, ga je zapustila, z vsemi je v vojni, bari, v katerih nastopa, so še vedno majhni, njegovi vici so tako fiktivni, kot so fiktivne pesmi v filmih o fiktivnih rokenrol bendih, en passant napade zdravnika, ker se mu zdi, da sinu daje napačne tablete (takšne, kakršne dajejo »duševno bolnim kriminalcem«). Nenehno je na robu živčnega zloma. Celo iz Stana (Robert De Niro), svojega povsem umirjenega očeta, pri katerem živi, potegne fuck-you tornado.

Joan Baez: Jaz sem hrušč

Joan Baez je bila soprano aktivizma in protesta – soprano revolucije. Imela je popoln, natančen, idealen glas, perfect pitch, mesijansko čist, jasen kot moralni imperativ, spremljevalec njene zasvojenosti z bojem, ali kot sama pravi: »Imela sem pravi glas v pravem trenutku.« Blagor protestu. Blagor aktivizmu. Blagor revoluciji. Objela je Boba Dylana, ko je bil še nobody, a jo je pustil, ko je postal somebody. Ne da je kdaj to prebolela. Njene stene so še vedno polne njegovih fotografij, njen štikel Diamonds & Rust – »Here comes your ghost again« – je večni spomenik njuni romanci. Pa je objela protivojno gibanje (in protivojnega protestnika Davida Harrisa), a se je vietnamska vojna zlagoma končala (in David tudi). Nič hudega – prišle so nove in nove vojne, nove in nove krize, nove in nove družbene katastrofe. Pravih trenutkov, ki so klicali pravi glas, ni nikoli zmanjkalo. Joan Baez, hči kvekerjev, Mehičana in Škotinje, je v mladosti okrog tekala bosa in dolgolasa in si domišljala, da je devica Marija, a je kmalu spoznala, »da nisem svetnica, temveč trušč,« pove v dokuju Joan Baez: Jaz sem hrušč.

Kriminalizacija tovarištva

Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.