Bullet Train Explosion

Film Hitrost, ki ga je pilotiral Keanu Reeves, je bil videti totalno originalno, a je bil v resnici le neuradni rimejk japonskega spektakla Bullet Train (1975), v katerem potniški vlak – hiter kot krogla – hitrosti ni smel spustiti pod 80 km, saj bi ga v tem primeru zaradi podtaknjenega eksploziva razneslo. Japonski spektakel Bullet Train Explosion, v katerem potniški vlak – ja, hiter kot krogla – hitrosti ne sme spustiti pod 100 km ( ja, razneslo bi ga), je sicer uradni rimejk filma Bullet Train, a je – navkljub samurajski stoičnosti vseh vpletenih, ki itak potujejo v »isto smer«, in navkljub »angažiranim« ugrabiteljem, ki skušajo testirati tako slavljeno načelo solidarnosti (astronomsko odkupnino morajo zbrati vsi Japonci!) – videti le kot bleda, ne ravno napeta ali presenetljiva kopija Hitrosti. (Netflix)

Havoc

Tako, kot ne vemo, v katerem brutalnem neonoir velemestu se dogaja Havoc, ki ga je režiral Gareth Evans, avtor Racije in Racije 2, tudi ne vemo, zakaj kokain tu tovorijo prav v pralnih strojih, toda ko tolpa štirih ukrade te stroje, ko se za njimi – z epileptičnim pregonom – zapodi policija, ko »lastnik« tega kokaina, šef lokalne triade, obleži mrtev in ko njegova mati vpokliče kitajske »specialce«, nastane kaotična, ultrakinetična gneča, v katero – v družbi obvezne »odločne«, »poštene« novinke, ki jo igra Jessie Mei Li – plane skorumpirani detektiv Walker (Tom Hardy), ki išče odrešitev in ki se odlično poda temu mračnemu, nasičenemu, neodrešljivemu demi-mondu (županovo srednje ime je korupcija), v katerem nikogar ne ubijejo le enkrat, ampak ga vedno nadubijejo in preubijejo, tako da orgiastični baleti trupel spominjajo na poplesavanja trupel iz Peckinpahove Divje bande in Woojevih akcijskih klasik, kot je recimo Morilec ali Hard Boiled. (Netflix)

Do zore

Prijatelji in prijateljice (Ella Rubin, Ji-young Yoo, Michael Cimino, Odessa A’zion in Belmont Cameli), ki prispejo v odročno, zapuščeno, pozabljeno, mračno hišo, morbidno turistično znamenitost, iz katere bi morali takoj zbežati (tu ljudje izginjajo, slišijo), umirajo na strašne, grozljive, grizlijevske načine, toda potem ponovno vstanejo, se vrnejo v času nazaj in dobijo priložnost, da igro – ja, morasto igro z maskiranimi nočnimi pošastmi – odigrajo bolje, po možnosti perfektno, saj jih v nasprotnem primeru znova in znova in znova čakata še pikantnejša smrt (splatter je tu, v tej totalno revizionistični priredbi priljubljene videoigrice, res splatter) in ponovno vstajenje, kar seveda pomeni, da jih trpinči metafizični remiks Neskončnega dneva, Koče v gozdu in Srečnega smrtnega dneva, tako da potem na tem karnevalskem Robu jutrišnjega dne, kjer so travme klišejske, kjer se klišeji ponavljajo v ritmu časovne zanke, kjer je ponavljanje mati preživetja grozljivke in kjer je število poskusov preživetja omejeno (dobra metafora neoliberalnega pekla), manjka le še nekdo, ki bi vzkliknil: »Poišči me, ko se zbudiš!« (kino)

Pingvinove lekcije

Tom Michell (Steve Coogan), zapuščeni, zlomljeni, izgubljeni učitelj angleščine, leta 1976 obtiči na argentinski elitni šoli – v času puča, vojaške hunte, diktature, »umazane vojne«, izginotij, fašizma. Da bi na bližnji urugvajski plaži zapeljal naključno dekle, »junaško« reši zapuščenega, izgubljenega pingvina, a potem namesto seksa dobi pingvina, ki pa se ga ne more in ne more znebiti. Policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Mejna policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Kar deluje precej kafkovsko. In obešenjaško. Pingvin – alias Juan Salvador – postane njegov rejenec, njegov posvojenec, njegov ljubljenec, njegov asistent, njegov avatar, njegov simptom. No, »metafora svobode«.

Vedno lahko rečeš, da ti spomine na luknje v socializmu blokirajo luknje v spominih na socializem

Dokumentarec Dva brata, dve sestri, posnet po stripu Gašperja Krajnca ter ozaljšan z animacijami Gregorja Kocjančiča in offom Silve Čušin, je zgodba o slovenskem dvajsetem stoletju skozi oči dveh sester iz premožne družine, ki so jo po drugi svetovni vojni razlastili in proletarizirali. Zakonca Franjo in Tonca Žagar sta na začetku dvajsetega stoletja ustvarila neskončno žago, lesni imperij (»od Prezida do Trsta«), ki sta ga po njuni smrti – Franjo je umrl kmalu po prvi svetovni vojni, Tonca pa leta 1934 – prevzela njuna sinova, Line in Franci, toda hude socialne razlike, ki so trgale Evropo in Slovenijo v času velike gospodarske krize, so ju ločile, tako da je Franci postal kapitalist, Line pa komunist, član partije, skrivni financer komunističnih projektov. Line je po vojni postal veljak, Franci pa je padel v nemilost.

Toni Cahunek / Filmar, voditelj in novinar, ki je posnel dokumentarec o otrocih priseljencev s Kosova

Zagotovo ima enega najbolj prepoznavnih in vsestranskih obrazov, pa tudi glasov domačega medijskega prostora. Generacije otrok in mladostnikov je navduševal kot voditelj mladinske oddaje Šolska košarkarska liga (ŠKL), spomnimo se ga kot Storža iz kultnega režijskega prvenca Mitje Okorna Tu pa tam, pa kot prodornega novinarja oddaj RTV Slovenija Aritmija, Tednik in Studio City, povezovalca številnih prireditev in komentatorja športnih prenosov na Sportklub Slovenija. Že dolga leta pa je tudi ustvarjalec dokumentarnih filmov, v katerih se vselej loteva žgočih družbenih tematik. Takšen je tudi njegov najnovejši dokumentarec Novi sošolci, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih otrok priseljencev s Kosova – Floralbe, Suele, Ledrija in Masarja – in njihove izzive vsakdanjega življenja v novi državi ter vključevanja v naš šolski sistem.

Yung Lean: Jonatan

Čeprav švedski očak cloud rapa ne šteje niti trideset let, se ponaša z zares bogatim in vplivnim opusom šestih dolgometražcev in štirih mikstejpov, pa tudi treh zbirk croonerskih zafrkancij, ki jih izdaja pod psevdonimom Jonatan Leandoer96. Na novi plošči zabriše mejo med projektoma in ju združi v eno, kar je dobrodošlo na idejni ravni, a zadeva se zatakne pri izvedbi, saj Lean ponovno zveni, kot bi se trudil fušati. Sicer se bolj kot kadarkoli izkaže kot pisec besedil, pa tudi produkcija podlag, ki krmarijo med hipnagogičnim popom in nekakšno nadrealistično orkestracijo iz vzporedne resničnosti v slogu zasedbe ABBA, je naravnost izjemna, toda petje bi moral preprosto prepustiti komu drugemu. Odsotnost autotuna razgali njegovo pomanjkanje posluha, to pa privede do precej bolečega poslušalskega doživetja.

Viagra Boys: Viagr Aboys

Švedski razgrajači so pogruntali, kaj dela klasike rock poetov à la Pop, Reed in Bowie zimzelene. Njihovo četrto plato zaznamuje obrtniško impresivno izpiljeno pesmopisje. Dodano vrednost najdemo v nadrealističnih, nemalokrat nesmiselnih verzih, polnih neverjetnih štorij, ki obravnavajo vse od profilov vaših mater na portalu OnlyFans do veterinarja Bogdana iz Hrvaške. Bojsi se z breznom samoironije spogledujejo tako intenzivno, da so že skoraj parodija. Vendar držijo ravnotežje med banalnostjo in kakovostjo. S svojo čudno karizmo, nastopaškostjo, neozdravljivo hudomušnostjo in pretiravanjem s postpunk, rock’n’roll in alt rock klišeji. Znajo pa tudi raznežiti s kako balado (Medicine for Horses, River King).

Djrum: Under Tangled Silence

Da bo tretji album britanskega didžeja, ki ga najbolje poznamo kot hitrostnega krotilca treh gramofonov na nastopih, ekstremistična ritmična gimnastika, je bilo mogoče pričakovati. Nismo pa pričakovali, da to ne bo glavni šmek plošče. Djrum namreč nikoli ni tako demonstriral svoje spretnosti pri igranju na klavir kot tokrat, pri tem pa nemalo igra tudi na harfo in mbiro. Under Tangled Silence je zato instrumentalno bogato našpikan in zelo melodičen izdelek dolgih posnetkov, ki neprestanemu bezljanju in spreminjanju intenzivnosti navkljub ne delujejo kaotično. Prav nasprotno, gre za skrbno dodelane kompleksne arhitekture daleč od klubskih orodij, ki pa stalno odzvanjajo plesne tradicije. Dovršenost na meji pretencioznosti.