Freddie Gibbs & The Alchemist: Alfredo 2

Po petih letih se vrača naveza ležerne gangsterske drže, tekoče počasnih podlag in neutrudnih bahaških besedil. Morda kar najproduktivnejši producent zadnjega desetletja The Alchemist in Freddie Gibbs, ki je v istem času izdolbel čisto svojo nišo nekričečega gangsterskega rapa, ničesar ne prepuščata naključju. Alfredo 2 nadaljuje kruzanje tam, kjer se je ustavil prvi del – v cadillacu počasne vožnje in spuščenih stekel. Gibbs ponovno rutinirano odkljuka to, v čemer je najboljši – v enem trenutku dobimo odmerek obveznega frajerisanja, v naslednjem že elegantno navrže drobec težke ali temačne teme. Samozavesten vajb, ki pa se po dveh albumih že malce ponavlja in na trenutke tudi vleče. Utečena obrt vrhunske kakovosti.

Sofie Birch & Antonina Nowacka: Hiraeth

Poguglajte kraj Sokolowsko, kjer sta sorodni duši z različnih strani Baltika, danska apostolka ambienta in poljska new age/folk vilinka, ustvarili drugo skupno ploščo. Razumeli boste, zakaj zveni kot glasbeni odgovor na magični realizem poljske nobelovke Olge Tokarczuk. Liminalno, hipnagogično, zunajzemeljsko. Njun potopitveni izraz je posebej mil zaradi neposrednega snemanja na magnetofonski trak. Zaznamujejo ga lebdeči impro aranžmaji, nežni zveni kitare, citer in sintov, posnetki ptičjega petja, potočka in vetra ter eterično operno petje v slogu zgodnjih Disneyjevih risank. Miselne podobe: svit, travnik, rosa, trop srn. Občutki: blaženost, prizemljenost, hvaležnost … domotožje po nečem neznanem.

Niko Novak: Haphazard Reruns

Samotni jezdec strunarskih prerij na zadnjih potovanjih ne jezdi več sam. Mrmrajoče nočnobarske recitale in intimna brenkanja one-man-mestnega bluesa Nika Novaka ponovno spremljajo, ozemljujejo, dvigujejo in spuščajo bobnarska sidra, klavirski sopotniki, kitarski kameradi in subtilne intervencije efektov. Čeprav so temačne, skrivnostne, atmosferično mogočne, špelunkaste … balade nizkega glasu in kitarskega basa delovale sijajno in najmočneje v svoji izvirni, do kosti oguljeni obliki, je plošček Haphazard Reruns obložen res z občutkom – ničesar ni preveč, nič ne zasenči ali preglasi glavnega protagonista. Predvsem pa je sproduciran res krasno. Mrakobno, narkotično, a ne brez sledi humorja.

Vse skupaj deluje – zmedeno

Remiks kompilacije so redne spremljevalke pop albumov. V zadnjih letih so svojo dobile Dua Lipa, Lady Gaga in Charli XCX. Med zgodnjimi posvojiteljicami je bila Madonna, ki je material prvih treh albumov prepustila remikserjem že leta 1987 (You Can Dance). Enajst let kasneje se je zapisala v anale kot kraljica popa s klasiko Ray of Light, eno izmed kritiško najbolj čislanih pop izdaj vseh časov, ki je ujela duha časa z navezavo na takrat priljubljeno elektroniko in newagevsko duhovnost. Dolgo se je šušljalo, da obstaja tudi remiks verzija plošče, ki je zaradi uspeha izvirnika ostala v predalu – vse do zdaj.

Ilan Pappé: Etnično čiščenje Palestine, 1948 

V delu polemizira s tezo, da je bil množični eksodus Palestincev posledica napada arabskih držav na Izrael. Kronološko je prepričljiv, ko dejstva povezuje z delom in načrti tajne konzultante, ki je pod vodstvom predsednika Guriona s paravojaškimi enotami izvajala sistematične napade na palestinska mesta in vasi, iz katerih je bilo še pred začetkom vojne pregnanih četrt milijona arabskih staroselcev. Metodološko pa je v nasprotju s samim seboj, ko danes pravi, da Hamas ni teroristična organizacija, saj je le odgovor na polstoletni terorizem izraelskih oblasti. Tega principa zgodovinskega konteksta namreč ne uporabi pri ustanovitvi konzultante, saj je ne pojasni kot reakcije na oborožene arabske skupine, ki so pred letom 1948 izvajale napade na judovsko prebivalstvo.

Virginie Despentes: Vernon Subutex, tretja knjiga

Francoska pripovednica Virginie Despentes (1969) se je v trilogiji o Vernonu Subutexu lotila bivalnih praks v prestolnici; v pripovedi o naslovnem junaku, bivšem lastniku ploščarne, ki ga čas povozi, saj se glasba danes preliva, ne kupuje, pa v zgodbi o preminulem mladem zvezdniku, za katerega zadnji posneti samogovor se vsi grebejo, spregovori o različnih posebnih posameznikih, ki jih, pretikajoč se po pariškem socialnem obrobju in med zablojenimi elitami, nabira Vernon. Ta je zdaj, v tretji knjigi, uveljavljeni didžej, ki na vsakokratne nastope, vsak poteka v drugem kraju, privablja ljubitelje svojih konvergenc, kakor to poimenujejo feni. In se jim tam, ne da bi čisto vedeli, kako in zakaj, zadogaja skupnost in glasbena ekstaza.

The Damned

Mala islandska ribiška skupnost, ki jo – leta 1871, v času pariške komune – vodi Eva (Odessa Young), vdova prejšnjega vodje, in ki je pozimi – v mrazu, snegu, viharjih ipd. – povsem in nepredušno odrezana od sveta in hrane, zavrne pomoč nasedli baskovski ribiški ladji, obupane brodolomce pa pomeče v ledeno morje (ni dovolj hrane!), toda sebične, nesolidarne, »požrešne« skupnosti potem ne kaznuje megla (kot v Carpenterjevi klasiki), temveč mitski draugr, besni, agresivni, maščevalni spekter umrlih, pošastna nemrtva in neumrljiva življenjska substanca, ekstaza freudovskega norega, večnega gona smrti in schellingovske »duhovne telesnosti«, ki to že itak mračno, mučno, morasto, ledeno, a napeto in osupljivo atmosfero zasuje s paranojo, nasiljem, nesrečami, norostjo, emocijami na robu živčnega zloma, folklorno grozo in potrditvijo, da so živi vendarle hujši od mrtvih in da je mrtvo – tako kot v kinu, tako kot pri filmu, tako kot pri filmski spektralnosti, tako kot pri čudežno oživelih podobah – v resnici živo. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Kljub temu

Če hočete videti fino, morbidno, že kar sartrovsko romantično dramedijo, skoraj romantično komedijo, potem si poglejte tole italijansko reimaginacijo Duha, v kateri se duhovi oseb, ki ležijo v komi, veselijo spektralnega življenja, blodijo po hodnikih bolnišnice, ki gosti njihova telesa, hodijo na pogrebe tistih, ki umrejo, in upajo, da bodo sami preživeli, toda preživetje ni nekaj, česar bi se moški srednjih let (Valerio Mastandrea) ravno veselil, saj se v primeru, če bi preživel, ne bi spominjal svoje romance z mlajšo žensko (Dolores Fonzi), novinko med duhovi, ki bi mu jo prebujenje – vrnitev v življenje – preprosto izbrisalo, tako da obtiči med dvema smrtma, s čimer film lepo demistificira romantiko happy enda, tem bolj, ker bi moškemu vrnitev v življenje tako zanesljivo in zagotovo izbrisala spomin na romanco z mlajšo žensko (na ljubezen njegovega življenja), da večje upanje za njuno ponovno srečanje – in nadaljevanje romance – predstavlja smrt, morebitno onostranstvo.

Sikstinska kapela humorja

Liam Neeson je v zadnjih sedemnajstih letih – po Ugrabljeni – igral dovolj odločnih, rigidnih, brezkompromisnih, smrtno resnih pravičnikov, ki se ne menijo za zakon, da je bil zrel za vlogo poročnika Franka Drebina mlajšega, sina poročnika Franka Drebina, ki ga je nekoč – najprej v televizijski seriji Police Squad!, ki je za policijsko-detektivske serije naredila to, kar je komedija Ali je pilot v letalu? naredila za Letališče in druge filme katastrofe, in potem še v filmski seriji Gola pištola – igral Leslie Nielsen. Drebin je bil ameriška hardboiled verzija inšpektorja Clouseauja – kretenski, brezizrazen in smrtno resen, relikt starih časov (že kar starih geoloških dob, ko je bila Amerika še velika), komičen sebi navkljub.

Špela Setničar / Pesnica, scenaristka in performerka, ki jo navdihujejo ženske vezi

»Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju,« je zapisala v pesmi Konec sveta iz svojega pesniškega prvenca Vse, kar ti moram povedati, ki je lansko leto izšel pri Centru za slovensko književnost. Gre za pesniško zbirko o ranljivosti in moči, o smrti, telesu, bolezni, izgubi, spolnosti in ljubezni. Tudi o diagnozi in premagovanju raka; o tem, kako vse to preživeti in izreči. Njene pesmi so čutne in intimne, po drugi strani zrele, umerjene, neposredne.

Open Mike Eagle: Neighborhood Gods Unlimited

V ameriškem rapovskem podtalju že nekaj časa brbota slog, ki je precej drugačen od klasičnega bahaškega nametavanja verzov. Slog umirjene podaje besed, temačnejših zvokov in tem, slog nenastopaštva in ostrih besedil. V samem vrhu druščine je protagonist losangeleške scene Open Mike Eagle. Njegov novi dolgometražec je močno introspektiven, na njem rapa počasi in pripovedniško, tu in tam poseže po šepetavem petju. Ukvarja se predvsem s krmarjenjem med čermi časa, ki ga definirajo spletna prisotnost, odvisnost od tehnologije in fragmenti informacijskega bombardiranja, izjemno artikuliran tok misli pa zaradi angažmaja različnih producentov učinkuje nekoliko kompilacijsko. Pronicljiva melanholija.

Alex G: Headlights

Diskretni philadelphijski heroj si je številne oboževalce, zaljubljene v njegovo predmestno indie poetiko, pridobil že pred pandemijo, ko so glasbeni mediji še ustvarjali indie zvezde. Očaral je z vsakdanjostjo, nesamozavestjo, krhkostjo. Ob promociji desete plošče, prve za veliko založbo, je povedal, da je precej dolgočasen. Toda v času, ko povsod vidimo žrtve »sindroma osrednjega protagonista«, je dolgočasnost osvežilna. Tokrat sicer razmišlja tudi o karieri, kešu, celo očetovstvu, nasploh je bolj ambiciozen in lo-fi patino nadomešča z ornamentiranim studijskim pristopom. Aranžmaji so gostejši, vokali bolj razplasteni. Vse skupaj zveni večje. A esenca ostaja ista. Preprost mož s kitaro in blokcem intimnih verzov.

Kokoroko: Tuff Times Never Last

Optimistični naslov nove plošče londonskega afro-jazz ustroja se nekako ne zdi niti točen niti primeren. Na njej Kokoroko razpenja svoj slog širše kot doslej, saj prepoznavni umirjeno zmerni mešanici afrobeata in jazza dodaja novi soul, r & b in še kakšen izraz iz zahodnoafriških in južnoameriških kotičkov. Težava pa tiči drugje: druščini v slabi uri enajstih posnetkov niti enkrat ne uspe dogajanja dvigniti nad počasno dinstanje čiste nežnosti, mehkobe, prijaznosti in nevsiljivosti. Tuff Times Never Last je tako zbirka ležernih pesmic brez naboja, v katerih je duh Fele Kutija ponekod popolnoma razvodenel, se stopil in izgubil. Glasba za ozadje, ki vas ne bo niti za trenutek zmotila. Brezlična ravnica.

Tyler, The Creator: DON’T TAP THE GLASS

Manj kot leto po izidu izjemne plošče CHROMAKOPIA in le dober teden po tem, ko je Tyler z gostujočim verzom navdušil na novi plošči legendarne bratske naveze Clipse, nas je kot strela z jasnega doletel DON’T TAP THE GLASS, album presenečenja, ki je lepo popestril enega od letošnjih najsušnejših tednov z najpičlejšo diskografsko bero.

Tanja Maljarčuk: Biografija naključnega čudesa

Slika sodobne Ukrajine v njenih prvih dveh desetletjih – družba sovraštva, neumnosti in brezupa, ki jih generira totalna korupcija. V knjigi je med junaki tudi invalidka, ki zaprosi za invalidski voziček. Ker zdravniku ne da podkupnine, je ne uvrstijo v prvi razred upravičenih. Ko aktivisti obelodanijo škandal, da ženska, ki ne more stopiti na noge, nima statusa invalida, reč pograbijo rumeni mediji in naenkrat le dobi želeni voziček. A ta se po prvi vožnji pokvari, na novega pa mora po zakonu čakati pet let. Namesto spodobnega je namreč dobila ceneno kitajsko blago, ker so državni uradniki, ki so ga dobavili, razliko med dobro in škart robo pospravili v žep. Pritožbe vržejo v smeti, vse je po črki zakona, od policistov, inšpekcij do sodstva, vse je prepredeno s podkupovanjem. In to na vseh ravneh – od vpisa na fakulteto, nasilja nad ženskami, trgovine s psi do neizplačevanja plač. Vendar delo ne opisuje le obrobnih likov, razen prevarantom vseh baž so preostalim vrata prosperitete zaprta.

Tomo Podstenšek: Sprehod z neznanko

Nekaj več kot dva ducata kratkih zgodb Toma Podstenška (1981), zbranih v Sprehodu z neznanko, se odsuka okoli drobnega, skoraj vsakdanjega nesporazuma. V naslovni, recimo, gre za tisto običajno, če ne tudi pogosto situacijo, ko si naključna neznanca delita kos poti in se vse bolj zavedata mučne in nehotne bližine. Iz tega se lahko izcimi koketaža ali sramežljivo nasmihanje ... Kar se začne z nasmehom je bil naslov ene od prejšnjih zbirk avtorjevih zgodb; pa ne – zaletavost, kompulzivnost in slabo zavedanje protagonistov, s kom imajo opraviti, zgodbe obrne drugam.

Kako nastane populist

Filmska biografija razvpitega ruskega pisatelja Edvarda Limonova (1943–2020), naslovljena Balada o Limonovu (Limonov: The Ballad), je debitirala na lanskem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu – Liffe, zdaj pa precej kampanjsko in negotovo – in tiho, zadržano – blodi po Sloveniji, toda če je le mogoče, si jo – kljub mitomanski poenostavljenosti, spornosti in problematičnosti – oglejte, saj ponuja perfekten vpogled v možgane serijskega populista.

Vrni mi jo

Vrni mi jo je film o žalovanju – film o resnici žalovanja, o njegovi strašni, grozljivi, pošastni hrbtni strani. Ja, Vrni mi jo, žmohtni avstralski šoker, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji (RackaRacka), avtorja šokerja Govori z mano, v katerem se je izkazalo, da ni nič strašnejšega, nasilnejšega in mračnejšega od zamujenega, prepoznega, žalovalskega stika z materjo, je grozljivka žalovanja, ki ne skriva, da žalovanje žre ljudi – in da je žalovanje kanibal.

Fantastični štirje delajo vse, da bi preživeli ta kruti kapitalizem

Najnovejši nov začetek Marvelove sage o fantastičnem superjunaškem kvartetu – prejšnji, tisti iz leta 2015, je bil dolgočasna, inertna polomija, antispektakel utrujenosti – je videti kot retrofuturistična afirmacija družinskih vrednot. Dogaja se v alternativnih šestdesetih letih, ljudje so optimistični in šarmantni, ljubijo mir, red in soroden kič (da ne rečem vintage), srkajo nove tehnološke igračke, tu in tam se resda pojavi kaka grožnja, recimo Človek krt (Paul Walter Hauser), a jo eksplozivni superjunaški štirje – Reed »Gospod Fantastični« Richards (Pedro Pascal), Sue »Nevidna ženska« Storm (Vanessa Kirby), Johnny »Človeška bakla« Storm (Joseph Quinn) in Ben »Stvor« Grimm (Ebon Moss-Bachrach) – takoj razrešijo in odpihnejo, potem pa se mirno vrnejo k družinski idili in vsakdanjim obveznostim, vsakdanji utopiji. Družinska kosila – in družinski obredi – jim pomenijo več kot milijoni.