Tjaša Črnigoj / Gledališka režiserka, ki osvetljuje spregledane, prezrte in tabuizirane vidike ženske izkušnje

»Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.« S temi besedami je komisija festivala Mesto žensk gledališki režiserki Tjaši Črnigoj (1988) marca podelila nagrado ženske o ženskah, s katero opozarja na nevidno delo, pogum ter odločnost kolektivov in posameznic. Režiserka je namreč s Spolno vzgojo II, serijo petih predavanj-performansov, ki se je uvrstila v tekmovalni program prav te dni potekajočega Tedna slovenske drame in junijskega 59. Festivala Borštnikovo srečanje, s svežo, inovativno in odločno gledališko govorico spregovorila o spolnem užitku žensk.

Tierra Whack: WORLD WIDE WHACK

Pet let po izdaji sila obetavnega prvenca, na katerem nas je philadelphijska raperka dražila ravno toliko, kolikor je navduševala, saj je vsako skladbo zaključila že tik pred iztekom prve minute, se Tierra Whack vrača s pravo dolgometražno ploščo. Čeprav so komadi tokrat dejansko aranžirani, album še vedno deluje kot skicirka zamisli, ki jih avtorici ne uspe razviti v celovito zgodbo in se zato zanaša na repetitivno zankanje. Kljub temu karizmatična glasbenica ponovno očara z zares izstopajočo ustvarjalnostjo in radikalnim eklekticizmom: odlično se znajde na futurističnih trap bangerjih in na nostalgičnih synth-funk džemih, njena vokalna prezenca pa je vselej tako norčava, ekscentrična in igriva, da pevka z razlogom nosi naziv »Missy Elliott nove generacije«

Jimmy Barka Experience: Jusqu’ici tout va bien

»Prva plošča« domače bobnarsko-didžejevske naveze je medcelinska plesna poslastica za fene »diggerskih« zvokov iz zakladnice skoraj pozabljenih vinilk, zaradi izčiščenih aranžmajev in spretne producentske roke Igorja Vuka pa potencialno tudi za širšo javnost. Trio svoje dinamične »kolažne instrumentale« lepi iz raznorodnih semplov, živih bobnov, ustrezno izbranih vokalnih zank, synthovskih vložkov, skrečev in drugih trikov iz učbenika turntablisma. Seksapilna, transžanrska, morriconejevsko žmohtna funkijada brez primere v tujini, ki nas v panoramskem poletu vodi od brazilskih plaž, karibskih mangrov in rokavov Misisipija do severnoafriških obal, grških otokov in balkanskih planin.

HOMESHAKE: CD Wallet

Peter Sagar, nekoč kitarist v spremljevalni zasedbi Maca DeMarca, zdaj pa že dobro desetletje samostojni izvajalec, je po dolgem obdobju skladanja skrajno ležernih synthovskih kompozicij, ki so bile čedalje bolj minimalistične in ambientalne, ponovno prijel za kitaro. Na sedmi plošči CD Wallet, ki je eden nespornih vrhuncev njegovega opusa, je presedlal na izrazito hrupnejšo estetiko, še vedno pa se oklepa sila počasnih ritmov in zasanjanega falzeta, zato je kljub dokaj radikalnemu slogovnemu zasuku uspešno ohranil takoj prepoznavno naravo svoje muzike. Sagarjev edinstveni zvok lo-fi-indie-R & B-ja tokrat občutno posega po zapuščini slowcore in midwest-emo klasikov, tisti feni, ki so ploščo označili za »spalnični grunge«, pa so pravzaprav zadeli žebljico na glavico.

Four Tet: Three

V svetu elektronike bi težko našli bolj splošno priljubljeno osebnost, kot je britanski veteran, producentski geek, diskretni (anti) zvezdnik in ultimativni good guy Kieran Hebden. Od časov njegove postrock zasedbe Fridge in pionirskih let v vlogi predstavnika folktronice do tranzicije proti plesni glasbi in preboja v »mainstream« z albumom New Energy (2017) se je profiliral kot ljubljenec undergrounda. Ta poznavalski didžej je fene elektronike vpeljal v svet spiritualnega jazza in čudaškega folka. Ker je fleksibilen producent, lahko producira sentimentalno plesno elektroniko (There Is Love in You, 2010), rekontekstualizira micro house in minimal techno zvoke (Pink, 2012), se loti reevalvacije britanske rejv kulture (Beautiful Rewind, 2013) ali aranžira 40-minutni diptih za plesišča (Morning/Evening, 2015).

Michael Polanyi: Razsežnost tihe vednosti

Posebna knjiga – ni je mogoče brati, ne da bi razmišljali o njej. Začetek je izzivalen: dejstvo je, da lahko vemo več, kakor lahko povemo. Prikladen tudi za študenta, ki bi protestiral zaradi ocene pri izpitu. A kaj je tisto več? – Misel ima telesne korenine. Jasno, brez telesa tudi ni razmišljanja, vendar pa avtor meri širše, na teorijo, ki postane del tebe in jo ponotranjiš.

Hernan Diaz: Trust

S Pulitzerjevo nagrado ovenčani obsežni roman Trust Hernana Diaza (1973) je štiridelen in kar nekaj časa potrebujemo, da vidimo, da so pod posameznimi deli navedeni pripovedovalci, da ga sestavljajo štiri različna pričevanja o istem, čeprav včasih pod različnimi imeni. Najprej je namreč fikcijsko delo o slavnem denarnem mogotcu, enem tistih, ki iz denarja delajo denar, o njegovi muhavosti in tudi o psihični nestabilnosti in končnem zlomu njegove žene. To izpostavljenost radikalnim terapijam na eni od švicarskih klinik, tisti, iz katere je neznano kam pobegnil njen hospitalizirani in manični oče, ubije. Preveč je napada na njeno telo, preveč poskušajo v času pred drugo vojno krotiti njeno melanholično naturo in presežke ustvarjalnosti.

Mean Girls

Pred dvajsetimi leti so Zlobna dekleta – kruta komedija o vojni gimnazijskih klik in tračev (Nimaš pojma sreča Heathers) – dobila ogromno fenic in fenov, kultistk in kultistov, zato ne preseneča, da so zdaj, ob jubileju, posneli glasbeni rimejk. Ja: Zlobna dekleta – mjuzikl! Najstnice – zlobne, strupene, pasje, obsedene s priljubljenostjo in privilegiranostjo (Lindsay Lohan zamenja Angourie Rice) – pojejo in plešejo, a mi več kot dobro vemo, da kdor poje in za nameček še pleše, zlo ne misli. O body shamingu in podobnih političnih nekoreknostih ni več ne duha ne sluha. Kdor poje in za nameček še pleše, misli politično korektno. (VOD – Amazon Prime)

The Marsh King’s Daughter

Jacob, alias Marsh King, ki ga igra Ben Mendelsohn, novi obraz hladnokrvne negativnosti, je ameriški gospod Fritzl, le da svoje hčerke Helene (najprej jo igra Brooklynn Prince, kasneje Daisy Ridley) ne skriva v kleti, temveč v gozdu – podobno kot Ben Foster svojo v filmu Leave No Trace. Jacob je kakopak hujši: svojo družino je namreč ugrabil in prisilil v »divje« življenje. Tip je survivalist, njegova toksičnost je patološka (in morilska), toda Helena, ki jo kliče »moja mala senca«, je prepričana, da je odraščala v idili, srečno, sredi neokrnjene narave (poznala je vsa drevesa, sama si je ubila hrano ipd.), tem bolj, ker se očetov motto glasi: »Vedno moraš zaščititi družino!« Ko z mamo zbežita in ko očeta zaprejo, doživi krizo identitete, zlagoma spregleda ter se poroči in potuhne, a oče, ki je čedalje bolj maščevalno in plenilsko pošasten, jo leta kasneje najde – tako kot Patrick Bergin pobeglo Julio Roberts v filmu V postelji s sovražnikom.

Spaceman

Adam Sandler je Spaceman, vesoljec, astronavt, ki naj bi globoko v vesolju, v absolutni samoti, nekje pri Jupitru, preživel eno leto, njegova žena (Carey Mulligan) pa – globoko na Zemlji – razmišlja o tem, da bi se od njega ločila, le ne ve, kako bi mu to povedala. In kdaj. Če sploh. Filmi o osamljenih astronavtih so ponavadi metafore osamljenosti človeške eksistence, Spaceman pa je – podobno kot Solaris – metafora ločitve, saj Sandler izgleda tako, kot da se je že ločil: potrt, tesnoben, žalosten, prestrašen, negotov, zapuščen, inerten. Stalno se prebuja, nima apetita, halucinira, jemlje pomirjevala, skuša se prilagoditi novemu življenju. Videti je kot kup nesreče, kot človek v nevzdržni stiski, kot človek, ki je potreben terapije, kot človek, ki se počuti kot kozmični vic, kot človek, ki gre ravnokar skozi vseh tistih famoznih pet stopenj žalovanja – zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejemanje. Lahko bi ga opisali s pridevniki iz naslovov njegovih resnih, dramskih filmov: Punch-Drunk … Funny … Uncut.

Kraljevski Artur

Kraljevski Arthur je »inspirativni« generik z izsiljevalskim preobratom. Začne se na svetovnem prvenstvu v pustolovskih dirkah (Adventure Racing World Championship), kjer Michael Light (Mark Wahlberg) s svojo ekipo obtiči v kostariškem blatu, tako da ne doživi le poraza, temveč tudi blamažo. Light nikoli ne zmaga. Vedno je drugi. In kot gre glas, je največji sovražnik samemu sebi. A ker je pravi, čisti Američan, hoče ponovno vstajenje, resurekcijo – comeback. Ko sestavi politično korektno multikulti ekipo, v kateri so še punca (Nathalie Emmanuel), ki je opustila tekmovanje, influencer (Simu Liu) in tip s poškodovanim kolenom (Ali Suliman), se odpravijo na svetovno prvenstvo v Dominikansko republiko, »največji telesni in psihični izziv«.

»Največja družina v zgodovini rokoborbe«

Spomnite se trdega, neusmiljenega, tiranskega, karizmatičnega narednika Hartmana (R. Lee Ermey), ki je mlade vojake v Kubrickovem Full Metal Jacketu predeloval v »prave moške« – ubijalske stroje. Tak je tudi Fritz Von Erich (Holt McCallany), teksaški silak, nekdanji rokoborec (znan po posebnem prijemu, »železnem kremplju«), ki ni nikoli dobil priložnosti, da bi se boril za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji, pa skuša zato svoje štiri sinove, Kevina (Zac Efron), Kerryja (Jeremy Allen White), Davida (Harris Dickinson) in Mika (Stanley Simons), preleviti v ubijalske stroje, triumfalne gmote mišic, svetovne prvake v rokoborbi (celo Mika, ki je de facto rocker), »največjo družino v zgodovini rokoborbe«.

Ni kamere, ki bi bila dovolj velika za Salvadorja Dalíja

Veliki ekscentrik – Quentin Dupieux – je posnel ekscentrični film o velikem ekscentriku, Salvadorju Dalíju. Judith (Anaïs Demoustier), farmacevtka, ki se je na hitro prelevila v novinarko, hoče posneti intervju z Dalíjem, ki pa je zgrožen nad tem, da je prišla le z beležnico in svinčnikom – Dalí, »ekscentričen in koncentričen, anarhist in monarhist«, hoče kamero, kinematografsko kamero, veliko kamero, velikansko kamero, giganteskno kamero, kolosalno kamero, največjo kamero na svetu. Ena itak ne bo dovolj. Ni kamere, ki bi bila dovolj velika zanj.

Jure Zrimšek / Slikar, ki s tradicionalno oljno tehniko slika podobo današnjega sveta

Vojaško letalo, pripadnik specialne enote v objemu orjaškega jastoga, mož z zabrisanim obrazom, ki spominja na sloviti Krik Edvarda Muncha, »spikslan« posnetek nadzorne videokamere, pa politične figure in brezimni možje na nenavadnih, skoraj sanjskih prizoriščih ter fragmenti slikarskih in kiparskih del z vizualnimi in tekstovnimi intervencijami. Vsi ti motivi naseljujejo platna akademskega slikarja Jureta Zrimška (1984), ki podobe, s katerimi je vsakodnevno bombardiran na svetovnem spletu, pogosto pa vanje vizualno poseže še na računalniku, s potrpežljivo natančnostjo v klasični oljni tehniki slika na platno. Kombinacija vsakdanjih in pogosto nelagodje vzbujajočih prizorov sodobnega sveta ter tradicionalne oljne slike in (hiper)realistične manire je na prvi pogled morda malce nenavadna – zdi se, kot bi se s temi hipnimi, mimobežnimi in razvrednotenimi podobami postavljal po robu zgodovinskim in simbolnim kontekstom slikarstva, jih poskušal ovekovečiti in jim nameniti mesto, trajanje in premislek.