Toyota Vangelis: Výklopný svě tlomety

Samosvoji kantavtor in producent, glavni oblikovalec pri delavnici sintov Bastl Instruments in eden bolj profiliranih predstavnikov srednjeevropske avanturistične pop ekspresije, ki je zadnja leta občasno prebival v Ljubljani, se na prvencu predstavlja v vlogi povezovalca mlade češke scene. Producentsko pikolovsko dodelana vokalna elektronska plošča, ki mežika fenom post-Sophie in post-Drain Gang estetik, vključuje gostovanja nadobudnega podmladka. Najbolj pa ven štrli singel VPN, v katerem nas s prepoznavnim kiborškim tonom očara naša ikona v nastajanju Zevin, ki na Balkanu zastopa sorodne struje. Hipermoderni pop z melanholičnimi podtoni, ki izstopa zaradi prikupne melodije češkega jezika.

Liv.e: Girl In The Half Pearl

Po svežem vetru prvenca Couldn’t Wait To Tell You, ki je zbudil precej pozornosti, je ameriška pevka zvedavega r & b-ja Liv.e imela dve možnosti: varno igro dobrikanja z dostopnejšim zvokom ali manj preračunljivo in bolj trnovo pot sledenja viziji. Izbrala je drugo in tako je Girl In The Half Pearl precej raziskovalna in slogovno pretresena ljubka zmeda, na kateri se mlada pevka uspešno izogiba klišejem. Nestandardni aranžmaji, manko takoj udomačenih hakeljcev in refrenov, razni šumeči ali kričeči produkcijski posegi in izrazit pridih elektronike gradijo zmerno čudaško psihedelijo, ki bo nedvomno obstala kot eden dolgometražnih vrhuncev nišno butičnega ameriškega soula in r & b-ja letošnjega leta.

Anna Wise: Subtle Body Dawn

Pred dobrim desetletjem je imela Anna Wise veliko možnosti za komercialni preboj. Njeno nadarjenost je takrat prepoznal tudi Kendrick Lamar in pevko angažiral pri ustvarjanju nekaterih svojih najbolje sprejetih hitov. To ji je leta 2016 prineslo grammyja. A očitno se odlikuje predvsem kot spremljevalna vokalistka: njeni solistični poskusi so se izkazali za precejšnje spodrsljaje. Prvenec je sicer imel nekaj svetlih točk, na novi plošči pa zares težko najdemo kaj vrednega pohvale. Popolnoma je pozabila na svoje R & B-jevske korenine in posnela neambiciozno zbirko medlih folkovskih jeremijad, v katerih srce v pretirano melodramatični maniri izliva ob spremljavi akustične kitare, godal in minimalističnih, rahlo okornih elektronskih beatov, ki se ne premaknejo nikamor.

Skrillex: Quest For Fire / Don’t Get Too Close

Prav neverjetno je, da je Sonny Moore do leta 2023 izdal le en pravi pravcati album. Čeprav gre za producenta, ki je hudo zaslužen, da se je pred kakšnim desetletjem plesna elektronika dokončno prebila v ameriški mainstream, in ki brez pretiravanja pooseblja definicijo nemirne visokooktanske klubske muzike ali brostepa – »klovnovskega pankrta dubstepa«, kot bi rekli glasbeni puristi – je s prvencem Recess čakal kar dolgo in ga izdal šele leta 2014, po njem pa stavil izključno na krajše formate. Založniško vrzel zapolnjuje velikopotezno, s kar dvema tako rekoč hkrati izdanima albumoma: napovedanim Quest For Fire, ki je namenjen (tudi) klubskim obratom, in presenečenjem Don’t Get Too Close, ki se bo verjetno več zibal po radijskih valovih.

Daniel H. Pink: Moč obžalovanja

Kaj je torej bolje: da nič ne obžalujemo ali da se prepustimo obžalovanju? Oziroma še radikalneje: ali nas izkušnja stanja obžalovanja predrugači?

Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode

Šest stopenj svobode je knjiga, ki jo Lisa najde pri prenovi stare hiše, ko pomaga očetu, ki se s tem poklicno ukvarja, vendar na robu fanatizma, odvisnosti. Pomaga mu, ker imata z malce avtističnim najboljšim prijateljem, ki zaradi strahu pred odprtimi prostori sploh ne zapušča stanovanja in medtem razvije hekersko, kasneje še programersko in tržno genialnost, strašen mladostniški načrt: v orbito bosta poslala balon – helij dobita pri klovnu – sešit iz plastike in svilenih srajc, ga opremila s fotoaparatom in sledilnikom in pogledala fotografije vsega od zgoraj. Vemo, kdor gara za znanost, bo kasneje daleč prišel ali pa propadel, in naslednji projekt, potem ko se Eric z materjo preseli na Dansko in že obogati, je nekaj podobnega, samo z ladijskim hladilnim zabojnikom. Bolj zapleten in profitabilen, seveda.

The Pale Blue Eye

Ko leta 1830 na sloviti vojaški akademiji West Point najdejo zverinsko umorjenega kadeta (brez srca), ki ga je potem nekdo še dodatno ritualno obdelal, polkovnik Thayer (Timothy Spall) in stotnik Hitchcock (Simon McBurney) pokličeta Augustusa Landorja (Christian Bale), zapitega, zamorjenega, ovdovelega, upokojenega detektiva, ki ne more preboleti izginotja svoje hčerke, sicer specialista za nerešljive primere, predhodnik Hercula Poirota (četudi njegov mentalni antipod), toda primer je tako zapleten, da mu mora na pomoč priskočiti še Edgar Allan Poe (Harry Melling), kadet in poet (groze).

To Leslie

To Leslie je zelo čuden film. Čuden zato, ker je padel z neba in Andrei Riseborough prinesel oskarjevsko nominacijo (Akademija je celo preiskovala, kako se je to zgodilo), dalje, čuden zato, ker Riseborough igra Leslie, teksaško proletarko, ki na državni loteriji zadene 190.000 dolarjev, a jih potem zapije, in končno, čuden zato, ker se brezdomna, brezposelna in izgubljena Leslie – barska mušica, kameleonsko utelešenje zapuščenosti, zavoženosti, obupnosti, nemarnosti in neodgovornosti – zaposli kot čistilka pri mehkem, sočutnem motelirju (Marc Maron), ki jo – v duhu brezpogojne socialne države – razume in ki ji vedno takoj vse odpusti, tako da je film – res, čudno – brez konflikta, a kljub temu – ja, prečudno – deluje kot ultimativna ženska verzija filma Zbogom Las Vegas.

Riotsville, USA

Ne boste verjeli, toda ameriška policija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so deželo preplavljali nemiri in protestna gibanja (protivojno, boj za državljanske pravice ipd.), zgradila fiktivna mesta (Riotsville), v katerih je urila policiste – policisti so igrali tako dolgolase, hipijevske civiliste, ki nenadoma »ponorijo« (razbijati začnejo izložbe, pleniti trgovine, prevračati avtomobile), kot policiste, ki jih potem »urejajo«, »krotijo« in »civilizirajo«. In kot pokaže tale lucidni, elokventni doku, prežet z osupljivimi arhivskimi posnetki, se je policija v teh fiktivnih »filmskih« mestih čedalje bolj brutalizirala, militarizirala in fašizirala. Vse ekonomske neenakosti in rasne krivičnosti hočejo odpraviti z represijo.

Ant-Man in Osa: Kvantomanija

Tale Marvelov superjunaški spektakel izpolni vsa pričakovanja: prvič, ker je novi modni trend multivesolje, se Ant-Man (Paul Rudd) in Osa (Evangeline Lilly) ter njuni najbližji, z Michelle Pfeiffer in Michaelom Douglasom vred, znajdejo v kvantnem, subatomskem, kvaziavatarskem multivesolju, v katerem je toliko čudes kot v Vernovem »središču sveta« (ali pa Adamsovem štopu po galaksiji), drugič, ker ni vojne, ki je družina ne bi mogla zmagati (samo skupaj mora držati in skupaj rasti), dobimo še eno barvito in hiperaktivno, a povsem nenapeto, nelogično in duhamorno vojno zvezd (prav res, kaj vse mora početi družina, da bi preživela sodobni ekstremni kapitalizem), in tretjič, ker od spektaklov, ki jih Hollywood štarta februarja, ne moremo veliko pričakovati, tu ta dictum potrdijo še na mikroskopski ravni. (kino)

Medved na koki

Spomnite se Spielbergovega Žrela (1975): orjaški morski pes je divjal, blaznel in žrl, kot da je na kokainu. Tedaj, v transformativnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je vsem živalim zmešalo – mačke, psi, čebele in mravlje so divjale, blaznele in žrle tako, kot da so na kokainu. Še posebej srhljiv in karizmatičen je bil orjaški grizli, protagonist Girdlerjevega Grizlija, posnetega leto po Žrelu – mešalo se mu je, kot da je posnifal ves kokain zahodno od Apalačev. In že smo pri šokerju Medved na koki, v katerem orjaški črni medved divja, blazni in žre, kot da je na kokainu, kar pa naj vas nikar ne zavede: res je na kokainu. Totalno! Spletom nenavadnih okoliščin namreč sredi Chattahoocheejevskega nacionalnega parka – točno na Krvavi gori – pristane večja pošiljka kokaina, ki medveda prelevi v ultimativnega predatorja. In ko se tja, na Krvavo goro, zgrnejo dilerji, rendžerji, policisti, huligani, bolničarji in turisti, z dvema otrokoma vred, se jih zadeti medved loti tako pikantno, kot da skuša ekranizirati slogan: Droge ubijajo! Noge, roke in črevesja letijo, kot da je medved – ki bo zanesljivo postal kultni lik – videl vse najbolj grizlijevske slasherje, film pa poskrbi, da je smrt popolna komedija.

Ia

V Cankarjevi črtici Istrski osel pred našimi očmi brutalno tolčejo osla, ki so ga v neko istrsko vas uvozili iz slavnih Abruzzov. »Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla – iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival.« Po oslu pada slepo in divje. »Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte,« vpijejo domačini, kralji linča, ki tolčejo toliko časa, dokler ni »več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita«. Tako se nad nežnega, melanholičnega, simpatičnega, stoičnega, svetniškega osla, imenovanega Eo (Ia, če hočete), protagonista poljske fantazmagorije Ia, spravi neki cirkuški uslužbenec – ker ne uboga, ga začne sadistično tolči. A ga ustavijo. Kmalu zatem mu ga zaplenijo borci za živalske pravice, ki pa ga predajo konjeniškemu klubu, kjer ga spet vprežejo – in kjer konje »trenirajo« za konjeniške spektakle. Še oslu je jasno, da jih s tem mučijo, trpinčijo, zlorabljajo. Ker poruši police s pokali, ga spet preselijo na neko kmetijo, a zanj se kaj prida ne spremeni: povsod opravlja suženjsko delo, povsod postane žrtev predsodkov, povsod gara in trpi, povsod – tako pri orgiastičnih nogometnih navijačih in anarhistih kot pri kmetih in vrlih gasilcih – velja za podžival. Včasih zbeži in se klati po gozdovih in tunelih, pa med orjaškimi vetrnicami, ki klatijo ptiče. Tu in tam ga skoraj doleti usoda istrskega osla. »Zjebimo ga,« rjove množica. Svet je past za živali, teater krutosti, mučilnica, neoliberalni kaos, vrtinec arbitrarnosti in ravnodušnosti, povzetek slabih strani Nove zaveze.

Zevin / Glasbenica, ki ji je z »naredi-sam« pristopom uspel mednarodni preboj

Odkar pomni, v njej kipi neustavljiva želja po ustvarjanju. Čeprav ni imela ne glasbene izobrazbe ne znanja s področja videoprodukcije, se je pred dobrimi tremi leti odločila, da bo posnela svoj prvi komad in ga opremila z videospotom, ki ga bo zrežirala sama. Tako seveda stori še marsikdo, ki se želi v najstniških letih preizkusiti kot glasbenik, a le redkim uspe tako rekoč brez proračuna in brez zaledja izkušene ekipe že pri prvih korakih ustvariti tako profesionalen izdelek, kot je to uspelo Nives Cilenšek, 19-letni Ljubljančanki (rojena je leta 2003), ki igrive hyperpop bangerje ustvarja pod psevdonimom Zevin.