Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

Na drugomajskem festivalu Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bodo tokrat zavrteli Štigličevo Balado o trobenti in oblaku (1961), enega izmed najboljših slovenskih filmov, reimaginacijo Fordovih Iskalcev (1956) in anticipacijo Scorsesejevega Taksista (1976), in štiri briljantne filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – Pavlovićevo Rdeče klasje (1970), zgodbo o vzponu in propadu stalinista, ki ne ve, da revolucija vedno preseže svoje cilje, Duletičev Na klancu (1971), zgodbo o ljudeh, ki se opijajo s sanjami, a v sanjah potem tudi umirajo, Hladnikovo Maškarado (1971), najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov, in Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v kateri Katarina Blum Daleč od ponorelega sveta obtiči v Hiši lutk.

Kralj kraljev

Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)

The Electric State

Roboti dobijo vojno! Joj, pa ja ne že spet. Brez panike: vojno potem po zaslugi »nevrokasterja«, ki ga je zdizajniral muskovski tehnološki gigant Skate (Stanley Tucci), na hitro izgubijo, tako da spet vladajo ljudje, roboti pa so izrinjeni v Cono izključenosti, kamor se – v družbi zabavnikov, ki jih vodi ležerni tihotapec John Keats (Chris Pratt), še ena imitacija Hana Sola – odpravi Michelle (Millie Bobby Brown), ki – v teh nebesih – išče svojega ingenioznega brata. Nič od tega vas ne bo naelektrilo. Vse je tako generično, tako predvidljivo, tako zlajnano, tako infantilno, da zaradi tega ne bi nihče odšel od doma – v kino. Ta Netflixova superprodukcija svojo publiko tako podcenjuje, da jo je mogoče gledati le doma – na kavču. Pod pogojem, da medtem multitaskaš in vso šlamastiko pripišeš dejstvu, da si jo gledal le napol. Hej, film, v katerem slišimo štikle Wonderwall (Oasis), Breaking the Law (Judas Priest), I Will Survive (Gloria Gaynor), Yoshimi Battles the Pink Robots (The Flaming Lips), I Fought the Law (The Clash), Don’t Stop Believing (Journey) in Mary Jane’s Last Dance (Tom Petty), ne more biti slab! Pa je. Teh štiklov si sploh ne zasluži. Lahko pa si jih privošči.

Divja mačka

»Angeli varuhi mi niso v uteho,« dahne Flannery O’Connor (Maya Hawke), ameriška pisateljica, inverzija Margaret Mitchell, ki je južnjaško gotiko zbila v dva karizmatična, kultna romana (Wise Blood, The Violent Bear It Away) in kopico novel (z »grenkim priokusom«), toda Ethan Hawke njen morbidni boj z invazivnostjo katolicizma, agonično boleznijo (lupus), obsceno imaginacijo, strahom pred lastno škandaloznostjo in transgresivnostjo samega literarnega ustvarjanja zavije v fantazijske vinjete in komične ekscentričnosti, ki ne peljejo nikamor, tako da film, ki popisuje nastanek romana Wise Blood, v katerem ateist ustanovi »Kristusovo cerkev brez Kristusa«, in ki naj bi deloval kot himna umetnosti in umetniškemu procesu, deluje zadušljivo plitvo, tem bolj, ker je tako navdušen nad odbitostjo južnjaških belcev, da v rasizmu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obsedal jug (in samo Flannery O’Connor!), vidi le še eno belsko odbitost ali, če hočete, belsko kulturno posebnost. (Max)

G20

Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)

Trojanski konj kapitalizma

Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.

Amater

Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.

Srhljiva sporočila

Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.

Babičin vnuk / »Ko sem bil majhen, si ti skrbela zame – zdaj je čas, da jaz skrbim zate«

Kot bi rekel algoritem: tistim, ki jim je bila všeč Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v kateri vsak izmed potomcev pokojnika pride s svojim testamentom, bo všeč tudi Babičin vnuk, tajski megahit, v katerem se skušajo vsi najbližji prikupiti babici Menju (Usha Taew Seamkhum), pri kateri so odkrili redko bolezen – in vsi hočejo podedovati njeno hišo.

Holland

Nancy (Nicole Kidman), mati in žena, ki živi idilično življenje v povsem razgledniškem Hollandu (Michigan), postlanem s tulipani in mlini na veter, nenadoma zasumi, da njen mož ni to, za kar se predstavlja, da je (poslovno preveč potuje), zato se prelevi v detektivko, kar je seveda priložnost, da svoje podeželsko vegetiranje nabije z adrenalinom, zalezovalsko vzburjenostjo in občutkom pomembnosti, toda očitno se ima bolje kot gledalec, ki kakšnega posebnega vznemirjenja ali suspenza ne čuti, tem bolj, ker se Nancy – zadihana ujetnica belskega udobja, privilegijev, dvoličnosti ipd. – sijajno poda svojemu možu. (Amazon Prime Video)

Blood Star

Blood Star je enostaven in eleganten B-triler, ki svojo premiso – igra mačke z mišjo sredi puščave – izčrpa do zadnjega diha. Bobbie (Britni Camacho), tatica, ki se z avtom prebija čez Novo Mehiko, trči ob šerifa (John Schwab), ki jo začne tako vztrajno in sistematično zastraševati, maltretirati in terorizirati, da ni nobenega dvoma, kaj hoče reči: ženski ne pomeni da!

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.

Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?

Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.

April

Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).

Nevarni gradbinec

Jason Statham, redkobesedni gradbinec, špartanski delavec in patetični ločenec, sicer nekdanji specialec, postane Godzilla za ruske mafijce, trgovce z ljudmi, ki ugrabijo šefovo hčerko, kar pomeni, da v svojem modusu operandi zgosti adrenalin Čebelarja, Ledenega morilca, Prenašalca in Dnevov besa (Sylvester Stallone je koscenarist), toda ko gledamo njegovo mačistično zavzetost in vigilantsko učinkovitost, delovno vnemo, s katero razbija gangsterje in razsuva podzemlje (tip je tak sommelier nasilja kot Liam Neeson v Ugrabljeni), si želimo, da bi to revolucionarno energijo, ki jo investira v waterboarding, raje investiral v boj proti fašizmu, avtokratom, davčni »optimizaciji« in ekonomski neenakosti. (kino)

Razhodi naredijo filme

Španija. Noč. Zakonca – Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) – sta v postelji, a ne spita. On: »Narediva to, kar je rekel tvoj oče.« Ona: »Kaj naj narediva?« On: »Zabavo.« Ona: »Kakšno zabavo?« On: »Zabavo ob ločitvi.« Njen oče (Fernando Trueba) je namreč rekel, da bi morali pari slaviti ločitev, ne pa združitve. Ravno obratno je ravno obratno od romantične komedije. In ravno obratno od poročnega slavja in happy enda. Ločitev je kul, ker prinese nekaj dobrega, pravi melanholični Alex, ki se preživlja kot igralec. »Ljudje se ločujejo, da bi bilo bolje.« Zato je treba slaviti ločitve, ne pa združitev. »Bedarija,« odvrne Ale, ki se ji zdi zabava ob ločitvi kvečjemu dobra ideja za film. »To bi delovalo v filmu, v resničnosti pa ne.«

Sneguljčica

Ameriški patrioti – rasisti, etnonacionalisti, šovinisti, nativisti, trumpovci – so ponoreli, ko so izvedeli, da bo Sneguljčico v Sneguljčici, Disneyjevi igrani verziji Disneyjeve animirane klasike Sneguljčica in sedem palčkov, igrala – sicer briljantna – Rachel Zegler, ki je kolumbijskega, latinskoameriškega rodu: hej, Sneguljčica je čisto bela, snežno bela, snow white, so trdili, kot bi se bali »velike zamenjave« (belke bodo zamenjale nebelke). Ja, vsekakor,

Praslovan / »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov«

Vsi se spomnimo, kje smo bili, ko smo prvič slišali štikel Praslovan. V Praslovanu, Maksimovićevem dokuju o Zoranu Predinu, sem čakal in čakal na to repliko, pa je nihče ne izreče. A bi jo moral – ker je tako logična. In samoumevna. Kot: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so ustrelili Johna F. Kennedyja. Ali: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so napadli Svetovni trgovinski center. Ali pa: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so sporočili, da je umrl Tito. Tito je umrl leta 1980 – Predin je takoj zatem napisal mitski, tektonski, dylaneskni epos Praslovan, distopijo o jugoslovanski utopiji, toda verza »da bomo vsi po vseh predpisih zabelili vse, kar se bo zabelit dalo«, se tedaj še nista glasila: »da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo«. To se je zgodilo šele kasneje, a dobro vemo, kako smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo, navsezadnje, Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba – tega razpadanja utopije. Nekateri še vedno zajočejo, ko ga slišijo (Predinovi štikli so tako dobri filmi). Drugim se zdi, da danes zveni še bolje kot nekoč (Predin je doktoriral iz umetnosti dvoumnosti). Đorđe Balašević pove, da Predinu brezmejno zavida verz »da si preplaval tisto rusko reko«. Vsekakor, Bob Dylan ima srečo, da Predin – »antizvezda, »upornik brez razloga in z razlogom«, »potujoča enklava dobre volje«, »čudo«, »original«, »oče naroda«, »super tip«, »utelešenje poštenosti«, »najbolj duhovit alfa samec« ipd. – ne poje v angleščini. Po drugi strani pa je še dobro, da ni postal košarkar – dobili bi slabega košarkarja in izgubili prelomnega glasbenika.

Ljudje potrebujejo čedalje več antidepresivov in protibolečinskih tablet

Ljubezen boli, še bolj pa boli kapitalizem – čedalje bolj. To vemo. Ljudje – tesnobni, stresni, depresivni, opustošeni, porabljeni, zlorabljeni – potrebujejo čedalje več antidepresivov. In čedalje več protibolečinskih tablet. Kapitalizem bi potreboval nov tip delavca – človeka, ki ne čuti več bolečine. Nobene bolečine! Človeka, ki je totalno in absolutno in kompletno imun na bolečino. Tak postbolečinski človek je Nate Caine (Jack Quaid), bančni uslužbenec iz San Diega, ki zaradi genetske motnje ne čuti prav nobene bolečine, a ta superjunaška moč pride z zoprnim drobnim tiskom – kako ve, kdaj mora na stranišče, če ne čuti nobene bolečine? Nič hudega – ko njegovo muzo (Amber Midthunder), sicer bančno uslužbenko, ugrabijo trije roparji (Ray Nicholson, Conrad Kemp & Evan Hengst), se lahko mirno johnwickovsko zapodi za njimi, saj ni bolečine, s katero bi ga lahko ustavili.

Sveta krava!

Če ste videli Jezusovo življenje in Človečnost, ki ju je ob koncu devetdesetih let posnel Bruno Dumont, potem se gotovo spomnite tiste francoske podeželske mladine, odtujene sebi, modernosti in celo lastni deklasiranosti, prikrajšanosti, odrinjenosti. Tontone (Clément Faveau), 18-letni protagonist filma Sveta krava!, ujetnik zapostavljenega in brezperspektivnega francoskega podeželja, je tako brezskrben, tako brezciljen, tako apatičen, tako nihilističen, tako agresiven, tako impulziven kot Freddy (David Douche), protagonist Jezusovega življenja, le da ima manj prijateljev in več težav s kapitalizmom kot s priseljenci – ko umre oče, se namreč mali družinski biznis (izdelovanje sira) hitro znajde pod ničlo, tako da mora Tontone na hitro razprodati vse, celo orodje, obenem pa mu šiht, ki ga je prisiljen sprejeti, preprečuje skrb za sedemletno sestrico Claire (Luna Garret), a kapitalizem jemlje spolno potenco, kar izkusi tudi njegova muza Marie-Lise (Maïwène Barthelemy).

Take majhne stvari

New Ross je konservativno, pristaniško, delavsko irsko mestece, v katerem je leta 1985 še vedno vse po starem, Bill Furlong (Cillian Murphy) pa je mali podjetnik, ki s svojim kombijem noč in dan razvaža premog – od hiše do hiše, od kmetije do kmetije, od vrat do vrat. Ponoči se vrne domov, k ženi (Eileen Walsh) in petim hčerkam, a ne dominira. Furlong je prijazen in velikodušen, good guy, ki ga povsem očitno nekaj muči in žre, toda ta njegov notranji mrak ne more tekmovati z notranjim mrakom katoliške cerkve. Nekega večera namreč naleti na dekle, ki je zbežalo iz samostana, pa noče več nazaj. Nazaj – k sestram magdalenkam, v magdalensko zavetišče – jo morajo zvleči. Na silo. Agonično se upira. Nekaj ni v redu, si misli Furlong, ki potem svoji ženi pove, kaj se mu je pripetilo, a žena le hladno odvrne: Pozabi – to ni naša stvar! Peter Mullan je v filmu Sestre magdalenke pokazal ta notranji mrak magdalenskih zavetišč, kamor so kazensko pošiljali »grešnice«, »padle ženske« (mlade nezakonske matere, upornice, odpadnice, trmoglavke, kokete ipd.), ki so potem v teh katoliških »pralnicah« suženjsko tezgarile (njihove otroke so dajali in prodajali v posvojitev). Mnoge so v tem suženjstvu – v tem lagerju – umrle.

Še dobro, da so Slovenci nategnili Joyca

Ko je James Joyce leta 1909 – pet let po prihodu v Trst, kjer se je preživljal kot učitelj angleščine na jezikovni šoli Berlitz – v grozi ugotovil, da ima Trst že 21 kinodvoran, njegov Dublin pa niti ene, so mu štirje tržaški podjetniki bolj ko ne slovenskega rodu, Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec), ki so začutili, da je film prihodnost, finančno omogočili, da je v Dublinu odprl prvi kino, Volta. Danijel Malalan, direktor tržaškega Slovenskega stalnega gledališča (in igralec), v družbi igralke Nikle Petruške Panizon išče in najde igralce, s katerimi bi rekonstruiral ta presenetljivi start-up (ja, Joyca in Noro igrata Irca), ki Slovencev in Joyca ni ravno zbližal (fantje so Volto hitro prodali, Joyca opeharili ipd.), toda veseljaški, teatralični bloomsdayski igrokaz, v katerega Martin Turk zavije to metarekonstrukcijo (bolj Umetni raj kot Cinema Paradiso), ni le glorifikacija naivnosti filmskega otroštva, temveč tudi dekonstrukcija otročjosti slovenskega odnosa do filma in ovviamente faliranosti slovenskega filmskega čustvovanja.

Črna torba

Steven Soderbergh je začel z art filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Kafka in Shizopolis, danes pa je filmar, pri katerem se lahko vedno zaneseš, da bo posnel eleganten, zrel, brezhiben triler. Kimi je bil tak. No Sudden Move tudi. Presence prav tako. Da ne govorim o gladki, sladki, zvijačni, senzualni Črni torbi, v kateri poročena, strastno zaljubljena britanska vohuna, George Woodhouse (Michael Fassbender) in Kathryn St. Jean (Cate Blanchett), ki v Agenciji veljata za idealen zakonski par, nenadoma ugotovita, da ne moreta nikomur zaupati, še celo drug drugemu ne.

Čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg

Za začetek le opozorilo, da Edina zemlja, izraelsko-palestinski dobitnik oskarja za najboljši mednarodni film, ki sem ga že popisal, zdaj prihaja tudi na redni spored. Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav.

Smrtonosno močvirje

Potniki manjšega čarterskega letala, ki v duhu Feniksovega leta in Živih pade v louisiansko močvirje, ugotovijo, da so obtičali med divjimi, mutantskimi, kanibalskimi aligatorji, ki ne diskriminirajo, kar pomeni, da jih čakajo splatter, body horror in torture porn (takoj pomislite na Plazenje, Lake Placid, Čeljusti in Črno vodo), toda potniki – razen »zadnjega dekleta« (Athena Strates) – so žal tako ošabni in zoprni, da vam je vseeno (in da si strašno smrt zaslužijo), tem bolj, ker se obnašajo tako, kot da niso videli še nobene grozljivke, zato je toliko bolj šokantno, da jih toliko preživi. (kino)

Seme svetega figovca

Mohammad Rasoulof, avtor filma Zlo ne obstaja, ki so ga iranske oblasti že prej večkrat aretirale, je Seme svetega figovca posnel skrivaj – ko so oblasti to izvedele, so ga obsodile na osem let ječe in bičanje, a je na srečo še pravi čas stegnil v Evropo. Iran – v času množičnih ženskih protestov, ki so potekali pod geslom »Ženske, življenje, svoboda«.

V Mickeyju 17 nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite! 

Mickey 17, ki ga je posnel veliki Bong Joon Ho, avtor oskarjevskega Parazita, Ledenega vlaka, Gostitelja, Okje in Spominov na umor, je holivudski film s presenetljivo antikapitalističnim, marksističnim sporočilom: v kapitalizmu delavec vsak dan umre. Pride na delo – in umre. Naslednji dan se to ponovi. In naslednji dan spet. In spet. In spet. Delo v kapitalizmu je umiranje, toda prav to umiranje delavca revolucionira. Vsaka njegova smrt je uspeh, pač napoved trenutka, ko ne bo imel več česa izgubiti – razen svojih verig. Mickey Barnes (Robert Pattinson), mali človek, ki hoče leta 2054 na prostem trgu preživeti, se zadolži v podzemlju, a mu spodleti (s podjetjem, ki bi ga odrešilo, ni nič), vendar se zaveda, da dolga v kapitalizmu nikoli ne odplačaš. Ja, na vekov veke si kafkovsko kriv. Ker pa se mora nujno dobro potuhniti (gangsterski upnik, Ian Hanmore, ga ima na muhi), se – s prijateljem Timom (Steven Yeun) – pridruži ekspediciji, ki jo na planet Niflheim vodi karizmatični, tiranski, mesijanski, fašistoidni Kenneth Marshall (Mark Ruffalo), sicer propadli politik, v katerem zlahka prepoznate vesoljskega Donalda Trumpa, navsezadnje, Niflheim – Muskov Mars – hoče preleviti v »čisto bel planet, poln vrhunskih ljudi, kot smo mi«, svoje »ljudstvo« vodi kot fašistično sekto (on je odgovor na vsako vprašanje), »nečistim« napoveduje genocid, obenem pa se ima za tako dobrega entertainerja, da si omisli televizijski šov (svojo verzijo Vajenca).

Edina zemlja

Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Ali natančneje: kako uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na palestinskem ozemlju. Izraelsko-palestinski dokumentarec Edina zemlja, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film, je totalni in absolutni šoker – eden izmed najšokantnejših filmov, kar smo jih kdaj videli.

Flight Risk

Ko Mel Gibson ni črtan ali pa v objemu Joeja Rogana, režira filme, kakršno je tole Letalo prekletih, ki se mu zgodi Polnočni skok, le da ne gre za road trip, temveč za izključno letalski trip, v katerega se zapletejo oportunistični charlesgrodinovski računovodja (Topher Grace), ki naj bi pričal proti nekemu mafijcu, skulirana šerifinja (Michelle Dockery), ki naj bi ga dostavila na sodišče, in odbiti, dementni pilot (Mark Wahlberg), ki skuša to – nad Aljasko – preprečiti in ki letala sploh ne zna najbolje pilotirati (in GPS ne deluje več), kar je lepa priložnost, da klavstrofobični šekspirjanski kammerspiel sreča reimaginacijo komedije Ali je pilot v letalu?. (VOD – Apple TV, Amazon Video ipd.)