-
Ker zadnje komedije Wesa Andersona – The French Dispatch – še ni na spregled, si lahko v tolažbo pogledate britansko komedijo Days of the Bagnold Summer, ki jo impersonira in nadomešča. Daniel Bagnold (Earl Cave), zabušant v črnem, fen heavy metala, v grozi ugotovi, da bo dolgo vroče poletje preživel z materjo, Sue (Monica Dolan), ne pa z očetom, ki je stegnil na Florido, Sue, žalostna ločenka, knjižničarka in nehipsterska fenica zgodovine, pa si želi, da bi njen sin pokazal vsaj inklinacijo, če že ne afekcije – ko ju gledate, imate občutek, da manjkata na fotografiji Veličastnih Tenenbaumov. Več
-
FBI je leta 1956 pod taktirko J. Edgarja Hooverja lansiral tajni Protiobveščevalni program, alias COINTELPRO (COunter INTELligence PROgram), s pomočjo katerega je skušal nadzorovati, diskreditirati in ustaviti »subverzivne« politične organizacije – aktivistične, črnske, staroselske, novolevičarske, feministične, okoljske in tako dalje. Med črnskimi so bili Hooverjeve tarče gibanje Martina Lutherja Kinga Jr., Nation of Islam in stranka Črni panterji, 4. marca 1968 pa je svojim agentom zapovedal, da morajo na vsak način preprečiti »vzpon Mesije, ki bi združil in naelektril militantno črnsko nacionalistično gibanje«. Hoover je poudaril, da bi tak Mesija lahko postal Malcolm X, a so ga nekaj let prej umorili, tako da ni več predstavljal grožnje. Črnci so ga imeli za mučenika, to pa je bilo tudi vse. Je pa posvaril pred drugimi, ki težijo k mesijanski poziciji – Martinom Lutherjem Kingom, Stokelyjem Carmichaelom in Elijo Muhammadom. »Elijah Muhammad ni prava grožnja, ker je že star. King bi bil lahko kandidat za to pozicijo.« Več
-
Ko boste gledali tale avstralski rimejk islandskega hita o dveh osamljenih bratih, šampionskih ovčarjih, na smrt sprtih sosedih, ki že 40 let ne govorita (stoičnega igra Sam Neil, zapitega pa Michael Caton), boste začudeno ugotovili, da traja skoraj pol ure dlje od originala. Kaj se je zgodilo? Nič, po preselitvi s hladne, subarktične Islandije v toplo, tako rekoč tropsko Avstralijo se je vsa zmrzal stalila in razlila, oh, in razvlekla (pandemija in karantena sta tudi napihnili »kugo«, ki pogubi ovce in ki je »na Avstraliji nikoli ni bilo«), svoje pa so dodali še siloviti, apokaliptični požari, ki so jih prinesle podnebne spremembe. Še dobro, da islandski original ni vključil tudi bruhanja vulkana Eyjafjallajökull – potem bi trajal dlje kot avstralski rimejk. (video na zahtevo) Več
-
Neil Marshall, britanski režiser, ki je v prvi dekadi tega tisočletja posnel nekaj izvrstnih, danes že kultnih žanrskih filmov (Pasji vojaki, Jama groze, Centurij, Sodni dan), je nehote posnel film o naših pandemskih časih. Ko ga je začel snemati (poleti 2019), o kakem covidu in pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha – ko ga je dokončal, je bil svet spremenjen. Pa vendar se The Reckoning – presenetljivo tog in brezizrazen – ne dogaja danes, temveč v davni preteklosti, leta 1665, ko London udari kuga, ki pa pride ozaljšana s šovinizmom, seksizmom in mizoginijo – lovom na »čarovnice«. Ker Grace Haverstock (Charlotte Kirk) po moževi smrti ne more več plačati najemnine, ji stanodajalec (Steven Waddington) predlaga alternativo – seks. Ker Grace na spolno izsiljevanje ne pristane, jo stanodajalec razglasi za »čarovnico«. Več
-
Martín Salas (Javier Gutiérrez) in Montesinos (Isak Férriz), španska policista, dobita nepričakovano nalogo: s kombijem morata v spremstvu dveh policijskih vozil šest jetnikov prepeljati iz ene ječe v drugo. Po zakotnih cestah, ponoči, v megli in pod ničlo. Med jetniki so različni profili nevarnih kriminalcev, tudi nekdanji politik in romunski diabolik. Jasno, karavano med potjo ustavi in paralizira skrivnostni ostrostrelec (Karra Elejalde), ki hoče Romuna. Več
-
»Če mislite, da je ta svet slab, potem bi morali videti ostale svetove,« je leta 1977 v Metzu – na druženju s feni – rekel Philip K. Dick, avtor romanov, po katerih so posneli Iztrebljevalca, Popolni spomin, Posebno poročilo in Temačno zrcalo (in serijo Človek v visokem dvorcu, če smo že ravno pri tem). Potem je dodal: »Živimo v računalniško programirani resničnosti.« To je leta 1977 zvenelo kot popolna norost, slišimo v dokuju A Glitch in the Matrix, toda leta 1999, ko je prišla Matrica, je to, da živimo v artificielnem svetu, ki nekako ustvarja samega sebe, zvenelo precej manj noro, naravnost realistično pa je to zazvenelo štiri leta kasneje, ko je Nick Bostrom, švedski filozof z Oxforda, objavil razpravo Ali živite v računalniški simulaciji?, v kateri je ponudil tri trditve. Več
-
Politika, ki ustvarja vtis, da se bo svet izboljšal z reformami, je ...
Če ste pred leti gledali romantično komedijo Spi z menoj, potem ste gotovo pozabili, kaj se v njej dogaja, niste pa pozabili stand-upa Quentina Tarantina, ki se pojavi na tipični ameriški zabavi in izbrani družbici brzostrelno razloži, zakaj je Top Gun ultimativni gejevski film. Bliss – smrtno resni remiks M atrice, Izvora, Trumanovega šova, Iztrebljevalca, Carpenterjevega sci-fija Oni živijo in Polnoči v Parizu (no, v tem koktajlu odmevata tudi prejšnja, precej boljša Cahillova mindfucka, Druga zemlja in Izvor očesa), po malem puzzle, po malem triler v ritmu protibolečinske tablete, po malem dolga digresija – je natanko tak film: kaj se v njem dogaja, boste morda pozabili, ne boste pa pozabili stand-upa Slavoja Žižka. Več
-
Justin Timberlake, alias Palmer, se po dvanajstih letih vrne iz ječe, a tale film je tako vljuden in uvideven, da nam ne pove, zakaj je tako dolgo sedel. Palmer – zaraščen in melanholičen – v glavnem molči, a film je preveč vljuden in uvideven, da bi nam povedal, o čem molči. Če se ne bi na hitro in divje pofukal z razpuščeno, subproletarsko Shelly (Juno Temple), ki jo sreča v baru, ne bi niti izgledal kot nekdo, ki se je vrnil iz ječe – film je itak preveč vljuden in uvideven, da bi ga opominjal na to. Palmer je film, v katerem se Justin Timberlake dela, da ni Justin Timberlake. Ko je na prostosti, celo ne počne nič takega, da bi bil sploh vreden omembe. Ne, nobene napake ne naredi. Več
-
Joe »Deke« Deacon (Denzel Washington) je bil zvezdniški losangeleški detektiv, a je pred nekaj leti pri lovu na serijskega morilca hudo zamočil (ni jasno, kaj), zato zdaj vegetira v nekem zakotnem, prašnem mestecu, toda ko ga šef pošlje v Los Angeles, kjer naj bi povsem rutinsko prevzel neki dokazni material, ravno tedaj ponovno udari serijski morilec, čigar ritualni umori deklet – no, bolj »umetniške« instalacije – spominjajo na »umetnine« serijskega morilca, ki ga je sam lovil, tako da začasno ostane v Los Angelesu in priskoči na pomoč Jimu Baxterju (Rami Malek), napetemu, zelo intenzivnemu, zaletavemu detektivu, možu in očetu (dveh hčera), ki potrebuje dobrega, modrega, izkušenega, temnopoltega mentorja – no, Somerseta. Hočem reči: Deacon je za Baxterja to, kar je detektiv Somerset (Morgan Freeman) v psihotrilerju Sedem za Millsa (Brad Pitt). Deacon skuša preprečiti, da bi Baxter ponovil njegove »angelske« napake, še toliko bolj, ker je Baxter tako rapsodično intenziven (Malek je še vedno na Wembleyju), da je že kar sumljiv. Trk dveh slogov, dveh preteklosti, dveh obsedenosti je neizogiben, a ko se zakopljeta v losangeleški noir, naletita na mesijanskega tipa (Jared Leto), ki je še intenzivnejši in morbidnejši od Baxterja – in ki se dela še sumljivejšega. Namerno pretirava? Se le igra, ker je tako obseden s serijskimi morilci? Nadaljuje delo serijskega morilca, ki ga niso nikoli prijeli? Je le losangeleški fantazist, ki hoče dati svojemu anonimnemu življenju monumentalno dimenzijo? Ali pa je le metafizik, ki hoče oba detektiva spomniti, da »tega« ne bo nikoli konec in da bosta večno kriva – kriva za smrt vseh tistih žensk, ki jih nista zaščitila in rešila? In res, ženske so tu povsem irelevantne – umirajo ženske, moški z nasprotnih strani moralne ločnice pa si dopovedujejo, da bi bili lahko v drugih časih prijatelji. Več
-
»Ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič, Amanda, ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič,« slišimo v britanskem psihotrilerju Saint Maud, v katerem vas vse pripravlja na odločen, strašen, šokanten konec. V času, ko filmi na koncu običajno odpovejo (ne vejo, kako bi se končali), je lepo videti film, ki naša pričakovanja ne le stalno izpolnjuje, ampak jih tudi stalno – iz prizora v prizor, iz kadra v kader – stopnjuje. Maud (Morfydd Clark) je zelo osamljena, zelo pobožna vernica s spiralno travmo v želodcu in z mučnimi flešbeki v glavi – bolj ko je sama in osamljena, bližje je Bogu. Ko pride v obmorski Scarborough k hudo bolni, na posteljo priklenjeni Amandi Köhl (Jennifer Ehle), nekdanji sloviti avantgardni plesalki (ki bi se odlično podala Suspirii), naj bi zanjo le paliativno skrbela, bolj ko ne permanentno, kot negovalka in maserka, toda zlagoma se ji zazdi, da bi morala poskrbeti tudi za njeno dušo, še toliko bolj, ker sliši glasove, ki jo vzpodbujajo. Vsaj tako verjame. Bolj svetniško in dogmatično ko rine v Amandino dušo, nevarnejša postaja. Več
-
Ko pride policija, so vsi že mrtvi. »Vsi moji prijatelji so mrtvi,« slišimo. Poljska vila, v kateri se je odvrtela novoletna zabava, je polna trupel. Nekatera ležijo, druga visijo, tretja sedijo. Smrt ima obešenjaški smisel za humor. Videla je veliko filmov. Očitno tudi Brez povratka. Slasherji so ji bili še posebej všeč. Toda ko se film vrne v prejšnjo noč, je vse najprej videti precej nedolžno – Marek (Kamil Piotrowski) je na zabavo povabil številne prijatelje, ki prihajajo, z njimi pa njihovi prijatelji in dekleta, tudi malce starejša, počasi se začnejo sitkomsko spoznavati, zalezovati, ovohavati in otipavati (izgledajo tako, kot da so se spoznali na pogrebu, slišimo), nekateri začnejo piti, snifati, plesati, begati in noreti, drugi frcati filmske replike (Sam doma, Terminator ipd.), tretji – hormonski, sfantazirani, nestrpni, malone burleskni – pa hočejo seks. In dobijo več, kot so hoteli. Seks vedno preseže pričakovanja. Vedno šokira. Več
-
Tale psihotriler, v katerem mlada violinistka (Madelaine Petsch) nenadoma oslepi, tako da se znajde v povsem novih pogojih in med novimi ljudmi (zanjo skrbi Alexander Koch), ni nič posebnega, omenjam ga le zato, ker ima na koncu presenetljiv “shyamalanski” preobrat – ključev, namigov in indicev, ki jih lahko povežete (ali pa jim nasedete), je ravno dovolj, da vabijo k detektivski igri. Poglejte ga za šport – da vidimo, v kateri minuti boste pogruntali, v čem je štos. (Netflix) Več
-
Zoe (Isabel May), 17-letno gimnazijko, oče na začetku odpelje na lov. Če je jelen ranjen, ga ustreli, da se ne muči, jo pouči. Zoe se hitro uči, zato zgrabi skalo – in jelena odreši muk. In kot bi rekel Brecht: če puška v prvem dejanju visi na steni, pomeni, da bo v tretjem uporabljena. Zoe se odpravi v šolo, ki pa se ji zgodijo Umri pokončno, Padec Olimpa in Igre lakote – štirje mladi, groteskni, do zob oboroženi sociopati, mizantropski gimnazijci (trije fantje in dekle, toliko, da je vse skupaj spolno “uravnoteženo”), z belim kombijem vletijo v menzo in šolo prelevijo v vojno cono. Jasno, Zoe se prelevi v jekleno, superjunaško lovko – no, skalo. Bike zgrabi za roge. Več
-
Filmi, ki se dogajajo v času lockdowna, so bili neizogibni. A tudi njihov izgled je bil predvidljiv. Prizorišče: nekaj prostorov. Atmosfera: klavstrofobična. Kostum: pižama. Protagonisti: depresivni, tesnobni, malodušni, živčni, vsega naveličani. Odnosi: natrgani, ohlajeni, tik pred razpadom. Zaplet: izguba stika. Vrhunec: manični ples ob kakem starem hitu. Razplet: vzpostavitev stika. Zvezdnik št. 1: Zoom (ko nimaš idej, prižgi Zoom!). Produkcijske vrednosti: na nivoju Zooma. Locked Down, ki ga je posnel Doug Liman, avtor hiperaktivnih, ultrakinetičnih trilerjev (Kdo je Bourne?, Na robu jutrišnjega dne, Gospod in gospa Smith), je videti natanko tako – ne ravno kot Poejeva Maska rdeče smrti. V londonskem stanovanju obtičita Linda (Anne Hathaway) in Paxton (Chiwetel Ejiofor), ki bi se že davno razšla (in ločila), če ne bi izbruhnila pandemija in ju obdržala skupaj. Nesrečnika – ona šefica neke hoh medijske firme, on šofer, dostavljač (toliko o razrednem boju, ki ju očitno ločuje!) – se sicer delata, da se sovražita (ne, nista v isti sobi), a mi vemo, da drug brez drugega ne moreta. Vidite, pandemija je kul – ljudi ponovno “ujame”, ponovno jih združi in poveže. Več
-
Tole je pa indijska verzija korejskega Parazita. Balram Halwai (Adarsh Gourav), sin voznika rikše iz neke indijske vukojebine, si že vse življenje domišlja, da je nekaj posebnega. Da je pametnejši od drugih. Da je beli tiger. Res, kot otrok je kazal znake nadarjenosti in briljance, celo genialnosti, a so bili preveč revni, da bi se šolal, tako da je obtičal – socialno se ni in ni premaknil. Kviz “Kdo hoče biti milijonar” je šel mimo njega. Kar pa ne pomeni, da ne sanjari o razrednem preboju, da ni že kar patološko ambiciozen, da nima perverznih darwinističnih fantazij, ki se poravnajo v popolni vihar, ko postane šofer lokalnega bogataša, Ashoka (Rajkummar Rao), in njegove “ameriške” žene, Pinky (Priyanka Chopra-Jonas). Ja, med njim in Pinky se vnamejo seksualne napetosti, toda verjetno le zato, ker hoče imeti to, kar ima Ashok – ker hoče torej postati Ashok. Več
-
Jessica (Jules Willcox) je samska ženska. Ni bila vedno, toda po družinski tragediji ostane sama. In ko se z avtom, polnim prtljage, ravno pelje tja, kjer naj bi življenje začela na novo, ko torej potuje skozi divjino, naleti na brezimnega moškega (Marc Menchaca), ki je videti povsem “normalno” (prijazen, vljuden, ustrežljiv, v črnem cherokeeju), a se hitro izkaže, da je “pravi” moški, prepričan, da je treba samsko žensko kaznovati. Ugrabi jo, zastrašuje, muči, terorizira, celo zaklene jo v gozdno kočo, kar je verjetno njegova ideja “skupnega” življenja – in ko mu zbeži, jo začne podivjano in obsedeno preganjati. Gozd – divji, nepredvidljiv, blaten, spolzek, prostran – postane prizorišče vojne spolov. Na eni strani je ženska, na drugi strani pa moški, ki jo zalezuje, pleni, objektivira – pač moški, ki si jo hoče pokoriti. A kot rečeno: videti je povsem “normalno” (nima imena, Moški). Kar govori o tem, kako “normalizirano” – kako nepresenetljivo in vsakdanje – je že objektiviranje, zalezovanje in nadlegovanje žensk. Ko naletita na lovca, ga Jessica prosi, naj ji pomaga, Moški pa mu reče, da je Jessica mentalno motena – jasno, lovec verjame njemu. Igra ga Anthony Heald, ki ga je Hannibal Lecter na koncu filma Ko jagenjčki obmolknejo tako ljubeče povečerjal. Več
-
Leta 2036 v vzhodni Evropi divja državljanska vojna, Rusija si skuša prisvojiti Ukrajino, na rusko-ukrajinski meji pa je kaotična, krvava, bombastična fronta, na kateri za »red« skrbijo ameriški robovojaki in droni, ki jih hladno, brezčutno, postčloveško – iz Nevade! – upravlja tudi poročnik Harp (Damson Idris). Tale Netflixov akcijski film je generično kinetičen in generično distopičen, intriganten pa postane v trenutku, ko Harpa, ki je vojno in smrt videl le na računalniškem ekranu, v družbi stotnika Lea (Anthony Mackie), sicer androida, »obraza neskončne vojne« (tako razvitega, da čuti bolečino!), za kazen pošljejo v vojno cono, kjer lahko na lastne oči vidi, kakšne klavnice, kakšne tragedije in kakšno trpljenje – kakšno »kolateralno škodo« – povzročajo droni. Več
-
Pred izbruhom pandemije je bilo posnetih na stotine zombijskih filmov, ki so najavljali nekaj hudega, strašnega, apokaliptičnega, še toliko bolj tale filipinski, ki je bil posnet tik pred izbruhom, popisuje pa izbruh »virusa«, ki preplavi Filipine, tudi medicinsko fakulteto, prizorišče velikega spopada med živimi in neživimi, toda neživih je preveč, da bi jih lahko odpravil dobri stari strel v glavo, kar pove vse o nas – kljub vsej silni tehnologiji in razvitosti nam preostane le beg. Več
-
To, da Eva (Lucie Debay) opravlja »moško« delo (nadzornica gradbenega projekta), je tako velika napaka kot to, da ignorira klice svojega »Alexa« in se zvečer sama odpravi v bar, kjer sreča čednega tipa (Arieh Worthalter), ki odžene nekega težaka, z njo zapleše in jo odpelje v avto – in še preden rečete #MeToo, jo že ugrabi. In še preden rečete »le da pomeni da«, mu že zbeži – in potem pred njim in njegovim sodelavcem (Ciaran O’Brien) beži in beži in beži skozi mračen, mučen, morbiden gozd, ki pa je na njeni strani, navsezadnje, v njene pomočnike se ne prelevijo le vrani, divji prašiči in kače (in drevje in reka), ampak tudi volkovi. Več
-
Paul Greengrass, ki je filme prelevil v hiperaktivne, hiperkinetične, epileptične ringelšpile (Bournov ultimat), je verjetno komaj čakal, da kamero ustavi in ujame sliko te sodobne, trumpovske Amerike. In res, ujame jo, toda ne danes, temveč na divjem zahodu, pred dobrimi 150 leti – po koncu državljanske vojne, ki je Ameriko polarizirala. Ali bolje rečeno: državljanska vojna je bila posledica velike polarizacije. In čez povojni Teksas, ki je še vedno kruto polariziran, nasilen, radikaliziran in krvav, potuje utrujeni, melanholični, zaraščeni, enigmatični stotnik Jefferson Kyle Kidd (Tom Hanks), nekdanji vojak južnjaške, konfederativne, sužnjelastniške vojske, ki se preživlja tako, da ljudem – neinformiranim, zahojenim, zakotnim, pozabljenim – javno bere časopise, novice, »nekaj, ob čemer pozabite na težave«, zgodbe o »težkih časih«, rudarskih štrajkih, poplavah, novih ustavnih amandmajih, ukinitvi sužnjelastništva, News of the World. Kidd, ki bere iz New York Timesa in Dallas Heralda, a tudi iz indijskega Timesa, je televizija za nepismene, platforma nove, povojne nacije. Ne zastonj. Več
-
Martin Luther King je leta 1968 padel pod streli atentatorja. Toda ko boste videli doku MLK/FBI, si boste rekli: čudno, da FBI tega atentata ni preprečil! Ne le čudno – neverjetno! FBI je namreč Kingu tako ekscesno in tako vztrajno in tako sistematično prisluškoval, tako vneto in tako pikolovsko in tako invazivno ga je zasledoval in zalezoval, da bi atentatorja –Jamesa Earla Raya – moral prestreči. Agentom, ki so neprestano lezli za Kingom, bi preprosto moral pasti v oči. Ja, tudi v motelu Lorraine (Memphis, Tennessee), v katerem je ustrelil Kinga, bi jim mogel pasti v oči. Saj so bili tam! Več
-
Če še vedno mislite, da je treba volkove postreliti, si poglejte tole ročno animirano himno imaginaciji, strpnosti, neznanemu in naravi, fino kombinacijo irske mitologije, keltske ikonografije in šekspirjanske heroičnosti, ki jo je korežiral Tomm Moore, avtor Pesmi morja in Skrivnosti iz Kellsa. Tudi angleška deklica (Honor Kneafsey), ki z očetom pride na Irsko, misli, da je treba volkove postreliti, dokler ne sreča deklice (Eva Whittaker), ki se ponoči spremeni v volkuljo (no, “sprehajalko volkov”). Več
-
Če ste videli Scorsesejeve Dobre fante, potem se gotovo spomnite trenutka, ko Joe Pesci, alias Tommy DeVito, nenadoma vpraša: “Kako misliš, da sem smešen?” Najprej vsi mislijo, da se heca, toda ko vprašanje ponovi, jih zmrazi, saj vidijo, da mu ni ne do šale ne do smeha. In ko pomislite na druge Scorsesejeve filme, na Ulice zla, Taksista, Podivjanega bika, Kazino in Irca, imate občutek, da tudi Scorseseju ni do smeha, toda v dokuseriji Pretend It’s a City se ves čas tako bučno in tako krčevito krohota, da nekajkrat skoraj pade s stola. Prav ima: Fran Lebowitz, esejistka, kolumnistka, javna govornica in občasno igralka (sodnica v Volku z Wall Streeta), ki jo intervjuva in portretira, je res brutalno duhovita. Več
-
Cassie (Carey Mulligan), nekdanja študentka medicine, zdaj barista, se ponoči odpravi v bar, kjer se tako napije, da se nanjo hitro prilepi mladenič (Adam Brody), ki jo začne pecati, nadlegovati, mamiti. Cassie ne ve, kaj se dogaja. Opoteka se. Še malo, pa bo omedlela in morda bruhala. Mladenič ji bo pomagal. Pospremil jo bo domov – k sebi. In ko jo pripelje domov, jo začne – kljub njenim pijanim protestom (“Ne, nočem, slabo mi je”) – plenilsko otipavati in objemati in poljubljati in slačiti in ji tlačiti prst v vagino, dokler v grozi ne ugotovi, da Cassie sploh ni pijana, ampak smrtno resno trezna. In jezna. Ujela ga je v past. Ne bo edini. O tem, da so moški toksični, nima nobenih iluzij, zato sklene, da jim bo pokazala nekaj trikov opolnomočenja, ki so ga prinesli gibanje #MeToo in nekateri filmi, recimo Maščevanje, Črni božič in Asistentka, pred leti tudi Miikejeva Avdicija in še prej Ferrarov Angel maščevanja (oh, in nedavno serija I May Destroy You). Več
-
25. februarja 1964 se je v sobi miamijskega hotela Hampton sunkovito zgostila zgodovina. V tej sobi, v tej noči vseh noči, v času črnskega boja za državljanske pravice, so se namreč srečali štirje monumenti črnske identitete: boksar Cassius Clay (Eli Goree), “The Greatest”, ki je lebdel kot metulj in pičil kot čebela ter ravno – presenetljivo – zmlel Sonnyja Listona in postal svetovni prvak v težki kategoriji, pevec Sam Cooke (Leslie Odom Jr.), “kralj soula” (Wonderful World), nogometaš Jim Brown (Aldis Hodge), eden izmed največjih, trikratni “Most Valuable Player” lige NFL, in karizmatični aktivist Malcolm X (Kingsley Ben-Adir), alias el-Hajj Malik el-Shabazz, ki ravno agonično prekinja z organizacijo Nation of Islam. Brown in Cooke hočeta ženske, Clay hoče Boga, X pa sladoled – noč jih spremeni v filozofe. Več
-
Nomadland je eden izmed najbolj slavljenih filmov lanskega leta (tudi eden izmed glavnih favoritov za oskarja), toda vse skupaj se je začelo s knjigo, ki jo je pred nekaj leti napisala Jessica Bruder: Nomadland: Surviving America in the 21st Century. Po naše: Dežela nomadov – Kako preživeti Ameriko v 21. stoletju. Velika finančna kriza je razdejala ekonomijo in življenja – mnoge je pognala na cesto. Na “odprto” cesto. Med prostranstva, v puščave, od Nevade do Kalifornije, kjer živijo nomadsko, pikareskno, marginalno in prekarno – z avtodomi se klatijo, iščejo delo. Več
-
Ljubiteljem sci-fija in distopij je verjetno že kapnilo, da končno – prav zdajle! – živijo v sci-fi distopiji, samim sci-fijem in distopičnim fikcijam pa po drugi strani še vedno ni kapnilo, da bodo s pandemskim covidom težko tekmovali, kar potrjuje tudi tole drugo nadaljevanje invazijskega sci-fija Skyline (okej, po malem je videti tudi kot nadaljevanje Vesoljskih bojevnikov, Osmega potnika 2 in Transformerjev), v katerem so groteskni alieni, ki terorizirajo svet, videti kot apokaliptični mutantski virusi, toda vse skupaj je v primerjavi s terorjem, ki ga je povzročil covid, enoličen in utrudljiv dolgčas. (Hulu) Več
-
Tega briljantno teatraličnega filma, posnetega po izredno cenjeni drami Floriana Zellerja, na uradnih pretočnih platformah še ne boste našli, toda omenjam ga, ker me spominja na velikega Dušana Jovanovića. »Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal. Več
-
Na eni strani so hitri, bučni, eksplozivni, elokventni trilerji, na drugi pa trilerji, ki gorijo in govorijo počasi – s progresivnimi digresijami, v stilu. Tale stilizirani, progresivno disgresivni islandski psihotriler (po naše Beli, beli dan), ki sodi med slednje in je videti tako, kot bi ga sanjal nekdo, ki si sam koplje grob, se začne z dolgo vožnjo po ovinkasti megleni cesti, ki se konča s šokantno nesrečo: avto nenadoma prebije ograjo in zapelje v prepad. Kot se izkaže, je bila to žena priletnega policaja, že itak tesnobnega, depresivnega, nestrpnega, nestabilnega Ingimundurja (Ingvar Sigurðsson), ki začne v »primer« spontano drezati in sumiti, da je imela žena skrivno ljubezensko afero – morda s sosedom (Hilmir Snær Guðnason). Več
-
Ruben (Riz Ahmed) je tetovirani metalec – bobnar v težkem, bučnem, divjem bendu (dveh). To je njegova misija. To je njegovo delo. To je njegovo življenje. To je njegov eksorcizem. Še preden pa rečete Sound of Metal, se mu zazdi, da ne sliši dobro – da mu nekaj blokira sluh. Besed ne razume več. Sliši le še nedoločno brbotanje. Kot bi bil pod vodo. Začasno, si domišlja. Toda še preden rečete Beethoven, se že izkaže, da izgublja sluh. Vse bolj. Bend pa je ravno sredi turneje – naj se ustavi in pove, kaj se dogaja? Ali naj se dela, kot da je vse okej, tako da mu bo heavy-metal vzel še tisti fragment sluha, ki mu je še ostal? Več
Iskanje brez piškotkov ni možno
