• Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Svet igrač 4: Smet si in v smeti se povrneš!

    Ker živimo v dobi nadaljevanj in ker novo nadaljevanje – sequel, okej, ponovno izvolitev – napoveduje tudi Donald Trump (in ker živimo v svetu, v katerem te ljubijo le, če si igrača), nas ne bi smelo presenetiti, da je Disney/Pixar lansiral novo – tretje – nadaljevanje Sveta igrač, masivnega hita iz leta 1995, ki je bil brez glasbenih točk. Disney – lastnik Pixarja – zdaj pravi, da je to absolutno in definitivno zadnje nadaljevanje. Konec! Nič več Sveta igrač! Aja? Mar ni Disney že po drugem nadaljevanju – po Svetu igrač 3 – oznanil, da je to zadnje nadaljevanje te priljubljene, že kar kultne franšize? Vsekakor, toda Svet igrač 3 je potem pridelal milijardo dolarjev – in nadaljevanje je bilo neizbežno. Šefe Disneyja bi odpustili, če ne bi posneli nadaljevanja – obtožili bi jih nevestnega dela in namernega povzročanja premoženjske škode. Rekli boste: spet je zmagal kapital! Toda ko boste videli Svet igrač 4, boste vzkliknili: še dobro, da so ga posneli! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Delo brez avtorja

    V Delu brez avtorja je veliko naključij, naključja pa so snov, iz katere so melodrame – in Delo brez avtorja, triurni cineroman o primalni sceni 20. stoletja, je vrhunska melodrama, nominirana za tujejezičnega Oskarja in prežeta z naključji, kakršna so nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, prežemala holivudske melodrame, ki so jim očitali pretiravanje in absurdnost. Šestletni Kurt Barnert (Cai Cohrs), ki ga teta Elisabeth (Saskia Rosendahl), eterična, frajgajstovska, neinhibirana umetniška duša, leta 1937 v Dresdnu pelje na razvpito nacistično potujočo razstavo “degenerirane umetnosti” (Entartete Kunst), kjer so v poduk Volku razstavljeni – in križani – Pablo Picasso, Piet Mondrian, Vasilij Kandinski, Paul Klee, George Grosz, Otto Dix, Henri Matisse in podobni “degeneriranci” (nacisti so jih razglašali za “norce”, “bolnike”, “žalitev za nemška čustva” ipd.), se po II. svetovni vojni, ko ga igra Tom Schilling, prelevi v slikarja ter se zlahka, freudovsko in ne brez ironije zaljubi v Elisabeth (Paula Beer), svoji teti podobno hčerko esesovskega ginekologa, mengelejevskega Carla Seebanda (Sebastian Koch), Herr Professorja, vojnega zločinca, ki je njegovo teto Elisabeth – zaradi živčnega zloma, shizofrenije, “degeneriranosti”, “kužnosti”, “ničvrednosti” – poslal v plinsko celico, po vojni pa se je – v komunistični Vzhodni Nemčiji – prelevil v krutega, fanatičnega, brezobzirnega komunista, ki svoji hčerki, ko zanosi (z “inferiornim” Kurtom, nesojenim Jacksonom Pollockom), kar sam izvede abortus. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Možje v črnem: Globalna grožnja

    Ko gledate Globalno grožnjo, novi reboot franšize Možje v črnem, ki je vzletela leta 1997, vzdihnete le: Oh, ja, Jamesa Bonda ni že nekaj let, pa so vskočili Možje v črnem! Saj veste – da ne bo vseh bondovskih dividend pobral Kingsman. Ali pa Jason Bourne. Tu, v Globalni grožnji, se dogajanje preseli v Evropo, baza je London, kjer domuje tajni štab MiB in veliki šef (Liam Neeson), alias High T, vrstijo se pregoni, obračuni (na Eifflovem stolpu), avtomobili in gadgeti (“Series-7 De-atomizers”), kot bi jih izdelal Bondov Q, fatalne ženske, hazard, hedonizem, laserji, sci-fi prebliski, ekscentrični diaboliki (dvojčka), trgovci z orožjem, “sarkastične” enovrstične replike, nove “internacionalne” (Pariz, otok Ischia) in “eksotične” lokacije (Marakeš). Tako kot je slovita TV-serija CSI (Crime Scene Investigation), bazirana v Las Vegasu, dobila podružnico CSI: Miami (in potem CSI: New York), je serija Možje v črnem dobila evropsko, londonsko podružnico. Ne da je to edina transformacija: v črnem paru – v črni obliki s črnimi sončnimi očali – namreč nista več dva moška (Will Smith in Tommy Lee Jones), temveč moški in ženska, agent H, ki ga igra Chris Hemsworth, in agentka M, novinka med “črnimi”, ki jo igra Tessa Thompson. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Stiks

    Rieke (Susanne Wolff), mlada nemška zdravnica, osamljena ljubiteljica “divje, nedotaknjene narave”, tipična zgarana, zlorabljena, goreča žrtev kapitalističnega darwinizma, skuša ubežati stresnemu življenju, zato z Gibraltarja – solo! neodvisno! opolnomočeno! – odjadra proti Ascensionu, ekstremno odročnemu otoku v južnem Atlantiku (ki ga je “oblikoval” Charles Darwin), toda med potjo – po vseh viharjih, dramah, boju za življenje ipd. – naleti na popolni vihar, na razdejano barko, polno shiranih, dehidriranih, umirajočih afriških beguncev, ki nemost in minimalizem tele stresne pomorske “avanture” prelevijo v krik na pomoč, brutalno zmes urgence, sočutja, groze, nemoči, obupa in spoznanja, da je zahodni, bogati, požrešni svet s svojimi zidovi, predsodki, fobijami, občutkom rasne vzvišenosti, logiko “preživetja najmočnejšega” in kozmično apatijo ustvaril razmere, v katerih nedolžnih – umirajočih, pred našimi očmi utapljajočih se beguncev! – preprosto ni več mogoče rešiti in v katerih so tisti, ki skušajo hipokratsko pomagati, soočeni s tako strašnimi dilemami kot Sophie v Styronovi Sophiejini odločitvi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Najlepša dežela na svetu

    Želimir Žilnik, avtor Zgodnjih del (1969), enega izmed najboljših jugoslovanskih in evropskih filmov (natanko pred 50 leti mu je prinesel berlinskega Zlatega medveda), se je v zadnjih letih prelevil v analitika dobe beguncev in migracij (Destinacija_Serbistan). V Najlepši deželi na svetu pokaže, kako se mladi migranti, med katerimi je tudi entuziastični Bagher Ahmadi, na Dunaju integrirajo ter mojstrijo v novem jeziku, novem poklicu, novem multikulti okolju, novih odnosih in novi svobodi, obenem pa tuhtajo, kako bi uprizorili svoje leto ’68, kako bi se torej uprli represivni tradiciji, ki pride za njimi v obliki Haidarja, Bagherjevega patriarhalnega, koranskega deda – ilegalno, prek slovenske meje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Kriči, Sarajevo!

    Sarajevčani, ki so bili med bosansko vojno in med obleganjem Sarajeva stari 14 let (in ki ne skrivajo, da je bilo pred vojno v Sarajevu vsak dan tako kot v času sarajevskega filmskega festivala), pripovedujejo, kako je bilo, ko so po uvodnem šoku (nenadoma so bili na fronti!), ustavitvi življenja (nenadoma ni bilo ničesar več!) in soočenju z vojno iracionalnostjo (zakaj so uničili športno dvorano in olimpijski muzej?) odšli v “podzemlje”, v kleti, v katerih so ustanavljali bende in “živeli normalno najstniško življenje” (delali bomo svoje, četudi umremo!), Bruce Dickinson, karizmatični frontman benda Iron Maiden, pa vzporedno pripoveduje, kako se je pozimi leta 1994 prek Splita s tovornjakom po hudih mukah, na lastno pest in brez telesne straže prebil do ene take sarajevske kleti, v kateri je potem – presenetljivo! z vzklikom Scream for Me Sarajevo! – priredil ad hoc koncert, ki je sarajevske najstnike z začetka tegale stavka utrdil v veri, da je bil čas vojne, ko so se vsi obnašali tako, kot da je to zadnji dan življenja (in ko je “Bog hodil po Zemlji in so bili ljudje normalni,” kot pravi nekdo), najboljše obdobje njihovega življenja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Carmine Street Guitars

    V Ameriki so nekoč, v 18. in 19. stoletju, posekali drevesa, ta drevesa so predelali v les, iz katerega so zgradili newyorške stavbe, te stavbe so mnogo let kasneje porušili, iz lesa teh starih, porušenih stavb – iz lesa starih barov, bordelov in cerkva – pa Rick Kelly v newyorškem West Villageu že desetletja izdeluje vrhunske kitare, ki jim visoke pesmi ne poje le tale doku, temveč jih slavijo tudi številni ugledni kitaristi (Charlie Sexton, Jamie Hince, Eszter Balint, Bill Frisell, Marc Ribot, Lenny Kaye, Kirk Douglas, Nels Cline, Christine Bougie), ki pridejo mimo in delijo anekdote o transformativnih kitarah. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Zama

    “Guverner mi je zagotovil, da me bo kmalu premestil,” dahne ob koncu 18. stoletja don Diego de Zama (Daniel Giménez Cacho), visoki uradnik neke zakotne, revne španske kolonije (Paragvaj), “načelnik s čutom za pravičnost”, mestni sodnik, ki medtem, ko čaka na premestitev, razsoja in zapeljuje in halucinira, toda lenobno in letargično, brez kakšne vizije, ne ravno angažirano. Pretvarja se, da je Španec, Evropejec, a v resnici je “Amerikanec”, rojen v koloniji. Na robu tropske, senzualne, krute džungle, kjer se v toksični, malarijski, zadušljivi, blazni, distopični atmosferi stikajo kolonisti, staroselci, robotski sužnji, poslikani bojevniki, trgovci, pisarji in odrezana ušesa fantomskega razbojnika Vicuñe Porta, sanja o ruskih princesah in evropskem razkošju. “Evrope se najbolj spominjajo tisti, ki niso bili nikoli tam,” mu odvrne Luciana (Lola Dueñas), ministrova žena, ko ji opisuje svoje “spomine” na Evropo. Ti “spomini” so tako lažni kot njegova pompozna lasulja in kolonialno imitiranje evropskega kraljevskega blišča. “Mojo premestitev so že tolikokrat preložili, da je neverjetno,” pravi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2

    Ko gledate Skrivno življenje hišnih ljubljenčkov 2, si rečete: očitno so hoteli posneti TV-serijo, pa je niso, toda napisali so nekaj epizod, ki so jih zdaj “povezali” v film! Maks (terier) dobi družinskega tekmeca, dojenčka (prva epizoda, če hočete), Kepca (zajec) skuša iz cirkusa “superjunaško” rešiti tigrčka (druga epizoda), Gidget (pomeranka) pa se pretvarja, da je mačka, da bi iz “ujetništva” – okej, mačjega brloga – rešila Maksovo najljubšo igračo ( ja, tretja epizoda). Le še nekaj tipično človeških slabosti, kot so strah, nestrpnost in nevroza, morajo premagati, pa so spet doma. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Možje X: Temni Feniks

    Temni Feniks, 200-milijonski “spektakel”, ki naj bi bil za Može X to, kar je bil Zaključek za Maščevalce (saga se bo po Disneyjevi akviziciji studia 20th Century Fox verjetno preselila v “Marvelovo kinematično vesolje”), je le zgodba o izvoru, potemtakem zgodba o tem, kako je nastala telepatsko-telekinetična Jean Grey, alias Feniks (Sophie Turner), superjunakinja s tako brutalno mogočnimi – in destruktivnimi – mutantskimi “talenti” (če hoče, lahko požre radioaktivni sunek sonca!), da je ne more obvladovati niti sam profesor Xavier (James McAvoy), globalni “mentor” hipernadarjene mladine (ne more več “penetrirati” v njene misli, pravi, njena “mutacija je premočna”), toda še preden rečete #MeToo, že izgleda kot krčevita, jezna, agonična kopija Stotnice Marvel (“Nimate pojma, kdo sem!”), le da je ne terorizira – in obenem zapeljuje – intergalaktični hudič (Talos, heh), temveč intergalaktična hudičevka, alias Vuk (Jessica Chastain), ki ji – tako kot nam – ni jasno, zakaj s svojo vojsko napade Zemljo, zakaj se vsi igralci – od Jennifer Lawrence (Mystique) do Michaela Fassbenderja (Magneto) – ob tem tako dolgočasijo in zakaj je ta film – lenobna, brezoblična, onemogla, razdišana, telenovelistična alegorija neokolonialne “pravičnosti”, ženskega opolnomočenja in strahu pred neobvladljivimi, feminističnimi, “premutiranimi” ženskami – stal 200 milijonov. Več