Zmajček Tabaluga

Animirani Zmajček Tabaluga je tipičen za te čase: tu je hendikepirani junak (zmajček z Grenlandije, ki ne more bruhati ognja), tu je “čarobno” potovanje ( ja, Odisej), tu so “komični” prijatelji, tu je ledena princesa (ki kar kliče Jima Morrisona in njegov “Come on baby, light my fire”), in tu je soočenje z avtokratskim snežakom, ki “večno” zgodbo o prijateljstvu prelevi v trendovsko alegorijo o zatonu oz. ohladitvi demokracije. Razlika je le v tem, da ni ne ameriški ne ruski, temveč nemški, bolj Čebelica Maja kot Pixar, posnet po TV-seriji, ki jo je pred mnogimi leti koncipiral sloviti rocker Peter Maffay. Več

Angel je padel

Na začetku filma Angel je padel, nadaljevanja filmov Padec Olimpa in London je padel, imate bombastični pirotehnični prizor, pravi serijski razčefuk, ki vas bo spomnil na posnetke napalmiranja Vietnama – na hitro izgleda celo kot reboot onega uvodnega napalmiranja v Coppolovi Apokalipsi danes. A ironično, tokrat ne gre za ameriško bombardiranje kake “malopridne” dežele tretjega sveta, temveč za “napalmiranje” spremstva pacifističnega ameriškega predsednika Trumbulla (Morgan Freeman), ki ga – sredi urejene, dobro utrjene Amerike – izvedejo roji neznanih letečih dronov. In še preden se začnete dobro pretvarjati, da nimate pojma, kateri “predsednikovi možje” so skovali to zaroto, in da boste “napeto” čakali na finalno razkritje, vas skušajo prepričati, da je atentat na predsednika zrežiral Mike Banning (Gerard Butler), predsednikov telesni stražar št. 1, nacionalni junak, angelski odrešitelj. Več

Bolečina in slava

Ko Salvadorja Malloja (Antonio Banderas), španskega filmskega režiserja pri dobrih šestdesetih, zagledamo prvič, sedi pod vodo – v bazenu. Na hrbtenici ima dolgo brazgotino. Operirali so ga, a to ni nič spremenilo – bolečine so tako hude, da že leta ni režiral nobenega filma. In kot kaže, ga tudi ne bo. Mallo – ves zaraščen, zgrbljen, bolan, agoničen, sicer Almodovarjev avatar – izgleda kot človek brez prihodnosti, ali bolje rečeno: njegova prihodnost so spomini na preteklost. Njegovi spomini se namreč zavrtijo nazaj, tja nekam na začetek šestdesetih, ko mama Jacinta (Penélope Cruz), ki je v njegovih otroških očeh tudi njegova “nevesta” (vedno bosta skupaj!), pere ob reki, ko on zbira sličice filmskih zvezd (kot da ni mama njegova največja zvezda), ko šolski sistem obvladuje kler, ko ga duhovnik določi za solista šolskega zbora, ko ga obnorijo Beatlesi, ko prvič vidi golega moškega, ko se z mamo preselita v “jamsko” hišo in ko se zdi, da je Francova fašistična diktatura večna. Več

Koža

Bryon Widner (Jamie Bell) je ameriški neonacist, belski nacionalist, toda ne prikrit, temveč povsem odkrit, neposreden, popadljiv, brutalen – njegov obraz je hardcore mozaik agresivnih “belskih” tatujev. Ja, ves je potetoviran. Ideologijo nosi na obrazu – kot makeup. Vsak tatu je sporočilo, vsak tatu je izraz “bele moči”, vsak tatu je melodrama belske paranoje, vsak tatu je vzklik “krvi & časti”, vsak tatu je Sieg Heil, vsak tatu je sovražni govor, vsak tatu je vrtinec nestrpnosti, vsak tatu je levitev pošasti, vsak tatu je odmev Trumpovega slogana: “Naredimo Ameriko spet veliko!” Le da se Koža, ki je videti kot nadaljevanje Ameriške zgodovine X, dogaja v preteklosti, ko Trump še ni bil politik in ko še ni mahal s tem sloganom, kar seveda pomeni, da je Bryon Widner ta, ki ga je navdihnil. Več

Veliko popotovanje

Disney ne bi šel v šestdesetih letih, v dobi psihedelije, nikoli tako daleč, da bi kak svoj animirani film naslovil The Big Trip, ker bi beseda “trip” dajala vtis, da so junaki pod vplivom drog. Kot Peter Fonda v Cormanovem Tripu. Zdaj je kakopak vse drugače: beseda “trip” v naslovu ni nič tveganega (ali pa družinskim vrednotam neprijaznega), toda junaki tele ruske imitacije Disneyja – ali pa DreamWorksa – so očitno precej zadeti, saj si drugače težko pojasnimo, zakaj recimo štorklja pandinega mladička ne dostavi pandi (na Kitajsko), temveč medvedki (na tisoče in tisoče kilometrov stran). Več

Nikoli ni prepozno

Če ste videli Dekleta s koledarja (ali pa Do nazga), potem ste videli tudi komedijo Nikoli ni prepozno, v kateri se Diane Keaton, Rhea Perlman, Pam Grier, Jacki Weaver, Celia Weston in druge upokojenke – da ne rečem “Zlata dekleta” – prelevijo v navijačice. Vrnejo se v “šolo”. Jasno, v navijačice se ne prelevijo kar čez noč, temveč počasi – s treningi, premagovanjem negotovosti, treme, žalitev, trolov in revme, opuščanjem sebičnosti in misli na aerobiko (oh, in golf ), prebujanjem samozavesti in kolektivnega sestrskega duha, osvajanjem solidarnosti, opolnomočenjem. Vau. Ženske se zgradijo v kolektiv, “inspirativno” družbeno silo, toda njihova imaginacija se konča pri navijanju. Več

Pridni fantje

No, tole je pa Stand by Me za generacije, ki še nimajo dostopa do spletne pornografije. Max (Jacob Tremblay), Thor (Brady Noon) in Lucas (Keith L. Williams) so pridni fantje. Kar pomeni troje. Prvič: da hočejo biti na vsak način šokirani. Drugič: da niso več otroci, a niso še najstniki. In tretjič: da so obviseli v praznem. Vsaj tako kaže Google. Okrog njih diši po seksu, zato bi se tudi sami vključili, celo s spolnimi igračkami mahajo, a so o vsem skupaj – z nimfomanijo vred – tako dezinformirani, da so smešni in zabavni. Ko med zalezovanjem dveh najstnikov, ki počneta “tisto”, izgubijo dron Maxovega očeta, ga morajo še pravi čas dobiti nazaj – v nasprotnem primeru bo Max ob žurko, na kateri ga čaka prvi poljub. Več

112

Ko danski policist Asger Holm (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko – zaradi kršitve pooblastil – premestili v klicni center (tudi žena ga je zapustila, tako da res ni brez problemov), prestreže obupani, panični telefonski klic ženske (Jessica Dinnage), ki pravi, da jo je ugrabil bivši mož (Johan Olsen), zblojeni, pošastni sociopat, ki jo zdaj – ponoči, v belem kombiju – fura neznano kje, je takoj jasno, da bo to dolga noč, pa tudi prekleto napeta, stresna in klavstrofobična, niti malo nežna, še toliko bolj, ker se film odvrti v enem samem prostoru – policijskem klicnem centru. Več

100 kilogramov do zvezd

Lois (Laure Duchêne), briljantna debeluška, nora na astrofiziko in astronomijo, začne neusmiljeno stradati – ker je pretežka, da bi poletela v vesolje, hoče postati breztežna. Toda predivje “hujšanje” jo pripelje v bolnišnico, kjer spozna še nekaj “ustavljenih” deklet z velikimi sanjami. Loisine sanje so jasne: postati hoče astronavtka. Vprašanje je le: ali gre lahko v vesolje, ne da bi šla v vesolje? Še bolje: ali lahko ostane to, kar je, in gre v vesolje? V Disneyjevih animiranih filmih se imperativa “Bodi to, kar si”, in “Uresniči svoje sanje” nikoli ne izključujeta – zakaj bi se v tejle francoski komediji najstniških tesnob, slabe genetike, mehkih sanj, telesne groze in inspirativne drugačnosti, v kateri čakate le, da se bo kje prikazal Dragan Živadinov? (Kinodvor/Kinobalon) Več

Strašljive zgodbe 

Stephen King je leta 1982 objavil Truplo, sijajno novelo, ki jo je Rob Reiner nekaj let kasneje prelevil v Stand by Me, film o štirih prijateljih, ki jih neprestano terorizirajo starejši fantje, lokalni frajerji, in ki se “zadnje poletje” odpravijo iskat truplo svojega vrstnika – menda je obležalo nekje v gozdu, a ga ljudje ne morejo najti. Vsaj tako se govori. Več