Film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda

Veliko potovanje je ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata. Okej, pa pojdimo po njunih sledeh. Če ste videli Tabu in Arabske noči, potem veste, da je v filmih portugalskega auteurja Miguela Gomesa izredno težko, če ne že kar nemogoče ločiti med dokumentarcem in fikcijo ( ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci) ali pa med sedanjostjo in preteklostjo ( ja, nič ni bolj sedanjega – bolj vpričnega, bolj intenzivnega, bolj imperativnega – od potovanja skozi preteklost), toda Veliko potovanje, vrhunska estetska lekcija filmske singularnosti, ki se dogaja danes in obenem nekje leta 1918 v kolonialni Aziji (tudi offi so v različnih azijskih jezikih), je tako dobro zblendano in tako imerzivno, da ne boste ločili med črno-belo in barvami. Imeli boste občutek, da gledate črno-beli film, pa čeravno se bodo vmes prižigale barve. Črno-beli film v barvah. Nemi film z zvokom. Metafizični potopis. Metaspektakel sublimnosti. In vendar je vse tako kinetično, da vas ne bo zmedlo. Gomes najde filmsko resnico krajev, ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev – ljubezensko trpljenje zahodnjakov je bilo vedno pomembnejše od socialnega in političnega trpljenja koloniziranih. Veliko potovanje je dekonstrukcija te kolonialne melodrame.

Bullet Train Explosion

Film Hitrost, ki ga je pilotiral Keanu Reeves, je bil videti totalno originalno, a je bil v resnici le neuradni rimejk japonskega spektakla Bullet Train (1975), v katerem potniški vlak – hiter kot krogla – hitrosti ni smel spustiti pod 80 km, saj bi ga v tem primeru zaradi podtaknjenega eksploziva razneslo. Japonski spektakel Bullet Train Explosion, v katerem potniški vlak – ja, hiter kot krogla – hitrosti ne sme spustiti pod 100 km ( ja, razneslo bi ga), je sicer uradni rimejk filma Bullet Train, a je – navkljub samurajski stoičnosti vseh vpletenih, ki itak potujejo v »isto smer«, in navkljub »angažiranim« ugrabiteljem, ki skušajo testirati tako slavljeno načelo solidarnosti (astronomsko odkupnino morajo zbrati vsi Japonci!) – videti le kot bleda, ne ravno napeta ali presenetljiva kopija Hitrosti. (Netflix)

Havoc

Tako, kot ne vemo, v katerem brutalnem neonoir velemestu se dogaja Havoc, ki ga je režiral Gareth Evans, avtor Racije in Racije 2, tudi ne vemo, zakaj kokain tu tovorijo prav v pralnih strojih, toda ko tolpa štirih ukrade te stroje, ko se za njimi – z epileptičnim pregonom – zapodi policija, ko »lastnik« tega kokaina, šef lokalne triade, obleži mrtev in ko njegova mati vpokliče kitajske »specialce«, nastane kaotična, ultrakinetična gneča, v katero – v družbi obvezne »odločne«, »poštene« novinke, ki jo igra Jessie Mei Li – plane skorumpirani detektiv Walker (Tom Hardy), ki išče odrešitev in ki se odlično poda temu mračnemu, nasičenemu, neodrešljivemu demi-mondu (županovo srednje ime je korupcija), v katerem nikogar ne ubijejo le enkrat, ampak ga vedno nadubijejo in preubijejo, tako da orgiastični baleti trupel spominjajo na poplesavanja trupel iz Peckinpahove Divje bande in Woojevih akcijskih klasik, kot je recimo Morilec ali Hard Boiled. (Netflix)

Do zore

Prijatelji in prijateljice (Ella Rubin, Ji-young Yoo, Michael Cimino, Odessa A’zion in Belmont Cameli), ki prispejo v odročno, zapuščeno, pozabljeno, mračno hišo, morbidno turistično znamenitost, iz katere bi morali takoj zbežati (tu ljudje izginjajo, slišijo), umirajo na strašne, grozljive, grizlijevske načine, toda potem ponovno vstanejo, se vrnejo v času nazaj in dobijo priložnost, da igro – ja, morasto igro z maskiranimi nočnimi pošastmi – odigrajo bolje, po možnosti perfektno, saj jih v nasprotnem primeru znova in znova in znova čakata še pikantnejša smrt (splatter je tu, v tej totalno revizionistični priredbi priljubljene videoigrice, res splatter) in ponovno vstajenje, kar seveda pomeni, da jih trpinči metafizični remiks Neskončnega dneva, Koče v gozdu in Srečnega smrtnega dneva, tako da potem na tem karnevalskem Robu jutrišnjega dne, kjer so travme klišejske, kjer se klišeji ponavljajo v ritmu časovne zanke, kjer je ponavljanje mati preživetja grozljivke in kjer je število poskusov preživetja omejeno (dobra metafora neoliberalnega pekla), manjka le še nekdo, ki bi vzkliknil: »Poišči me, ko se zbudiš!« (kino)

Pingvinove lekcije

Tom Michell (Steve Coogan), zapuščeni, zlomljeni, izgubljeni učitelj angleščine, leta 1976 obtiči na argentinski elitni šoli – v času puča, vojaške hunte, diktature, »umazane vojne«, izginotij, fašizma. Da bi na bližnji urugvajski plaži zapeljal naključno dekle, »junaško« reši zapuščenega, izgubljenega pingvina, a potem namesto seksa dobi pingvina, ki pa se ga ne more in ne more znebiti. Policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Mejna policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Kar deluje precej kafkovsko. In obešenjaško. Pingvin – alias Juan Salvador – postane njegov rejenec, njegov posvojenec, njegov ljubljenec, njegov asistent, njegov avatar, njegov simptom. No, »metafora svobode«.

Vedno lahko rečeš, da ti spomine na luknje v socializmu blokirajo luknje v spominih na socializem

Dokumentarec Dva brata, dve sestri, posnet po stripu Gašperja Krajnca ter ozaljšan z animacijami Gregorja Kocjančiča in offom Silve Čušin, je zgodba o slovenskem dvajsetem stoletju skozi oči dveh sester iz premožne družine, ki so jo po drugi svetovni vojni razlastili in proletarizirali. Zakonca Franjo in Tonca Žagar sta na začetku dvajsetega stoletja ustvarila neskončno žago, lesni imperij (»od Prezida do Trsta«), ki sta ga po njuni smrti – Franjo je umrl kmalu po prvi svetovni vojni, Tonca pa leta 1934 – prevzela njuna sinova, Line in Franci, toda hude socialne razlike, ki so trgale Evropo in Slovenijo v času velike gospodarske krize, so ju ločile, tako da je Franci postal kapitalist, Line pa komunist, član partije, skrivni financer komunističnih projektov. Line je po vojni postal veljak, Franci pa je padel v nemilost.

Diplodok

Diplodoku, dinozavrčku, ki hlepi po dogodivščinah in ki si želi, »da bi bil sam«, brez očeta in mame, se zgodi to, kar se v komediji Sam doma zgodi malemu Macaulayu Culkinu – ostane sam. Njegovi starši izginejo. Le da ne odpotujejo, kot Culkinovi, ampak jih avtor stripa, v katerem nastopa Diplodok, izbriše. Zradira. Diplodok pa v zadnjem trenutku zbeži v multivesolje, kjer sreča čarovnike, profesorje in začarane miške, ki skušajo ugotoviti, kdo ali kaj povzroča te katastrofalne beline, te srhljive praznine, te strašne izbrise, tem bolj, ker vsi ti animirani liki spoznajo, da jim grozi kolektivni izbris – konec sveta. Diplodok, čudovita, lucidna kombinacija igranega in animiranega filma, je metafikcija in pol – liki ne spoznajo le, da so narisani, ampak tudi, da je izbris, ki jim grozi, človeškega izvora. Tako kot so človeškega izvora podnebne spremembe, ki z izbrisom grozijo človeštvu. (kino)

Thunderbolti*

Marvelovo filmsko vesolje je dobilo nov superjunaški paket, le da likvidatorka Yelena Belova (Florence Pugh), sestra Črne vdove, John Walker (Wyatt Russell), alias Ameriški agent, in Ava Starr (Hannah John-Kamen), alias Duh – odpadki superjunaškega metavesolja – ne veljajo le za antijunake, marveč tudi za nejunake. Minorni so, odpisani in zavoženi, popolni luzerji, B-vengers brez renomeja, zavedajo se svoje anonimnosti, vedo, da je z njimi nekaj narobe – zakaj mislite, da je zraven njih zvezdica? Ker potrebujejo priložnost za junaštvo in odrešitev, jih trumpovska, pučistična, diktatorska direktorica Cie (Julia Louis-Dreyfus), ki hoče zabrisati sledi za svojo vpletenostjo v genetski inženiring (in ki je tudi sama odpadek Marvelovega supervesolja, nadaljevanja Črnega panterja), pošlje na tajno misijo, za katero pa se izkaže, da je past, ki jo po zaslugi Buckyja Banesa (Sebastian Stan), alias Zimskega vojaka, zdaj kongresnika, in Rdečega varuha (David Harbour), zdaj šoferja, preživijo, tako da so pripravljeni na »finalni« spopad z diaboličnim, nepremagljivim, neuničljivim, vsemogočnim Bobom (Lewis Pullman), produktom genetske travme.

Živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile

Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev latvijskega animatorja Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, je videti kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva.

Pokopališča so velik biznis

David Cronenberg, ki je pred nekaj leti izgubil ženo, se je vrnil – con gusto. Morbidnost, obsedenost, mutacije, paraziti, strah pred stikom in okužbo, nasilnost seksa, seksualizacija tehnologije, nadležnost človeškega mesa, razpadanje telesa – to so njegove teme. In vedno se jim je posvetil tako, kot se kanibal posveti dojenčku. Spomnite se le Sterea, Zločinov prihodnosti, Srha, Besnila, Zalege, Skenerjev, Mrtve cone, Videodroma, Muhe, Smrtonosnih dvojčkov, Golega kosila, M. Butterfly, Trka, Eksistence, Pajka in Kozmopolisa. Ne, v Cronenbergovih očeh ljudje niso božja bitja. Ali pa je Bog bitje brez estetskega čuta – če samo pomislite na staranje, razpadanje, bolezni. Cronenberg vse to – staranje, razpadanje, bolezni – vsaj estetizira. Stvarnik »novega mesa«. Bog z estetskim čutom. »Zobje ti gnijejo zaradi žalosti,« dahne dentist kanadskemu podjetniku Karshu (Vincent Cassel). Zobje zaznavajo čustva – in reagirajo. In zobje se ne motijo – Karsh, samozvani »nekonfesionalni ateist«, še vedno žaluje.

In the Lost Lands

Film In the Lost Lands je – po noveli Georgea R. R. Martina, avtorja Igre prestolov – posnel Paul W. S. Anderson, ki slovi po stiliziranih akcijskih sci-fi spektaklih (kot je recimo Nevidno zlo ali Krvavo obzorje ali Dirka smrti ali Vojak ali Lovec na pošasti), toda tako nabasanega, tako natlačenega, tako natrpanega filma še ni posnel. Ker gre za postapokaliptični inferno, je svet zgostitev vseh svetov, ruševin desetletij in stoletij, odpadkov in razvalin, multižanrskih artefaktov in smeti, demonov in volkodlakov, mutantov in lovcev na glave (Dave Bautista), kač in sekt, detajlov in žargonov, heavy metala in steampunka ter vseh nians in vseh absurdov večne noči, skozi katero se – v duhu iztrebljevalskega Deckarda – prebija Milla Jovovich, alias Gray Alys, čarovnica s heretičnim srcem, ubijalskim pogledom in transformativno močjo, zadnjim upom kraljice (Amara Okereke), ki hoče postati volkodlakinja. Kultno je okultno – okultno je politično orožje.

2073

Leta 2073 je sveta konec, ljudje – kolikor jih še je – živijo pod zemljo, komaj dihajo, zunaj je wasteland, dodatno jih še stiska policijska država (glavno mesto je po novem Novi San Francisco), ženska, imenovana Duh (Samantha Morton), pa skuša »detektivsko« ugotoviti, kdo je umoril svet. Kaj je pripeljalo do konca sveta? Kaj ga je sprožilo? O zunajzemeljskih zavojevalcih ni ne duha ne sluha, toda osumljencev je na pretek: podnebne spremembe, tehnološki oligarhi, požrešni milijarderji (Zuckerberg, Musk, Bezos), deregulirana umetna inteligenca, vzpon avtokratov (Trump, Modi, Orbán, Ši, Putin ipd.), represije in iliberalizma, fašizacija, množične kršitve človekovih pravic, družbena omrežja, nadzorovalni kapitalizem, astronomska ekonomska neenakost, algoritmizacija življenja. In tale svarilni distopični krik – vrhunsko zmontirana kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev (Maria Ressa, Rana Ayyub, Anne Applebaum, George Monbiot, Carole Cadwalladr ipd.), eseja in apokaliptične fikcije (delo Asifa Kapadie, avtorja dokujev Senna, Amy, Diego Maradona in Federer) – je Umor na Orient ekspresu: vsi so krivi! Vsi so morilci!

The Outrun

The Outrun je film, v katerem ni varnih tal. Vse se trese. Spodmika. Ziblje. Giblje. Prekipeva. V ritmu neizbežnosti. Saoirse Ronan igra študentko Rono, ki se v Londonu tako brutalno in hurikansko zapije, da se je prisiljena vrniti domov, na Orkneyjske otoke, kjer računa na šokantno terapevtsko moč besnenja viharjev, vetrov in valov, ki so tako srditi, tako primitivni, tako radikalni, tako ekstremni, da niso videti le kot metafora podnebnega kaosa, ampak tudi kot metafora Roninega notranjega podnebnega kaosa. Orkneyjska mikroklima je bombastična slika njene notranje mikroklime. Morje je njena slina, klifi so njeni zobje, potresi so njeni orgazmi, strele so vročice njene odvisnosti.

Računovodja 2

Pred slabimi desetimi leti se je zdelo, da bo ostalo pri Računovodji in da nadaljevanja ne bomo nikoli videli, zdaj pa se na lepem zdi, da bo postal novi John Wick – Računovodja 2 ima namreč vse, kar potrebuje franšiza. Hočem reči: razume, da Christian Wolff (Ben Affleck), avtistični matematični genij (à la Rain Man), ki za podzemlje opravlja kompleksne računovodske operacije, obenem pa fuša kot samurajski akcijski junak (à la Jason Bourne, Ethan Hunt, John Wick), ni dovolj, ampak potrebuje tudi komedijo ( ja, njegova robotska monotonost je comic relief), enakovrednega partnerja, magari brata (Jon Bernthal), ki je hitrejši, hladnokrvnejši in toksičnejši od sence, opolnomočeno partnerko v obliki zvezne agentke (Cynthia Addai-Robinson), ki tej nadrealistični paradi arogance – kombinaciji breizrazne ležernosti in ležerne brezizraznosti – zastavi nekaj realističnih vprašanj, moralni »zvok svobode« (razbijanje trgovine z ljudmi) in dober motiv za maščevanje, recimo mafijsko likvidacijo njegovega prijatelja, nekdanjega FBI-jevca (JK Simmons), ki si je – ko so ga ubijali – na roko na hitro napisal: »Poiščite Računovodjo!« Ni ga težko najti.

Marx bi navdušeno vzkliknil: no, kaj sem vam rekel!

Da je kapitalistična utopija strukturirana kot nadlegovanje in zloraba, zelo lepo pokaže francoski Nebrušeni diamant (Agathe Riedinger), v katerem Liane (Malou Khebizi), 19-letna mladenka s socialnega obrobja, sicer katoličanka (še devica), dela vse, da bi ujela famo, sanje, všečke in sledilce ter postala zvezdnica socialnega multivesolja (TikTok je njen hors d’oeuvre), zato podleže selfijem, ekshibicionizmu, razprodaji telesa, agresivnim, toksičnim pogledom in producentom, ki ji – s sladkobnostjo pornografskih sejmarjev – obljubljajo ne le tistih warholovskih »petnajstih minut«, temveč čudežno odrešitev v resničnostnem šovu Čudežni otok, čigar producenti pričakujejo »obnašanje, ki bo pritegnilo pozornost, a bo tudi seksi«. »Zato se moraš znati zapletati v prepire in navezovati stike,« ji dahne casting agentka: »Vidnejša ko boš, višje se boš vzpela!« Logično: »Potem boš dobila več dela, bodo znamke hotele sodelovati s tabo.« Raj je neizbežen: »Kot vplivnica boš zaslužila ogromno denarja.« Sklep: »Tvoja slava je odvisna samo od tebe.«

Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

Na drugomajskem festivalu Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bodo tokrat zavrteli Štigličevo Balado o trobenti in oblaku (1961), enega izmed najboljših slovenskih filmov, reimaginacijo Fordovih Iskalcev (1956) in anticipacijo Scorsesejevega Taksista (1976), in štiri briljantne filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – Pavlovićevo Rdeče klasje (1970), zgodbo o vzponu in propadu stalinista, ki ne ve, da revolucija vedno preseže svoje cilje, Duletičev Na klancu (1971), zgodbo o ljudeh, ki se opijajo s sanjami, a v sanjah potem tudi umirajo, Hladnikovo Maškarado (1971), najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov, in Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v kateri Katarina Blum Daleč od ponorelega sveta obtiči v Hiši lutk.

Kralj kraljev

Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)

The Electric State

Roboti dobijo vojno! Joj, pa ja ne že spet. Brez panike: vojno potem po zaslugi »nevrokasterja«, ki ga je zdizajniral muskovski tehnološki gigant Skate (Stanley Tucci), na hitro izgubijo, tako da spet vladajo ljudje, roboti pa so izrinjeni v Cono izključenosti, kamor se – v družbi zabavnikov, ki jih vodi ležerni tihotapec John Keats (Chris Pratt), še ena imitacija Hana Sola – odpravi Michelle (Millie Bobby Brown), ki – v teh nebesih – išče svojega ingenioznega brata. Nič od tega vas ne bo naelektrilo. Vse je tako generično, tako predvidljivo, tako zlajnano, tako infantilno, da zaradi tega ne bi nihče odšel od doma – v kino. Ta Netflixova superprodukcija svojo publiko tako podcenjuje, da jo je mogoče gledati le doma – na kavču. Pod pogojem, da medtem multitaskaš in vso šlamastiko pripišeš dejstvu, da si jo gledal le napol. Hej, film, v katerem slišimo štikle Wonderwall (Oasis), Breaking the Law (Judas Priest), I Will Survive (Gloria Gaynor), Yoshimi Battles the Pink Robots (The Flaming Lips), I Fought the Law (The Clash), Don’t Stop Believing (Journey) in Mary Jane’s Last Dance (Tom Petty), ne more biti slab! Pa je. Teh štiklov si sploh ne zasluži. Lahko pa si jih privošči.

Divja mačka

»Angeli varuhi mi niso v uteho,« dahne Flannery O’Connor (Maya Hawke), ameriška pisateljica, inverzija Margaret Mitchell, ki je južnjaško gotiko zbila v dva karizmatična, kultna romana (Wise Blood, The Violent Bear It Away) in kopico novel (z »grenkim priokusom«), toda Ethan Hawke njen morbidni boj z invazivnostjo katolicizma, agonično boleznijo (lupus), obsceno imaginacijo, strahom pred lastno škandaloznostjo in transgresivnostjo samega literarnega ustvarjanja zavije v fantazijske vinjete in komične ekscentričnosti, ki ne peljejo nikamor, tako da film, ki popisuje nastanek romana Wise Blood, v katerem ateist ustanovi »Kristusovo cerkev brez Kristusa«, in ki naj bi deloval kot himna umetnosti in umetniškemu procesu, deluje zadušljivo plitvo, tem bolj, ker je tako navdušen nad odbitostjo južnjaških belcev, da v rasizmu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obsedal jug (in samo Flannery O’Connor!), vidi le še eno belsko odbitost ali, če hočete, belsko kulturno posebnost. (Max)

G20

Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)

Trojanski konj kapitalizma

Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.

Amater

Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.

Srhljiva sporočila

Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.

Babičin vnuk / »Ko sem bil majhen, si ti skrbela zame – zdaj je čas, da jaz skrbim zate«

Kot bi rekel algoritem: tistim, ki jim je bila všeč Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v kateri vsak izmed potomcev pokojnika pride s svojim testamentom, bo všeč tudi Babičin vnuk, tajski megahit, v katerem se skušajo vsi najbližji prikupiti babici Menju (Usha Taew Seamkhum), pri kateri so odkrili redko bolezen – in vsi hočejo podedovati njeno hišo.

Holland

Nancy (Nicole Kidman), mati in žena, ki živi idilično življenje v povsem razgledniškem Hollandu (Michigan), postlanem s tulipani in mlini na veter, nenadoma zasumi, da njen mož ni to, za kar se predstavlja, da je (poslovno preveč potuje), zato se prelevi v detektivko, kar je seveda priložnost, da svoje podeželsko vegetiranje nabije z adrenalinom, zalezovalsko vzburjenostjo in občutkom pomembnosti, toda očitno se ima bolje kot gledalec, ki kakšnega posebnega vznemirjenja ali suspenza ne čuti, tem bolj, ker se Nancy – zadihana ujetnica belskega udobja, privilegijev, dvoličnosti ipd. – sijajno poda svojemu možu. (Amazon Prime Video)

Blood Star

Blood Star je enostaven in eleganten B-triler, ki svojo premiso – igra mačke z mišjo sredi puščave – izčrpa do zadnjega diha. Bobbie (Britni Camacho), tatica, ki se z avtom prebija čez Novo Mehiko, trči ob šerifa (John Schwab), ki jo začne tako vztrajno in sistematično zastraševati, maltretirati in terorizirati, da ni nobenega dvoma, kaj hoče reči: ženski ne pomeni da!

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.

Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?

Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.

April

Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).