Dežela nevarnih

Ko zagledate ameriške specialce, Kinneyja (Liam Hemsworth), Sugarja (Milo Ventimiglia), Abela (Luke Hemsworth) in Bishopa (Ricky Whittle), ki se prebijajo skozi azijsko džunglo, en passant pa pobijajo teroriste ( ja, logično, džihadiste), si rečete: aha, Američani se spet stegujejo tja, kamor se ne bi smeli! Spet se vmešavajo v notranje zadeve druge države! Njihovemu sejanju imperialnega terorja ni ne konca ne kraja! Toda potem zagledate terorista, ki žensko obglavi pred njenim možem – in film v trenutku upraviči ves svoj imperialni pomp, ves svoj mačizem, ves svoj šovinizem, ves svoj patriotski patos, vso svojo slo po razstreljevanju. »V vojni smo, samo še ne vemo.« Itak.

Španski bezeg

Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).

Kako seksati

V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.

The Boys in the Boat

Tale staromodni film, najnovejši nostalgik gospoda Nespressa, se dogaja v starih časih, sredi depresivnih tridesetih let prejšnjega stoletja, ko veslaški trener Al Ulbrickson (Joel Edgerton) izbere osem mladih veslačev za ameriški olimpijski osmerec, ki jih potem pripravlja na srečanje z zgodovino – s Hitlerjem. Trening je kalvaričen, brutalen, inspirativen – če ga niste videli v Rockyju, ste ga videli v Častniku in gentlemanu.

The Royal Hotel

Kitty Green je leta 2019 debitirala z Asistentko, v kateri je Jane, nova asistentka pri neki newyorški filmski hiši (à la Miramax), v grozi ugotovila, da je njen šef – à la Harvey Weinstein – spolni predator, seksist, mačist in šovinist, utelešenje moške toksičnosti. Igrala jo je Julia Garner, ki zdaj, v filmu The Royal Hotel, s prijateljico Liv (Jessica Henwick) turistično odpotuje v Avstralijo, kjer jima zaradi pomanjkanja denarja ne preostane drugega, kot da se zaposlita v hotelu Royal, zakotnem, zaprašenem, puščavskem baru, polnem harveyjev weinsteinov. Ker daleč naokrog ni nobenega drugega bara, se vsa regionalna toksičnost zgrinja in zgošča v hotel Royal, ki ga vodita Billy (Hugo Weaving) in Carol (Ursula Yovich), tudi sama »zgled« toksičnega odnosa.

Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo

Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«

Sociopatski, krvoločni kapitalizem

Dune 2, posnet po sci-fi klasiki Franka Herberta, spominja na stare holivudske biblične spektakle, recimo na Deset zapovedi in Ben-Hura. Tam je bilo vse veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno – res masivno. Tudi tu je – veliko, velikansko, kolosalno, monumentalno. Še celo viharji so strašanski – kot bi se odprlo Rdeče morje. Da o vojaški paradi, ob kateri bi se sline cedile Putinu, Xiju in Kim Džong Unu, in koloseju, pripravljenem na vesoljsko verzijo Gladiatorja, niti ne govorim – Taylor Swift bi se ga brezmejno razveselila. Biblični spektakli so bili vedno smrtno resni in svečani, vzvišeno obredni, brez kakega posebnega smisla za humor.

Ni enostavno, to življenje!

Nacisti so med II. svetovno vojno šoštanjski družini Pirečnik vzeli otroka, enoletnega Ivana, poslali so ga v Nemčijo, kjer ga je prevzel, posvojil in ponemčil neki bavarski par. Ivanovega očeta so v celjskem Starem piskru ustrelili kot talca, mater Pavlo so poslali v Auschwitz, a ga je preživela. Po vojni je sina iskala in iskala, toda ko je na začetku petdesetih let končno odkrila, kje živi, ji ga niso hoteli vrniti. Tudi nemško sodišče je njeno zahtevo zavrnilo.

Samo 3 dni

Policaj Rayane (Tarek Boudali), Clouseau nove dobe, bolj nevaren sebi kot kriminalcem, kralj spodletavanja, mora tokrat – v nadaljevanju akcijske komedije Samo 30 dni – rešiti svojo babico, resničnostno vplivnico, ki so jo ugrabili tako generični kriminalci (mehiški kartel), da hočejo v zameno dva smaragda. Jasno, na voljo ima samo tri dni, a tudi to je več kot dovolj, da ne spodleti le v eni stvari – v implementaciji Beckettovega dictuma: Poskusiti znova! Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje! Rayane – po malem tudi Indy, Bond in Ethan Hunt (»Sporočilo se bo uničilo v treh sekundah«) – se pač zaveda, da je mogoče vedno – vselej, zmeraj, vsakokrat – spodleteti bolje. Do končne zmage. (kino)

Dirka za slavo

Neposredni prenosi dirk v rallyju za svetovno prvenstvo so precej, precej atraktivnejši in kinetičnejši od »dirk za slavo« v tejle wikipedijski, televizijsko neambiciozni hagiografiji rivalstva med teamoma Lancie in Audija (Italija vs. Nemčija, dvokolesni pogon vs. štirikolesni pogon, vino vs. kis), ki je kulminiralo leta 1983, tem bolj, ker se film precej, precej več časa posveča Cesareju Fioriu (Riccardo Scamarcio), ne ravno intrigantnemu šefu Lancie, kot pa dirkačem, recimo legendarnemu Walterju Röhrlu (Volker Bruch), »naveličanemu zmagovanja« (»Zmagovati hočejo le luzerji«), ki je tako briljanten/samozavesten/odbit, da se med dirko na lepem ustavi in pokramlja s kakim mimoidočim kmetom. (kino)

Cat Person

Študentka (Emilia Jones), ki se vse preveč pogovarja s svojo tesnobo, v artkinu spozna starejšega moškega (Nicholas Braun), za katerega je takoj jasno, da je toksičen in nevaren, toda kljub temu začne z njim zmenkovati (in sekstirati), film – šokantna moralka, posneta po famozni noveli Kristen Roupenian – pa potem dela vse, da bi čim bolj predvidljivo in generično upravičil in ekraniziral citat Margaret Atwood, ki stoji na začetku: »Moški se bojijo, da se jim bodo ženske smejale. Ženske se bojijo, da jih bodo moški ubili.« (VOD – Amazon Prime Video)

Dream Scenario

Nicolas Cage igra v petih – ali še več – filmih letno. Včasih imate občutek, da je povsod. In vsakič – v vsaki vlogi, v vsakem, še tako bednem filmu – da vse od sebe. Sleče se, znori, izživi. Cage rage!

Pošast

Ljudje so postali neberljivi. Zakaj? Ker branje vedno vključuje toliko predsodkov in skorumpiranih prizm, da resnica vedno ostane tam zunaj, dosje X. Ko na začetku zgori stavba, v kateri je tudi nočni klub, »bar s hostesami«, tempelj heteroseskualne dominacije in represivne patriarhalne binarnosti, se vsi sprašujejo, kaj se je zgodilo, toda Saori (Sakura Ando), samohranilka, ima hujši problem, saj se ji zdi, da se njen sin Minato (Soya Kurokawa), »zlat otrok«, čudno obnaša in da je verjetno žrtev »zbadanja«, šikaniranja, ustrahovanja, bullyjinga, le da avtor tega šolskega nasilja ni kak njegov vrstnik, temveč gospod Hori (Eita Nagayama), njegov učitelj. Saori trdi, da ga je Hori pretepel, učiteljski zbor – obraz kamnito hladne vljudnosti, »vajen staršev«, obseden z »ugledom šole« – pa trdi, da gre za nesporazum in da je prišlo le do »stika« med Horijevo roko in Minatovim nosom. Saori ravnateljici in ostalim učiteljem očita, da so nečloveški, ker Horija nočejo kaznovati, črtati in odpustiti, toda potem ji Hori razkrije: »Vaš sin je nasilnež. Minato nadleguje Jorija.« Saori se zgrozi, ne verjame, Horiju zabrusi, da ima »prašičje možgane«.

Neskončni spomin

Max Ophüls je posnel številne klasike, tudi Užitek, Vrtiljak ljubezni in Ljubimkanje, v katerih je ljubezen le vrtiljak smrti, le izraz vrtoglave obsedenosti s časom – čas tu ni rešitev, temveč past. Ljudje tu, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič, Ophülsov fen (njegovo Cvetje v jeseni je reimaginacija Užitka, Vrtiljaka ljubezni in Ljubimkanja), sredi največje sreče in sredi popolnega blagostanja nenadoma pomislijo na smrt.

Jama / Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel

Če ste videli De Palmovo Usodno žensko (2002), potem veste, da se začne z veliko tatvino (na festivalu v Cannesu), prepleteno s počasnim zapeljevanjem, ekstremno visokimi petkami, seksom in Ravelovim Bolerom. Jama se začne z revizijo te megasekvence: Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), mala kriminalca, slovenska Bonnie in Clyde, skušata pokrasti Emo (Darja Krhin), privilegiranko na ekstremno visokih petkah (»Življenje je kazino, dovolj je, da enkrat zmagaš, in če izgubiš, naslednji dan dobiš nov žeton,« ji med podmiznim pettingom prede Kevin, slovenski Hamlet, kar Mio prelevi v slovensko Ofelijo), toda Dejan Babosek, avtor Preboja in Izhoda (tovarna videospotov), nima toliko potrpežljivosti – ne toliko časa in denarja – kot De Palma, zato jo hitro ucvre v gozd, na eminentno slovensko lokacijo, kjer lahko skrije svoj nizek budžet, kjer lahko prevzame kontrolo in kjer je lahko žanrsko učinkovit in bojevit. Mia namreč Emo pobije z baterijo. In ker sta ljubimca prepričana, da je mrtva, jo vržeta v prtljažnik ter jo odpeljeta v gozd, kjer se je skušata znebiti, toda – medtem ko si verbalno merita, kdo ima »daljšega« (Mia!) – jima Ema, ki na lepem oživi, zbeži. Bosa. V minici. Pred njo pa blato, močvirje, bodice.

Milko Bambič: V stanju rojevanja

Milko Bambič (1905–1991), slovenski slikar, izumitelj, ilustrator, karikaturist, stripar, likovni kritik, grafični oblikovalec in mladinski pisatelj, produkt in zaščitni znak Trsta, je pred II. svetovno vojno snoval filmsko družbo Jugoslavija film, ki naj bi postala balkanski Hollywood, napisal pa je tudi scenarij za »madžarsko-srbski film z romantično edipovsko vsebino«, toda vse je padlo v vodo, ko je Hitler napadel Poljsko. Tako se je končala njegova »pot k filmski slavi«, kot je rekel.

The End We Start From

Brezimna ženska (Jodie Comer) se iz Londona, ki so ga poplavile kataklizmične vode, z dojenčkom junaško in agonično prebija čez distopični, anarhični, kaotični drn in strn, izkuša »golo« življenje in darwinistično preživetje močnejšega, testira materinstvo v času zloma civilizacije, obsednega stanja, anonimnosti (ime – Zeb – ima le dojenček) in totalne prekarnosti (vsako pribežališče, vsako zatočišče je res le začasno, tako kot sta le začasna tudi Mark Strong in Benedict Cumberbatch), toda film The End We Start From, posnet po romanu Megan Hunter in samozadovoljen z radikalnostjo materinstva, se ustavi pred radikalnostjo Ceste in Otrok človeštva, tako da happy end predstavlja vrnitev v kapitalizem – v status quo ante. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Madame Web

Tudi če superjunaških filmov ne gledate in jih ne prenašate, ne morete reči, da vam je zanje vseeno, saj kradejo prostor in denar drugim filmom, ki bi jih raje gledali in lažje prenašali. Zato bi se morali superjunaškega filma Madame Web razveseliti, pa ne zato, ker bi ga morali videti, ampak zato, ker predstavlja nov dokaz, da se superjunaška filmarija počasi kruši, lomi in trga. Madame Web je zgodba o izvoru treh superjunakinj, zaenkrat še nič hudega slutečih, begavih, klišejskih najstnic (Sydney Sweeney, Isabela Merced, Celeste O’Connor), ki jih skuša Cassie (Dakota Johnson), šoferka reševalnega vozila, hči pokojne raziskovalke čudežnih amazonskih pajkov in rezidentka istega newyorškega becirka, v katerem naj bi stanoval tudi Peter Parker, alias Spider-Man (zdaj tu najdete le njegovega strica Bena Parkerja, Cassiejinega prijatelja, ki ga igra Adam Scott), rešiti pred zlonosnim, spidermanskim bogatašem Ezekielom Simsom (Tahar Rahim), ki vidi v prihodnost. In ker vidi v prihodnost, vidi, da ga bodo te tri punce nekoč – ko bodo starejše (Spider-Women?) – eliminirale. Zato ne bo čakal, da razvijejo svoje talente. Toda na njegovo žalost v prihodnost vidi tudi Cassie – alias Cassandra.

Self Reliance

Self Reliance, revizija Fincherjeve Igre, je parodija absurdnega življenja v neoliberalni resničnosti. Tom (Jake Johnson) je luzer, ki se mu ponavlja isti dan – življenje se mu ne premakne. Ko ga obišče Andy Samberg in ga povabi v resničnostni show, ki poteka na »mračnem internetu«, takoj objame mrak – se mu bo vsaj kaj zgodilo, tem bolj, ker ga čaka milijon dolarjev, če preživi vse tiste lovce in lovke, ki mu bodo trideset dni stregli po življenju. Tom se boji le, da bi pri njegovi likvidaciji nasankali tudi njegovi najbližji in najdražji, a ga organizatorji tega šova pomirijo – ubiti te bodo skušali le tedaj, ko boš sam! Takšno je pravilo.

Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj

Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?

Šola čarobnih živali 2

»Čudenje je začetek modrosti, so nesmrtne besede modreca Sokrata,« dahne učiteljica (Nadja Uhl), ki takoj zatem doda nesmrtne besede nekega drugega modreca: »Svet je oder.« Toda ona sama je le citat Harryja Potterja. Specifično: učiteljica je le nemška verzija Rubeusa Hagrida. Ida (Emilia Maier), njena učenka, protagonistka te nemške verzije Harryja Potterja, je le dekliška verzija Harryja Potterja, tako kot je šola Winterstein le nemška verzija Bradavičarke, katere ravnatelj – nemški Albus Dumbledore – hoče, da učenci odigrajo njegovo igro. »Otroci ne smejo razmišljati, ampak morajo ubogati,« pravi, kar pomeni, da je po malem naci, hočem reči – Voldemort. Tako da Dumbledore postane lovilec čarobnih živali Mortimer Morrison (Milan Peschel).

Mi smo svet!

The Greatest Night in Pop je doku o »magični« noči (28. januar 1985), ko so se v losangeleškem studiu A&M pod taktirko velikega Quincyja Jonesa srečali Lionel Richie, Stevie Wonder, Paul Simon, Kenny Rogers, Tina Turner, Billy Joel, Michael Jackson, Diana Ross, Dionne Warwick, Willie Nelson, Al Jarreau, Bruce Springsteen, Kenny Loggins, Steve Perry, Daryl Hall, Huey Lewis, Cyndi Lauper, Kim Carnes, Bob Dylan, Ray Charles in drugi popzvedniki in – ja, v eni noči – posneli »himno« We Are the World, s katero so – vsaj v svojih očeh – premagali afriško lakoto. Ker so potrebovali čim več popzvezdnikov, so sklenili, da bodo dobrodelno pesem – odgovor na britansko vižo Do They Know It’s Christmas? – posneli v noči, ko so v Los Angelesu podelili American Music Awards, potemtakem v noči, ko je bila tam največja koncentracija popzvezdnikov.

Priscilla

Priscilla – film o zvezi med Elvisom Presleyjem in Priscillo Beaulieu (ki ga je izvršno producirala sama Priscilla Presley in ki je posnet po njenih memoarih Elvis and Me) – je kot Titanik: vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo. S potopom. Ona se bo rešila na splav, on pa bo zmrznil. Jasno, vsi tudi vemo, kako se je njuna zveza začela, ali natančneje – kdaj se je začela. Ko jih je Priscilla štela šele štirinajst. Elvis (Jacob Elordi), na služenju vojaškega roka, baziran v hladnovojnem zahodnonemškem Friedbergu, tako pogreša Ameriko in domače, da v svoji vili – bazirani v precej elitnejšem Bad Nauheimu – prireja zabave, na katere vabi rojake (kar ga spominja na »dom«). Priscilla (petindvajsetletna Cailee Spaeny), Avalonova Venus, je hči strogega, zadrgnjenega, zaščitniškega vojaškega oficirja, ki pa jo kljub vsemu pusti na Elvisove zabave. Ne da se tam zgodi kaj strašnega (ni seksa ali kakih zlorab), toda ves čas se zdi, da bi se lahko zgodilo kaj strašnega, ali bolje rečeno – ves čas se zdi, kot da se dogaja nekaj strašnega.

Coming out stoletja

Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.

Lassie: Nova pustolovščina

Le mimogrede: tudi Lassie gre s časom, saj gibanje #MeToo preseli med naravne lepote Južne Tirolske, kjer zlomi duo, ki ugrablja psice (in pse). Če bi lahko govorila, bi vzkliknila: dovolj je! Tudi podnebne spremembe bi komentirala. Upam le, da jo igra psica – Lassie so namreč v vseh holivudskih verzijah vedno igrali psi. (kino)

Argylle

Argylle, posnet po romanu »Elly Conway« (ne, ni Taylor Swift), izgleda kot karikatura Lacanovega dictuma, da ima resnica strukturo fikcije. Elly Conway (Bryce Dallas Howard), avtorica bestsellerjev o sladkobnem kvazibondovskem tajnem agentu Argyllu (Henry Cavill), nenadoma v grozi ugotovi, da je vlak, s katerim se pelje k materi, poln plačancev, ki jo hočejo likvidirati (vsaj v prvem razredu), ker je njihov delodajalec (Bryan Cranston), direktor tajne organizacije Division, prepričan, da njeni romani kopirajo in celo napovedujejo resnične tajne operacije in da bi lahko nedokončano poglavje njenega novega romana razkrilo in detoniralo veliko skrivnost, toda v zadnjem trenutku je ne reši Argylle, temveč Aidan (Sam Rockwell), resnični tajni agent. Njenih fikcij se drži nekaj resničnega – resnice se drži nekaj fiktivnega.

Bartonova akademija

Bartonova akademija, ki se dogaja decembra 1970, gre po poti Društva mrtvih pesnikov, ki se dogaja dobrih deset let prej, toda Paul Hunham (Paul Giamatti), profesor na Bartonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli, je popolno nasprotje Johna Keatinga (Robin Williams), profesorja na Weltonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli. Hunham je strog, tog, zagaman, avtoritativen. Brezkompromisen. Nefleksibilen. Brez empatije. Agresiven. Zoprn. Vzvišen. Nepriljubljen. Poln samega sebe, svojega notranjega mraka in svoje zatrte genialnosti – o antiki, ki jo poučuje, ve več kot vsi antični avtorji skupaj.

Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.

May December

Film May December, posnet po resnični zgodbi o ameriški učiteljici Mary Kay Letourneau, ki je zapeljala svojega dvanajstletnega učenca in z njim celo zanosila (ter zaradi vsega tega trpela in sedela), je bil zelo čislan, a letošnje oskarjevske nominacije so ga zaobšle (dobil je le nominacijo za prirejeni scenarij), toda ne nepresenetljivo – filme Todda Haynesa, sicer renomiranega auteurja, vedno preskočijo. Za oskarja je bil nominiran le film Daleč od nebes, ne pa tudi on, režiser – kot režiser ni bil nominiran še nikoli. Niti za Carol niti za film Bob Dylan: 7 obrazov, kaj šele za Temačno vodo ali Safe, v katerem je – kot ženska, ki je alergična na 20. stoletje – briljirala Julianne Moore, ki tokrat igra Gracie Atherton-Yoo, ki je pred triindvajsetimi leti zapeljala in pofukala Joeja, trinajstletnega ameriško-korejskega pomočnika v trgovini za male živali (v kateri je delal po pouku in za vikende), zanosila, se ločila od moža in postala ne le tabloidna senzacija, temveč ameriška škandaloznica in spolna prestopnica št. 1.

Čudovita poroka

Travisa (Dylan Sprouse) in Abby (Virginia Gardner), kombinacijo mešanih borilnih veščin in pokra, je Čudovita polomija – po stavi – pripeljala v celibatni konkubinat, Čudovita poroka pa ju – po divji noči – pripelje v lasvegaški zakon (in kmalu zatem v mehiški standoff), toda med njima je še manj kemije kot med romantiko in komedijo, tako da lahko le obžalujete, da to, kar se je zgodilo v Vegasu, ni tudi ostalo v Vegasu. (kino)