Terminator: Temačna usoda

Ko je prišel kapitalizem, so prišli stroji. Delavci so jih začeli razbijati – ker so jim kradli delo. Rekli so jim ludisti. Najnovejši Terminator – Temačna usoda – je ludističen. Tako kot vsi prejšnji, s tistim prvim, magičnim, genialnim, Cameronovim vred. Vsi Terminatorji so filmi o ljudeh, ki razbijajo stroje – ker jim kradejo delo. Ker jih hočejo torej zamenjati. Že v prvem Terminatorju, posnetem leta 1984, smo videli mračno, morečo, distopično prihodnost, v kateri strojem to tudi uspe – zamenjajo ljudi. Stroji vstanejo – in zmagajo. Toda rodi se odporniško gibanje, ki počasi ustavlja stroje, jih ludistično razbija in zmaguje. Vodi ga junaški, karizmatični, mesijanski John Connor. Strojem – okej, umetni inteligenci, Skynetu – tako ne preostane drugega, kot da v preteklost pošljejo terminatorja (Arnold Schwarzenegger), kameleonskega kiborga, ki naj bi likvidiral Saro Connor (Linda Hamilton) in s tem preprečil rojstvo Johna Connorja. Če ne bi bilo Johna Connorja, bi zmagali stroji! Več

Kickbokserka

Tako kot je besni boksar Jake LaMotta (Robert De Niro) v Scorsesejevem Pobesnelem biku potreboval ring, v katerem bi lahko divjal, ga potrebuje tudi 12-letna Bo (Aiko Beemsterboer), junakinja tegale nizozemskega mladinskega hita: po ločitvi staršev jo namreč nasrši bes, ki ga lahko sublimira le kickboks. Ko bo velika, bo Velikanka – kot Anne Hathaway. (Kinodvor/Kinobalon) Več

Zlohotnica: vladarica zla

Disneyjeva reimaginacija Trnuljčice je dobila nadaljevanje, ki nas skuša na vsak način presenetiti. Toda presenetiti nas skuša z znanim – in dolgočasnim. Najprej nas “preseneti” s tem, kar smo izvedeli že v Zlohotnici – da zlobna mačeha, Zlohotnica (Angelina Jolie), sploh ni zlobna, temveč dobra. Njeno srce itak bije za okolje (no, močvirje). Dalje, “preseneti” nas s poroko –Aurora (Elle Fanning) naj bi se poročila s princem Phillipom (Harris Dickinson), toda poroki nasprotuje tako “vstajniška” Zlohotnica kot prinčeva mati, kraljica Ingrith (Michelle Pfeiffer). Romeo in Julija – spet in spet. Dalje, “preseneti” nas s kopico “pravljičnih” in “fantazijskih” likov, za katere nam je povsem vseeno. Več

Deževen dan v New Yorku

Še en film, ki izgleda tako, kot da ga je Woody Allen napisal v petih minutah in posnel v desetih, a niti ne zdaj, temveč pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, ko so filmi (à la Manhattan), v katerih so 45-letni filmarji rapsodično obletavali najstnice, veljali še za oskarjevski material. Deževen dan v New Yorku je Allen posnel tik pred izbruhom afere #MeToo, ki je zadela tudi njega, zato je firma Amazon film, allenovsko obseden s čistim, belskim, skoraj trumpovsko “spet velikim” New Yorkom in elitnim razgledom na Centralni park, taktično bunkerirala: Timothée Chalamet, alias Gatsby Welles (!), v New York pripelje naivno Elle Fanning, sicer študentko novinarstva iz Arizone, ki se potem spiralno odbija od enega starejšega moškega do drugega (“Nisem stara 15, temveč 21”), saj si jo filmarji – sloviti režiser Liev Schreiber, Allenov ersatz, njegov scenarist Jude Law in igralec Diego Luna – podajajo s tako “romantično” vnemo, da čakamo le še na to, da bodo – kot Maurice Chevalier v filmu Gigi – zapeli: “Thank Heaven For Little Girls!” Več

Vrnitev v deželo zombijev

Zombija moraš ustreliti dvakrat (“double tap”), slišimo. Zakaj dvakrat? Za vsak primer – da ga res zanesljivo ubijemo. Podobno je z vici – ko ga povemo drugič, ga ubijemo. Film Dobrodošli v deželi zombijev je bil tak vic. Pred desetimi leti nas je očaral s svežim – lahkotnim, farsičnim, sarkastičnim, lucidnim – pristopom k zombikalipsi, toda v zadnjih desetih letih smo videli toliko imitacij tega filma, da zdaj nadaljevanje – Vrnitev v deželo zombijev – izgleda le kot malce bolj navdahnjena imitacija teh imitacij, kot karikatura originala. Nič ni več sveže – vse deluje postano, utrujeno, zdelano, enolično. A delajo se, da ni. Zato je vse tako hitro, manično in eksplozivno, zato so vsi tako hiperaktivni (in večopravilni, če hočete), zato so zombiji po novem hitri kot nindže, zato vsi živi govorijo tako brzostrelno, zato se srečna postapokaliptična “družinica” – Columbus (Jesse Eisenberg), Tallahassee (Woody Harrelson), Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin), ki je bila v originalu še otrok – nenehno seli, zato je film – sicer povsem raztrgan, epizoden – formatiran kot road trip, zato se na platnu stalno prižigajo napisi, s pravili vred (“pravilo #7: potuj s čim manj prtljage”), in zato je po novem vsak “Zombie Kill of the Week” že kar “Zombie Kill of the Year”. Več

Strašila

Ko gremo gledat grozljivko, se prostovoljno in mazohistično podvržemo torturi, terorju, šokom, strašenju – strašilom. Nihče nas v to ne sili, vemo pa, kaj nas čaka. Vemo, da nas bo na smrt strah, obenem pa tudi vemo, da ne bomo umrli. Ko gremo torej gledat grozljivko, storimo natanko to, kar v Strašilih, ki sta jih posnela Scott Beck in Bryan Woods, scenarista Tihega mesta, stori skupina študentk in študentov iz Illinoisa (Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn Alisa McClain, Andrew Caldwell itd.), ki se na noč čarovnic – namesto v kino! – odpravijo v zakotno, samotno “hišo strahov”, v kateri naj bi se soočili z res strašnimi, ekstremnimi grozotami, z ultimativnimi atrakcijami, toda njihova predpostavka, da bodo vse to preživeli in da jih bodo le na smrt prestrašili, se sesuje, ko se izkaže, da so “pošasti”, ki jih igrajo maskirani igralci, res pošasti. Padli so v dolgo, igrivo, karnevalsko, sadistično, grizlijevsko past – kot vsi tisti “grešniki” v Žagah, Muzejih voščenih lutk, Robitelovi Sobi pobega in slasherjih z začetka osemdesetih let (Hooperjeva Hiša strahov, De Simoneova Peklenska noč ipd.). Več

Božja milost

François Ozon, vedno kontroverzni francoski auteur, ni bil še nikoli tako direkten. Tu ni nobenega okolišenja, nobenih stilizmov, nobenih digresij: Božja milost je frontalni napad na katoliško cerkev in njeno prikrivanje duhovniške pedofilije, toda tega frontalnega napada ne sproži kak medij (kot recimo v filmu V žarišču), temveč katoličan, žrtev duhovniških spolnih zlorab. Vse se začne, ko Alexandre Guérin (Melvil Poupaud), 40-letni bančni uslužbenec iz Lyona, zgledni katoličan in družinski človek (pet otrok), leta 2014 na lepem – nepričakovano, v grozi – ugotovi, da se je duhovnik Bernard Preynat (Bernard Verley), ki ga je nekoč na skavtskih taborjenjih spolno zlorabljal, vrnil v škofijo in da še vedno dela z otroki. Alexandre napiše nekaj pisem lyonskemu nadškofu in kardinalu Philippu Barbarinu (François Marthouret), ki poskrbi, da se Alexandre in Preynat srečata. Več

Mali jeti

Ko Yi, mala, osamljena, užaloščena šanghajska violinistka, sreča pobeglega – “malega”, igrivega, osamljenega, kosmatega, telepatskega, ljubkega – jetija (imenuje ga Everest, a lahko bi ga imenovala tudi Kung Fu Panda ali Mala noga), s katerim potem pred mračnimi korporativnimi silami bežita proti Himalaji, je jasno, da ju na tem “čarobnem potovanju”, tako tipičnem za sodobne animacije, čakajo korporativne emocije in korporativne ekspresije, z vljudno in prazno korporativno “čarobnostjo” vred (Kitajska kot nekaj pristnega, “eksotičnega”), navsezadnje, naloga malega jetija, ki milostno ne govori, je, da postane igrača, no, akcijska figurica. Več

Dvojnik

Zaprite oči. Če ste kdaj gledali TV-serijo Alfred Hitchcock Presents, potem se morda spomnite epizode Primer gospoda Pelhama, ki je bila tako lucidna, da jo je leta 1955 režiral kar sam Hitchcock: gospod Pelham na lepem ugotovi, da ga skuša izriniti in zamenjati njegov dvojnik. Brezhibno ga impersonira povsod – doma, v službi, v družbi. Jasno, na koncu res zmaga dvojnik. Ko je Basil Dearden leta 1970 posnel rimejk te epizode, Moža, ki je preganjal samega sebe, je Pelhama igral Roger Moore. To premiso so potem variirali v nedogled, tako da so jo povsem obrabili in zlizali – ko je v Replikantu leta 2001 v vlogah originala in klona, ki ga preganja, nastopil Jean-Claude Van Damme, je bil to kakopak znak, da je življenjski krog te premise sklenjen. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je zdaj po njej posegel Ang Lee, avtor tako prestižnih filmov, kot so Razsodnost in rahločutnost, Prežeči tiger, skriti zmaj, Gora Brokeback in Pijevo življenje. Več

Mafija v objektivu

Newyorški fotograf Weegee – s pravim imenom Arthur Fellig – je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja na krute, srhljive, grizlijevske, ostudne, groteskne kraje zločina prišel s policijo, pogosto celo pred njo. Policija mu je vedno javila, ko se je zgodilo kaj strašnega – in da bi bil res na tekočem, so ga oskrbeli celo s policijskim kratkovalovnim radiem, tako da je lahko sproti izvedel, kje ga čaka naslednje truplo, naslednji duchampovski ready-made. Te črno-bele fotografije, ki so pokazale, kako smrt človeka preseneti in obenem estetizira, in ki jih je objavljal v časopisih, so postale njegovi mali filmi noir. Weegee – maničen, iznajdljiv, predan noči – je postal kultna figura. A precej težje je bilo biti Weegee na Siciliji, zato je sicilijanski Weegee postala ženska, Letizia Battaglia, ki je leta in leta – 40 let – fotografirala posledice mafijskih zločinov, učinke mafijskega nasilja. Več