Reptile

Tom Nichols (Benicio Del Toro), utrujeni policijski detektiv iz novoangleškega Twin Peaksa (poročen z Alicio Silverstone!), ki preiskuje brutalni umor nepremičninske agentke Summer Elswick (Matilda Lutz), gre po poti policijskega detektiva Franka Serpica, ki ga je v Lumetovem Serpicu igral Al Pacino. Najprej se loti običajnih osumljencev – njenega nekdanjega moža (Karl Glusman), njenega ljubimca (Justin Timberlake) in sociopatskega konspirologa (Michael Pitt). Ker ne diši po Herculu Poirotu, Reptile – briljantno počasni, zodijaško napeti, nelagodno temačni, čudovito enigmatični proceduralni triler, prvenec Granta Singerja, režiserja videospotov (Starboy via The Weeknd, Green Light via Lorde, How Do You Sleep? via Sam Smith ipd.) – pa ne po Agathi Christie (temveč bolj po Sicariu, Preprodajalcih in Živeti in umreti v Los Angelesu), o kakem butlerju ni ne duha ne sluha, toda nemir, ki ga njegova preiskava povzroči na policijski postaji, na kateri dela, mu daje slutiti, da je trčil ob nepričakovane ekonomske interese.

Totally Killer

Predstavljajte si, da bi zmiksali Nazaj v prihodnost in Noč čarovnic – in predstavljajte si, da bi obdržali tako grizlijevsko, slashersko mizoginijo Michaela Myersa kot bebavo, metafikcijsko farsičnost Martyja McFlyja. Totally Killer je meta, retro in post – Jamie Hughes (Kiernan Shipka), najstnica iz neke ameriške vukojebine, je hči Pamele (Julie Bowen), edine izmed štirih prijateljic, ki je leta 1987 preživela pokol nikoli prijetega maskiranega serijskega morilca (imenovanega »Sweet Sixteen Killer«), toda ko se ta psycho – kompulzivni fen Krika (okej, Krikov, kompletne franšize, sicer predelave Noči čarovnic) – na lepem spet pojavi, sredi vprične zdajšnjosti, se s pomočjo časovnega stroja, ki ga odigra del lunaparka, zavihti v leto 1987 ( jasno, tik pred pokol), kjer jo ob utapljanju v nostalgiji, etnografiji, seksizmu du jour, vsakdanjem rasizmu, cinefiliji in obešenjaški ironiji (hej, v alternativnem svetu se znajde prav v času, ko so neoliberalci patentirali geslo »Ni alternative«) čaka še dvojno garanje, saj mora prenašati vse trope Krika, še preden je sploh prišel na vrsto, in obenem poskrbeti, da bo spočeta in da se bo nekoč imenovala Jamie Hughes, ne pa Molly Ringwald.

Flora and Son

Se spomnite irskega mjuzikla Once, v katerem sta se Fant (Glen Hansard) in Dekle (Marketa Irglova) sprehajala po Dublinu, prepevala in se zaljubljala? No, film Flora and Son izgleda kot revizija mjuzikla Once, le da se fant (Joseph Gordon-Levitt) in dekle (Eve Hewson) – ja, Flora, ločena od zavoženega basista (Jack Reynor), socialno ustavljena (prekarka, malo stanovanje ipd.), sprta s svojim uporniškim, »delinkventnim sinom (Oren Kinlan) – tokrat glasbeno družita in zapeljujeta prek Zooma. Flora se hoče z glasbo – s kantavtorskim prepevanjem in igranjem kitare – prebiti iz slepe ulice, Jeff, kalifornijski učitelj kitare (tako daleč, a tako blizu), pa postane njen spletni Pigmalion. Glasba zbližuje, osmišlja, senzibilizira, opolnomočuje – krepi tvojo neodvisnost in alternativnost, spreminja te v boljšo zgodbo. In družino lahko prelevi v bend. Film je eleganten in šarmanten, duhovit in nalezljiv, tako gladek in sladek, kot da se je sam posnel. Ob tem se seveda vprašate: zakaj Slovenci ne snemajo takšnih filmov? Mar ni Slovenija dežela izreka: kdor poje, zlo ne misli? (Apple TV)

Pero

Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«

Ne misli, da bo kdaj mimo

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik letošnje vesne za najboljši film, je eksperimentalni film, neskončni tracking shot, permanentni travelling kamere, ki jo Tomaž Grom – izredno fluidno in razigrano na monoton način ob rekvijemsko monotonem udarjanju enega in istega molovskega akorda (monotonija je tu sporočilo) – vozi po stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki. Nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena simfonija gibanja. Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (»Ko brez miru okrog divjam«) in končal z zadnjima dvema verzoma (»in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje«), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred.

Šepet metulja

Predstavljajte si, da greste na koncert pevskega zbora, v katerem vsi – razen solista – fušajo. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi – sistematično, kontinuirano, permanentno. Ušesa vas ves čas bolijo. To je neposlušljivo. Tako izgleda Šepet metulja, v kateri se dijaki neke celjske šole ne šolajo, ampak tekmujejo – kdor bo za neko podjetje razvil prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco, bo zmagal in dobil štipendijo.

Izganjalec hudiča: Vernik

Friedkinov Izganjalec hudiča je dobil kopico sequelov, prequelov in imitacij, ki so vse njegove posebnosti spremenili v takšne klišeje, da Vernik – nova iteracija Izganjalca hudiča, ki se ne začne v Iraku, ampak na Haitiju, kjer ameriški turist Victor (Leslie Odom Jr.) v potresu izgubi nosečo ženo ter dobi hčerko in Božji/Satanov srd – nima kam. Levitacije, kontorzija, telekineza, glosolalija, bruhanje, vreščanja, nizek glas, sakrilegij – nič novega ali originalnega, le repetiranje najbolj zlajnanih klišejev. Ergo: Izganjalcu hudiča se zgodi najhuje – imitira le svoje lastne imitatorje.

Dogman

Luc Besson se je vrnil. Nekaj let ga ni bilo. Imel je težave – različne ženske so ga obtoževale spolnega nadlegovanja, celo posilstev, toda sodišča so ga spoznala za nedolžnega. In Dogman – film o trpečem, po krivici mučenem moškem – je avtobiografski. Douglasa Munrowa (Caleb Landry Jones), fanta iz New Jerseyja, najprej muči in trpinči abuzivni, dementni, pošastni oče – zapre ga v kletko h gladiatorskim psom (namenjenim za ilegalne borbe), potem pa ga s puško tako pohabi, da postane invalid.

Moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije

Novi slovenski filmi izgledajo tako, kot bi jih napisal Chat-GPT: vsi moški namreč brezmejno trpijo. Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo. V Opazovanju huligani brutalno pretepejo fanta, ki se potem – ja, ves film – bori za življenje, v Šterkijadi oče brutalizira sina (»Igor, pejt na kolena, pa te ne bo pretepu«, kriči njegova mama), v Poslednjem heroju agonično, patetično trpi France, ker ne more preseči svojega očeta-partizana-heroja (Primož Pirnat, ki ga igra, bi lahko brez problema igral Cankarjevo mater), v filmu Zbudi me mladi kriminalec (Jure Henigman) tako krčevito trpi, da izgubi spomin, v Možu brez krivde lastnik gradbenega podjetja (Brane Završan), ki ga paralizira infarkt, le še groteskno hrope, ječi, hrza in trza, v Vzorniku začnejo Jana (France Mandić), novinca na neki novomeški šoli, vrstniki takoj maltretirati, v Šepetu metulja pa začne Jana (Ali Ogrizek), novinca na neki celjski srednji šoli, takoj maltretirati profesor.

Opazovanje Slovenije

Huligani ponoči sredi Ljubljane brutalno pretepejo Kristjana Gričarja, masaker, ta snuff, ki ga prenašajo prek Facebooka, pa v živo gleda 20 tisoč ljudi – in nihče ne pokliče policije. Kristjan – Jezus dobe socialnih omrežij – obleži v mučeniški komi. V Kliničnem centru se bori za življenje, toda Lara (Diana Kolenc), članica reševalske ekipe, ki ga je rešila, nenadoma od njega dobi smileyja.

Žaga X

Žaga X je nov reboot Žage, neuničljive franšize o neuničljivem na smrt bolnem Johnu Kramerju (Tobin Bell), ki zadnje – resda neskončne – trenutke življenja posveti pikantnim maščevalnim igram. V mitotvorni Žagi X, novo gradilko svetov, ki kronološko stoji nekje med prvo in drugo Žago (ne sprašujte), Kramer izve, da ima terminalnega raka in da ga lahko reši le neki norveški doktor, ki eksperimentira v Mehiki – bajno plačaš in morda čudežno preživiš. In res, Kramer bajno plača – kaj mu pa preostane? Vse svoje prihranke investira v svoje preživetje – v čudež. Živelo alternativno zdravstvo! Živel Hipokrat! A kot se hitro izkaže, je čudež le »čudež« – prevara. Naletel je na prevarante, ki so pogruntali »igro«, s katero obupanim pacientom tik pred smrtjo poberejo vse prihranke, kar je prava privatizacija zdravstva. Toda Kramer ne bi bil Jigsaw, kralj personalizirane torture, če udarca ne bi vrnil – njegove igre, srhljivi dialekti torture porna, so pikantnejše in šokantnejše od pohlepnega, pokvarjenega, mazaškega, izrojenega zdravstvenega sistema.

Odpuljeni denar

V McKayevi Veliki potezi ste videli, kako so veliki investitorji in borzni igralci pred letom 2008 stavili proti ameriškemu hipotekarnemu trgu (pri tem so obsceno obogateli, a zrušili globalni finančni trg), v Gillespiejevem Odpuljenem denarju, robustni farsi, pa lahko vidite, kako so mali, res drobni, amaterski investitorji in trgovalci – naivni, tesnobni, zadolženi, zapostavljeni, pozabljeni, anonimni »združeni proletarci«, ki jih vodi Keith Gill (Paul Dano), manični robinhoodski podtalni vplivnež z Reddita in YouTuba – med pandemijo na bajno in viralno zaslužili z množičnim in neomajnim kupovanjem delnic slovite, slabo stoječe, degradirane in podcenjene trgovske verige GameStop, s čimer so povsem pokvarili igro velikim ribam, etabliranim, prestižnim, goljatskim, pohlepnim investitorjem (Seth Rogen, Vincent D’Onofrio, Nick Offerman, Sebastian Stan, Rushi Kota), zlatim ajatolam hedge skladov in Wall Streeta, ki so počeli ravno nasprotno: stavili so, da bo GameStop propadel. Stavili – in igrali – so proti njemu.

Kreator

Kaj, če umetna inteligenca dobi kode za aktiviranje jedrskega orožja? V Kreatorju, ki je prežet z nostalgijo za prihodnostjo in ki ga je posnel Gareth Edwards, avtor franšiznih spektaklov (Godzilla, Rogue One: zgodba Vojne zvezd), se zgodi natanko to: umetna inteligenca dobi dostop do jedrskega orožja – in ga uporabi.

Nimata denarja, imata pa čas

Aki Kaurismäki, auteur auteurjev, je leta 2017 posnel Drugo stran upanja, svoj zadnji film. In to dobesedno – rekel je namreč, da je to njegov zadnji. Kdaj je že Steven Soderbergh rekel, da ne bo več posnel nobenega filma. Davno. In kdaj je že Anthony Hopkins rekel, da v filmih ne bo več igral. Davno, res davno. A oba se vračata. Tudi Kaurismäki se je vrnil, toda Jesensko listje, ki ga je verjetno naslovil japonski transcendentalist Yasujiro Ozu, avtor Pozne pomladi, Zgodnjega poletja in Jesenskega popoldneva (liričen, asketski, homogen, kontemplativen, melanholičen in velikodušen kot Kaurismäki), izgleda kot Kaurismäkijev »izgubljeni« film – kot film, ki ga je posnel že pred leti, a so ga našli šele zdaj. Bari so videti tako, kot da bi padli iz preteklosti, džuboks – ja, Wurlitzer – vrti stare štikle, mobilnih telefonov ni na spregled, karaoke nadomeščajo Tinder, vsi izgubljenci in outsiderji, ki naseljujejo ta demi-monde, so tako osamljeni in zapuščeni, kot da so tik pred odkritjem socialnih omrežij, ne obračajo se po vetru, vsi tako vneto in permanentno kadijo, kot da kajenje še ni prepovedano, a cigaretni dim, ki ovija, zavija in spodvija njihovo anonimno žalost, osamljenost in zapuščenost, je – tako kot Mornarjev džeket iz kačje kože v Lynchevih Divjih v srcu – simbol njihove individualnosti in vere v osebno svobodo.

Prvič po vsem

Filmi so vedno glorificirali ženske, obenem pa so jih brezsramno objektivirali, poniževali in klofutali – v filmih je bilo pretepanje žensk nekaj povsem »normalnega«. Protislovje? Vsekakor. In film Prvič po vsem ga poosebi: Hardin (Hero Fiennes Tiffin), protagonist te franšize (Prvič …), pisatelj, avtor avtofikcije, ki je postala bestseller, je v ustvarjalni krizi – naslednjega romana ne more in ne more napisati. Blokiran je. Pije. Rešila bi ga lahko le njegova nekdanja muza – Tessa (Josephine Langford), ki pa ga je pustila, jasno, zaradi toksičnosti, sebičnosti, arogance, narcizma. Ker ji je zagrenil in uničil življenje, ga noče več. Hardinu tako ne preostane drugega, kot da se odpravi v Lizbono, kjer živi Nathalie (Mimi Keene), njegova prejšnja muza – tudi njej je s svojo toksičnostjo zagrenil in uničil življenje. Ergo: v ženski vidi muzo in objekt.

Retribution

»Matt Turner, pod tvojim sedežem je bomba!« Matt Turner je berlinski bančnik, igra pa ga Liam Neeson, ki v temle rimejku španskega enopremisnega Maščevanja nima priložnosti, da bi demonstriral svoj »set veščin«, s katerim rožlja že vse tja od Ugrabljene – ves film namreč obtiči v avtu. Za volanom. Z otrokoma, ki ju je hotel odpeljati v šolo in ki zrušita vse rekorde zoprnosti (kot da bi hotela poudariti krizo sodobne patriarhalne družine). Nihče ne sme vstati. Nihče ne sme ven. Kdo je nastavil bombo, ne ve, kakor tudi ne ve, čigav je vsevidni in vsevedni glas, ki ga po telefonu izsiljuje in režira. Ja, ugrabljeni so. In ja, zgodi se jim Hitrost, toda na dolgočasen način. Vsi svoje vloge le recitirajo. Tudi strah le recitirajo.

P’estanian in trije smrčketirji

Tale španski animirani film, sicer predelava televizijske serije z začetka osemdesetih, je povsem zvest Dumasovi klasiki Trije mušketirji (kraljeve mušketirje igrajo psi, fatalno milady igra mačka ipd.), a je obenem tudi povsem brez duha. Animacija brez imaginacije. Vse je tako poceni, da skušajo kot produkcijsko vrednost tržiti tudi prdenje. (kino)

Jules

Dobro veste, katero vprašanje si zadnje čase spet vsi zastavljajo: ali obstajajo neznani leteči predmeti in zunajzemeljska bitja? Milton Robinson (Ben Kingsley), ostareli in osamljeni rezident neke pensilvanske vukojebine, ki gre po poti Očeta (via Anthony Hopkins), na to vprašanje odgovarja pritrdilno – in to odločno, entuziastično, evforično. To ve iz prve roke. Na njegovem vrtu je namreč pristal – okej, strmoglavil – neznani leteči predmet, leteči krožnik, vesoljsko plovilo, v katerem je prijazno, ljubko, nežno, nemo humanoidno zunajzemeljsko bitje, s katerim se sprijatelji, medtem ko – kot E.T. – čaka na vrnitev domov. Problem je le v tem, da Julesu nihče ne verjame. Ne bližnji (hči), ki so se oddaljili, ne mestne oblasti (policija), ki ga ignorirajo – tisti »vesoljček«, Jules, je metafora osamljenosti, ki deprimira, pustoši in alzheimerira starejše.

Plačanci 4

Film Plačanci 4 je popolna prevara, totalni nateg, žalitev. Za gledalca se sploh ne zmeni. Nikomur se namreč čisto nič ne ljubi – ne zgodbi, ne akciji, ne humorju, ne lokacijam, ne igralcem. Zgodba: bad guys z Bližnjega vzhoda se dokopljejo do detonatorjev jedrskega orožja, tako da začnejo pakirati III. svetovno vojno, good guys – plačanci, ki jih vodita Sylvester Stallone in Jason Statham – pa skušajo to preprečiti. Ja, kliše – ki pa se ne pretegne. Nima idej. Niti zares klišejski se mu ne ljubi biti. Lokacije: vse se odvrti v dotrajanih, izmučenih, odsluženih, dolgočasnih industrijskih kompleksih, ki so brez dodane vrednosti in ki za art direction še niso slišali (in ki so se zataknili v slepem črevu hrvaške denacionalizacije). Akcija: akcijski prizori so brez domišljije in brez elana, upehani, inertni, lenobni in premočrtni, kot da bi padli iz eksplozivnih, pirotehničnih akcijskih filmov, v kakršnih je nekoč, tam v osemdesetih letih, igral Chuck Norris – potrebujejo veliko hitre, divje montaže, filtrov in zatemnitev, da bi prikrili, da nimajo kaj pokazati. Razen monotonosti. Jasonu Stathamu, alias Leeju Christmasu, se ne ljubi niti skloniti. Hodi in strelja kar povprek, naveličano in neselektivno – vsi morajo umreti, vsi so krivi. In brezimni bad guys trumoma padajo. Niti pogleda ne, kam ustreli, pa jih pade deset – vanj jih hkrati strelja deset ali sto, a ga nihče ne zadene.

El Conde

General Augusto Pinochet (Jaime Vadell), čilski fašistični diktator, ki je leta 1973 z vojaško hunto strmoglavil vlado Salvadorja Allendeja in dal potem mučiti in pobiti na tisoče »komunistov«, je El Conde, grof, vampir, ki pri dvestopetdesetih – ob asistenci svojega zvestega beloruskega butlerja, ki je nekoč vodil Pinochetova taborišča smrti, žene, ki jih z ugrizom noče »podariti« nesmrtnosti, kopice otrok, ki prežijo na njegov zaklad (produkt brezmejne, patološke korupcije), in mlade nune (Paula Luchsinger) z eksorcističnim know-howom in blaznim zgodovinskim spominom – išče novo kri in nova srca, obenem pa se spominja, kako je svojo vojaško, morilsko, mračno kariero začel na dvoru francoskega kralja Ludvika XVI., v času francoske revolucije, jasno, na strani kontrarevolucije, kako je potem, kot bi rekel Coppolov Drakula, »preplul oceane časa« in pristal v latinski Ameriki, ki ji je, kot bi rekel Eduardo Galeano, odprl žile, in kako je en passant večkrat oportunistično in strahopetno insceniral svojo smrt, da bi se izognil roki pravice, itak prepričan, da je nedolžen in nad zgodovino.

Ženskam, prvim žrtvam kapitalizma, je preostala le solidarnost

V Franciji leta 1981 prevzame oblast François Mitterrand, toda njegov socializem – sicer inspirativen in optimističen – je prešibek za kapitalizem, ki ustvarja slabe službe, brezdomce, lirično nespečnost, mrak in množico osamljenih ljudi, ki telefonarijo v radijski nočni program. Konzumentka enega izmed teh programov je tudi Élisabeth (Charlotte Gainsbourg), sveže ločena in brezposelna mati dveh najstnikov, družbeno-kritične Judith (Megan Northam) in poetično zasanjanega Matthiasa (Quito Rayon-Richter), ki se v steklenem in hladnem stanovanju tako utaplja v negotovosti, tesnobi, zapuščenosti, bolščanju predse, flirtih z novo svobodo in nočnem spleenu, da pokliče gostiteljico tega radijskega programa, Vando Dorval (Emmanuelle Béart), ki ji po izpovedi – solidarno – ponudi službo studijske telefonske operaterke, sprejemalke nočnih klicev. Ta ponudbo sprejme, med klicatelji in klicateljicami pa ji v ušesa najbolj pade Talulah (Noée Abita), izgubljena, zasvojena, brezdomna, potepuška najstnica, ki ji – solidarno – ponudi streho, hrano in uteho. Potniki noči so film o potnicah noči – o ženskah, ki jim, kot bi rekel Hegel, nasproti stoji »noč sveta« in ki jih lahko reši le solidarnost.

Dancing Queen

Dvanajstletna Mina, zvedava in zatreskana, se prijavi na avdicijo za novo plesno hiphop skupino – in na njeno veliko presenečenje jo sprejmejo. Mi nismo tako zelo presenečeni, kakor tudi nismo presenečeni, da tako entuziastično, agilno in emocionalno zapleše s svojimi sanjami, saj smo videli vsa nadaljevanja mjuzikla Odpleši svoje sanje. (Kinodvor/Kinobalon)

Anchorage

Anchorage je road movie, v katerem Goli v sedlu srečajo Strah in grozo v Las Vegasu in Zaklad Sierra Madre. Gola v sedlu sta Jake (Scott Monahan) in John (Dakota Loesch), brata, totalni zgubi, ki ju je življenje – blaginja, šole, dobre karierne priložnosti ipd. – zaobšlo in ki skušata ukradena mamila, skrita v medvedkih v prtljažniku kadilaka, s Floride prepeljati na Aljasko, jih prodati in bajno zaslužiti. Na hitro hočeta obogateti in unovčiti svoje delnice v ameriškem snu. Denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba, pravita. »Zdaj sva midva na vrsti!« Toda ko pripeljeta v puščavo, Ground Zero ameriškega sna, mentalno skreneta – na trd, oster, surov, naturalističen, jezen, antibudžeten, izgorel način. (Amazon Prime)

Največje leglo serijskih pedofilov

V času, ko je med slovenske tabornike treščila spolna zloraba, bo tale doku deloval kot prava grozljivka, saj za največjega spolnega predatorja, za največjega spolnega nadlegovalca otrok, za največje leglo serijskih pedofilov razglasi Boy Scouts of America – organizacijo ameriških skavtov, ki je veljala za čisto kot ameriška pita in ameriška zastava. Za zlati standard. Če hočeš biti skavt, kaj šele starešina, moraš biti res čist, časten, moralno neoporečen, patriotski, toda skavtstvo, pravi novinar Patrick Boyle, raziskovalec in razkrinkovalec skavtskih zlorab, je vedno pritegovalo moške, ki so jih pritegovali dečki. Skavti so imeli problem. Kako so ga reševali? Logično – z zaroto molka.

Smrt deklice z vžigalicami

Roman Smrt deklice z vžigalicami, ki ga je leta 2002 objavil Zoran Ferić, je skušal biti hrvaški Twin Peaks, film, ki ga je Goran Kulenović, režiser serije Črno-beli svet, posnel po njem, pa skuša izgledati kot skandinoir (s pridihom Kroga, Izganjalca hudiča in celo Ducata umazancev). Rab, kjer se dogaja (leta 1992, ja, tik pred začetkom »domovinske vojne«), je videti kot mračno, morbidno, zapuščeno, ledeno mestece v kakem norveškem fjordu. Vsi se poznajo. Vsi drug o drugem vse vedo. Čisto vse. Drug drugega celo bolje poznajo kot sami sebe. Tudi drug drugega ščitijo, pa čeravno s tem ščitijo le sami sebe, saj si tako vedno znova zagotovijo roko, ki bo umila roko. Quid pro quo imajo v genih. In na ta otok, zatopljen v preteklost in prežet z miti, fantazmami in identitetno politiko, ki so tako zakoreninjene, da imajo moč ideologije, se po ločitvi vrne moški, ki ga je zapustil – Fero (Ozren Grabarić), patolog. In vrne se ravno v pravem trenutku – nekdo namreč umori migrantko, romunsko nebinarno prostitutko, »deklico z vžigalicami«, umori pa jo tako groteskno in grizlijevsko, da se zdi, da jo je pokončala pošast. Fero in robustni inšpektor Mungos (Goran Navojec), mladostna prijatelja, skušata ugotoviti, kdo je ta pošast, osumljeni pa so praktično vsi moški, od pisatelja (Voja Brajović) do žalujočega Globusa (Slavko Sobin), saj so bili, kot kažejo medicinske kartoteke (ne sprašujte), tako rekoč vsi žrtvini klienti.

Smrt v Benetkah

Ko bi se slovenski naslov filma A Haunting in Venice, posnetega po romanu Agathe Christie (nadaljevanje franšize, ki sta jo spočela Umor na Orient ekspresu in Smrt na Nilu), glasil vsaj Strah v Benetkah ali Strahovi v Benetkah ali Strašenje v Benetkah ali Groza v Benetkah ali Duhovi v Benetkah ali Skrivnosti Benetk – magari Umor v Benetkah ali Smrt v palači ali Smrt v beneški palači, navsezadnje, »smrt«, ki jo leta 1947 preiskuje elegantni, afektirani, brkati, simpatično mizantropski, vsevedni in vsevidni Hercule Poirot (Kenneth Branagh), belgijski Sherlock Holmes (s sabo ima tudi Watsona, alias Portfoglia, telesnega stražarja, ki ga varuje pred feni in fenicami in ki ga igra Riccardo Scamarcio), po novem rezident Benetk, se je zgodila prav tam, v beneški palači. Samo Smrt v Benetkah ne – nikar! In nikdar!

V vojnah so jih uporabljali za topovsko hrano

Tiste, ki ste se spraševali, kdo za vraga je na roko in z dinamitom – napol samomorilsko – razbijal skale v francoskih in švicarskih Alpah, kjer so zrasli vsi tisti neverjetni gorski tuneli in vrtoglave železnice, bodo odgovor dobili v francoskem animiranem filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan, v katerem Alain Ughetto avtobiografsko – da ne rečem avtofikcijsko (in metafikcijsko, če hočete) – pokaže, da so to počeli migranti. 

Red, White & Royal Blue

Red, White & Royal Blue je romantična komedija z ubijalsko premiso: Henry Fox Mountchristen-Windsor (Nicholas Galitzine), britanski princ, in Alex Claremont-Diaz (Taylor Zakhar Perez), sin prve ameriške predsednice (Uma Thurman), sta geja – in ne le geja, ampak se tudi zaljubita. Jasno, skrivaj. Najprej si gresta sicer na živce, toda le zato, ker se tako blazno privlačita. Vse delata, da bi to skrila, obenem pa se morata – v imenu dobrososedskih transatlantskih odnosov – delati, da se odlično razumeta, da sta celo prijatelja, kar pomeni, da se lahko na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami – objemata in stiskata, pa nihče nima pojma, kaj se dogaja.

The Cursed

The Cursed, alias Eight for Silver, je briljanten marksistični šoker, v katerem francoski podeželski aristokraciji na začetku 19. stoletja njen razredni fašizem eksplodira v obraz. Ko veleposestniki, ki jih vodi Seamus Laurent (Alistair Petrie), grizlijevsko zmasakrirajo Rome in si prisvojijo njihovo ozemlje, s čimer jasno pokažejo, kako nastane bogastvo (prvobitna akumulacija je genocid!), romsko »volkodlaško« prekletstvo (srebrna proteza!), kombinacija razrednega maščevanja in razredne krivde (breme belega človeka!), udari otroke te aristokracije (kri na vas in vaše otroke!). Patolog John McBride (Boyd Holbrook), ki je ravno tam, skuša odkriti, kaj se dogaja (»Naša trupla govorijo tudi po naši smrti«), kar pa je tako, kot bi rekli, da skuša ugotoviti, kako nastane ekonomska neenakost.

Nuna 2 

V Nuni 2, ki se dogaja štiri leta po Nuni, globalnem megahitu, začne nekdo po Evropi pobijati duhovnike (prvi zgori na križu v francoskem Tarasconu) in nune (prva se »ustreli« v madžarskem Szelestu), vloga neogotskega Sherlocka Holmesa pa – logično – pripade sestri Ireni (Taissa Farmiga), zgledni, pobožni, čudodelni nuni, kraljici wiki-demonologije, superjunakinji katoliške cerkve in dvomilijardnega »razširjenega kinematičnega vesolja Priklicanega zla«, ki na eksorcistično »misijo nemogoče« v francoski internat vzame tudi Watsona, sestro Debro (Storm Reid), tako da je le vprašanje časa, kdaj bo njun agregat vere in skepse – anticipacija paranormalne sprege Eda in Lorraine – postal mjolnir, s katerim bosta udarila po Valak(u), demonski, fluidni Nuni (Bonnie Aarons), brezobzirni serijski morilki, ki v tem, kar počne (v zlu, grehu, terorju, peklu), brezmejno uživa, a skrivaj, z občutkom krivde, saj se ves čas plazi v temi in sencah (oh, in moških telesih, če hočete), kot bi hotela poudariti svoj guilty pleasure (kaj, če je vino res kri?), kar jo prelevi v res groteskno karikaturo idealne katoliške vernice. (kino)