• Marcel Štefančič jr.

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

    Propad ameriškega imperija

    Pierre-Paul (Alexandre Landry), nervozni, zagrenjeni, patetični, zadolženi kanadski luzer, “Jezus iz Montreala”, svoji punci (Florence Longpré), s katero se bo itak kmalu razšel, razlaga, da je preveč inteligenten za to družbo, ki ga ne razume in dohaja. “Ne spoštujem družbe!” Vse mu gre na živce – grebenje, pehanje za denarjem, elite, kapitalizem. Trumpa ima za “kretena”, ki ga “častijo imbecili”. Po malem izgleda kot mizantrop, po malem kot nihilist, po malem kot don Kihot, po malem kot Karl Marx. Zelo rad citira Wittgensteina, še raje pa Marka Avrelija. Doktoriral je iz filozofije, a preživlja se kot kurir. To je vse. Potem pa usoda poskrbi, da lahko pokaže svojo inteligenco: s kurirskim kombijem namreč ustavi ravno pred stavbo, v kateri se trije roparji, ki skušajo odnesti skriti plen neke gangsterske bande, pobijejo med sabo, veliki vreči z denarjem, ki obležita na ulici, pa sam v zadnjem trenutku, tik pred prihodom policije, vrže v kombi. Kar seveda pomeni, da Pierre-Paul – levičar, marksist, anarhist, socialist, socialni bojevnik, sveti norec – nenadoma silno obogati. In koga ali kaj nujno potrebuješ, ko obogatiš? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Človek s senco

    Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Annabelle 3

    Kdor je videl paranormalni šoker Annabelle, ve, da istoimenska lutka izgleda kot nesojena, paralizirana nevesta legendarnega Chuckyja, pošastnega zvezdnika Otroške igre, ki je nedavno doživela soliden reboot, zato nas – v dobi “Kinematičnih vesolj”, recimo Marvelovega – ne bi smelo presenetiti, če bi se Annabelle 3 prepletla z Otroško igro, kajti to, da se – tako kot Annabelle 2, Nuna in Prekletstvo La Llorone – prepleta z “Vesoljem Priklicanega zla” (Conjuring Universe), tokrat ni ravno navdihujoče. Zakonca Warren (Patrick Wilson & Vera Farmiga), demonologa št. 1 (Ghostbusters!), zelo hitro službeno odpotujeta iz filma, tako da v mračni hiši – oh, in pred še mračnejšo sobo, polno čudnih, mističnih, nevarnih, demoničnih predmetov, “obsedenih” in “prekletih” artefaktov (z Annabelle vred), ki sta jih zbrala in v katero je vstop strogo prepovedan (pravilo št. 1) – obtiči njuna desetletna hči Judy (Mckenna Grace), toda ne sama. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    3 dnevi z Romy Schneider

    Ko sem Boštjana Hladnika, avtorja Plesa v dežju in Maškarade, pred leti vprašal, kaj se je naučil od Roberta Siodmaka, kralja filmov noir, ki mu je leta 1959 asistiral pri Katji, kičasti kostumski romanci, v kateri je Katjo, ljubico ruskega carja Aleksandra II., igrala Romy Schneider, mi je odvrnil: “Naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu – ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita.” Potem je prešel na Romy Schneider: “V nekem prizoru sedi v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si čisto neumen – če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Anna

    Sasha Luss, ruska supermanekenka, igra Anno, supermanekenko, ki izgleda kot Kate Moss, toda ko nabiti, mišičasti, atletski moški pridejo v stik z njo, kar odletijo – Anna jih baletno meče, zvija, lomi. In strelja – v glavo. S kroglami ali krožniki. V slogu profijev, poklicnih morilk, kajti Anna – dvojna agentka, razpeta med KGB (Helen Mirren) in Cio (Cillian Murphy), med Moskvo in Pariz, med pretenciozne flešbeke in baročne preobrate, med šahovske partije in odsekane glave, med razdišane replike (“Who’s a good bitch dog?”) in štikel Need You Tonight (koliko moških lahko pobiješ med tem štiklom, ne da bi izgubil videospotski ritem?) – je natanko to: repetitivni morilski stroj hladne vojne. Restavracija, ki jo opustoši, izgleda kot ground zero gibanja #MeToo. V resnici hoče le svobodo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Svet igrač 4: Smet si in v smeti se povrneš!

    Ker živimo v dobi nadaljevanj in ker novo nadaljevanje – sequel, okej, ponovno izvolitev – napoveduje tudi Donald Trump (in ker živimo v svetu, v katerem te ljubijo le, če si igrača), nas ne bi smelo presenetiti, da je Disney/Pixar lansiral novo – tretje – nadaljevanje Sveta igrač, masivnega hita iz leta 1995, ki je bil brez glasbenih točk. Disney – lastnik Pixarja – zdaj pravi, da je to absolutno in definitivno zadnje nadaljevanje. Konec! Nič več Sveta igrač! Aja? Mar ni Disney že po drugem nadaljevanju – po Svetu igrač 3 – oznanil, da je to zadnje nadaljevanje te priljubljene, že kar kultne franšize? Vsekakor, toda Svet igrač 3 je potem pridelal milijardo dolarjev – in nadaljevanje je bilo neizbežno. Šefe Disneyja bi odpustili, če ne bi posneli nadaljevanja – obtožili bi jih nevestnega dela in namernega povzročanja premoženjske škode. Rekli boste: spet je zmagal kapital! Toda ko boste videli Svet igrač 4, boste vzkliknili: še dobro, da so ga posneli! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Delo brez avtorja

    V Delu brez avtorja je veliko naključij, naključja pa so snov, iz katere so melodrame – in Delo brez avtorja, triurni cineroman o primalni sceni 20. stoletja, je vrhunska melodrama, nominirana za tujejezičnega Oskarja in prežeta z naključji, kakršna so nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, prežemala holivudske melodrame, ki so jim očitali pretiravanje in absurdnost. Šestletni Kurt Barnert (Cai Cohrs), ki ga teta Elisabeth (Saskia Rosendahl), eterična, frajgajstovska, neinhibirana umetniška duša, leta 1937 v Dresdnu pelje na razvpito nacistično potujočo razstavo “degenerirane umetnosti” (Entartete Kunst), kjer so v poduk Volku razstavljeni – in križani – Pablo Picasso, Piet Mondrian, Vasilij Kandinski, Paul Klee, George Grosz, Otto Dix, Henri Matisse in podobni “degeneriranci” (nacisti so jih razglašali za “norce”, “bolnike”, “žalitev za nemška čustva” ipd.), se po II. svetovni vojni, ko ga igra Tom Schilling, prelevi v slikarja ter se zlahka, freudovsko in ne brez ironije zaljubi v Elisabeth (Paula Beer), svoji teti podobno hčerko esesovskega ginekologa, mengelejevskega Carla Seebanda (Sebastian Koch), Herr Professorja, vojnega zločinca, ki je njegovo teto Elisabeth – zaradi živčnega zloma, shizofrenije, “degeneriranosti”, “kužnosti”, “ničvrednosti” – poslal v plinsko celico, po vojni pa se je – v komunistični Vzhodni Nemčiji – prelevil v krutega, fanatičnega, brezobzirnega komunista, ki svoji hčerki, ko zanosi (z “inferiornim” Kurtom, nesojenim Jacksonom Pollockom), kar sam izvede abortus. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Možje v črnem: Globalna grožnja

    Ko gledate Globalno grožnjo, novi reboot franšize Možje v črnem, ki je vzletela leta 1997, vzdihnete le: Oh, ja, Jamesa Bonda ni že nekaj let, pa so vskočili Možje v črnem! Saj veste – da ne bo vseh bondovskih dividend pobral Kingsman. Ali pa Jason Bourne. Tu, v Globalni grožnji, se dogajanje preseli v Evropo, baza je London, kjer domuje tajni štab MiB in veliki šef (Liam Neeson), alias High T, vrstijo se pregoni, obračuni (na Eifflovem stolpu), avtomobili in gadgeti (“Series-7 De-atomizers”), kot bi jih izdelal Bondov Q, fatalne ženske, hazard, hedonizem, laserji, sci-fi prebliski, ekscentrični diaboliki (dvojčka), trgovci z orožjem, “sarkastične” enovrstične replike, nove “internacionalne” (Pariz, otok Ischia) in “eksotične” lokacije (Marakeš). Tako kot je slovita TV-serija CSI (Crime Scene Investigation), bazirana v Las Vegasu, dobila podružnico CSI: Miami (in potem CSI: New York), je serija Možje v črnem dobila evropsko, londonsko podružnico. Ne da je to edina transformacija: v črnem paru – v črni obliki s črnimi sončnimi očali – namreč nista več dva moška (Will Smith in Tommy Lee Jones), temveč moški in ženska, agent H, ki ga igra Chris Hemsworth, in agentka M, novinka med “črnimi”, ki jo igra Tessa Thompson. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Stiks

    Rieke (Susanne Wolff), mlada nemška zdravnica, osamljena ljubiteljica “divje, nedotaknjene narave”, tipična zgarana, zlorabljena, goreča žrtev kapitalističnega darwinizma, skuša ubežati stresnemu življenju, zato z Gibraltarja – solo! neodvisno! opolnomočeno! – odjadra proti Ascensionu, ekstremno odročnemu otoku v južnem Atlantiku (ki ga je “oblikoval” Charles Darwin), toda med potjo – po vseh viharjih, dramah, boju za življenje ipd. – naleti na popolni vihar, na razdejano barko, polno shiranih, dehidriranih, umirajočih afriških beguncev, ki nemost in minimalizem tele stresne pomorske “avanture” prelevijo v krik na pomoč, brutalno zmes urgence, sočutja, groze, nemoči, obupa in spoznanja, da je zahodni, bogati, požrešni svet s svojimi zidovi, predsodki, fobijami, občutkom rasne vzvišenosti, logiko “preživetja najmočnejšega” in kozmično apatijo ustvaril razmere, v katerih nedolžnih – umirajočih, pred našimi očmi utapljajočih se beguncev! – preprosto ni več mogoče rešiti in v katerih so tisti, ki skušajo hipokratsko pomagati, soočeni s tako strašnimi dilemami kot Sophie v Styronovi Sophiejini odločitvi. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Najlepša dežela na svetu

    Želimir Žilnik, avtor Zgodnjih del (1969), enega izmed najboljših jugoslovanskih in evropskih filmov (natanko pred 50 leti mu je prinesel berlinskega Zlatega medveda), se je v zadnjih letih prelevil v analitika dobe beguncev in migracij (Destinacija_Serbistan). V Najlepši deželi na svetu pokaže, kako se mladi migranti, med katerimi je tudi entuziastični Bagher Ahmadi, na Dunaju integrirajo ter mojstrijo v novem jeziku, novem poklicu, novem multikulti okolju, novih odnosih in novi svobodi, obenem pa tuhtajo, kako bi uprizorili svoje leto ’68, kako bi se torej uprli represivni tradiciji, ki pride za njimi v obliki Haidarja, Bagherjevega patriarhalnega, koranskega deda – ilegalno, prek slovenske meje. Več