Pošast

Ljudje so postali neberljivi. Zakaj? Ker branje vedno vključuje toliko predsodkov in skorumpiranih prizm, da resnica vedno ostane tam zunaj, dosje X. Ko na začetku zgori stavba, v kateri je tudi nočni klub, »bar s hostesami«, tempelj heteroseskualne dominacije in represivne patriarhalne binarnosti, se vsi sprašujejo, kaj se je zgodilo, toda Saori (Sakura Ando), samohranilka, ima hujši problem, saj se ji zdi, da se njen sin Minato (Soya Kurokawa), »zlat otrok«, čudno obnaša in da je verjetno žrtev »zbadanja«, šikaniranja, ustrahovanja, bullyjinga, le da avtor tega šolskega nasilja ni kak njegov vrstnik, temveč gospod Hori (Eita Nagayama), njegov učitelj. Saori trdi, da ga je Hori pretepel, učiteljski zbor – obraz kamnito hladne vljudnosti, »vajen staršev«, obseden z »ugledom šole« – pa trdi, da gre za nesporazum in da je prišlo le do »stika« med Horijevo roko in Minatovim nosom. Saori ravnateljici in ostalim učiteljem očita, da so nečloveški, ker Horija nočejo kaznovati, črtati in odpustiti, toda potem ji Hori razkrije: »Vaš sin je nasilnež. Minato nadleguje Jorija.« Saori se zgrozi, ne verjame, Horiju zabrusi, da ima »prašičje možgane«.

Neskončni spomin

Max Ophüls je posnel številne klasike, tudi Užitek, Vrtiljak ljubezni in Ljubimkanje, v katerih je ljubezen le vrtiljak smrti, le izraz vrtoglave obsedenosti s časom – čas tu ni rešitev, temveč past. Ljudje tu, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič, Ophülsov fen (njegovo Cvetje v jeseni je reimaginacija Užitka, Vrtiljaka ljubezni in Ljubimkanja), sredi največje sreče in sredi popolnega blagostanja nenadoma pomislijo na smrt.

Jama / Tako dober triler, da si želite, da bi se bolje začel

Če ste videli De Palmovo Usodno žensko (2002), potem veste, da se začne z veliko tatvino (na festivalu v Cannesu), prepleteno s počasnim zapeljevanjem, ekstremno visokimi petkami, seksom in Ravelovim Bolerom. Jama se začne z revizijo te megasekvence: Mia (Lea Cok) in Kevin (Marko Plantan), mala kriminalca, slovenska Bonnie in Clyde, skušata pokrasti Emo (Darja Krhin), privilegiranko na ekstremno visokih petkah (»Življenje je kazino, dovolj je, da enkrat zmagaš, in če izgubiš, naslednji dan dobiš nov žeton,« ji med podmiznim pettingom prede Kevin, slovenski Hamlet, kar Mio prelevi v slovensko Ofelijo), toda Dejan Babosek, avtor Preboja in Izhoda (tovarna videospotov), nima toliko potrpežljivosti – ne toliko časa in denarja – kot De Palma, zato jo hitro ucvre v gozd, na eminentno slovensko lokacijo, kjer lahko skrije svoj nizek budžet, kjer lahko prevzame kontrolo in kjer je lahko žanrsko učinkovit in bojevit. Mia namreč Emo pobije z baterijo. In ker sta ljubimca prepričana, da je mrtva, jo vržeta v prtljažnik ter jo odpeljeta v gozd, kjer se je skušata znebiti, toda – medtem ko si verbalno merita, kdo ima »daljšega« (Mia!) – jima Ema, ki na lepem oživi, zbeži. Bosa. V minici. Pred njo pa blato, močvirje, bodice.

Milko Bambič: V stanju rojevanja

Milko Bambič (1905–1991), slovenski slikar, izumitelj, ilustrator, karikaturist, stripar, likovni kritik, grafični oblikovalec in mladinski pisatelj, produkt in zaščitni znak Trsta, je pred II. svetovno vojno snoval filmsko družbo Jugoslavija film, ki naj bi postala balkanski Hollywood, napisal pa je tudi scenarij za »madžarsko-srbski film z romantično edipovsko vsebino«, toda vse je padlo v vodo, ko je Hitler napadel Poljsko. Tako se je končala njegova »pot k filmski slavi«, kot je rekel.

The End We Start From

Brezimna ženska (Jodie Comer) se iz Londona, ki so ga poplavile kataklizmične vode, z dojenčkom junaško in agonično prebija čez distopični, anarhični, kaotični drn in strn, izkuša »golo« življenje in darwinistično preživetje močnejšega, testira materinstvo v času zloma civilizacije, obsednega stanja, anonimnosti (ime – Zeb – ima le dojenček) in totalne prekarnosti (vsako pribežališče, vsako zatočišče je res le začasno, tako kot sta le začasna tudi Mark Strong in Benedict Cumberbatch), toda film The End We Start From, posnet po romanu Megan Hunter in samozadovoljen z radikalnostjo materinstva, se ustavi pred radikalnostjo Ceste in Otrok človeštva, tako da happy end predstavlja vrnitev v kapitalizem – v status quo ante. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)

Madame Web

Tudi če superjunaških filmov ne gledate in jih ne prenašate, ne morete reči, da vam je zanje vseeno, saj kradejo prostor in denar drugim filmom, ki bi jih raje gledali in lažje prenašali. Zato bi se morali superjunaškega filma Madame Web razveseliti, pa ne zato, ker bi ga morali videti, ampak zato, ker predstavlja nov dokaz, da se superjunaška filmarija počasi kruši, lomi in trga. Madame Web je zgodba o izvoru treh superjunakinj, zaenkrat še nič hudega slutečih, begavih, klišejskih najstnic (Sydney Sweeney, Isabela Merced, Celeste O’Connor), ki jih skuša Cassie (Dakota Johnson), šoferka reševalnega vozila, hči pokojne raziskovalke čudežnih amazonskih pajkov in rezidentka istega newyorškega becirka, v katerem naj bi stanoval tudi Peter Parker, alias Spider-Man (zdaj tu najdete le njegovega strica Bena Parkerja, Cassiejinega prijatelja, ki ga igra Adam Scott), rešiti pred zlonosnim, spidermanskim bogatašem Ezekielom Simsom (Tahar Rahim), ki vidi v prihodnost. In ker vidi v prihodnost, vidi, da ga bodo te tri punce nekoč – ko bodo starejše (Spider-Women?) – eliminirale. Zato ne bo čakal, da razvijejo svoje talente. Toda na njegovo žalost v prihodnost vidi tudi Cassie – alias Cassandra.

Self Reliance

Self Reliance, revizija Fincherjeve Igre, je parodija absurdnega življenja v neoliberalni resničnosti. Tom (Jake Johnson) je luzer, ki se mu ponavlja isti dan – življenje se mu ne premakne. Ko ga obišče Andy Samberg in ga povabi v resničnostni show, ki poteka na »mračnem internetu«, takoj objame mrak – se mu bo vsaj kaj zgodilo, tem bolj, ker ga čaka milijon dolarjev, če preživi vse tiste lovce in lovke, ki mu bodo trideset dni stregli po življenju. Tom se boji le, da bi pri njegovi likvidaciji nasankali tudi njegovi najbližji in najdražji, a ga organizatorji tega šova pomirijo – ubiti te bodo skušali le tedaj, ko boš sam! Takšno je pravilo.

Bob Marley je bil slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj

Filmske biografije glasbenikov so kot slovenske športnice – nadpolitične. In kakopak nadstrankarske. Hočem reči: filmske biografije glasbenikov, ki jih je čedalje več (in ki so čedalje bolj wikipedijske), vedno malce porežejo – glasbenikom odbijejo robove. Bradley Cooper je v Maestru porezal slovitega dirigenta in skladatelja Leonarda Bernsteina – o tem, da je podpiral levičarske projekte, da je agitiral proti vietnamski vojni, da je zbiral denar za obrambo črnih panterjev, da je pozival k jedrski razorožitvi in da je njegov FBI-jev dosje štel več kot 800 strani, ni bilo ne duha ne sluha. Politika bi publiko le zmedla in odbila. Bob Marley se začne leta 1976 s spodletelim atentatom na Boba Marleyja (Kingsley Ben-Adir), jamajško legendo reggaeja. Nič političnega ali ideološkega ni bilo v tem atentatu, nas prepričuje film – le »ulica«, stranski produkt postkolonialnega kaosa (Britanci so Jamajko »zapustili« leta 1962), je bušnila v Marleyjev dom. Toda v tem atentatu je bilo nekaj političnega. Mar ni bil Marley slavnejši in vplivnejši od vseh jamajških politikov skupaj? In mar se ta atentat ni zgodil tik pred Marleyjevim velikim mirovniškim koncertom Smile Jamaica, za katerega je bilo jasno, da bo Marleyjeva tiha predvolilna podpora demokratično socialistični Ljudski nacionalni stranki?

Šola čarobnih živali 2

»Čudenje je začetek modrosti, so nesmrtne besede modreca Sokrata,« dahne učiteljica (Nadja Uhl), ki takoj zatem doda nesmrtne besede nekega drugega modreca: »Svet je oder.« Toda ona sama je le citat Harryja Potterja. Specifično: učiteljica je le nemška verzija Rubeusa Hagrida. Ida (Emilia Maier), njena učenka, protagonistka te nemške verzije Harryja Potterja, je le dekliška verzija Harryja Potterja, tako kot je šola Winterstein le nemška verzija Bradavičarke, katere ravnatelj – nemški Albus Dumbledore – hoče, da učenci odigrajo njegovo igro. »Otroci ne smejo razmišljati, ampak morajo ubogati,« pravi, kar pomeni, da je po malem naci, hočem reči – Voldemort. Tako da Dumbledore postane lovilec čarobnih živali Mortimer Morrison (Milan Peschel).

Mi smo svet!

The Greatest Night in Pop je doku o »magični« noči (28. januar 1985), ko so se v losangeleškem studiu A&M pod taktirko velikega Quincyja Jonesa srečali Lionel Richie, Stevie Wonder, Paul Simon, Kenny Rogers, Tina Turner, Billy Joel, Michael Jackson, Diana Ross, Dionne Warwick, Willie Nelson, Al Jarreau, Bruce Springsteen, Kenny Loggins, Steve Perry, Daryl Hall, Huey Lewis, Cyndi Lauper, Kim Carnes, Bob Dylan, Ray Charles in drugi popzvedniki in – ja, v eni noči – posneli »himno« We Are the World, s katero so – vsaj v svojih očeh – premagali afriško lakoto. Ker so potrebovali čim več popzvezdnikov, so sklenili, da bodo dobrodelno pesem – odgovor na britansko vižo Do They Know It’s Christmas? – posneli v noči, ko so v Los Angelesu podelili American Music Awards, potemtakem v noči, ko je bila tam največja koncentracija popzvezdnikov.

Priscilla

Priscilla – film o zvezi med Elvisom Presleyjem in Priscillo Beaulieu (ki ga je izvršno producirala sama Priscilla Presley in ki je posnet po njenih memoarih Elvis and Me) – je kot Titanik: vnaprej vemo, kako se bo vse skupaj končalo. S potopom. Ona se bo rešila na splav, on pa bo zmrznil. Jasno, vsi tudi vemo, kako se je njuna zveza začela, ali natančneje – kdaj se je začela. Ko jih je Priscilla štela šele štirinajst. Elvis (Jacob Elordi), na služenju vojaškega roka, baziran v hladnovojnem zahodnonemškem Friedbergu, tako pogreša Ameriko in domače, da v svoji vili – bazirani v precej elitnejšem Bad Nauheimu – prireja zabave, na katere vabi rojake (kar ga spominja na »dom«). Priscilla (petindvajsetletna Cailee Spaeny), Avalonova Venus, je hči strogega, zadrgnjenega, zaščitniškega vojaškega oficirja, ki pa jo kljub vsemu pusti na Elvisove zabave. Ne da se tam zgodi kaj strašnega (ni seksa ali kakih zlorab), toda ves čas se zdi, da bi se lahko zgodilo kaj strašnega, ali bolje rečeno – ves čas se zdi, kot da se dogaja nekaj strašnega.

Coming out stoletja

Hočete videti coming out stoletja? Poglejte si Haighovo nostalgično fantazijo Vsi mi tujci, v kateri se Adam (Andrew Scott), depresivni, osamljeni londonski scenarist, ki živi v hladnem, rahlo distopičnem, ballardskem nebotičniku in ki je starša izgubil pri dvanajstih (umrla sta v božični prometni nesreči), vrne v Sanderstead, okoliš, v katerem je v osemdesetih letih – v času aidsa, homofobije, histerije, paranoje – outsidersko, odtujeno, nepriznano in samozatajeno odraščal in zorel, a potem v paranormalnem, halucinantnem duhu Cone somraka – ali Črnega ogledala – ugotovi, da sta njegova starša (Jamie Bell & Claire Foy) še vedno živa in da se nista prav nič postarala. Stara sta toliko kot leta 1987, ko sta umrla v prometni nesreči. Ja, Adam odpotuje skozi čas, ne da bi to vedel, toda njegovega potovanja skozi čas ne prižge tehnologija (kot v sci-fijih), temveč želja. Tako kot v francoski Mali mami, v kateri osemletna Nelly odpotuje v čas, ko je bila tudi njena mama stara osem let, tako da se zdaj lahko skupaj igrata in preživljata srečne, utopične trenutke. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita. Ujameta se. Končno se lahko spoznata. Bolje kot kadarkoli. Tudi Adam se lahko končno ujame in spozna s staršema, ki sta celo mlajša od njega. Lahko se druži z njima.

Lassie: Nova pustolovščina

Le mimogrede: tudi Lassie gre s časom, saj gibanje #MeToo preseli med naravne lepote Južne Tirolske, kjer zlomi duo, ki ugrablja psice (in pse). Če bi lahko govorila, bi vzkliknila: dovolj je! Tudi podnebne spremembe bi komentirala. Upam le, da jo igra psica – Lassie so namreč v vseh holivudskih verzijah vedno igrali psi. (kino)

Argylle

Argylle, posnet po romanu »Elly Conway« (ne, ni Taylor Swift), izgleda kot karikatura Lacanovega dictuma, da ima resnica strukturo fikcije. Elly Conway (Bryce Dallas Howard), avtorica bestsellerjev o sladkobnem kvazibondovskem tajnem agentu Argyllu (Henry Cavill), nenadoma v grozi ugotovi, da je vlak, s katerim se pelje k materi, poln plačancev, ki jo hočejo likvidirati (vsaj v prvem razredu), ker je njihov delodajalec (Bryan Cranston), direktor tajne organizacije Division, prepričan, da njeni romani kopirajo in celo napovedujejo resnične tajne operacije in da bi lahko nedokončano poglavje njenega novega romana razkrilo in detoniralo veliko skrivnost, toda v zadnjem trenutku je ne reši Argylle, temveč Aidan (Sam Rockwell), resnični tajni agent. Njenih fikcij se drži nekaj resničnega – resnice se drži nekaj fiktivnega.

Bartonova akademija

Bartonova akademija, ki se dogaja decembra 1970, gre po poti Društva mrtvih pesnikov, ki se dogaja dobrih deset let prej, toda Paul Hunham (Paul Giamatti), profesor na Bartonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli, je popolno nasprotje Johna Keatinga (Robin Williams), profesorja na Weltonovi akademiji, prestižni novoangleški deški šoli. Hunham je strog, tog, zagaman, avtoritativen. Brezkompromisen. Nefleksibilen. Brez empatije. Agresiven. Zoprn. Vzvišen. Nepriljubljen. Poln samega sebe, svojega notranjega mraka in svoje zatrte genialnosti – o antiki, ki jo poučuje, ve več kot vsi antični avtorji skupaj.

Poziv slovenskemu filmu, naj se že zaboga premakne

Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik vesne za najboljši film na lanskem Festivalu slovenskega filma, je film očeta, ki ne more preboleti sinove smrti – film o svetu, v katerem nič ne traja. Obenem pa je puzzle – film s tvistom, ki pa ga nihče ne pojasni: če ne veste, zakaj se dogaja to, kar se dogaja (če torej ne veste, da je skriti gibalec tega gibanja »nerazumljiva« smrt), ga ne boste povsem razumeli, a film vam te skrivnosti – da ga žene, oživlja in osmišlja smrt – ne bo razkril. Tudi na koncu ne. Kriptičen film. Nič bolj kot Mulholland Drive ali Lani v Marienbadu. In nič manj kot Week-End ali I’m Thinking of Ending Things. Lahko bi bil naslovljen tudi Stalker, Avantura, Dolgega dne potovanje v noč ali A Ghost Story. A brez panike – v film boste zlahka padli. Ker se giblje – v ritmu Koyaanisqatsija. In ker vas bo odnesel s sabo. Na nerazumljiv način.

May December

Film May December, posnet po resnični zgodbi o ameriški učiteljici Mary Kay Letourneau, ki je zapeljala svojega dvanajstletnega učenca in z njim celo zanosila (ter zaradi vsega tega trpela in sedela), je bil zelo čislan, a letošnje oskarjevske nominacije so ga zaobšle (dobil je le nominacijo za prirejeni scenarij), toda ne nepresenetljivo – filme Todda Haynesa, sicer renomiranega auteurja, vedno preskočijo. Za oskarja je bil nominiran le film Daleč od nebes, ne pa tudi on, režiser – kot režiser ni bil nominiran še nikoli. Niti za Carol niti za film Bob Dylan: 7 obrazov, kaj šele za Temačno vodo ali Safe, v katerem je – kot ženska, ki je alergična na 20. stoletje – briljirala Julianne Moore, ki tokrat igra Gracie Atherton-Yoo, ki je pred triindvajsetimi leti zapeljala in pofukala Joeja, trinajstletnega ameriško-korejskega pomočnika v trgovini za male živali (v kateri je delal po pouku in za vikende), zanosila, se ločila od moža in postala ne le tabloidna senzacija, temveč ameriška škandaloznica in spolna prestopnica št. 1.

Čudovita poroka

Travisa (Dylan Sprouse) in Abby (Virginia Gardner), kombinacijo mešanih borilnih veščin in pokra, je Čudovita polomija – po stavi – pripeljala v celibatni konkubinat, Čudovita poroka pa ju – po divji noči – pripelje v lasvegaški zakon (in kmalu zatem v mehiški standoff), toda med njima je še manj kemije kot med romantiko in komedijo, tako da lahko le obžalujete, da to, kar se je zgodilo v Vegasu, ni tudi ostalo v Vegasu. (kino)

Lift

F. Gary Gray je pred leti posnel rimejk kultne akcijske komedije The Italian Job, Lift – v katerem Kevin Hart, specialist za ropanje dragocenih umetnin, pilotira ekspertno multikulti roparsko tolpo (Vincent D’Onofrio, Billy Magnussen, Ursula Corbero, Kim Yun-jee), ki izvede high-tech rop stoletja – pa izgleda kot odmev tega rimejka (zato niti ne preseneča, da se začne z manjšim ropom v Benetkah).

Genocid kot nekaj vsakdanjega

Interesno območje, posneto po romanu Martina Amisa, je Schindlerjev seznam, le da Auschwitza ne pokaže, tako da lahko rečete: to je film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže! Ves čas namreč ostane zunaj Auschwitza, pred vhodom. A da ne pokaže holokavsta, ni res – pokaže prav srce holokavsta, temeljno celico holokavstnega stroja, srečno družino, ki leta 1942 živi ob Auschwitzu, ultimativno srečno družino: družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), ledenega komandanta Auschwitza.

Society of the Snow

Tako kot pri Titaniku veste, da bo Titanik na koncu potonil in s sabo potegnil množico potnikov, tudi pri španskem filmu Družba snega (La sociedad de la nieve), posnetem po zelo dobro znani, razvpiti, srhljivi resnični zgodbi, veste, da bodo urugvajski ragbijaši (Enzo Vogrincic, Agustín Pardella, Matías Recalt, Esteban Bigliardi, Diego Vegezzi itd.), ki leta 1972 odletijo na tekmo v Čile, a v Andih doživijo in preživijo letalsko nesrečo ter tam potem obtičijo brez upa na rešitev (prek radia izvejo, da so iskalno-reševalno akcijo za dva meseca ustavili), jedli človeško meso, drug drugega, in da se bodo tisti, še živi, s tem vnaprej strinjali. Če umrem, me pojejte! Najprej jih stisne mraz – in potem še plaz! Vsi se bodo žrtvovali, vsi so potencialna hrana – nekateri zaman, kajti umrli bodo tudi tisti, ki se bodo pred tem z njimi najedli. A ker so dobri kristjani, se itak zavedajo, da je evharistija – prejemanje Jezusa v podobi kruha oz. prejemanje Jezusa v podobi ragbijaša – tako obed kot žrtev. In to je ultimativna evharistija: kanibalizem.

Himera

Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. A naj vas uvodoma spomnim na Blagine lekcije, sijajno bolgarsko črno komedijo kapitalističnih nravi, ki je očitno ne bo na redni program: Blago (Eli Skorčeva), naivno upokojenko, brutalno izigrajo in prevarajo prevaranti, ki ji speljejo vse prihranke, s čimer ji uničijo življenje. Mediji in javnost se ji posmehujejo: kakšna trapa! Blaga, ponižana in razžaljena, se infiltrira v bando, ki potrebuje nedolžne državljanke in državljane – uporablja jih kot “kurirke”, no, kot “mule”. In Blaga postane “mula” ( ja, kot Clint Eastwood v Muli), kar seveda pomeni, da postane del kriminalne združbe, ki malim ljudem uničuje življenja. Mali človek se obrne proti malim ljudem. Prosti trg deluje, biznis cveti, logika tega izrojenega kapitalističnega stroja, ki zabriše vse sledi razredne pripadnosti in solidarnosti, pa je jasna: ali ubijaš – ali pa boš ubit! Ali si lovec – ali pa plen!

Kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na manipulaciji?

Ali lahko ženska pozabi na splošno toksičnost moškega – na toksično zgodovino njegovega spola, na njegovo toksično splošnost? Sylvia (Jessica Chastain), nekdanja alkoholičarka in zelo hladna, depresivna socialna delavka iz Brooklyna, ki se izogiba socialnim stikom, živi s hčerko in mučno preteklostjo, ki jo hoče – tudi s pomočjo luksuznega varnostnega sistema in kopice ključavnic – zakleniti ven, a je ne more in ne more pozabiti. Saul (Peter Sarsgaard), ki začne na lepem – kot nekakšna kombinacija zombija, mesečnika in zalezovalca – laziti za njo, pa se svoje preteklosti – očitno prav tako travmatične – ne more in ne more spomniti. Mučijo ga demenca, amnezija in zatemnitve. Sylvia ga obtoži, da jo je spolno nadlegoval (»posilil«, »prisilil v fafanje«), ko jih je štela dvanajst, on pa »sedemnajst ali osemnajst«, a se izkaže, da se je zmotila in da je to storil nekdo drug, njegov prijatelj ali sošolec. Če se je to sploh zgodilo. Morda se ni. Morda se je. Morda jo je razdejalo kaj drugega. Morda le manipulira. Morda išče le opravičilo za zavoženo življenje, alkoholizem in socialno osamljenost. Morda le išče socialni stik. Morda se mora zaleteti v nekoga, da bi sploh kaj čutila.

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje. In tudi Gepack, prvenec tiktokerja Žige Kukoviča, je film o štirih prijateljih, ki se s starim mercedesom – masivnim kot chrysler v Kozoletovem Remingtonu – odpeljejo na morje, a pot je – tako kot v Vincijevem road tripu Babica gre na jug – dolga, polna ovir.

Finestkind

Tale pomorska družinska saga (skoraj Vojna zvezd na ribiški ladji), v kateri novoangleška ribiča, Ben Foster in Toby Wallace, sicer stravmatizirana polbrata, zaradi zadolženosti, mačističnih kapric, masivne odtujenosti in spleta nesrečnih kapitalističnih okoliščin sprejmeta pošiljko droge, izgleda tako, kot bi bila posneta pred tridesetimi leti (kot bi Vihar vseh viharjev srečal L. A. zaupno), videti pa se jo splača le zaradi replike, ki jo izreče nergavi, upehani, melanholični, na smrt bolni, a še vedno dobro zasoljeni Tommy Lee Jones, morski Darth Vader: »Živiš, umreš, šteje pa to, kar je vmes.« (Amazon Prime Video & Paramount+)

Fingernails

Film Fingernails, v katerem takoj na začetku izvemo, da se srčne težave najprej pokažejo na nohtih, se dogaja v retro sedanjosti – ni laptopov in mobilnih telefonov, vidimo le vinilke, slišimo le stare pesmi, recimo Total Eclipse of the Heart ali Only You. Toda znanost je izdelala test, ki lahko pove, ali sta si moški in ženska usojena – ali sta torej perfect match. Učiteljica Anna (Jessie Buckley) in Ryan (Jeremy Allen White) sta si. Tako je pokazal test. Konec negotovosti. Konec ločitev. Juhej! Toda ko ju vidimo, hitro ugotovimo, da si nista povsem usojena – med njima ni ognja, malo si lažeta, ni poljubov, drug ob drugem se dolgočasita, pod tušem se skupaj le še tuširata, še celo gledanje televizije ju ne razvname več (on v skupnem izdelovanju lončene posode – citatu najerotičnejšega prizora iz Zuckerjevega Duha – ne vidi »smisla«). Kaj ju je ločilo, je na dlani: ker ju je znanost »usodno« povezala, mislita, da jima ni treba ničesar več narediti, ljubezen pa je delo – fantaziranje, ljubosumje, skakanje v neznano ipd. Ker sta si znanstveno »usojena«, se jima z ljubeznijo ni treba več ukvarjati. Lahko se prepustita rutini. Na ljubezen jima sploh ni treba več misliti. Ljubezen pa je natanko to – hrana za razmišljanje. Na srečo Anna izgubi službo v šoli in se zaposli prav na Ljubezenskem inštitutu (vodi ga Luke Wilson), potemtakem tam, kjer opravljajo – precej analogne, no, komično analogne – teste, ki povejo, ali se partnerja res ljubita in ali sta res perfect match, to pa storijo tako, da partnerjema z enega prsta potegnejo noht, kar je boleče, grozljivo, morbidno, grizlijevsko, a ljubezen je tortura, body horror.

Čebelar

Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.

Adamant

Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.

Orgiastična kostumirana socialistka

Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.

Bela golobica

Ljubezen, ki je vredna sodobnega filma, očitno potrebuje »inspirativno« zgodovinsko kuliso, ki je je vredna – holokavst! Bela golobica, posneta po grafičnem romanu R. J. Palacio, avtorice Čuda (specialistke za forsirane naslove in osladno sladkobni young-adult kič), se dogaja v alzaškem mestecu, iz katerega nacisti leta 1942 deportirajo vse Jude – razen petnajstletne Sare (Ariella Glaser), ki jo reši in skrije sošolec Julien (Orlando Schwerdt). Ker ga je ohromila otroška paraliza, pomeni, da sta moralno izenačena – ona je žrtev nacizma, on pa žrtev »oskarjevske« redke bolezni.