• Marcel Štefančič jr.

    1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Napoleon

    Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.

  • Marcel Štefančič jr.

    1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Film

    Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda

    »Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    T.I.M.

    T.I.M. (Eamon Farren) je vedno na uslugo. Vedno se odzove. Vedno uboga. Vse naredi. Kuha. Lika. Čisti. Pere. Pospravlja. Nikoli ne odpove. Nikoli ne zataji. T.I.M. je svetlolasi humanoid, sladkobni android, umetna inteligenca, tehnološko integrirani čudež, perfektni gospodinjski pomočnik, genialni produkt neke robotske korporacije, Kubrickov H.A.L. v obliki Pinterjevega služabnika. Abi (Georgina Campbell), inženirka pri tej korporaciji, ga ima doma – poskusno. V njem ne vidi nič posebenga ali izjemnega – le igračo, le mašino. Jasno, T.I.M. v njej vidi preveč. Zanjo bi kuhal in pospravljal in pral na vekomaj veke. Živela bi srečna do konca svojih dni. »Abi, nima smisla bežati.”«Abi ga tako obsede, da je le še vprašanje, kdaj bo odpikal njenega moža (Mark Rowley). Ne da se tega ne vidi z aviona.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah

    Tale ne ravno infarktna predzgodba trilogije Igre lakote, v katerih je bilo dovoljeno pobijati otroke, prihaja ravno v pravem času – v času obleganja Gaze, v kateri je dovoljeno pobijati otroke. Če si Izrael. Tudi v Igrah lakote je bilo otroke dovoljeno pobijati pod določenimi pogoji – če nastopajo v televizijskem resničnostnem šovu, ultimativni obliki represije. Balada o pticah pevkah in kačah, ki je posneta po romanu Suzanne Collins in ki se dogaja v distopičnem povojnem Capitolu, štiriinšestdeset let pred Igrami lakote, je neskončno dolga, kot da je zgodba o izvoru Coriolanusa Snowa (Tom Blyth), bodočega pošastnega diktatorja Panema (bodočega Donalda Sutherlanda, če hočete), tako kompleksna in tako epska, da šteje vsak detajl. Saj vemo: moč korumpira, velika moč zelo korumpira, resentiment je gorivo avtokracije, elite se vedno fašizirajo. Napetosti je tu manj kot v srednji sklanjatvi. Coriolanus, kameleonski in plenilski potomec padle dinastije, v katerem se prelivajo Shakespeare, Freud in Orwell, je tu še najstnik, a mentor, manipulator in piarovec obubožane in muzikalične – agilne, odločne, neustrašne – Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), Katniss Everdeen pred Katniss Everdeen, ukrojene za jubilejne desete »Igre lakote«, v katerih bo dovoljeno pobijati otroke. Okrutno, brutalno, brezobzirno.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Srečno naključje

    Woody Allen – črtan v Ameriki (kjer njegovih filmov ne prikazujejo več), a še vedno ljubljen v Franciji – je tole komedijo kriminalnih nravi, svoj jubilejni petdeseti film, posnel v Parizu, kjer se začnejo dogajati reči, ob katerih si boste rekli: aha, Zločini in prekrški! Ali: aha, Zadnji udarec! Ali pa: aha, Umor na Manhattnu! V resnici bi morali reči: oho, Nezvesta žena! Adrian Lyne je pred leti rimejkiral to Chabrolovo klasiko, ki je pokazala, da malega, običajnega, navadnega, vsakdanjega človeka – še toliko bolj bogataša z večvrednostnim kompleksom – od naklepnega umora loči le korak, Allen pa ji zdaj vdahne svoj lahkotni pop, v katerem se mešajo le belci ( ja, dobrodošli v vzporedni, apartheidski Franciji, doppelgängerki vzporednega, apartheidskega Manhattna!).

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Čuden način življenja

    Almodóvarjev Čuden način življenja je vestern, ki izvede coming out, saj si rančar Silva (Pedro Pascal) in šerif Jake (Ethan Hawke), pistolerosa pri dobrih petdesetih, ne moreta kaj, da ne bi – tako kot Jack Twist (Jake Gyllenhaal) in Ennis Del Mar (Heath Ledger) v Gori Brokeback, ki so jo najprej ponujali Almodóvarju – pristala v postelji. Nekoč sta bila ljubimca, potem sta se zatajila in razšla, toda Silva se vrne ravno v trenutku, ko Jake išče morilca svojega brata, glavni osumljenec pa je prav Silvov sin Joe (George Steane). Ne da ju to ustavi. Takoj se začneta objektivirati. In zapeljevati. Takoj začneta trepetati. Njuni pogledi postanejo ekstaze želje, na kateri piše – volver. Mačistični, patriarhalni žanri – na čelu z vesternom – so tega svojega notranjega »kvira« skrivali in se ga že kar homofobično sramovali, toda v dobi spolne detabuizacije, aktivizma, vsakovrstnih opolnomočenj in družbenih gibanj tega ne morejo več tiščati vase, tako da jim ne preostane drugega kot coming out.

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

    Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva

    Da se razumemo: film Niti besede ni triler, a je bolj napet in dramatičen od vseh filmov, ki so štartali ta teden. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Družinske vezi so nepredvidljivejše in vnetljivejše od umetne inteligence. Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva. Še toliko bolj, če sta v njej le dva. Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, totalno predana karieri, se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, ki jo je proslavila Viscontijeva Smrt v Benetkah.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    No One Will Save You

    Brynn Adams (Kaitlyn Dever) živi na robu malega mesta, najbližji so ji pomrli, včasih ji kdo pljune v obraz, drži se zase in ni ravno zgovorna – če že pleše, potem pleše sama. Molče. Molk je njen motto, njen življenjski slog. Kot bi se skušala z molkom zaščititi pred tem tujim svetom. In še preden rečete Tiho mesto, se v njeni hiši že pojavi alien – zlovešči nezemljan. In potem zaplešeta – tango groze in gorja. Ne brez ironije, pa čeravno alien ne vidi nobene ironije v tem, da je srečal ultimativno tujko, tako rekoč svojo dvojnico.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Sly

    Tisti, ki ste imeli kdaj občutek krivde, ker ste se naslajali ob akcijskih filmih s Sylvestrom Stalloneom, si lahko oddahnete – tale doku vas bo odrešil. Njegovi filmi – od Rockyja, Ramba in Cobre do Cop Landa, Plezalca, Plačancev in Kralja Tulse – so zelo fizične zgodbe o udarcih, o silah, ki hočejo človeka spraviti na tla, na kolena, v kot, o zgubah in zmagovalcih, o ekscesnosti želje, strahu, propadih, comebackih in zamujenih priložnostih, o mistični kvaliteti junakov, hoji po ostrini britve, umazanih vidikih ustvarjalnosti in zapolnjevanju »luknje«, toda ko o vsem tem govori Sly, ki je imel z očetom še grotesknejše težave kot Kafka (oče se z njegovim uspehom ni in ni mogel sprijazniti), imate občutek, da govori o Shakespearovih tragedijah (in komedijah). »Če izgledaš kot jaz, ne moreš igrati Shakespeara,« pravi.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Marveli

    Marveli, nadaljevanje Stotnice Marvel, so triintrideseti del sage o prigodah Marvelovih superjunakov. Triintrideseti! Zakaj je Hollywood tako obseden z nadaljevanji? Zakaj tako vneto in sneto snema sequele in reboote? Ker prinašajo dobičke? Ne, pravi Walter Hickey, avtor knjige Si to, kar gledaš (You Are What You Watch): nadaljevanj ne snemajo zato, ker prinašajo dobičke, temveč zato, ker povrnejo stroške. V Hollywoodu ni nihče nikoli izgubil službe zato, ker je povrnil stroške. Toda če tvegaš in posnameš nekaj originalnega, pa to propade, potem izgubiš službo.

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    The Killer

    Michael Fassbender, ki se zadnja leta preživlja kot dirkač, igra brezimnega poklicnega morilca, ki v neki prazni pariški pisarni preži na tarčo – na nekega zelo pomembnega moškega, ki naj bi se ponoči prikazal in »nastavil« v hotelski sobi čez cesto. V svoji bogati karieri je pobil že toliko ljudi, da se je prelevil v filozofa, zato ne preseneča, da med čakanjem na dolgo in široko razmišlja o življenju, smrti, cinizmu, nihilizmu, dolgčasu (»Neverjetno, kako utrudljivo je, če ne počneš nič«), nesmiselnosti eksistence in bendu The Smiths (čigar štikli tvorijo soundtrack tega trilerja, posnetega po stripu Matza in Luca Jacamona). Njegovi morbidni offi so uvidi v njegov pascalovski eksistencializem. V tisti pisarni stoično, potrpežljivo, samurajsko čaka, meditira, izvaja jogo, se razgibava, moralizira in monologizira – na uboj se pripravlja, kot da je performans, ustvarjalni akt. Vse mu je jasno. Vse, kar počne, je precizno in skulirano in perfektno. Control-freak. Površnosti ne prenese. Ne improvizira, temveč anticipira. Izgleda kot John Doe, ki je selektivnejši od Johna Wicka in ki je za svoje »serijske« umore plačan. »Bij le bitke, za katere si plačan.« In vseeno mu je, koga ubija – svoje delo vedno opravi. Kot vsi njegovi veliki predhodniki – kot Jef Costello (Alain Delon) v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali Anton Chigurh (Javier Bardem) v Coen-Coenovem filmu Ni prostora za starce. Ubijanje je delo, ne pa »stvar« ali ideologija. Empatije si ne more privoščiti. »Empatija je šibkost.«

  • Marcel Štefančič jr.

    17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Film

    Varuhi formule

    Francoski profesor Georges Mathé (Alexis Manenti), ki skuša izvesti presaditev kostnega mozga, eksperimentira le na miših, toda leta 1958 dobi nepričakovano darilo – v pariško bolnišnico Pierre in Marie Curie z vojaškim letalom pripeljejo štiri jugoslovanske znanstvenike, Dragoslava (Radivoje Bukvić), Roso (Alisa Radaković), Životo (Ognjen Micović) in Radojka (Jovan Jovanović), ki jih je okužila radiacija v raziskovalnem jedrskem reaktorju Vinča. »Naši ljudje vse spremenijo v krčmo, celo znanstveni inštitut,« slišimo. Mathé, ki naj bi nadzoroval njihovo zdravljenje in ki išče »formulo življenja«, »formulo smrti« – jedrske programe – pa prezira, vpraša: »Veste, kaj so delali v tem reaktorju?« Vemo – atomsko bombo (ki bi očitno izgledala kot yugo). Vsaj tak je podton. Mathé noče postati »Smrt, uničevalec svetov,« zato najprej reče, da jih ne bo zdravil, saj ne prenese imitacij Roberta Oppenheimerja, potem pa si premisli – človeškim »mišim«, ki bi jim lahko pionirsko presadil kostni mozeg, se ne more upreti. Nobelova nagrada kliče. Zgodovina kliče.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih

    Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    3211

    3211 je številka jetniške celice, v kateri je – zaradi »posedovanja narkotikov« – sedel in ustvarjal Stefan Đurić Rasta, priljubljeni srbski reper/treper, ki si tako zlahka, kot razproda arene, privošči tudi tri odvetnike. Štikli, ki jih je napisal v celici 3211, predstavljajo soundtrack tega filma, ki je dejansko sedemdesetminutni videospot (poln flešbekov, reminiscenc, monologov, fantazij, nostalgije, hvalnic svobodi, načelnosti in kodeksu časti ipd.), toda ne videospot za ta ali oni štikel, temveč za album. To je precej neobičajno, ne pa tudi tako kontroverzno, kot si domišlja Rasta, ki se svojega odraščanja v Prištini spomni le po tem, da se ni kaj dosti igral na dvorišču, ker so bile stalno »neke napetosti« (in včasih je bilo slišati strele), nadaljevanja svojega odraščanja, ki se je odvrtelo v Srebrenici (le nekaj let po pokolu), pa po tem, da so imeli na šolskih zvezkih slike (nerazstreljenih) min in bomb, ki so prežale na njih. In to je vse. A kot pravi: »Živim v bablgamu.« Ne hodi ven, živi v studiu, bere pa itak le časopise in revije, ki ne pišejo o njem. Aha. Ječa – Gangsta’s Paradise – mu je dobro prišla, saj je lahko »nonstop pisal« in »vse to filtriral v kreativnost« ( ja, srbski Karl May, Sokrat s stoodstotnim posluhom), obenem pa mu je omogočila, da je zrasel v moža.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    Govori z mano

    »Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno,« slišimo v temle sijajnem avstralskem šokerju, remiksu Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. Demon je pač kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.« Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče.

  • Marcel Štefančič jr.

    10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Film

    V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega

    Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Ne pričakujte preveč od konca sveta

    Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, ki se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, odpelje Larsa (Jona Levin Nicolai), svojega čedalje bolj tesnobnega, depresivnega, jeznega, napetega in travmatiziranega trinajstletnega sina na morje, da bi ga spravila k sebi, saj se mu povsem očitno trga. Samopoškodoval se je, padel ali skočil je skozi šolsko okno, morda je poskušal narediti samomor. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke. Toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Vnetljivejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Stromboliju. Kot Smrt v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Operativec

    John Cena, alias Mason Pettits, in Alison Brie, alias Claire Wellington, obtičita sredi latinskoameriške džungle. Ona je novinarka, ki je prišla naredit ekskluzivni in zgodovinski intervju z lokalnim diktatorjem (Juan Pablo Raba), on – nekdanji specialec – pa je njen telesni stražar. Ko ju puč požene v džunglo (skupaj z diktatorjem), kjer ju čakajo vsi klišeji Izgubljenega mesta, Hitrih in drznih in Lova za zelenim diamantom, pričakujete romantično komedijo z veliko pokanja, dobite pa le brezoblično, neinventivno, antiklimaktično pokanje – romance med Masonom in Claire ni, ker je Mason poročen.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Pet noči pri Freddyju

    Tale slasher, posnet po videoigrici (ki je že porodila knjige, stripe ipd.), nas odpelje na teren Stephena Kinga – otroci, ki izginejo, travme, duhovi, bizarni bavbavi, sanjska logika pripovedi. Mike (Josh Hutcherson), ki nujno potrebuje denar (v nasprotnem primeru bo ob sestrico), se javi za nočnega čuvaja v nekoč sloviti in priljubljeni, zdaj opuščeni in razmahani piceriji (Freddy Fazbear’s), kjer otroke, ki so tam nekje skrivnostno izginili (z Mikovim bratom vred), očitno »nadomeščajo« štiri velikanske animatronične maskote (Freddy Fazbear, Bonnie, Chica in Foxy), ki ponoči – tako kot igrače v Svetu igrač – oživijo in mutirajo v cinične, terminatorske, predatorske, dementne, pennywisovske teroriste, sence Tistega (in Zahodnega sveta, Medveda na koki, Megan in Skrivnostne reke, če hočete), toda kakega posebnega vtisa ne naredijo, ne kot liki in ne kot sejalci groze, gorja in gravža.

  • Marcel Štefančič jr.

    3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

    Slovenija je naša!

    Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Noč groze, gorja & gravža

    31. oktobra 18:00: Beau se boji
    (Beau Is Afraid, 2023, Ari Aster)

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Oče in vojak

    »Ne pozabite na nas,« vzklikne Bakary (Omar Sy), Senegalec, ki ga Francija, kolonizatorka in vladarka Senegala, med I. svetovno vojno skupaj s sinom, Thiernom (Alassane Diong), pošlje v evropske jarke, v klavnico, kjer se pridružita drugim Afričanom, prebivalcem francoskih kolonij, ki so prav tako – jasno, ne po svoji volji – prišli tja krvavet, trepetat, streljat in umirat za profite in prestiž kolonialnih velesil. V nepozabni vojni počnejo nepozabne reči, toda ko bo vojne konec, jih bodo pozabili – na fotografijah jih ne bo, ne bodo dobivali odlikovanj, iz zgodovine bodo izbrisani.

  • Marcel Štefančič jr.

    27. 10. 2023  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Film

    Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma 

    Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Reptile

    Tom Nichols (Benicio Del Toro), utrujeni policijski detektiv iz novoangleškega Twin Peaksa (poročen z Alicio Silverstone!), ki preiskuje brutalni umor nepremičninske agentke Summer Elswick (Matilda Lutz), gre po poti policijskega detektiva Franka Serpica, ki ga je v Lumetovem Serpicu igral Al Pacino. Najprej se loti običajnih osumljencev – njenega nekdanjega moža (Karl Glusman), njenega ljubimca (Justin Timberlake) in sociopatskega konspirologa (Michael Pitt). Ker ne diši po Herculu Poirotu, Reptile – briljantno počasni, zodijaško napeti, nelagodno temačni, čudovito enigmatični proceduralni triler, prvenec Granta Singerja, režiserja videospotov (Starboy via The Weeknd, Green Light via Lorde, How Do You Sleep? via Sam Smith ipd.) – pa ne po Agathi Christie (temveč bolj po Sicariu, Preprodajalcih in Živeti in umreti v Los Angelesu), o kakem butlerju ni ne duha ne sluha, toda nemir, ki ga njegova preiskava povzroči na policijski postaji, na kateri dela, mu daje slutiti, da je trčil ob nepričakovane ekonomske interese.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Totally Killer

    Predstavljajte si, da bi zmiksali Nazaj v prihodnost in Noč čarovnic – in predstavljajte si, da bi obdržali tako grizlijevsko, slashersko mizoginijo Michaela Myersa kot bebavo, metafikcijsko farsičnost Martyja McFlyja. Totally Killer je meta, retro in post – Jamie Hughes (Kiernan Shipka), najstnica iz neke ameriške vukojebine, je hči Pamele (Julie Bowen), edine izmed štirih prijateljic, ki je leta 1987 preživela pokol nikoli prijetega maskiranega serijskega morilca (imenovanega »Sweet Sixteen Killer«), toda ko se ta psycho – kompulzivni fen Krika (okej, Krikov, kompletne franšize, sicer predelave Noči čarovnic) – na lepem spet pojavi, sredi vprične zdajšnjosti, se s pomočjo časovnega stroja, ki ga odigra del lunaparka, zavihti v leto 1987 ( jasno, tik pred pokol), kjer jo ob utapljanju v nostalgiji, etnografiji, seksizmu du jour, vsakdanjem rasizmu, cinefiliji in obešenjaški ironiji (hej, v alternativnem svetu se znajde prav v času, ko so neoliberalci patentirali geslo »Ni alternative«) čaka še dvojno garanje, saj mora prenašati vse trope Krika, še preden je sploh prišel na vrsto, in obenem poskrbeti, da bo spočeta in da se bo nekoč imenovala Jamie Hughes, ne pa Molly Ringwald.

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Flora and Son

    Se spomnite irskega mjuzikla Once, v katerem sta se Fant (Glen Hansard) in Dekle (Marketa Irglova) sprehajala po Dublinu, prepevala in se zaljubljala? No, film Flora and Son izgleda kot revizija mjuzikla Once, le da se fant (Joseph Gordon-Levitt) in dekle (Eve Hewson) – ja, Flora, ločena od zavoženega basista (Jack Reynor), socialno ustavljena (prekarka, malo stanovanje ipd.), sprta s svojim uporniškim, »delinkventnim sinom (Oren Kinlan) – tokrat glasbeno družita in zapeljujeta prek Zooma. Flora se hoče z glasbo – s kantavtorskim prepevanjem in igranjem kitare – prebiti iz slepe ulice, Jeff, kalifornijski učitelj kitare (tako daleč, a tako blizu), pa postane njen spletni Pigmalion. Glasba zbližuje, osmišlja, senzibilizira, opolnomočuje – krepi tvojo neodvisnost in alternativnost, spreminja te v boljšo zgodbo. In družino lahko prelevi v bend. Film je eleganten in šarmanten, duhovit in nalezljiv, tako gladek in sladek, kot da se je sam posnel. Ob tem se seveda vprašate: zakaj Slovenci ne snemajo takšnih filmov? Mar ni Slovenija dežela izreka: kdor poje, zlo ne misli? (Apple TV)

  • Marcel Štefančič jr.

    20. 10. 2023  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

    Pero

    Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Ne misli, da bo kdaj mimo

    Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik letošnje vesne za najboljši film, je eksperimentalni film, neskončni tracking shot, permanentni travelling kamere, ki jo Tomaž Grom – izredno fluidno in razigrano na monoton način ob rekvijemsko monotonem udarjanju enega in istega molovskega akorda (monotonija je tu sporočilo) – vozi po stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki. Nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena simfonija gibanja. Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (»Ko brez miru okrog divjam«) in končal z zadnjima dvema verzoma (»in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje«), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Šepet metulja

    Predstavljajte si, da greste na koncert pevskega zbora, v katerem vsi – razen solista – fušajo. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi – sistematično, kontinuirano, permanentno. Ušesa vas ves čas bolijo. To je neposlušljivo. Tako izgleda Šepet metulja, v kateri se dijaki neke celjske šole ne šolajo, ampak tekmujejo – kdor bo za neko podjetje razvil prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco, bo zmagal in dobil štipendijo.

  • Marcel Štefančič jr.

    13. 10. 2023  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Film

    Izganjalec hudiča: Vernik

    Friedkinov Izganjalec hudiča je dobil kopico sequelov, prequelov in imitacij, ki so vse njegove posebnosti spremenili v takšne klišeje, da Vernik – nova iteracija Izganjalca hudiča, ki se ne začne v Iraku, ampak na Haitiju, kjer ameriški turist Victor (Leslie Odom Jr.) v potresu izgubi nosečo ženo ter dobi hčerko in Božji/Satanov srd – nima kam. Levitacije, kontorzija, telekineza, glosolalija, bruhanje, vreščanja, nizek glas, sakrilegij – nič novega ali originalnega, le repetiranje najbolj zlajnanih klišejev. Ergo: Izganjalcu hudiča se zgodi najhuje – imitira le svoje lastne imitatorje.