• Marcel Štefančič jr.

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Strašljive zgodbe 

    Stephen King je leta 1982 objavil Truplo, sijajno novelo, ki jo je Rob Reiner nekaj let kasneje prelevil v Stand by Me, film o štirih prijateljih, ki jih neprestano terorizirajo starejši fantje, lokalni frajerji, in ki se “zadnje poletje” odpravijo iskat truplo svojega vrstnika – menda je obležalo nekje v gozdu, a ga ljudje ne morejo najti. Vsaj tako se govori. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Beli vran

    Mihail Barišnikov v Belih nočeh, ki jih je davnega leta 1985 – sredi hudih hladnovojnih napetosti, sredi Reaganovega boja proti “Imperiju zla” – posnel Taylor Hackford, igra sovjetskega plesalca, ki je prebegnil v Ameriko, zdaj pa letalo, s katerim potuje na Japonsko, zaradi okvare zasilno pristane nekje v Sibiriji, tako da ga sovjetske oblasti primejo. Ne, ne kaznujejo ga, ampak skušajo njegovo “vrnitev domov” izkoristiti v propagandne namene (izgubljeni sovjetski sin je ugotovil, da je v Sovjetski zvezi bolje kot v Ameriki!), zato ga nastanijo skupaj z ameriškim temnopoltim plesalcem (Gregory Hines), ki je prebegnil v Sovjetsko zvezo. Barišnikov je na Zahod – v Kanado – prebegnil leta 1974, Rudolf Nurejev pa – v Francijo – trinajst let prej (med turnejo Teatra S.M. Kirova), toda v Belem vranu, ki popisuje ta njegov prebeg, ni ne duha ne sluha o kakem ameriškem – magari temnopoltem – plesalcu, ki bi prebegnil v Sovjetsko zvezo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Film

    Yesterday

    V filmu 28 dni pozneje mladega kolesarja zbije avto. Mladenič pade v komo, iz katere se potem prebudi v apokalipso – Britanijo so preplavili zombiji. Konec sveta. Šoker je posnel Danny Boyle. Zdaj je posnel Yesterday, ki izgleda kot optimistična, vesela, pravljična, spevna verzija šokerja 28 dni pozneje: Jacka Malika (Himesh Patel), ne ravno nadarjenega glasbenika iz Suffolka, med kratkim kozmičnim električnim mrkom s kolesa zbije avtobus, iz “kome” pa se potem prebudi v čudoviti svet, v katerem Beatlesi niso nikoli obstajali (in Harry Potter, Coca-Cola in cigarete tudi ne). Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Spustite pse!

    “Shod kmetov proti zverem”. Tako je pisalo na teletekstu. Da kmetje hočejo, da lovci odstrelijo volkove, poslušamo že dneve in tedne. V Poslednjem dnevu Rudolfa Nietscheja, kratkem filmu Blaža Kutina, zagledamo lovca, ki bo očitno nekaj odstrelil. Volka? Verjetno. Toda ko ustreli, zadene Rudolfa Nietscheja (Janez Škof), nesrečnika, ki nikoli ni šel v Benetke – v priimku mu je vedno manjkal z, tako da ni zaslovel. Tisti z ga ne bi spremenil le v Nietzscheja, ampak tudi v volka. Ljudi bi raztrgal – zdaj pa je le njihova ovca. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Angry Birds Film 2

    Ptiči in pujsi zakopljejo bojno sekiro in združijo moči, da bi se ubranili pred “invazivnimi” – rasno drugačnimi – orli, ki izgledajo kot podnebni begunci (iščejo ugodnejšo klimo) in ki jih vodi orlica, Zeta, imigrantka s kompleksom Donalda Trumpa (“Najprej jaz”), toda tale veseli, poskočni, barviti, prisiljeni sequel, posnet po aplikaciji (okej, po telefonski igrici) in za svoje dobro preveč podoben Filmu o emojijih, ne skriva, da je le za otroke staršev, ki so v mladosti gledali serijo Dawson Creek, poslušali štikle à la I’m Too Sexy, hodili v videoteke, navijali za Rockyja in brejkdensali. Da ne bi bil preveč monoton, se stegne celo v Ledeno dobo, le da opotekanje za želodom zamenja opotekanje za izgubljenimi jajci. Pujsi pa so itak zeleni le zato, da bi se vsi spraševali, zakaj so zeleni. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Raziskovalka Dora

    Raziskovalka Dora, igrana verzija animirane TV-serije, je videti kot #MeToo nadaljevanje Lova za izgubljenim zakladom. Dora (Isabela Moner), še najstnica, ekspeditivna, ekspedicijska, ekshibicijska hči dveh zoološko-arheoloških pustolovcev (ne, starša te “male vohunke” nista Antonio Banderas & Carla Gugino, temveč Michael Peña & Eva Longoria), ki ne naredi niti koraka brez GoProja, je bolj ko ne Indy (po malem tudi guni, Allan Quatermain in Lara Croft), toda ko jo pohlepni, plenilski ugrabitelji prisilijo v lov za izgubljenim inkovskim zakladom, se film preveč zanaša na Lov za izgubljenim zakladom, tako da se Dora – s tremi prijatelji in “norim” profesorjem (Eugenio Derbez) – znajde v številnih “nemogočih” situacijah, ki pa niso ne nevarne ne napete, le šašave, turistične in aseksualne, oh, in več kot varne za neoliberalne domislice (“Če verjameš vase, potem je vse mogoče!”) in potujitvene efekte (Dorino naslavljanje kamere, “nas”), ki poudarjajo, da je to, kar gledamo, le film. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Film

    Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

    Film Once Upon a Time ... in Hollywood je tako dober, da je postal akronim – OUATIH. Rick Dalton (Leonardo DiCaprio) je holivudski zvezdnik, ki je tam nekje v petdesetih letih tako zaslovel s TV-serijo Bounty Law, da bi leta 1963 skoraj igral glavno vlogo v Sturgesovem Velikem pobegu (prehitel ga je Steve McQueen), zdaj pa le še gostuje v serijah, ki jih pilotirajo drugi zvezdniki. Rok trajanja mu je potekel. Iz dneva v dan je manj uporaben. Živčno kadi in joče, pije in joče, si puli lase in joče, agonično besni in joče, pozablja tekst in joče in išče vlogo, ki bi ga prepoznala in odrešila, vlogo, v kateri bi lahko razodel svojega “notranjega” Marlona Branda, vlogo, v kateri bi lahko jokal. A le otroci, kot je njegova osemletna soigralka v nekem vesternu, bi padli na njegovo verzijo Metode. Z brki ali brez. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

    Zvesti moški

    Uvodna panorama – Eifflov stolp. Ja, Pariz. Abel (Louis Garrel) in Marianne (Laetitia Casta) sta par. Že tri leta. Živita v njenem stanovanju. Zjutraj, ko se Abel odpravlja v službo, zasliši njen glas: “Te lahko zmotim za trenutek?” Seveda, odvrne Abel. “Nekaj ti moram povedati, pa ne vem, če je pravi trenutek.” Ne, ne, v redu je. Kaj je narobe? “Noseča sem.” Abel je presenečen, rahlo zmeden, a ganjen. In ko ravno dahne, oh, čudovito, Marianne – komaj zbujena, še v spodnjih hlačkah – doda: “Abel, zanosila sem, toda ne s tabo.” Abel obnemi, toda ne tako, da ne bi mogel vprašati: S kom? “S Paulom,” odvrne Marianne. S Paulom? Toda Paul je Abelov najboljši prijatelj! Marianne se z njim žge že eno leto. A to še ni vse: poročila se bosta. “Njegovi starši so dokaj konvencionalni. In to jim veliko pomeni,” pravi Marianne, ki Abela povabi na poroko. “Če ti ni zoprno?” Ne, ne, ni mu. Poroka bo čez 10 dni. Abel ne ponori, ne zmeša se mu, ne začne kričati, ne začne razbijati krožnikov, vaz in stolov, ampak mirno odide v službo – snemat reportažo o španskih prašičih. Toda najprej se spotakne in pade po stopnicah, rekoč: “Kakšna zguba!” Abeli vedno potegnejo kratko. Paul devet let kasneje umre – v spanju. Infarkt. Abel pride na pogreb. Spozna Marianninega sina, Josepha (Joseph Engel), in Evo (Lily-Rose Depp), Paulovo sestro, ki je bila, kot izvemo, nekoč zatreskana v Abela. In še preden rečete seks, sta Abel in Marianne spet par. Ne brez komplikacij: Eva je še vedno zatreskana v Abela, tako da ga hoče zase, Joseph – fen detektivskih filmov – pa je prepričan, da je Marianne umorila Paula in potem celo fukala z doktorjem, da ne bi izvedel obdukcije in našel strupa. Hu! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Angel varuh

    Angel varuh je film, ki vam stalno govori – ti spiš, ti spiš, ti spiš! In res, skoraj zaspite. Dogaja se v sobah, ki so zamudile avdicijo za Wiseaujevo Sobo, novi “najslabši film vseh časov”. Tako otopelega filma zlepa ne boste videli, kar je presenetljivo, če pomislite, da ima povsem kompetenten in užiten zaplet: Palle Hardrup (Cyron Melville), nekdanji danski nacist, leta 1951 ves zakamufliran v Kopenhagnu oropa banko (in hladnokrvno, robotsko ustreli dve osebi), a kot ugotovi detektiv Olsen (Pilou Asbæk), je to storil v transu, v stanju hipnotiziranosti, mentalno pa si ga je podredil Nielsen (Josh Lucas), nekdanji član znanstvene skupine, ki je – pod taktirko poljskega doca (Rade Šerbedžija) – proučevala hipnozo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Črna reka

    Pariški detektiv François Visconti (Vincent Cassel) izgleda tako, kot bi padel iz pepelnika – ves pomečkan, preznojen, neurejen, razmršen, zanemarjen. V avtu ima steklenico viskija, ki ga cuza, obraz pa ima ves čas tako prežgan in skremžen, kot da bo zdaj zdaj bruhal – ali pa znorel. Oh, ali pa storil oboje hkrati. Visconti – poročen s službo, steklenico in demoni – je primer zapitega, ponošenega, razsutega, zjebanega detektiva, kakršnega najdete le še v imitacijah starih holivudskih kriminalk. Če ste videli Harveyja Keitela v Ferrarovem Pokvarjenem poročniku, potem veste, o čem govorim. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Hitri in drzni: Hobbs in Shaw

    Idris Elba bi moral v filmu Hitri in drzni: Hobbs in Shaw v nekem trenutku zase reči, da izgleda kot “črnski James Bond”. A tega ni hotel izreči, ker je v času, ko so ta film snemali, še vedno obstajala “skrivna” možnost, da zares postane prvi temnopolti James Bond (generacija identitete bi sicer javkala, toda hej, za najbolj seksi moškega na svetu velja Idris Elba, ne pa Daniel Craig). Zato reče, da izgleda kot “črnski Superman”. Elba igra Brixtona, genetsko izpopolnjenega kibervojaka, diaboličnega “androida”, ki hoče zavladati svetu in ki nenehno dokazuje, da je superman – nič ga ne more ubiti, kaj šele ustaviti, krogle se od njega kar odbijajo. Ja, neprebojen je kot neprebojni jopič! Za napovednike zagotovi veliko atraktivnega materiala. “Jaz sem prihodnost človeštva,” pravi Hobbsu (Dwayne Johnson) in Shawu (Jason Statham). “Glejta me, bolj sem mašina, bolj sem človeški!” Pozove ju celo, naj se pridružita “evoluciji” – in postaneta supermana. Kar je seveda popoln nesmisel: v seriji Hitri in drzni so itak vsi supermani! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Mrtvi ne umirajo

    Zombiji se ne reproducirajo s seksom, temveč s konzumiranjem. To je vedel George Romero, kralj zombijskih filmov. In to ve Jim Jarmusch, arty filmar, ki tako ljubi žanrske – tudi zombijske – filme, da jih hoče na vsak način malce pokomentirati. Pred leti je posnel metavestern (Mrtvec), potem metakriminalko (Meje razuma), metajakuzo (Duh psa: samurajeva pot) in metavampiriado (Večna ljubimca), zdaj pa je posnel še zombijski film Mrtvi ne umirajo, ki izgleda zdaj kot Noč živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, zdaj kot Vrnitev živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci in zdaj kot Zora živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, saj se – kot nemrtvi ali neživi, napol mrtvi ali napol živi – pojavijo tako Eszter Balint, Sara Driver, Tom Waits in Steve Buscemi kot Rosie Perez, RZA, Jodie Markell, Larry Fessenden, Chloë Sevigny in Iggy Pop, ja, same ikone jarmuschiade (okej, Jarmuschevega kinematičnega vesolja), medtem ko glavni vlogi šerifa in njegovega pomočnika, ki se v burleskni podeželski vukojebini, imenovani Centerville, spopadeta z zombikaliptično epidemijo, itak igrata Bill Murray in Adam Driver, ki sta “šofirala” Jarmuscheve Strte cvetove in Patersona, zato ne preseneča, da tudi tu šofirata (policijski avto oz. smartieja), ko stoično, apatično, ležerno, obešenjaško – podobno kot šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones) v filmu Ni prostora za starce – ugotavljata, da se v mirnem, zaspanem, čistem srcu Amerike – v ameriškem heartlandu, Twin Peaksu z zombiji – dogaja nekaj “čudnega”. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Peter Pan: Iskanje knjige Nije

    Pri tejle animirani verziji Petra Pana kar pozabite na animacijo: tako je ploska, rutinska in televizijska, da se sprašujete, če bo Peter Pan sploh letel in če bo kapitan Kljuka imel kljuko. Toda otroke, ki bodo tole gledali, vendarle čaka dobra lekcija, saj je glede na to, da se kapitan Kljuka dokoplje do starodavne knjige s strašnimi “magičnimi” močmi (iz nje lahko skočijo pošasti! zbogom, dežela Nije! adijo, London!), sporočilo vendarle osvobajajoče. Kakšno je sporočilo, je na dlani: knjiga je orožje! Vzemite jo v roke! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Levji kralj

    Prizori, ki zažigajo v animiranih filmih, zažigajo prav zato, ker so animirani. Liki, ki so tako simpatični v animiranih filmih, so tako simpatični prav zato, ker so animirani. Kar velja tudi za gege v animiranih filmih – duhoviti in zabavni so prav zato, ker so animirani. In seveda, to velja tudi za emocije v animiranih filmih – raznežijo nas prav zato, ker so animirane. Ergo: reči, ki se zgodijo v animiranih filmih, kupimo le zato, ker so animirane. Če ne bi bile animirane, nas ne bi zanimale. Toda Disney je sklenil, da bo nezanimiv, zato serijsko snema “igrane” – okej, digitalno fabricirane – rimejke svojih animiranih klasik. Knjiga o džungli, Lepotica in zver, Pepelka, Aladdin, Slonček Dumbo. Zdaj je tu še Levji kralj, “Bambi z levi”, Hamlet à la Disney, kar pomeni, da so tu vsi “nepozabni” liki (Simba, Mufasa, Scar, Timon, Pumbaa, Nala, pa hijene), šekspirjanski zapleti in “veliki” trenutki (prizori, štikli, replike, grozljivosti ipd.), ki so krasili original in ki zdaj, četudi pedantno, tako rekoč dobesedno prevedeni v “igrano” verzijo, izgledajo čudno ceneno, banalno in naivno. Disney nam hoče reči: joj, a se spomnite tega prizora! Ali pa tega! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Jekleno nebo 2: Parodija zemeljskega relativiziranja nacizma

    V Jeklenem nebu so se nacisti skrivali na temni strani Lune – ja, Luno so naredili spet veliko. Da bi še Zemljo naredili spet veliko, so pakirali veliko invazijo. No, lani so jo očitno izvedli, a se je končala apokaliptično, s planetarno jedrsko vojno, ki jo je preživela le peščica ljudi, zdaj, v Jeklenem nebu 2, parkiranih na Luni, jasno, na njeni temni strani, v nekdanji nacistični bazi (“Neomenia”). Nacisti in antinacisti živijo skupaj. Če hočejo preživeti, morajo živeti skupaj. Manjka le Trump, da bi poudaril, da na obeh straneh, nacistični in antinacistični, najdemo “dobre ljudi”. Nacisti so se vrnili – to vidimo. Denacifikacije je konec. Tisti “nikoli več”, ki je veljal po II. svetovni vojni, pač ne velja več. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Film

    Plazenje

    Plazenje naredi to, kar so naredili Žrelo, Globoka modrina, Piranha 3D, Nevarnost iz globine in Megalodon – v vas ubije željo, da bi se kopali. Na vsakem zavoju, na vsaki izboklini, na vsaki senzaciji, na vsakem sunku, na vsaki pasti, na vsaki začimbi, na vsakem vizualnem triku, na vsaki eskalaciji, na vsakem ugrizu tega šokerja piše: ne hodite v vodo! Ko se Haley (Kaya Scodelario), floridska šampionska plavalka, med silovitim divjanjem hurikana vrne domov, v evakuirano mestece, da bi preverila, zakaj se njen oče (Barry Pepper) ne odziva na telefonske klice, v grozi spozna, da hurikan 5. stopnje ni še nič. Očeta je obžrl orjaški aligator, ki ga je naplavil hurikan. A tudi to ni še nič: aligator ni le en, ampak jih je več, vse več, z očetom “vedrita” v prizemlju, na edinem varnem “otočku” v hiši, a ven ne moreta, hurikan bruha vse hujši dež, jezovi popuščajo, voda pa hitro narašča. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Kdo neki tam straši?

    Slovenija je polna turistov, tako da za Slovence praktično ni več prostora. Vsi gledajo le še turiste, ki noro zapravljajo. Če si Slovenec, se natakarji zate sploh ne zmenijo. In če že ravno kaj naročiš, te oderejo. Turisti so motnja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Stuber: Divja vožnja

    Ste kdaj igrali šah s kom, ki je bil boljši od vas, tako da vam je dal na začetku topa ali pa kraljico prednosti? Nekaj takega je v Nebotičniku storil Dwayne »The Rock« Johnson – bil je brez ene noge, a je rešil svet. Okej, najvišji nebotičnik na svetu. V Stuberju pa nekaj takega stori agresivni losangeleški detektiv Vic Manning (Dave Bautista) – na lov za strašnim, nevarnim dilerjem (Iko Uwais), ki mu je ubil žilavo partnerko (s katero sta ravno premlevala analni seks njegove hčerke!), se zapodi, pa čeravno je začasno slep. Ker potrebuje pomoč, njegov buddy postane Stu (Kumail Nanjiani), alias “Stuber” (Stu + Uber), nežni, naivni, komični šofer Uberja, kar tale road trip – s koncem Zelene knjige – prelevi v dolgo reklamo za Uber. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Utoya, 22. julija

    Če Anders Breivik 22. julija 2011 ne bi najprej razstrelil dela vladne stavbe v središču Osla (ne, niso bili islamisti!), bi Poppejev film Utoya, 22. julija trajal le 72 minut, kajti pokol na otoku Utøya, kjer kampira podmladek laburistične stranke, traja toliko, kot je trajal Breivikov pokol – 72 minut. Posnet je v enem samem intenzivnem, šokantnem, hiperrealističnem, imerzivnem kadru (podobno kot Schipperjeva Viktorija ali pa Nemesev Savlov sin), morilca – Breivika, ki je na Utøyo prišel v policijski uniformi – ne omenja, niti ga ne pokaže (ga res hoče kdo gledati?), kakor tudi ne pokaže njegovega pokola, njegovih eksekucij norveških najstnikov (pobil jih je 69), saj je posnet skozi oči 18-letne Kaje (Andrea Berntzen), ki najprej v kamero dahne, da tega ne bomo nikoli razumeli, potem pa začne med pokolom – sredi eksplozivnega terorja, kaosa, panike, obupa, krikov – napeto iskati tako svojo mlajšo sestro (Elli Rhiannon Müller Osbourne) kot skrivališča, luknje in varna grmovja, skale in kolibe, a nikjer ni več nobene gotovosti in varnosti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film

    Diego Maradona

    Fernando Signorini, nekdanji kondicijski trener Diega Maradone, pravi, da je bil Diego “skromen, zabaven fant”, Maradona pa je bil nekaj povsem drugega: “Maradona je bil lik, ki ga je moral ustvariti, da se je lahko soočil z zahtevami nogometa in medijev. Maradona si ni smel privoščiti šibkosti.” In potem doda: “Z Diegom bi šel do konca sveta. Z Maradono pa ne bi naredil niti koraka.” Ko je to nekoč rekel Maradoni, mu je ta menda odvrnil: “Če ne bi bilo Maradone, bi bil še vedno v Villa Fioritu.” Villa Fiorito je bila favela v Buenos Airesu, pojem bede, revščine in socialne izključenosti – tu so živeli Maradonovi. Brez asfalta, brez pitne vode, brez sanitarij. Maradona, ki je od petnajstega leta preživljal kompletno družino (očeta in mater ter sedem sester in bratov), je delal vse, da mu ne bi bilo treba nazaj. Ali bolje rečeno: lik “Maradone” je ustvaril zato, da se mu ne bi bilo treba vrniti v favelo. Zato je grizel. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

    Spider-Man: Daleč od doma

    Superjunaški filmi so hitri, eksplozivni, ringelšpilski, zato ne preseneča, da tudi denar obračajo hitro, eksplozivno, ringelšpilsko, celo vse hitreje in eksplozivnejše. Prav res, vse bolj ringelšpilsko. Samo pomislite: pred pičlima dvema mesecema je štartal Marvelov superspektakel Maščevalci: Zaključek, ki je v kinih širom vesolja pridelal skoraj tri milijarde dolarjev (2,766,340,683, ko sem pogledal nazadnje), a tu je že nadaljevanje. Ne, ni naslovljeno: Maščevalci – Nov začetek. Ali: Maščevalci – Nova kri. Ali pa: Maščevalci – Novo upanje. Temveč: Spider-Man: Daleč od doma. Spider-Man: Daleč od doma? Ja, začne se tam, kjer se je film Maščevalci: Zaključek končal, da ne rečem zaključil. Kar pomeni dvoje. Prvič, da je Peter Parker (Tom Holland), alias Spider-Man (in večni adolescent, no, Spidey), zelo, zelo žalosten, četudi ne nujno zato, ker je malo prej umrlo pol človeštva, ampak zato, ker je umrl njegov mentor, Tony Stark, alias Iron Man (brez skrbi, slej ko prej se bo vrnil, magari v kakem prequelu!). In drugič, da čaka na napotke Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), menedžerja Maščevalcev, ki v njem vidi nov začetek, novo kri in novo upanje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film

    Propad ameriškega imperija

    Pierre-Paul (Alexandre Landry), nervozni, zagrenjeni, patetični, zadolženi kanadski luzer, “Jezus iz Montreala”, svoji punci (Florence Longpré), s katero se bo itak kmalu razšel, razlaga, da je preveč inteligenten za to družbo, ki ga ne razume in dohaja. “Ne spoštujem družbe!” Vse mu gre na živce – grebenje, pehanje za denarjem, elite, kapitalizem. Trumpa ima za “kretena”, ki ga “častijo imbecili”. Po malem izgleda kot mizantrop, po malem kot nihilist, po malem kot don Kihot, po malem kot Karl Marx. Zelo rad citira Wittgensteina, še raje pa Marka Avrelija. Doktoriral je iz filozofije, a preživlja se kot kurir. To je vse. Potem pa usoda poskrbi, da lahko pokaže svojo inteligenco: s kurirskim kombijem namreč ustavi ravno pred stavbo, v kateri se trije roparji, ki skušajo odnesti skriti plen neke gangsterske bande, pobijejo med sabo, veliki vreči z denarjem, ki obležita na ulici, pa sam v zadnjem trenutku, tik pred prihodom policije, vrže v kombi. Kar seveda pomeni, da Pierre-Paul – levičar, marksist, anarhist, socialist, socialni bojevnik, sveti norec – nenadoma silno obogati. In koga ali kaj nujno potrebuješ, ko obogatiš? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Človek s senco

    Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Annabelle 3

    Kdor je videl paranormalni šoker Annabelle, ve, da istoimenska lutka izgleda kot nesojena, paralizirana nevesta legendarnega Chuckyja, pošastnega zvezdnika Otroške igre, ki je nedavno doživela soliden reboot, zato nas – v dobi “Kinematičnih vesolj”, recimo Marvelovega – ne bi smelo presenetiti, če bi se Annabelle 3 prepletla z Otroško igro, kajti to, da se – tako kot Annabelle 2, Nuna in Prekletstvo La Llorone – prepleta z “Vesoljem Priklicanega zla” (Conjuring Universe), tokrat ni ravno navdihujoče. Zakonca Warren (Patrick Wilson & Vera Farmiga), demonologa št. 1 (Ghostbusters!), zelo hitro službeno odpotujeta iz filma, tako da v mračni hiši – oh, in pred še mračnejšo sobo, polno čudnih, mističnih, nevarnih, demoničnih predmetov, “obsedenih” in “prekletih” artefaktov (z Annabelle vred), ki sta jih zbrala in v katero je vstop strogo prepovedan (pravilo št. 1) – obtiči njuna desetletna hči Judy (Mckenna Grace), toda ne sama. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    3 dnevi z Romy Schneider

    Ko sem Boštjana Hladnika, avtorja Plesa v dežju in Maškarade, pred leti vprašal, kaj se je naučil od Roberta Siodmaka, kralja filmov noir, ki mu je leta 1959 asistiral pri Katji, kičasti kostumski romanci, v kateri je Katjo, ljubico ruskega carja Aleksandra II., igrala Romy Schneider, mi je odvrnil: “Naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu – ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita.” Potem je prešel na Romy Schneider: “V nekem prizoru sedi v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si čisto neumen – če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Anna

    Sasha Luss, ruska supermanekenka, igra Anno, supermanekenko, ki izgleda kot Kate Moss, toda ko nabiti, mišičasti, atletski moški pridejo v stik z njo, kar odletijo – Anna jih baletno meče, zvija, lomi. In strelja – v glavo. S kroglami ali krožniki. V slogu profijev, poklicnih morilk, kajti Anna – dvojna agentka, razpeta med KGB (Helen Mirren) in Cio (Cillian Murphy), med Moskvo in Pariz, med pretenciozne flešbeke in baročne preobrate, med šahovske partije in odsekane glave, med razdišane replike (“Who’s a good bitch dog?”) in štikel Need You Tonight (koliko moških lahko pobiješ med tem štiklom, ne da bi izgubil videospotski ritem?) – je natanko to: repetitivni morilski stroj hladne vojne. Restavracija, ki jo opustoši, izgleda kot ground zero gibanja #MeToo. V resnici hoče le svobodo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Svet igrač 4: Smet si in v smeti se povrneš!

    Ker živimo v dobi nadaljevanj in ker novo nadaljevanje – sequel, okej, ponovno izvolitev – napoveduje tudi Donald Trump (in ker živimo v svetu, v katerem te ljubijo le, če si igrača), nas ne bi smelo presenetiti, da je Disney/Pixar lansiral novo – tretje – nadaljevanje Sveta igrač, masivnega hita iz leta 1995, ki je bil brez glasbenih točk. Disney – lastnik Pixarja – zdaj pravi, da je to absolutno in definitivno zadnje nadaljevanje. Konec! Nič več Sveta igrač! Aja? Mar ni Disney že po drugem nadaljevanju – po Svetu igrač 3 – oznanil, da je to zadnje nadaljevanje te priljubljene, že kar kultne franšize? Vsekakor, toda Svet igrač 3 je potem pridelal milijardo dolarjev – in nadaljevanje je bilo neizbežno. Šefe Disneyja bi odpustili, če ne bi posneli nadaljevanja – obtožili bi jih nevestnega dela in namernega povzročanja premoženjske škode. Rekli boste: spet je zmagal kapital! Toda ko boste videli Svet igrač 4, boste vzkliknili: še dobro, da so ga posneli! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Delo brez avtorja

    V Delu brez avtorja je veliko naključij, naključja pa so snov, iz katere so melodrame – in Delo brez avtorja, triurni cineroman o primalni sceni 20. stoletja, je vrhunska melodrama, nominirana za tujejezičnega Oskarja in prežeta z naključji, kakršna so nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, prežemala holivudske melodrame, ki so jim očitali pretiravanje in absurdnost. Šestletni Kurt Barnert (Cai Cohrs), ki ga teta Elisabeth (Saskia Rosendahl), eterična, frajgajstovska, neinhibirana umetniška duša, leta 1937 v Dresdnu pelje na razvpito nacistično potujočo razstavo “degenerirane umetnosti” (Entartete Kunst), kjer so v poduk Volku razstavljeni – in križani – Pablo Picasso, Piet Mondrian, Vasilij Kandinski, Paul Klee, George Grosz, Otto Dix, Henri Matisse in podobni “degeneriranci” (nacisti so jih razglašali za “norce”, “bolnike”, “žalitev za nemška čustva” ipd.), se po II. svetovni vojni, ko ga igra Tom Schilling, prelevi v slikarja ter se zlahka, freudovsko in ne brez ironije zaljubi v Elisabeth (Paula Beer), svoji teti podobno hčerko esesovskega ginekologa, mengelejevskega Carla Seebanda (Sebastian Koch), Herr Professorja, vojnega zločinca, ki je njegovo teto Elisabeth – zaradi živčnega zloma, shizofrenije, “degeneriranosti”, “kužnosti”, “ničvrednosti” – poslal v plinsko celico, po vojni pa se je – v komunistični Vzhodni Nemčiji – prelevil v krutega, fanatičnega, brezobzirnega komunista, ki svoji hčerki, ko zanosi (z “inferiornim” Kurtom, nesojenim Jacksonom Pollockom), kar sam izvede abortus. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Možje v črnem: Globalna grožnja

    Ko gledate Globalno grožnjo, novi reboot franšize Možje v črnem, ki je vzletela leta 1997, vzdihnete le: Oh, ja, Jamesa Bonda ni že nekaj let, pa so vskočili Možje v črnem! Saj veste – da ne bo vseh bondovskih dividend pobral Kingsman. Ali pa Jason Bourne. Tu, v Globalni grožnji, se dogajanje preseli v Evropo, baza je London, kjer domuje tajni štab MiB in veliki šef (Liam Neeson), alias High T, vrstijo se pregoni, obračuni (na Eifflovem stolpu), avtomobili in gadgeti (“Series-7 De-atomizers”), kot bi jih izdelal Bondov Q, fatalne ženske, hazard, hedonizem, laserji, sci-fi prebliski, ekscentrični diaboliki (dvojčka), trgovci z orožjem, “sarkastične” enovrstične replike, nove “internacionalne” (Pariz, otok Ischia) in “eksotične” lokacije (Marakeš). Tako kot je slovita TV-serija CSI (Crime Scene Investigation), bazirana v Las Vegasu, dobila podružnico CSI: Miami (in potem CSI: New York), je serija Možje v črnem dobila evropsko, londonsko podružnico. Ne da je to edina transformacija: v črnem paru – v črni obliki s črnimi sončnimi očali – namreč nista več dva moška (Will Smith in Tommy Lee Jones), temveč moški in ženska, agent H, ki ga igra Chris Hemsworth, in agentka M, novinka med “črnimi”, ki jo igra Tessa Thompson. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Stiks

    Rieke (Susanne Wolff), mlada nemška zdravnica, osamljena ljubiteljica “divje, nedotaknjene narave”, tipična zgarana, zlorabljena, goreča žrtev kapitalističnega darwinizma, skuša ubežati stresnemu življenju, zato z Gibraltarja – solo! neodvisno! opolnomočeno! – odjadra proti Ascensionu, ekstremno odročnemu otoku v južnem Atlantiku (ki ga je “oblikoval” Charles Darwin), toda med potjo – po vseh viharjih, dramah, boju za življenje ipd. – naleti na popolni vihar, na razdejano barko, polno shiranih, dehidriranih, umirajočih afriških beguncev, ki nemost in minimalizem tele stresne pomorske “avanture” prelevijo v krik na pomoč, brutalno zmes urgence, sočutja, groze, nemoči, obupa in spoznanja, da je zahodni, bogati, požrešni svet s svojimi zidovi, predsodki, fobijami, občutkom rasne vzvišenosti, logiko “preživetja najmočnejšega” in kozmično apatijo ustvaril razmere, v katerih nedolžnih – umirajočih, pred našimi očmi utapljajočih se beguncev! – preprosto ni več mogoče rešiti in v katerih so tisti, ki skušajo hipokratsko pomagati, soočeni s tako strašnimi dilemami kot Sophie v Styronovi Sophiejini odločitvi. Več