Will & Harper

Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)

Lonely Planet

Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.

Vikend misija: Tajpej

John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

Jezero Caddo

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

Predinova Muca Copatarica

Muco Copatarico in prijatelje, paket slovenskih animiranih filmov, ki kroži po kinih in v katerem so Gospod Filodendron in jablana (Grega Mastnak, 2016), Hribci – Zajtrk (Marjan Manček, 1993), Koyaa – Vesele vilice (Kolja Saksida, 2019), Egon Klobuk (Igor Šinkovec, 2011) in Maček Muri – Tekma (Jernej Žmitek, 2020), pilotira povsem nova Muca Copatarica, ki jo je po pravljici Ele Peroci in ilustracijah Ančke Gošnik Godec nežno, eterično, elegantno spredel Rok Predin, toda Muca Copatarica, ki pospravlja, popravlja in obnavlja razmetane ali odvržene otroške copate, ne postane Pehta, temveč natanko to, kar je že od nekdaj bila – zagovornica recikliranja in trajnostnega razvoja. Predin v njej najde to, kar jo za nazaj ustvari kot našo živo sodobnico.

Rebel Ridge

Ramba, ki ga je leta 1982 povsem brez razloga maltretiral, šikaniral in teroriziral podeželski šerif, v filmu Rebel Ridge, ki je nastajal dlje kot piramide, nadomešča temnopolti, predirno karizmatični, čudovito stoični, brezmejno potrpežljivi Terry Richmond (Aaron Pierre), nekdanji marinec, ki skuša iz ječe – s plačilom varščine – spraviti svojega bratranca, toda luizianski šerif Sandy Burnne (Don Johnson) in njegova pomočnika – zagrenjeni, zakompleksani, skorumpirani, fašistoidni patrioti z rasističnim spinom – mu ta trip tako nesramno in brutalno pokvarijo, da jim napove dolgo psihološko vojno, mojstrovino suncujevske taktike, kontraintuitivnosti, aktivizma in suspenza. Rebel Ridge je kul, šekspirjanski in noir, skoraj vestern, Richmond, ki svojega denarja ne more in ne more dobiti nazaj, pa malce spominja na Walkerja (Lee Marvin), ki denarja ni in ni mogel dobiti nazaj v Boormanovi klasiki Point Blank. (Netflix)

Divja robotka

Na samotni otok nasede kontejner z robotko ROZZUM 7314, alias Roz, ki je sprogramirana za služenje. Izpolni vse naloge. »Samo recite,« pozove bobre, ki jo le začudeno gledajo, a od tega začudenja do nestrpnosti in sovražnosti je le korak. Živali tega otoka – lisice, rakuni, grizliji, oposumi, gosi ipd. – v njej vidijo le tujko, parazitko, nebodijetreba. »Pošast!« Ne sprejmejo je. Razlog več, da si želi domov – kot E. T., WALL-E ali Tom Hanks v Brodolomu. Toda njena ustrežljivost, njena dobrodušnost je tako nalezljiva kot sočutnost in solidarnost živalske skupnosti – način, kako tale elegantni, vizualno briljantni, duhoviti, ghiblijevski animirani film gradi skupnost, otoško utopijo (mrak, nevarnosti, splav), pa je tako nalezljiv kot način, kako senzibilizira in opolnomočuje mašino, ki se upre programiranosti in kapitalizmu, tehnološki korporaciji, svoji »materi«, da bi sama postala mati, ki svojega »otroka« – no, posvojenca, malega gosaka – nauči tisto, kar je bistveno: kako plavati in leteti – kako migrirati.

Mejdan: Med vodo in ognjem 

Tale odisejada Malega (Viktor Savić), srbskega Rockyja mešanih borilnih veščin, »stroja za denar«, ki ga pot navzgor pelje tudi skozi mariborski ring, se sicer pofočka na vse klišeje športnih filmov (mrtvi prijatelj, moralno superiorni trener, spolzki menedžer, mračni posredniki, mafijci ob ringu, fatalna ženska, videi treningov ipd.), a je žanrsko tako naivna, da se komaj premika – tudi med borbami.

Sestre v savni

V dokuju Sestre v savni, ki izgleda kot dopolnilo Babičinega seksualnega življenja (via Urška Djukić), si Estonke vseh starosti v leseni savni – gole, zelo razpoložene, čudovito sproščene, anonimne – pripovedujejo in delijo zgodbe o tem, kako nasilno je življenje med moškimi: kako nenehno pritiskajo nanje, kako jih zlorabljajo, kako jih navdajajo s sramom (pred svojim telesom ipd.), kako jih silijo v rojevanje, kako rojevajo mrtve otroke, kako jim ženskost predstavljajo kot bolezen (in devištvo kot ultimativno valuto!), kako jih skušajo »vzburiti« s pozami iz porničev, kako jim svobode – recimo pravice do izbire – ne dopuščajo in kako nenehno živijo na robu posilstva. Ena izmed njih je že bila posiljena.

Štiri hčere

Včasih se mačka tako ustraši za svoje mladiče, da jih požre, pravi Olfa Hamrouni, Tunizijka, protagonistka metafilma, ki ga snemajo o njej in njenih štirih hčerah. Mlajši, Eja in Tejsir, še živita z njo, starejši, Rahma in Gofran, pa sta izginili. Požrl ju je volk, pravi Olfa. Volk je Islamska država. Ker sta »drugje«, ju igrata igralki, Nour Karoui in Ichraq Matar, Eja in Tejsir igrata sebe, tudi Olfa igra sebe, le v prizorih, ki so tako mučni, da jih ne bi mogla sama odigrati, jo igra tunizijska zvezdnica Hend Sabri, vse moške – Olfinega moža, njenega ljubimca in policista – pa igra isti igralec, Majd Mastoura, kar poudari enodimenzionalnost in monotonost patriarhata. In največja varuhinja patriarhata je prav Olfa, katere mati je bila hiperzaščitniška in hiperzatiralska – pred zunanjim svetom jo je zaščitila tako, da jo je brutalno zatrla.

Norost v dvoje je kritika fenov Jokerja

Inšpektor Callahan (Clint Eastwood), alias Dirty Harry, je v Dirty Harryju (1971) neusmiljeno obračunaval s kriminalci – za njihove pravice se ni menil. Ubijal je tako brezčutno in tako nihilistično kot psihopatski »Škorpijon«, ki na slepo pobija ljudi. Kritiki so Callahana ostro napadli in ga razglasili za fašista, film pa za glorifikacijo fašistoidnega nasilja. Kmalu je prišlo nadaljevanje, Past za inšpektorja Callahana (1973), ki je delovala kot kritika Dirty Harryja: Callahan je pobil policiste, ki so vigilantsko pobijali kriminalce, do katerih zakon ne more ali pa je do njih popustljiv. Ergo: Dirty Harry pobije policiste, ki počnejo to, kar je v Dirty Harryju počel sam. Past za inšpektorja Callahana je bil perverzna, skoraj brechtovska kritika Dirty Harryja.

Bojevita kraljica noči

Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

Club Zero

Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.

The Instigators

Rory in Cobby, nekdanji marinec in nekdanji jetnik, popolna luzerja, sta neverjetno simpatična, pa ne zato, ker ju igrata Matt Damon in Casey Affleck, ampak zato, ker – kot člana ad hoc tolpe, ki jo v slogu Tarantinovih Steklih psov sestavi ne ravno umni mastermind (Michael Stuhlbarg) – oropata štab skorumpiranega trumpovskega bostonskega župana (Ron Perlman), čigar sef je tik pred volitvami poln gotovinskih »donacij«. Rory in Cobby naj bi le prišla, videla in zmagala, toda sef je prazen, sprožijo se pištole, sociopatija pokaže zobe, obupanca – drugorazredna državljana, tretjerazredna kriminalca – se znajdeta na begu, preganja ju polovica Amerike, ves ta vrtoglavi kaos – učna ura kapitalističnega tekmovanja, dirkanja, konkuriranja, kreativnega uničevanja in spiralnega mreženja interesov – pa ju groteskno presega, zato niti ne preseneča, da v avtu obtičita s psihoterapevtko (Hong Chau), ki se ji vse skupaj zdi kot poskus samomora.

Težko boste videli film, ki bi bil tako zaljubljen v ljubezen

Šestnajstega septembra 2022 je iranska verska policija prijela dvaindvajsetletno Mahso Amini – ker ni nosila hidžaba. A prijetje se je končalo tragično – Mahsa je umrla. Policija je sicer rekla, da je doživela infarkt, toda v resnici naj bi jo brutalno pretepli – do smrti. Ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo, je ljudstvo planilo na ulice – in začeli so se siloviti protesti, menda najmnožičnejši po letu 2009. Umrlo je na stotine protestnikov. In v tem času sta začela Maryam Moghadam in Behtash Sanaeeha snemati Mojo najljubšo torto, v kateri Mahin (Lily Farhadpour), sedemdesetletna vdova, nekdanja medicinska sestra, nostalgična libertinka, zatopljena v spomine na »zlate« čase, ko sta jim pela Al Bano in Romina Power (in ko je lahko v hotel, na ples, prišla v visokih petah in ko je lahko na plažo prišla v kopalkah), v teheranskem parku prepreči aretacijo mladenke, ki ne nosi hidžaba, a potem tudi sama – kljub številnim prijateljicam neznosno osamljena, obupana in skrušena (vstaja pozno, hči živi v tujini ipd.) – stori nekaj, kar bi takoj pritegnilo brutalno pozornost verske policije:

Nikola Tesla: Valovi prihodnosti

»Tesla se je odpovedal seksu, da bi lahko vso energijo posvetil znanosti,« pravi Marina Abramović, kraljica performansa. Vsekakor, Tesla je čakal »višjo stopnjo zrelosti« – onstran seksa, a tudi onstran kapitalizma. Bil je utopist. V dokuju Nikola Tesla: Valovi prihodnosti, ki ga je posnela Janja Glogovac, biografinja Josipa Broza Tita (Tito, 2001), in ki po nedavni premieri na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru zdaj potuje po Sloveniji, izvemo, da se je leta 1878 zaposlil v mariborski orodjarsko-livarski delavnici Druško, toda mestna žandarmerija ga je naslednje leto iz Maribora izgnala v rodni Gospić – bolj ali manj zaradi klateštva. Zapisali so, da nima sredstev za preživljanje, da nima denarja in da nima vizije za prihodnost. Pa je odšel v Ameriko, da bi izumil prihodnost.

Transformerji ena

Za nekatere filme bi bilo bolje, če bi bili animirani. Recimo za Transformerje, ki so bili tako dolgi, da ste se njihove hiperaktivnosti – in njihovih nenehnih in repetitivnih mutacij in transformacij – naveličali. Animirani film Transformerji ena vrže dolgčas skozi okno – ne le da je za dobro uro krajši, ampak je tudi za dobro uro kompaktnejši, avanturističnejši, domiselnejši in duhovitejši, tem bolj ker gre za zgodbo o izvoru dveh karizmatičnih transformerjev, Optimusa Prima in Megatrona, ki sta najprej, pred milijardami let, le navadna delavca (imenujeta se Orion Pax in D-16), le navadna rudarja s Cybertrona, le navadna robota brez transformativnih sposobnosti, a velika prijatelja, preden Megatron ne podleže temni strani. Prijateljstvo razpade tako bobneče, boleče in tako toksično kot ljubezenska zveza. Trg ubije čustva. Nenadoma ni več dovolj, da sodeluješ – treba je zmagati.

Nikoli ne izpusti

Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje, 

Stari hrast

V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, ki jih začnejo domačini takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le TJ Ballantyne (Dave Turner), strpni, samaritanski lastnik puba The Old Oak, vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo.

Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev

Leta 2017 sta dva fanta iz okolice Podbočja kruto, brutalno, do smrti pretepla tretjega – in to prenašala v živo. Prek Facebooka. Slovenci so ta video smrti množično všečkali in delili, kot da bi skušali groteskno izživeti tisto mindfulness, ki jo vsi tako opevajo. Bi to sploh gledali, če ne bi nihče umrl? Mar nista morilca le izpolnila najskrivnejših, najperverznejših in najmorbidnejših fantazij spletne viralne nacije? Mar nista spletni naciji brala misli? Mar nista sprevržene resničnostne logike prignala do konca? Hoteli ste videti resničnost – prav, pa jo glejte! Nefiltrirano in necenzurirano! Mar njun video ni deloval kot grozljiva imitacija youtubskih, viralnih videov, kot srhljiva simulacija tiste »spontanosti« in »avtentičnosti«, po kateri tako hlepi spletna nacija? Če bi smrt razočarala, tega ne bi gledalo toliko Slovencev. Užitek je postal dolžnost.

Boksar

Boksar, najnovejši film Mitje Okorna, ki je kariero začel v Sloveniji (Tu pa tam) ter jo nadaljeval na Poljskem (Pisma sv. Nikolaja, Planet samskih) in v Kanadi (Life in a Year), si domišlja, da je Pobesneli bik (Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana zamenja instrumental iz rock balade Still Loving You), zato ne preseneča, da so borbe posnete tako naturalistično, da udarci včasih zabolijo.

Lars je LOL

Dvanajstletno Amando (Lilly Winger Schmidt) določijo za mentorico Larsa (Adrian Øverjordet Vestnes), učenca z Downovim sindromom, s katerim se sprijatelji (Harry Potter ruši vse meje in prepreke), a ga začne potem zaradi sovražnega okolja, prežganega s predsodki, posmehovanjem ter žaljenjem, trpinčenjem, izključevanjem, omalovaževanjem, diskriminiranjem in šikaniranjem šibkejših, še sama šikanirati, kar tale norveški otroški film prelevi v jasno in simpatično svarilo, da je inkubator sovražnega govora šola, da je sovražni govor nalezljiv (kot fašizem) in da je zdizajniran tako, da zlahka prevzame in zlomi odrasle, kaj šele otroke.

Ne govori zla

Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) – ameriška zakonca, ki živita v Londonu – na potovanju po Italiji spoznata Paddyja (James McAvoy) in Ciaro (Aisling Franciosi), britansko-italijanski zakonski par, ki ju začne zapeljevati in mamiti v hitro prijateljstvo. Paddy kar prekipeva od družabnosti, ki je tako pasivno agresivna in vsiljiva, da vzbuja nelagodje, tem bolj, ker ju po vrnitvi domov povabi v svojo podeželsko kočo, kjer oba – obupanca (Ben je izgubil delo), ki se jima končno nekaj zgodi, končno ju nekdo nekam povabi – v nelagodju skoraj utoneta, saj Paddyjeva družabnost dobiva vse maničnejšo in toksičnejšo frizuro: pikantnih »izzivov« in »testov« mu ne zmanjka. Od hrane, ki je nočeta (vegetarijanki v usta rine meso!), do skokov v hladno vodo, krutosti do nemega sina in fafanja pod mizo – med večerjo. To je le intro. Ben in Louise bi morala zbežati, a ostaneta, vendar ne zaradi mamljivosti prijateljstva in družabnosti, temveč zaradi mamljivosti, magnetnosti, notranje hipnotičnosti, adiktivnosti samega nelagodja. Svoji pravici do nelagodja se ne odpovesta. To je itak vse, kar imata.

Stekleničarji

Ni enostavno, to življenje, bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže srbski doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci.

Gospodinjstvo za začetnike

Gospodinjstvo za začetnike nas takoj potegne med mladeniča in mladenki, ki v primestni skopski hiši ravno pojejo in plešejo in norijo, a nam ne pove, kdo je kdo in kdo je komu kaj, ampak nas prepusti fluidnosti, eksperimentalnosti in radikalnosti odnosov, tako da šele en passant ugotovimo, kdo so ljudje, ki živijo v tej hiši: tu so Dita (Anamaria Marinca), lezbična socialna delavka albanskega rodu, lastnica te hiše, njena partnerka Suada (Alina Serban), Romkinja z dvema hčerkama, najstniško Vaneso (Mia Mustafa) in petletno Mio (Dzada Selim), in Toni (Vladimir Tintor), lakonični gej srednjih let, ki je prek Grindrja spoznal Alija (Samson Selim), devetnajstletnega romskega geja, sicer Ditin stari prijatelj in formalno – ne pa tudi biološko – oče obeh Suadinih hčerk.

Film leta

Smrtonosni objem je triler o objemu, ki noče popustiti – objemu, ki gre do konca – objemu, ki res objame, stisne, izžame. Psihotriler o dejtu, ki izpolni ves tihi, notranji, prikriti, potencialni teror Tinderja, »kulture povezovanja«. Notranji triler Tinderja. Film, v katerem prvo vprašanje ni, A bi se pofukala, temveč – Saj nisi serijski morilec? In v katerem odgovor ni, Ja, dajva, pofukajva se, noro in nefiltrirano, temveč – Ne, nisem serijski morilec. Film o tem, kako tanka in mračna in agonična je črta med konsenzualnim in nekonsenzualnim rough seksom, med varnimi in nevarnimi besedami. Kot da seks ni vedno seks s tujcem. »A veš, koliko mora ženska tvegati, če se hoče malce zabavati?« Prav res – koliko jeze, vsiljenih izbir, igranja vlog, kontraintuitivnosti, regresivnosti, krvi in nasilja je v seksu. Se oregonski motel, prizorišče hookupa, res imenuje Blue Angel?

Otroci Divjega zahoda

Tom in Mary, mala Irčka, tipični disneyjevski siroti, med iskanjem strica srečata vse ikone divjega zahoda (bizone, Indijance, zlatokope, revolveraše, bandite ipd.), toda tale španski animirani vestern, ki sicer slavi prijateljstvo, družino, solidarnost, pustolovstvo, multikulturnost in pogum, si prav veliko ne upa, tako da deluje vse preveč gladko in klišejsko, pa čeravno je posnet po desetminutnem animiranem filmčku Cuerdas, ki je dobil več kot 240 nagrad – noben kratki animirani film jih ni dobil več.

Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice

Burtonovi filmi so pozivi k prilagoditvi, toda ne k prilagoditvi statusu quo in normalnosti, ampak k prilagoditvi drugačnosti, alternativnosti in abnormalnosti. Burtonovi filmi nam pravijo: hej, kaj počnete na drugi strani? Pridružite se nam! Glejte, kako fajn se imamo! Če kdo trikrat vzklikne Beetlejuice, se prikaže Beetlejuice, alias Betelgeuse (Michael Keaton), igrivi, obsceni, vulgarni, cinični demon, groteskni vladar posthumnega podzemlja (strukturiran kot vrnitev potlačenega, nenehno na begu pred svojo fatalno, zalezovalsko, frankensteinovsko eks, ki jo igra Monica Bellucci, in onostranskim detektivom, sicer nekdanjim akcijskim junakom, ki ga igra lanthimosovsko iznakaženi Willem Dafoe), toda že naslov tega sequela, ki spominja na fan fiction, namiguje, da ne bo prav dosti trikratnih vzklikov Beetlejuice in da se Beetlejuice – itak bolj simptom kot lik – ne bo ravno pogosto oglašal, zato niti ne preseneča, da njegovo renčanje ne preglasi #MeToo zgodbe o treh generacijah žensk, ki se mojstrijo v pokopavanju moških (in producentov). Lydia (Winona Ryder) vidi mrtve, zato ima svoj televizijski šov, Delia (Catherine O’Hara), njena mačeha, je perfomerka, zato se razstavlja v galerijah, Astrid (Jenna Ortega), njena najstniška hči, pa je fanatična ateistka, zato se ji ne mudi k mrtvim, a mrtvi – »veliki onkraj« – pridejo k njej, bolj živi kot kadarkoli.

Milli Vanilli / Hotela sta vse

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svet obsedli videospoti. MTV je bil kralj. Ko sta Ervin Hladnik in Ivo Štandeker delala intervju z Milanom Kučanom, sta ga vprašala, če kaj gleda MTV. Logično. Vsi so gledali MTV. Vsi so gledali videospote. Ja, bolj so jih gledali, kot pa poslušali. Zato ni nikogar motilo, da vsi ti pevci, pevke in bendi niso zares peli, ampak so le simulirali – itak so simulirali svoj glas. A le zakaj bi to simuliranje – ta lip syncing – koga motilo? Tudi v živih nastopih – recimo v televizijskih šovih – so vsi bolj ko ne simulirali petje. Toda simulirali so svoje petje, svoj glas. Tudi Rob Pilatus in Fabrice Morvan,  člana dua Milli Vanilli, sta petje – povsod, v videospotih in v živo, celo na koncertih – le simulirala, toda simulirala nista svojega petja, svojega glasu.