• Marcel Štefančič jr.

    30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Cesária Évora / Rada je pila, kadila in pela, vse, kar je imela, je vedno delila z drugimi

    Cesária Évora – Billie Holiday Zelenortskih otokov (ali Aretha Franklin Zelenortskih otokov, če hočete) – je bila, slišimo v tem portugalskem dokuju, »glas sušnega območja«, »bosonoga diva«, »kraljica morne« in »antizvezda«.

  • Marcel Štefančič jr.

    30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    To je eden izmed najšokantnih prizorov leta

    Na tleh, pred kopalno kadjo, ostane le avionček modre barve. Igrača. Zraven, v kadi, je truplo. Malemu Keitaju (Tetta Shimada), prvaku v igranju Othella, je med stopanjem po kadi zdrsnilo, z glavo je treščil ob kad in utonil. Vse se odvrti nepričakovano, sunkovito, srdito, nepovratno. To je eden izmed najšokantnih prizorov leta – pa čeravno Keitajeve smrti ne vidimo. Nihče ničesar ne vidi. Niti ničesar ne sliši.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    White Men Can’t Jump

    Jeremy (Jack Harlow) sreča Kamal (Sinqua Walls). Oba sta prvaka losangeleške ležernosti in nonšalance. Oba sta nekdanja košarkarska upa. Oba sta zavozila. Oba sta prepirljiva. Oba skušata preživeti z igro – z ulično košarko in blefom. Podobno kot Paul Newman v Hustlerju se pretvarjata, da ne znata, da sta luzerja in bebca, da bosta lahek plen – in tako obirata prave bebce. Vsak človek je trg. Vsak človek je niša. Vsakega je mogoče izžeti – monetizirati. Skupaj sta »dream team«.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Influencer

    Fotogenična vplivnica (Emily Tennant) pride na Tajsko, da bi instagramirala svoja razkošna »eksotična« doživetja, toda ker jo zaročenec (Rory J. Saper) bojkotira, se nanjo prilepi komunikativna, osvobojena, posesivna turistka (Cassandra Naud), dekle z orjaškim materinim znamenjem na obrazu. To znamenje – skoraj »škrlatno« – je tako veliko, tako neatraktivno in tako nefotogenično, da ne bo nikoli ne vplivnica ne zbiralka všečkov in fenov, njen resentiment pa je toksičnejši od moške toksičnosti. Ja, resentiment jo prelevi v predatorko.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    To Catch a Killer

    Tegale trilerja se razveselite, saj se začne s spektakularnim novoletnim pokolom serijskega morilca, ultimativnega mizantropa z živim smislom za viralnost, ki za sabo ne pusti niti enega sledu (razen kopice hladnokrvno, po vojaško, ostrostrelno pobitih trupel), in monologom stoičnega FBI-jevca Lammarka (Ben Mendelsohn): »Za sabo ni pustil niti dlake. Ničesar. Noče, da ga ujamemo. Noče umreti. A razočarali ga bomo.« Ko Lammark dobi še partnerko, mlado, stravmatizirano policistko Eleanor (Shailene Woodley), si rečemo: toliko bolje! Čaka nas detektivski rokenrol!

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Sisu

    Sisu je neprevedljivi finski izraz za silovito, odločno, neustrašno vztrajnost, ki jo v temle finskem filmu poosebi Aatami Korpi (Jorma Tommila), priletni, bradati, žilavi zlatokop, apatičen do vojne. Ko leta 1944 na Laponskem odkrije zlato žilo, naleti na nacistično vojsko, ki jo vodi SS Obersturmführer Helldorf (Aksel Hennie) in ki mu zapleni zlato, njega pa se skuša na vsak način znebiti, a ji ne uspe – ker je neuničljiv. Vse preživi – streljanje, obešanje, razstreljevanje. To pa ne velja za naciste, ki jih pošilja v pekel – in to s takšno vnemo in jezo, tako sarkastično, groteskno in kreativno, kot da ne bi bil le poosebitev izraza sisu, temveč tudi nürnberškega sodišča za vojne zločine in celotnega antifašističnega gibanja, s Tigrom in Osvobodilno fronto vred. Korpi je spektakel. Ust sploh ne odpre. Njegove »točke« – tista s tankom, minskim poljem, letalom ali čelado – pa so to, kar so v mjuziklih showstopperji, glasbene točke, ki film dobesedno ustavijo. Korpi je Ginger Rogers, Fred Astaire, John Wick in Aldo Raine v eni osebi.

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film

    Serijski morilec, ki se ima za ultimativno dobro

    Serijski morilci so ultimativno zlo – v iranskem Svetem pajku, posnetem po resničnih dogodkih, pa imate serijskega morilca, ki se ima za ultimativno dobro. A za ultimativno dobro ga ima tudi iranska javnost. In ni skrivnost, zakaj: ker je serijsko pobijal ženske! Saeed Hanaei, gradbeni delavec, veteran iransko-iraške vojne ter vzoren družinski človek in vernik, je pred dobrimi dvajsetimi leti v Mašhadu, svetem, romarskem mestu, s hidžabom grizlijevsko zadavil 16 prostitutk in potem – ko so ga prijeli – mučeniško trdil, da so bile »same krive«, da so bile »pokvarjene« in »ničvredne« in da je le »opravil svojo nalogo« in »očistil svet«.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    107 mater

    Tale češki igrani doku nas odpelje v žensko jetnišnico v ukrajinski Odesi – ženske tu zatirajo, izsiljujejo, trpinčijo, marginalizirajo. Ne pazijo jih moški, temveč ženske, a to ničesar ne spremeni, saj le izpolnjujejo voljo jetniškega režima, ki so ga koncipirali moški (tiste, ki imajo male otroke, jih morajo dati po treh letih bodisi v posvojitev ali v sirotišnico). Ne, to ni ječa, v kakršni je nekoč – v eksploatacijskih filmih à la The Big Doll House (1971) in The Big Bird Cage (1972) – trpela Pam Grier, toda samo jetniško okolje je tako toksično in represivno, da se vse te ženske zelo verjetno počutijo kot doma. Kot na prostosti – v svobodi. Kot v patriarhalni »ječi«.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Transformerji: Vzpon zveri

    Noah Diaz (Anthony Ramos), nekdanji vojak, protagonist mutacijskega, kaotičnega, bučnega, superjunaškega, brezosebnega Vzpona zveri, dela Hasbrojevega kinematičnega univerzuma, kombinacije reboota, sequela in prequela (postavljen je v leto 1994, tako da, ja, Wu-Tang je v stavbi!), hoče pomagati svojemu hudo bolnemu bratu, potrebnemu nujne operacije, zato – na antikapitalističen način – ukrade porscheja, ki je v resnici Transformer, Avtobot (imenovan Mirage), potemtakem nekaj več od avta (tako kot je denar vedno več kot denar), toda od ljudi ne pričakujte preveč, saj besedo hitro prevzamejo mašine – Avtoboti, ki jih vodi Optimus Prime, in Maksimali, ki jih vodi Optimus Primal, se namreč s Terrorconi in velikanskim Unicronom, ki hoče požreti vesolje (Frank Underwood je hotel požreti le Ameriko), spopadejo za čarobni »kvantni« ključ (»Transwarp«), ki je lahko odrešitev (preko črvine do svobode!), lahko pa orožje za množično uničevanje. Michaela Baya – auteurja franšize – ni več, a je vse po starem: nedolžni komaj čakajo, da jih kolaterizirajo, ženske komaj čakajo, da jih utišajo, stereotipi komaj čakajo, da jih implementirajo,

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Varen kraj

    Bruno (Juraj Lerotić) v zadnjem trenutku reši svojega brata, Damirja (Goran Marković), ki je skušal narediti samomor. Ne zna pa pojasniti, zakaj je hotel umreti. Nekaj ga muči. Nekaj ga žre. Občutek ima, da je nekaj narobe naredil. Kdo ve, morda pa je le šum v ušesih – trušč kapitalizma, povzročitelja tesnob, stresov, depresij, bipolarnosti in občutka neadekvatnosti – preprosto prehud.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Ljubezen, nemške marke in smrt

    Nemčija je leta 1955, le deset let po porazu in padcu nacizma, prvič poklicala gostujoče delavce, alias gastarbajterje. Potrebovala je pomoč – hotela je postati spet velika, bogata, mogočna, karizmatična. Ker je potrebovala na milijone gastarbajterjev, je pogodbe sklenila s Turčijo, Portugalsko, Španijo, Italijo, Grčijo in Jugoslavijo, od koder je potem evforično bušnila cenena delovna sila. Turški doku Ljubezen, nemške marke in smrt pokaže, kako se je Turčija preselila v Nemčijo. Prvi taksi je odpeljal leta 1961 – vlaki, polni turških delavcev, se potem niso ustavili (tu ni nihče videl ironije!). Turki so spakirali kovčke, pograbili turško-nemške slovarje, si nabavili plastične ovitke za potne liste in se teleportirali v Nemčijo, kjer so jih izmerili in stehtali, obenem pa jim pregledali kosti, da so videli, če so za delo sposobni. Na roke so jim dali zapestnice – s številko. »Nismo iskali olimpijskih zmagovalcev, temveč vzdržljive tovarniške delavce,« slišimo. Gneča je bila nepopisna, vrste so bile brezmejne.

  • Marcel Štefančič jr.

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Film

    Poletje ’91 / Ali predvojna Slovenija izgleda kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne.

    Čas slovenskega osamosvajanja je bil čas kamkorderjev – čas, ko so vsi Slovenci postali filmarji. Neprestano so se snemali. In potem s temi home movies težili vsakemu nič hudega slutečemu obiskovalcu. Prišel si h komu na obisk – in še preden si dobil kozarec vode, si že moral gledati posnetke zadnjega izleta ali zadnje rojstnodnevne zabave. Vse je bilo totalno dolgočasno in bolj ko ne negledljivo. Nenehno so šejkali. Kot da vozijo formulo 1. A tako je to: ko je Slovenec za kamero, se obnaša, kot da je za volanom. Kamera – volan: ista reč!

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Tori in Lokita

    Tori (Pablo Schils) in Lokita (Joely Mbundu), afriška deček in najstnica, ki migrirata v Belgijo, se pretvarjata, da sta brat in sestra, ker Lokito čaka izgon, če se izkaže, da ni v sorodu s Torijem. V resnici verjetno nista v sorodu, toda solidarnost, vdanost in lojalnost, ki se spletejo med njima, so silnejše od krvnih vezi. Tistih, ki ju hočejo zlorabljati (dilerjev, špekulantov, tihotapcev, trgovcev z ljudmi, birokratov ipd.), je na pretek, zato se prekleto dobro zavedata, da lahko na tujem, sovražnem, nevarnem, toksičnem »trgu« preživita le skupaj, bratsko – vendarle sta v razrednem sorodu. Razrednem bratstvu. Neoliberalci ponavljajo: ni alternative!

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    The Son

    Florian Zeller je trilogijo Oče/Mati/ Sin najprej uprizoril v gledališču, potem je posnel Očeta, odmev Hanekejeve Ljubezni (okej, Ljubezni z »dementnim«, oskarjevskim Anthonyjem Hopkinsom), zdaj pa je posnel še Sina, v katerem lahko vidite odmev tako Redfordovih Navadnih ljudi kot filma Pogovoriti se morava o Kevinu, ki ga je posnela Lynne Ramsay, saj najstniškega Nicholasa (Zen McGrath) depresija tako muči, zvija, trpinči in radikalizira (»Vse me ves čas boli«, »Nisem dobro«), da ga kar trga (kot Jamesa Deana v Uporniku brez razloga) in da njegova oče in mati,

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Črni mož

    Vsak film, posnet po romanu ali noveli Stephena Kinga, bi bil lahko naslovljen Črni mož. In ta črni mož – nočni bavbav, vir groze in terorja – se vedno hrani s travmami, tesnobo, bolečino in žalovanjem. To ga vzburja, nosi, podžiga, opolnomočuje. King je bodisi iznašel formulo, od katere se ne more ločiti, ali pa je bil najbolj prestrašen otrok v zgodovini človeštva. V Črnem možu, ki je padel iz Kingove briljantne, kultne zbirke novel Night Shift, travmo, tesnobo, bolečino in žalovanje sproži smrt matere/žene, ki njenega moža (Chris Messina), sicer psihoterapevta, tako emocionalno ustavi, da svoji hčerki, najstniško Sadie (Sophie Thatcher) in desetletno Sawyer (Vivien Lyra Blair), ki ju začne zlagoma, a vztrajno in čedalje bolj teroristično mučiti, gnjaviti, gristi in glodati srhljivi, sadistični, peklenski črni mož, pošlje k drugemu psihoterapevtu (no, psihoterapevtki).

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Zbogom, Leonora

    Kolikokrat pokopljejo umetnika, preden dokončno »počiva v miru«? Slovitega italijanskega pisatelja in dramatika Luigija Pirandella, kralja metafikcije (Nocoj bomo improvizirali, Šest oseb išče avtorja), ki je umrl leta 1936, so pokopali trikrat. Film Zbogom, Leonora se začne s podelitvijo Nobelove nagrade, ki jo prejme leta 1934 (slava stane, umetnost terja žrtvovanje, poudari), njegovo smrtjo (skoraj citatom finala Kubrickove Odiseje v vesolju) in njegovim drugim pokopom – s povojnim prevozom njegovega pepela iz Rima, kjer je leta 1936 doživel fašistični državni pogreb, v sicilijanski Agrigento, kjer je hotel biti katoliški tradiciji navkljub upepeljen in raztresen.

  • Marcel Štefančič jr.

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Film

    Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli

    Tako vizualno zgovornega filma zlepa ne boste videli. Vsak kader hoče biti film zase, revolucija ali pa vsaj estetski multipleks. Gwen Stacy in Miles Morales sta newyorška najstnika, outsiderja s spidermanskimi sposobnostmi – ona je Spider-Woman, on pa Spider-Man. Ona je bobnarka, on pa borec proti kriminalu. Svojo identiteto skrivata, a vedno lahko rešita svet. Kaj gre lahko narobe? Happy end! Fukuyama. Toda svet je bolj zapleten.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Ste videli to žensko?

    Avtobus podjetja Putnik, poln muslimanskih vernikov iz Jugoslavije, se februarja 1972 z romanja v Meki in Medini ni takoj vrnil domov, ampak je skrenil še v Bagdad, tam pa so verniki obiskali džamije in sloviti bazar. Na njem so nakupili spominke, tudi lesene piščali. A niso vedeli, da je v Iraku epidemija črnih koz – iraške oblasti so to prikrivale. Iz ekonomskih razlogov – bale so se, da bi »zaprtje« Iraka povzročilo prehudo gospodarsko škodo ter nepredvidljive socialne in politične napetosti. Črne koze (alias variola vera, alias »velike boginje«), ki so v 20. stoletju pobile pol milijarde ljudi, se prenašajo kapljično, z dotikom dveh kož ali sluznic in prek aerosola, pa tudi prek predmetov, ki jih je uporabljal pacient. Recimo – prek piščali.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Jesus Revolution

    Film Jesus Revolution je posnet po resnični zgodbi, no, po resnični revoluciji, »Jezusovi revoluciji«, ki je hipije ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja – za kratek čas – prelevila v »Jezusove frike«. Pastor Chuck Smith (Kelsey Grammer), vodja precej anemične kalifornijske kongregacije (Calvary Chapel), ki v hipijevski generaciji vidi izgubljence in neobrzdance brez tradicije, avtoritete, omejitev, cilja in Boga, sreča pravega hipija, Lonnieja Frisbeeja (Jonathan Roumie), ki spominja bolj na Charlesa Mansona kot na Jezusa, a ga vendarle prepriča, da je njegovo psihedelično »ljudstvo« – hipiji, ki so »odpadli« od družbe (staršev, konformizma, potrošništva, vietnamske vojne ipd.) in ki zdaj iščejo »resnico«, »smisel«, »ljubezen«, »razširjeno zavest«, »prave stvari«, »prerojenje« – zrelo za doživetje Boga. Hipiji so bili le »nezavedni« kristjani, ki so čakali na nekoga, da jih »prebudi«. Pastor odpre vrata – in hipiji, ki krst doživljajo v Pacifiku, se začnejo množično »prebujati«.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    The Covenant

    Ameriški vojaki so v Afganistanu na tujem, neznanem, nevarnem terenu – imajo sicer novega prevajalca in interpreta »bistva«, Ahmeda (Dar Salim), precej trmoglavega Afganistanca, toda s tem teren razumejo le malce bolje, ne pa tako dobro, da ne bi imeli občutka, da so nenehno v nevarnosti. Afganistan je pač orjaško minsko polje. In le vprašanje časa je, kdaj bodo stopili na mino. In res stopijo – zgodi se jim celo Mali veliki rog. Tako kot nekoč generalu Custerju in njegovemu konjeniškemu polku. Na čelu z narednikom Kinleyjem (Jake Gyllenhaal) skušajo čim hitreje nevtralizirati čim več skrivnega talibanskega orožja, z »improviziranimi eksplozivnimi sredstvi« vred, a padejo v past: nenadoma ugotovijo, da so obkoljeni in da je talibanov bistveno več kot njih. Še malo, pa Kinley in Ahmed ostaneta sama. In ja, Kinleyja hudo ranijo, Ahmed – novodobni Gunga Din – pa ga rešuje.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Mala morska deklica

    Ko je George W. Bush rekel, da lahko človek in riba sobivata, se je zdelo, da le citira Disneyjevo Malo morsko deklico, ki mu je leta 1989 – že vnaprej – evforično prikimala: ja, človek in riba – princ Eric in morska deklica Ariel, najmlajša izmed petih hčera podmorskega kralja Tritona, disneyificirana Romeo in Julija – lahko sobivata! Under the Sea! Nekatere zgodbe dobro delujejo le zato, ker so animirane – Mala morska deklica je takšna. Deluje, ker je animirana. Zgolj zato. Prav zato. Ko jo je Disney lansiral, je pomenila pravo revolucijo, zdaj, v igrani preobleki, pa ne izgleda niti približno tako dobro, kaj šele revolucionarno. Au contraire: deluje kot popolni antiklimaks.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Moj fotr

    Robert De Niro, ki bi lahko vse življenje igral ženitnega posrednika, igra stereotipnega Italoameričana, Salva, ki ni postal Il Padrino, temveč frizer. Kdo ve, morda je friziral trupla mafijcev – njegov smisel za humor je črn. »Izgledaš kot tip, ki je Johnu Wicku ubil psa,« dahne svojemu sinu (Sebastian Maniscalco), ki je tik pred priženitvijo v prestižno, bogato družino, ali natančneje – tik pred priženitvijo v Njene tastare. Jasno, De Niro hoče na vsak način spoznati njene tastare. To, kar potem gledamo, je sicer trk razredov, toda tale farsa, ki ima resda več duha kot De Nirova »Dedka«, Dedek uide z vajeti in Vojna z dedkom, ga preformulira v trk kultur – za vsak primer, saj razredni boj v Ameriki uradno ne obstaja. Elite so kul – njihovo bogastvo kaplja navzdol.

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

    Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je

    Danny Rourke (Ben Affleck), nevrotični, obupani teksaški detektiv, čigar sedemletna hči je skrivnostno izginila (le za hip je pogledal stran), skuša preprečiti bančni rop, ki ga orkestrira karizmatični hipnotizer (William Fichtner) – nihče se mu ne more upreti. S hipnozo vse prelevi v svoje voljne sodelavce – tudi bančne uslužbence, policiste in varnostnike. Vse lahko pripravi, da delajo zanj. Vse lahko prepriča, da se postrelijo. Vse ima pod kontrolo – razen Rourkea. Ta je očitno imun. A hoče odgovore. Kot kralj Ojdip. Nekaj jih ve vedeževalka Diana (Alice Braga), ki postane njegova Ariadna. V Hipnotiziranem se nihče ne smeji – vsi so ves čas resni, smrtno resni. Gledajo grdo, srepo, zategnjeno. Njihovi pogledi ne blagoslavljajo. Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je. Še huje: nihče ni to, kar misli, da je. O, še huje: nihče ni prepričan, da zares obstaja. A nevarni niso le ljudje – nevarna je tudi sama realnost. Dosjeji X lahko tu v vsakem trenutku srečajo Može X, Matrica pa lahko sreča Nolanov Izvor. In Nolanov Memento, če smo že ravno pri tem. Hipnotiziran, ki ga je posnel Robert Rodriguez (zato pričakujte masovni mehiški stand-off), je puzzle, ki ne pove vsega ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, preobratov, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Crater

    Tale Disneyjev sci-fi, v katerem se mladi prijatelji, ki živijo v lunarni koloniji (zadnjem odcepu za rajski, naseljivi planet Omega), odpravijo iskat magični krater, si domišlja, da je kombinacija filmov Guniji in Ostani z mano, a ni ne eno ne drugo, temveč bolj dokaz, kako filmske korporacije podcenjujejo filme, posnete neposredno za streaming – ker ne bodo šli v kino in jih bodo ljudje gledali doma, so lahko površni, približni, nedomiselni, mučno generični.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    The Mother

    Film The Mother je zelo trendovski, kar pomeni, da je protagonistka – nekdanja ostrostrelka ameriške vojske, še vedno virtuozna specialistka (Jennifer Lopez) – brez imena in da vključuje body horror: Adrian (Joseph Fiennes), njen bivši partner, zdaj plačanec (in trgovec z orožjem), jo v visoki nosečnosti zabode v trebuh. Fetus sicer ta poskus »abortusa« preživi, rodi se deklica, a da je iznakaženi in maščevalni Adrian ne bi izsledil in likvidiral, jo FBI skrije v program za zaščito prič – ja, dajo jo v rejo.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Globoka hrepenenja bogov

    Če ste videli Imamurovo Balado o Narayami, ki je pokazala, kaj se zgodi z evtanazijo, če jo prepustiš silam tradicije, potem si morate pogledati tudi epska in spektakularno odbita Globoka hrepenenja bogov, ki jih je Imamura posnel leta 1968 in ki so videti kot uvod v Balado o Narayami, kot njen bizarni, groteskni, rapsodični, novovalovski prequel (tako rekoč zgodba o izvoru), saj skupnost, ki se na Kurageju, tropskem otočku, polnem naravnih bogastev (sladkorni trs ipd.), prepušča tradiciji, predvsem incestu, eksploataciji otrok, vražam, animizmu in Bogu, spominja na tisto skupnost, ki se tradiciji prepušča pod Narayamo.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Metronom

    Ko gledate romunski Metronom, si rečete: rokenrol so si gotovo izmislile zahodne tajne službe, in sicer zato, da bi zapeljale vzhodnoevropsko, komunistično mladino in s tem destabilizirale vzhodnoevropske, komunistične režime! Romunski gimnazijci se leta 1972, v času Ceaușescujeve vladavine, dobijo na hausbalu, na katerem norijo ob rokenrolu (ob Jimiju Hendrixu, Doorsih), ki ga vrti ameriški propagandni Radio Free Europe, a to počnejo skrivaj – poslušanje Radia Free Europe, posebej oddaje Metronom, ki jo vodi pobegli, kultni Cornel Chiriac, je v Romuniji prepovedano.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Still: A Michael J. Fox Movie

    Šele ko sem se začel nekontrolirano tresti in trzati, sem našel notranji mir – tako nekako pravi v temle zelo kinetičnem dokuju Michael J. Fox, zvezdnik serijala Nazaj v prihodnost in serije Družinske vezi, ki ga je nenadna slava, vir stresa in negotovosti, prelevila v divjega alkoholika, Parkinsonova bolezen, ki je leta 1991 napadla vse, s čimer je briljiral, pa ga je potem ozemljila. Dolgih sedem let jo je skrival – po eni strani se kar ni mogel sprijazniti s tem, da se to dogaja njemu, po drugi pa ni hotel zapraviti svoje bajne kariere. Zato je igral in igral, vedno znova »čakal na avtobus« (na to, da je tabletka prijela) in mojstrsko skrival, da je zbolel. Ker previdnost ni bila dovolj, je tresenje in krčevito trzanje, simptomatična za Parkinsonovo bolezen, skrival tako, da je v filmih – in seriji Spin City – vedno nekaj živahno, bujno, hiperaktivno počel: vedno je nekaj držal v roki, gledal na uro, tolkel po mizah in pultih, mahal, jedel, se vrtel. Skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog. Kar niti ni bilo težko – njegov igralski slog je bil itak živahen, nemiren, bujen, hiperaktiven, igriv, pompozen, vihrav.

  • Marcel Štefančič jr.

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo

    Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost. Ko hočemo videti odtujenost, gledamo Antonionijeve filme – od Avanture do Rdeče puščave. Ali pa si pogledamo Scorsesejevega Taksista, Jarmuschevo dramo Bolj čudno od raja, Andersonove Veličastne Tenenbaume ali Wendersov Pariz, Teksas. Povsem samoumevno se pač zdi, da je odtujenost nekaj, kar doživljajo odrasli – nekaj, kar je poteza odraslih. Irsko Tiho dekle ima o tem ločeno mnenje: zelo odtujeni so lahko tudi otroci. Takšna je devetletna Cáit (Catherine Clinch), tiha deklica iz revne irske kmečke družine, ki jo je pustila na cedilu – mama (Kate Nic Chonaonaigh) serijsko in živčno rojeva otroke, tako da zanjo nima časa (na poti je itak nov otrok), oče (Michael Patric) pa je takšna zguba, da revščino in socialno smrt te družine le poglablja. Cáit nihče ne opazi. Kot da je ni. Tako je tudi v šoli, kjer ji ne gre in kjer jo imajo za »čudakinjo«. In se do nje tudi tako obnašajo – zlobno, toksično, nasilno. Včasih jo »ponesreči« polijejo z mlekom. Včasih jo le užalijo. V glavnem pa jo ignorirajo. Osamljena je, zapostavljena, ustavljena – nevidna. In monumentalno odtujena. Še huje, Cáit, ki ne govori prav dosti, izgleda tako, kot da je odtujenost izumila – odtujenost jo obsede. Nanjo se nalepi kot duh. 

  • Monika Weiss

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

    Dihaj prah!

    »Star je bil 44 let. Ime mu je bilo Metod. Bil je moj brat.« Voditeljica Jasmina Jerant, magistrica političnih ved, okoljska aktivistka, je minuli četrtek zvečer osebno nagovorila polno dvorano Kulturnega doma Deskle pri Anhovem, nekdaj (Salonitovega) Delavskega doma. Sledila je projekcija dveh filmov o azbestu: kratkega dokumentarca Beli oblak (2020) režiserke Anje Medved in nato še pri nas predpremierno predvajanega igranega celovečerca Mož brez krivde (L’uomo senza colpa, 2022) zamejskega režiserja in scenarista Ivana Gergoleta. Če komu, potem četrtkovim gledalcem ni bilo treba razlagati ničesar: vedo, kaj pomeni rak azbesta, mezoteliom, kaj pomeni diagnoza in nekajmesečna huda, a vnaprej izgubljena bitka za zrak, predvsem pa vsi v četrtek zbrani v lokalni dvorani, vedo, kakšno breme je živeti z nemočjo in strahom, kdaj bo zadelo novega bližnjega. Ker ga bo.