O ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti

Dejanja usmiljenja so vrhunski metafilm. Sodobni filmi – spomnite se le superjunaških filmov – delajo vse, da bi ugajali, da bi bili všečni, ljubljeni, sprejeti, Dejanja usmiljenja – počasna, mračna, klinično ledena, nespektakularna, morbidna, groteskna, onstran dobrega okusa, dolga skoraj tri ure, nelagodna, abstraktna, mizantropska, pošastno nepredvidljiva, brez pietete do seksa, splava, samomora in psov (a hej, jebeni originali so vedno takšni!) – pa izgledajo kot film, ki noče biti všečen, ljubljen in sprejet, toda – ironično! – pripovedujejo prav o ljudeh, ki hočejo biti na vsak način všečni, ljubljeni in sprejeti. To, da so Dejanja usmiljenja portmanteau, zbirka treh ločenih zgodb, treh filmskih novel (Črno ogledalo sreča Cono somraka), in da različne like v tem absurdnem triptihu igrajo isti igralci (Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn), še dodatno poudari univerzalnost, kompulzivnost, distopičnost, toksičnost in nihilizem sle po všečnosti, ljubljenosti in sprejetosti.

Crescent City

Obstajajo filmi, ki so tako slabi, da so že kar dobri. In obstajajo filmi, ki so tako slabi, da jih ne odrešijo niti najslabši momenti. Crescent City – brezstrastni neonoir – je tak. Ko se v Crescent Cityju pojavi serijski morilec (Norman Bates s Tinderjem), ki svoje umore spreminja v prave dekapitacijske predstave (ko bi vsaj videl Sedem), začnejo to takoj preiskovati detektivi, ki jih igrajo Alec Baldwin, Esai Morales, Terrence Howard in Nicky Whelan, toda ne le da se z Marsa vidi, kdo je »skrivnostni« psycho, ampak je tudi nemogoče, da bi imel človek, ki dneve in dneve stahanovsko preiskuje svoje lastne umore, toliko časa še za same umore. (Prime Video)

The Killer

Tale baročno spletena akcijska melodrama o samurajski poklicni morilki, ki je izgubila vero v Boga (in ki med »procesiranjem« naročila nehote oslepi ameriško pevko ter obtiči v navzkrižnem ognju handlerja, naročnikov, dilerjev in policije), je posnel John Woo, hongkonški auteur, ki je izgubil vero v film. V osemdesetih je bil filmski bog (Obračun v Hongkongu, Hard-Boiled, Morilec), po selitvi v Hollywood, pa se je izgubil. Ob njegovih zadnjih filmih ste lahko le vzdihnili: kako je to mogoče?! Ves tisti cinefilski, kinetični, cineastični cool je sprhnel.

Iz teme

Če hočete videti, kako nastane družba, si poglejte tole mračno, napeto, tesno, klavstrofobično, morbidno grozljivko, ki se dogaja pred 45.000 leti – neznano kje. In na ta surovi, nemapirani, neinkorporirani, nikogaršnji teritorij – obala, gozd, hribi – se priseli skupina paleolitskih ljudi (vodja, njegova družica, njegov mlajši brat, njegov sin, mladenka in starejši moški), ki iščejo jamo, v kateri bi lahko živeli, toda kmalu jih začnejo strašiti in odganjati čudni, »demonični« glasovi, ki prihajajo Iz teme. Nekdo je že tam. Avtohton? Ali tudi sam priseljen? Da bi preživeli, morajo žreti – dobesedno: jesti! – drug drugega, obenem pa paziti, da bitja iz teme ne bi požrla njih. Jasno, ženske kulpabilizirajo in demonizirajo – zaradi menstruacije, ki privablja pošasti. Potrebne so ritualne žrtve. Družba nastane z migracijami, mizoginijo, žrtvovanjem, kanibalizmom in spoznanjem, da so oni v temi takšni kot mi. (Max)

Krik, ki se razlega še danes

Ko se Delia (Paola Cortellesi), rimska žena, mati, gospodinja in prekarka, zjutraj zbudi, ji njen brkati mož, Ivano (Valerio Mastandrea), najprej primaže klofuto. A Delia – ustavljena, zatrta, ponižana – ne ponori. Niti ne zbeži. Klofut – in tišanja – je vajena. Njena tašča je skočila s petega nadstropja. Počeše se in obleče v črno. Ob kičasti, sladkobni popevki, ki mladenkam – ne brez cinizma in samoironije – obljublja »okno v nove sanje«, »pomlad, praznik ljubezni« in »srečo v prihodnosti«. Piše se leto 1946, vojne je ravno konec, revščina je čedalje odurnejša, po Rimu patruljirajo ameriški vojaki, ljudje so čedalje obupanejši, njen mož je čedalje obupnejši. Jutri ne bo nič bolje. Ivano, proletarski grobijan, razžaljeni avtomat brutalne toksičnosti, samozvani veteran dveh velikih vojn, prve in druge, je sredi tretje vojne – proti ženskam. Še malo pa bodo dobile volilno pravico.

Igrišča ne damo!

Forte slovenske kinematografije so že od nekdaj mladinski filmi, ki pa vedno – tako kot Spielbergovi filmi, od Lova za izgubljenim zakladom do Jurskega parka – ciljajo mlado in staro, sedemletnike in sedeminsedemdesetletnike. Spomnite se le Kekca, Doline miru, Nevidnega bataljona, Sreče na vrvici in Poletja v školjki. V njih je bilo dovolj kljuk, referenc, replik in »velikonočnih jajc« tudi za odrasle. To so bili mladinski filmi za vse. Tej tradiciji se je lani pridružila Maksimovićeva Kapa, zdaj pa še Dvornikova dramedija Igrišča ne damo!, ob kateri se boste spomnili na Nevidni bataljon, ki ga je leta 1967 posnel Jane Kavčič: ker odrasli niso sposobni rešiti ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ker torej le oportunistično oklevajo in strahopetno taktizirajo, ga rešijo otroci, pogumnejši, drznejši in solidarnejši od svojih staršev. Kavčič je kakopak deset let kasneje posnel tudi megahit Sreča na vrvici, v katerem je Nevidni bataljon preselil v ljubljansko blokovsko sosesko, med beton in asfalt urbanega kanjona (Bratovševa ploščad, del BS 7).

Young Woman and the Sea

Trudy Ederle (Daisy Ridley), dekle iz New Yorka, hči nemških priseljencev, preživi fatalno bolezen, zato hoče katarzično – odločno, vztrajno, jezno – plavati in rušiti rekorde (ženske utonejo, če ne znajo plavati, slišimo), toda ko ji na pariški olimpiadi leta 1924 spodleti, sklene, da bo – kot prva ženska – preplavala Rokavski preliv, kar je njen fuck-you discipliniranju in obenem dobra novica za patriarhalni milje (oče-mesar), družbene mikroelite in športni establišment (trener), ki tako dobijo priložnost, da pokažejo vse odtenke svojega seksizma in svoje mizoginije, da jo torej na vsakem koraku, celo tik pred ciljem, sabotirajo.

Veliki izumitelj

Leonardo da Vinci, sicer že precej v letih, a še vedno brezmejno kreativen, genialen in poln idej, skuša z viviseciranjem trupel priti do duše, kar papeža Leona X. (iz dinastije Medicijev), ki od njega pričakuje, da bo izdeloval načrte za močnejše, udarnejše, čudežnejše topove, tako razjezi (»Treba mu je prepovedati iskanje duše«), da mu zagrozi z ekskomunikacijo. Zato migrira v Pariz (ne brez Mone Lize), kjer postane protežiranec narcisoidnega francoskega kralja Franca I., ki pa od njega prav tako pričakuje zmagovito politično in vojaško orožje ter epske monumente in spektakle, s katerimi bi impresioniral evropske kraljevske elite, toda na srečo je kraljeva sestra, Margareta Navarska, dovzetnejša za »Idealno mesto«, Leonardovo vizijo ultimativne utopije, pa tudi za njegov pozni eksistencializem. Od znanosti in umetnosti pričakuje več kot od vojne, umetnost in znanost pa potrebujeta mecene, sponzorje, financerje.

Borderlands

Robot dahne: »Programiran sem za humor.« Ne da to kaj pomeni – Borderlands, posnet po Gearboxovi distopični cyberpunk videoigrici, izgleda kot vic, ki ga pripoveduje nekdo, ki ne zna pripovedovati vicev. Robotu, ki je bolj ko ne padel iz Vojne zvezd (no, morda je vmes kje malce oplazil Varuhe galaksije), je ime Claptrap, glas pa mu daje sloviti komik Jack Black. Da bi bila ironija še večja, v eni izmed glavnih vlog igra še slovitejši komik, Kevin Hart, ki pa so mu verjetno rekli: v vesolju nihče ne sliši tvojih vicev! Kot vic izgleda vesolje, ki ga je kapitalizem prelevil v kup smeti, odpadkov in mutantskih pošasti. Zato se skuša v oddaljeni galaksiji, med Prometho in Pandoro, »odred odpisanih«, ad hoc remiks »odbitih« prostih strelcev, nekdanjih vojakov, lovcev na glave in znanstvenic, ki jih igrajo Cate Blanchett, Jamie Lee Curtis, Hart in Florian Munteanu (s plinsko masko), dokopati do Tiny Tine (Ariana Greenblatt), mesijanske izbranke (po malem Frodo Baggins, po malem John Connor, po malem Katniss Everdeen), »ključa« do Pandorinih tehnoloških zakladov, ki bi lahko k sebi spravili razdejano, gnijoče človeštvo, toda človeštvo, ki ga vidimo, si druge priložnosti ne zasluži, tako da antikapitalizmu tega filma ne boste verjeli, tem bolj, ker je tu vse tako klišejsko, kot so lahko stvari klišejske le v kapitalizmu. Akciji ni ne konca ne kraja, a večjega – in ambicioznejšega – dolgčasa zlepa ne boste videli, satira – ali kemp, če hočete – pa je itak brez zob.

Vran

Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.

Imajo se fajn, a zjutraj se ničesar ne spominja?

To, kar so moški počeli ženskam, je tako neodpustljivo kot to, kar so belci počeli črncem; tako kot so – s silo, ker ni šlo drugače – odpravili sužnjelastništvo, je treba odpraviti tudi stepfordsko, gileadsko mizoginijo, magari na silo; rasizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega rasizma – seksizem vsi obsojajo, a preživel je v obliki sistemskega, institucionalnega seksizma; in ko pride jutro, se tega nihče več ne spominja. Kako vse to preleviti v film, ki bo vsaj tako briljanten, luciden in eleganten kot Obetavno dekle, Zbeži!, Ne skrbi, draga, Hotel Royal, Glass Onion, Antebellum in Spomin? Ja, zgodba o tem je lahko le triler ali grozljivka. Zoë Kravitz, sicer zvezdniška igralka, je to spletla v briljantno, lucidno in elegantno kombinacijo obojega.

The Union

Tale akcijski film sicer pilotirata Mark Wahlberg, ki igra newjerseyskega slehernika, in Halle Berry, ki igra agentko fantomske vladne organizacije Union (očitno nove na trgu), toda glavni zvezdnik je Piran, zadnje bojišče globalnih geopolitičnih interesov: špijoni, specialci in tajni agenti drvijo po uličicah, tekajo po strehah, skačejo s strehe na streho, streljajo, padajo in lovijo magični kovček, ki ga je Hitchcock že davno imenoval MacGuffin, kar seveda pomeni, da je vseeno, kaj je v njem – važno je, da ga vsi hočejo, da torej kroži in poganja zgodbo. Wahlberg kanalizira Jamesa Stewarta iz Moža, ki je preveč vedel, navsezadnje, piše se McKenna ( ja, kot Stewart), Marakeš pa se prelevi v Piran, ki sije, škoda le, da je film – no, bolj pretočna »vsebina« (kot drugi Netflixovi akcijski filmi, recimo Atlas, Trigger Warning, Lift ali Red Notice) – tako neambiciozen, derivativen in nespektakularen, da »nevarni« pregoni, ki skenirajo Hitre in drzne in Misije nemogoče, izgledajo kot brezosebni turistični ogledi Istre. (Netflix)

Osmi potnik: Romul

Osmi potnik, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott, je bil napet tudi, ko se ni nič dogajalo. Ves čas je navdajal z nelagodjem, tesnobo, tem bolj, ker ni puščal nobenega dvoma, da lahko aliena – metaforo pošastnosti kapitalizma – preživiš le tako, da tudi sam postaneš pošast. Romul – šesto nadaljevanje Osmega potnika, »interquel«, ki se dogaja med Osmim potnikom in Osmim potnikom 2, je bolj Covenant kot Prometheus – ni zares napet niti tedaj, ko se kaj dogaja. Ko hrumi. In ko hrešči. In ko se na ekranih prikazujejo »napeti« napisi, da zmanjkuje kisika. Ali pa ko kdo vzklikne: »Ostali smo brez goriva!« Hodniki so tu le hodniki – ne stisnejo te. Ne, nimaš občutka, da te hočejo zadušiti – ali pa ti sprožiti klavstrofobijo. Tisto, kar skače in se daviteljsko lepi na obraze (kot face lift, kot lipofilling, kot botulin, kot hialuronska kislina, kot starost), pa je itak že tako predvidljivo kot avtomatska vrata, ki ločijo komore in hodnike – in ki se tisočkrat zaprejo v zadnjem trenutku. Vedno ste tri korake pred filmom. Hočete tenzijo in teror, hočete body horror? Potem si raje poglejte šokerja Ne dihaj! in Zlobni mrtveci, če smo že ravno pri Fedeju Álvarezu.

Odrešitev za začetnike

Spielbergov Amistad je dober uvod v Odrešitev za začetnike. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španski trgovci z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, »deželi svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, bagatašev, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Drug mimo drugega polzita razreda, ki sta tako kruto in pošastno ločena in tako brutalno in neznosno oddaljena, da se drug drugega sploh niti več ne zavedata. Ta prizor je briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada.

Ali že lahko postanemo motnja?

Družina pokliče duhovnika Florina Florescuja (Alexandru Dabija), da bi molil za žensko, ki umira. Rak jo je že povsem razdejal in požrl – le še hrope. V strašni agoniji. Duhovnik začne moliti, toda njeni hčerki se zdi, da duhovnik ne moli za materino življenje, temveč za njeno čimprejšnjo smrt. Hej, kaj je to? Kaj se greste? »To je posebna molitev, ki dušo poziva, naj zapusti telo,« pravi duhovnik, ki vidi, da ženska blazno trpi. Molite, da bi živela, ga vzpodbuja njena hči. »Mama hoče živeti, ne pa umreti!« Ne, duhovnik, ki se zaveda, da je smrt še neizbežnejša od davkov, je videl ogromno umiranja in ogromno trpljenja, videl je metastaze, zato ve, kdaj ljudje brezmejno trpijo, kdaj je vse narobe, kdaj jih ni več mogoče rešiti in kdaj umirajo – in kdaj je najbolje, da čim prej umrejo. Hči umirajoče mu reče, da je slišala, da je neki duhovnik z molitvijo delal čudeže – mrtve je vračal v življenje. A tudi Florin z molitvijo naredi čudež – njena mati kmalu po njegovi molitvi res umre. Molitev deluje! Še več: molitev deluje kot evtanazija. Evtanazija je božja volja, če hočete.

Mountain Queen: The Summits of Lhakpa Sherpa

Lhakpa Sherpa je prva ženska, ki je bila na Mount Everestu desetkrat – in tale doku spremlja ravno njen deseti vzpon. Rekli boste: Lhakpa živi svoje sanje. Ne – pač pa živi svoje travme. Poročena je bila z znanim ameriško-romunskim alpinistom Gheorghejen Dijmărescujem, ki jo je – celo med osvajanjem Everesta – zlorabljal in pretepal ter jo iz patriarhalnega Nepala odpeljal v znojilniško Ameriko, kjer je obtičala z dvema hčerkama, razpeta med connecticutskim supermarketom, v katerem sedem dni na teden pere posodo ( ja, to je njen »fitness«, njena »telovadnica«), in Everestom, svojim »doktorjem«, kot pravi. Mountain Queen je odlična študija tihega, emocioalnega, mentalnega preživetja v kapitalizmu in na gori, ledeni, kruti, fatalni, nemogoči, a še vedno varnejši in znosnejši od toksičnih družinskih vrednot. (Netflix)

MaXXXine

Nekoč, tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so obstajale videoteke, polne frikovskega multižanrskega B-pofla, posebej erotičnih trilerjev, sci-fi komedij in vidiotskih psihošokerjev, v katerih so igrale tudi porno zvezde, recimo Traci Lords, Ginger Lynn in Amber Lynn. V MaXXXine, nadaljevanju Westovih psihošokerjev X in Pearl, postavljenem v Los Angeles sredi osemdesetih, jih nadomešča Maxine (Mia Goth), porno igralka z očmi Bette Davis, tipična lumpenholivudska prekarka (peep-show je njen drugi šiht), ki dobi priložnost za nastop v Puritanki 2, nizkobudžetnem satanističnem slasherju, »B-filmu z A-idejami«, kot pravi producentka (Elizabeth Debicki), toda realnost, ki jo terorizirajo serijski morilec (»Nočni klavec«), satanistična histerija, križarji moralne »večine« in reaganomični neoliberalizem, je tako deregulirana (just do it!, vsi so direktorji svojih jazov, vsi so podjetniki, trg je prost, libido gigantesken, Walk of Fame na vidiku), da kmalu zasenči film-v-filmu, tem bolj, ker ima tudi opolnomočena, hladnokrvna, neustrašna Maxine tako mračno, tako pikantno, tako travmatično, tako meta preteklost, da bi filmi zanjo – za to pravo A-idejo – ubijali. Dialogi so grožnje, maščevanja so žmohtna, ljudje grizlijevski, Kevin Bacon, ki te – zaradi dobro znane igrice Šest stopenj Kevina Bacona (Six Degrees Of Kevin Bacon) – vedno navda z občutkom, da lahko prek njega prideš do kogarkoli, tudi do izgubljene ljubezni, pa je le joke: družba, ki jo podžiga neoliberalna kontrarevolucija (stroj za proizvajanje deziluzij in žrtev), je nasilnejša od najnasilnejšega filma. (VOD – Prime Video, AppleTV ipd.)

Konča se z nama

Telenovele so zgodbe o abuzivnih odnosih – o nasilju v družini, o partnerskih zlorabah, agresivnosti, toksičnosti, manipuliranju. Moški in ženska – bodisi mož in žena ali ljubimca – se žreta, mučita, trpinčita in požreta. Ja, odnos res konzumirata. Sejalci toksičnosti so običajno moški, toda telenovele jih ne prikazujejo kot pošasti, temveč kot zapeljive, seksi alfa moške. Ne, telenovele nimajo nič proti abuzivnim odnosom – izkoriščajo jih, slavijo, tržijo, afirmirajo, fetišizirajo, pornificirajo, zlorabljajo. Legitimirajo. Telenovele so zadnje, ki bi kritizirale ali odsvetovale abuzivnost. Au contraire: priporočajo jo – serializirajo. Nikoli se je ne naveličajo. Zato so sicer krajše od večnosti, a daljše od življenja. In tudi film Konča se z nama, ekranizacija slavnega, že kar razvpitega romana o abuzivnem razmerju, ki ga je leta 2016 objavila Colleen Hoover, avtorica številnih romanc, nekdanja socialna delavka, izgleda kot telenovela. Sopiha kot telenovela. Preskakuje kot telenovela. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Konča se z nama je telenovela. Lily (Blake Lively) se vrne domov, da bi govorila na očetovem pogrebu, a ne odpre ust – oče je namreč pred njenimi očmi zlorabljal, pretepal in celo posiljeval njeno mater.

Anselm

Wim Wenders je dve leti snemal Anselma, 3D doku o nemškem konceptualnem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, rojenem leta 1945, ko je Nemčija obležala v ruševinah in sramoti, obsojena na smrt in denacifikacijo. In Kiefer Nemčiji ni nikoli pustil, da bi pozabila, da je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti, obenem pa ji tudi nikoli ni pustil, da bi pozabila, zakaj je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti. Svoje slike je nekoč sežgal, da bi ustvaril repliko holokavstnega mesa in pepela nacističnih koncentracijskih taborišč, spet drugič pa je razstavil Okupacije, fotografije, ki prikazujejo, kako z iztegnjeno roko nacistično salutira na evropskih lokacijah, na katerih so nacisti zagrešili hude zločine. A že njegove instalacijske skulpture belih ženskih poročnih oblek, ki jih vidimo na začetku (njegov francoski atelje/muzej/projekt v Croissyju je tako velik, da se mora po njem prevažati s kolesom), so tako mučne, morbidne, kot da so relikti neke vojne, kar tudi so – kostumi dolge fašistoidne patriarhalne vojne, v kateri so bile ženske demonizirane in nevidne.

Thelma

Ko Thelmo (June Squibb), osamljeno, ekscentrično losangeleško vdovo, goljufi nategnejo in ji izpulijo vse prihranke, se odpravi na misijo nemogoče. Kot Tom Cruise. Problem je le v tem, da jih Thelma šteje že več kot devetdeset in da komaj hodi. A ni ji treba daleč – goljufi so vedno blizu. Pomaga tudi to, da ima na liniji ves čas Richarda Roundtreeja, nekdanjega akcijskega junaka.

Kill

Predstavljajte si Umri pokončno ali Johna Wicka ali Racijo na vlaku, recimo na Ledolomilcu, pa dobite indijski Kill, v katerem se vožnja na aranžirano poroko v New Delhi prelevi v ultrakinetično razredno klavnico. Banditom iz nižje kaste, ki sklenejo, da bodo napol robinhoodsko oropali potniški vlak, zraste apetit, ko ugotovijo, da je na njem tajkunova družina, s tajkunom vred, a spregledajo, da se je nanj infiltriral tudi nevestin nesojeni ljubimec (Lakshya), sicer vojaški specialec, ki začne glave ravnati s tlemi, saj tu ne žgejo pištole in puške, temveč mačete, noži, pesti, gasilni aparati in drugi topi predmeti. Vsakogar je treba večkrat ubiti. V ljudeh je več življenja, kot mislite. A prišli so na svoj pogreb. Ne morejo se umakniti – kupeji so ozki, tesni, stranišča še ožja in tesnejša. In film jih ne pusti z vlaka.

Jaz, baraba 4

Gru – nekoč superzlobec, največji pridelovalec Zla vseh časov, tat Eifflovega stolpa, piramide v Gizi in lasvegaške replike Kipa svobode, zdaj družinski oče – končno dobi biološkega sina, ki pa je videti kot njegov mini me. Kar ne preseneča – Gru je bil vedno le burleskni bastard dr. Ernsta Stavra Blofelda, Shreka, Addamsovih, Dickensovega Scroogea (in Fagina) in dr. Evila iz Austina Powersa. Od prej ima le tri posvojenke, ki »zorijo« na dolgočasen, skrajno neadolescentski način.

Film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend

Kneecap je energičen, maničen, bujen, okreten, rezek, duhovit, vizualno nervozen, jezen, ansambelski, nadrealističen in kultoiden kot Trainspotting, le da škotski nacionalizem zamenja s severnoirskim. Trainspotting je bil film o narkičih, ki jih poganja bajen, trendovski soundtrack – Kneecap je film o narkičih, ki sami ustvarijo bajen, trendovski soundtrack. Trainspotting je bil film o fantih, ki bi lahko ustanovili brit pop bend – Kneecap je film o fantih, ki ustanovijo hip hop bend. V Trainspottingu so fantje skušali preživeti depresivni Edinburgh – v Kneecapu pa fantje oživijo depresivni Belfast, ki potrebuje veliko kokaina in ketamina, veliko hedonizma, veliko seksa in veliko karnevala, da bi se znebil tistega mučnega, težkega posttravmatskega sindroma, ki je ostal po podpisu velikonočnega sporazuma (1998) in koncu vojne med republikansko armado in britanskimi kolonisti. Liam Óg Ó hAnnaidh in Naoise Ó Cairealláin, najboljša prijatelja, mala dilerja z živim smislom za repanje, odvisna od globokega interneta in alergična na Margaret Thatcher, ter JJ Ó Dochartaigh, gimnazijski učitelj, ki komaj čaka, da se znori, igrajo sami sebe, na odru pa postanejo Mo Chara, Móglaí Bap in DJ Próvaí.

Deadpool in Wolverine / Mutantski komedijant in mutantski traged

Multivesolje, ki ga brez filma itak ne bi bilo mogoče misliti, kaj šele začutiti, je tik pred zlomom – koga pošljejo na reševalno misijo? Kakega junaka ali junakinjo multivesolja? Koga, ki ima izkušnje z multivesoljem? Morda Evelyn Quan Wang iz filma Vse povsod naenkrat? Martyja McFlyja iz sage Nazaj v prihodnost? Phila Connorsa iz Neskončnega dneva? Jamesa Colea iz filma 12 opic? Lolo iz filma Teci, Lola, teci? Nea iz Matrice? Ali nemara Spider-Mana iz Novega sveta? Ne, nikogar izmed njih, temveč Wadea Wilsona (Ryan Reynolds), alias Deadpoola, ki pa se je superjunaški dejavnosti in partizanskemu imenu Deadpool odpovedal, tako da bolj ko ne vegetira v melanholiji, depresiji in poetičnem spleenu (tudi ljubljena Vanessa, ki jo igra Morena Baccarin, ga je zapustila), toda ko mu uprava, ki jo vodi orwellovski gospod Paradox (Matthew Macfadyen) in ki se spozna na čas (in njegova protislovja, no, njegove paradokse), razkrije, da se bo njegovo vesolje – s »sveto časovnico« vred – sesulo, ker ga je nekdo grdo, kaotično, fatalno vzburkal in zgrbančil. Potrebna je superjunaška intervencija, mesijanski polnočni skok v vzporedno »marvelizirano« vesolje – v objem James Logana Howletta, alias Wolverinea (Hugh Jackman), »umirajočega sveta«, časovnega kaosa, alternativnih časovnic, puščobnih, opustošenih realnosti, spremenjenih stanj, kulture slave (»I want to matter!«), utrudljivih koreografij, lucidnih sarkazmov, predvidljivih megalomanskih zarot, vedno presenetljivih kastracijskih figur, dolgočasne akcije in generične antagonistke, obritoglave telekinetične zavojevalke Cassandre (Emma Corrin), anti-Furiose, pa tudi obveznih »velikonočnih jajc«, insajderskih štosov, gegov, hitov (vsi niso nujni za zgodbo), popkulturnih referenc (da bo kaka Deadpoolova multivesoljska verzija dahnila, »Identificiram se kot feministka,« je neizbežno), samoparodij in kakopak cameos, ki bi skoraj morali vključevati »konzervirani« smeh.

Jagenjčki niso obmolknili

Jagenjčki niso obmolknili: Zbiralec duš, ki ga je posnel Osgood Perkins, sin Anthonyja Perkinsa (Psiho), je reimaginacija Demmejeve multioskarjevske psihoklasike Ko jagenjčki obmolknejo, zato pričakujte psihopata, ki bo presegel Buffalo Billa in Hannibala Lecterja, in FBI-jevo agentko, ki jo bodo obsedale še mučnejše, še morbidnejše otroške travme. Serijski morilec – skrivnosten, grotesken, grizlijevski, stephenkingovski – tokrat sam neposredno ne ubije nikogar, temveč le zgledne primestne očete, slavilce družinskih vrednot, prisili, da zverinsko pobijejo svoje najbližje, svoje žene in otroke (v vsaki družini je vsaj eno dekle), potem pa še sebe. Stvarnik tega karnevalskega body horrorja, oregonski Zodiak, pusti le podpis – Longlegs. In to je v zadnjih letih in desetletjih ponovil desetkrat. Carter (Blair Underwood), regionalni FBI-jevec št. 1, tam nekje v devetdesetih letih, v času Clintonove vlade, preiskavo prepusti agentki Lee Harker (Maika Monroe), sicer začetnici, ki pa ima tako travmatičen, zasran, neodrešen odnos z mamo (Alicia Witt) in obenem tak nos za psihopatologijo vsakdanjega življenja, da je kot ustvarjena za simuliranje Clarice Starling.

Hillbilly Elegy

Če hočete videti, kako je nastal JD Vance, ameriški senator in podjetnik, nekdanji antitrumpovec (Trump je »ameriški Hitler«, »moralna katastrofa«, »totalni prevarant«, »kulturni heroin«, »le še en opioid«), ki ga je Trump »presenetljivo« imenoval za podpredsedniškega kandidata, si poglejte tale film, posnet po njegovi razvpiti avtobiografiji – zrasel je v ruralni bedi Ohia in Kentuckyja (»white trash«), v brezperspektivnem, zavrženem, brutalnem okolju, med obupanci, pozabljenimi, jeznimi ljudmi, njegova mama (Amy Adams) je bila divja, nora, promiskuitetna narkomanka (žrtev »opioidne krize« in »kulture v krizi«), njegova babica (Glenn Close) je bila avtoritarna, vulgarna, žaljiva (a »glas razuma«), doživljal je vse odtenke nasilja v družini, toda film to, da je o tem nasilju in tej disfunkcionalnosti molčal, da torej tega ni »izdal« policiji ali centrom za socialno delo, prikazuje kot junaštvo.

Drugo dejanje

Quentin Dupieux, francoski iluzionist (ali deziluzionist, če hočete), avtor številnih konceptualnih filmov absurda (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule, Neverjetno, a resnično, Daaaaaalí! itd.), je po malem Balzac in po malem Boccaccio – metafilmski novelist človeške komedije. In filmska industrija, tarča Drugega dejanja, je del te comédie humaine, ki od ljudi itak terja, da se spreminjajo v like in da te like potem čim bolje igrajo. David (Louis Garrel) skuša med dolgim sprehodom prijatelja Willyja (Raphaël Quenard) prepričati, naj »podre« Florence (Léa Seydoux), njegovo dekle, češ da njega odbija, toda Willy ne razume, zakaj bi moral to storiti, zato začne uporabljati – tudi transfobične – izraze, ob katerih ga David posvari pred gledalci in gibanjem #MeToo, ki bi ju zaradi tega lahko črtalo. »Tega ne smeš reči! Snemajo naju!« Kamer ne vidimo, gledalcev tudi ne – ali pač? Smo mi tisti gledalci, ki bi ju lahko črtali? Je kamera, v katero pogleduje Willy, kamera, ki je ne vidimo? Pa vendar: kje je režiser? Kje je ekipa? Potem zagledamo Florence in njenega očeta Guillauma (Vincent Lindon), ki sta prav tako sredi dolgega pogovora, a nad igranjem in filmom – očitno bedno, klišejsko romantično komedijo – kmalu obupata. Svet okrog nas razpada, mi pa igramo? Režiserja in ekipe pa spet nikjer, le Guillaumu agent sporoči, da ga hoče v svojem novem filmu Paul Thomas Anderson. Ga res hoče – ali pa je to le del filma v filmu? In že vsi ti negotovi, zapeljivi, nervozni egoisti sedijo v restavraciji, kjer jim natakar (Manuel Guillot) naliva vino, a se mu roke tako groteskno tresejo, da jih nenehno poliva – ima tako tremo, je tako slab igralec ali pa le tako prepričljivo igra svojo vlogo?

Find Me Falling

Če ste videli romantično komedijo Moja obilna grška poroka 3, potem ste videli tudi netfliksirano romantično komedijo Find Me Falling, v kateri se John Allman (Harry Connick, jr.), propadli ameriški rocker in ljubimec, melanholično vrne na kraj zločina – v ciprsko vasico, v kateri je pred davnimi leti spoznal dekle (Agni Scott), ki je navdihnilo njegov megahit Girl on a Beach. Toda hiška, ki jo najame, stoji natanko na fotogeničnem klifu, s katerega nesrečni zaljubljenci skačejo v smrt (»Najpogodnije mjesto za samoubistvo,« bi pljunil resnici v oči Buldožer).

V Twisterju 2 so tornadi še hujši – podnebne spremembe so jih radikalizirale

Twister je bil Žrelo, le da Helen Hunt in Bill Paxton – kapitana Ahaba – nista preganjala velikanskega, strašanskega, morilskega morskega psa, temveč velikanske, strašanske, morilske tornade, tudi ultimativnega, tistega z oznako F5. V dvestomilijonskem Twisterju 2, ki ga je posnel Lee Isaac Chung, avtor oskarjevskega nominiranca Minarija, so tornadi še hujši, še večji, še silnejši, še srhljivejši, še osupljivejši, še nezadržnejši, še kinetičnejši, še destruktivnejši – podnebne spremembe so jih v vseh teh letih opolnomočile, radikalizirale, ekstremizirale in pomnožile, napredovala pa je tudi tehnologija specialnih efektov. Kapitana Ahaba sta zdaj Kate (Daisy Edgar-Jones), stravmatizirana znanstvenica, ki ji je huronski, besni tornado pred petimi leti požrl prijatelje, lovce na tornade, in Tyler (Glen Powell), »kavbojski znanstvenik«, adrenalinski vplivnež (»If you feel it, chase it!«), ki v Oklahomo, na prizorišče velikega pregona, pripelje konvoj ekshibicionističnih topgunskih lovcev na senzacije, klike in všečke ( ja, res jih čaka rodeo, okej, »tornadeo«!), alias »hribovcev z YouTube kanali«, Kate skuša s posebnim sledilnim sistemom »ubiti tornado«, katastrofa postane torišče romance (in romantične komedije), tornadi neusmiljeno pustošijo zapuščene, pozabljene, razlaščene ruralne kraje (in žrejo spletne klovne), toda v njih ni mogoče videti le metafore morskega psa, temveč tudi metaforo neoliberalnih politik, ki so ameriški heartland deindustrializirale, delovna mesta pa preselile v cenejši – »gospodarstvu prijaznejši« – tretji svet, tako da so ljudi prepustile prekarnosti, socialni smrti, opustošenju ter obsedenosti z orožjem in Bogom. Zakaj bi kdo gradil tovarne na poti tornadov? Toda: neoliberalne politike so pot tornadov!

Unsung Hero

»Družina ni v napoto, družina je pot,« dahne oče Davidu Smallbonu (Joel Smallbone), avstralskemu promotorju krščanskega rocka (To Hell with the Devil, vrešči neki bend), ki se z ženo (Daisy Betts) in šestimi otroki (sedmi je na poti, a ne v napoto) preseli v Nashville, kjer pa mu ne gre. Že to, da morata z ženo otrokom povedati, da nimajo kaj jesti, je hudo, še huje je, da morajo spati na tleh, najhuje pa je, da jima morata povedati, da molitev ne pomaga, toda film, brezosebni produkt propulzivne krščanske filmske hiše (Kingdom Story Company), ki pokaže vse premalo zakulisja krščanske estrade (pa čeravno trije Smallbonovi otroci postanejo grammyjevske zvezde krščanskega popa, Rebecca St. James in duo For King + Country), s svojim hardcore sentimentaliziranjem ideologije – Jezusa, vere, čudežev, evangelizma, odrešitve in družinskih vrednot – ujame hardcore ideološki sentiment nekdanjih sovjetskih propagandnih filmov. (Amazon Prime Video)