Maestro

Bradley Cooper je rekel, da je dirigiranje za Maestra, film o slovitem dirigentu in skladatelju Leonardu Bernsteinu (Zgodba z zahodne strani), treniral šest let. Bolje bi bilo, če bi šest let treniral kajenje – Bernstein, ki ga igra Cooper, namreč nima ves čas v roki dirigentske paličice, temveč cigareto, a drži in kadi jo tako, kot da ni še nikoli kadil. In kot da le fejka. Varno kajenje. Razumete: Cooper ni kadilec. Pa tudi – ne spodobi se. Kajenje je politično nekorektno. In tu je problem: v Maestru je vse varno. Politično korektno. Nobenega tveganja. Bernstein je biseksualec, ali bolje rečeno – poročen gej. Toda svojih ljubimcev se praktično ne dotakne. Tako so gejevske prizore snemali pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Razumete: Cooper ni gej, zato ne more »predaleč«. Zakaj bi iritiral »svojo« publiko? Okej, z enim ljubimcem, mladim klarinetistom, se ravno nameni poljubljati, a ga žal preseneti žena, kostariška igralka Felicia Montealegre (Carey Mulligan), tako da potem iz vsega skupaj ni nič. Prekleto! Se žena loči? Ne, kje neki – Felicio je že davno ustavil. In ustavila je ni njegova homoseksualnost, temveč njegova toksičnost – njegov šovinizem, njegov seksizem, njegov patriarhalni fašizem. Vse mora biti podrejeno njegovi ustvarjalnosti, njegovi umetnosti, njegovemu skladanju – njegovemu dirigiranju.

Nočno kopanje

Predstavljajte si, da je noč in da ste v bazenu, na nočnem kopanju, in to sami, scela in povsem sami, nikjer nikogar – raj! Ves bazen je vaš! Toda od raja do pekla je le korak. V bazenu ste namreč nemočni – skoraj goli, nikoli dovolj hitri, težko se premikate, vaše noge so težke, ne morete pobegniti in ko se potopite, nikoli ne veste, kaj se dogaja zunaj. Nekaj vidite, a ne veste, kaj. Če sploh kaj. In vsi tisti odtoki! Ne, to ni za otroke! Kot da je za odrasle.

Zlo ne obstaja

Kapitalizem in narava ne gresta skupaj. Ne, ne moreta sobivati – kapitalizem komaj čaka, da požre naravo. Več ko je požre, večji so profiti. V japonskem filmu Zlo ne obstaja, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, avtor filma Drive My Car, to izkusita oče in osemletna hči, Takumi (Hitoshi Omika) in Hana (Ryo Nishikawa), ki živita v idilični vasici sredi gozda, kjer nabirata drva in divji wasabi, vodo pa zajemata naravnost iz studenca. Tam – v tej metastazi Krasinskijevega Tihega mesta – je tako mirno in nestresno, da v glavnem molčita. Da ne bi zmotila narave. In svojega zena. Svoje ekstaze zasebnosti. Takumi in Hana poznata vsa drevesa, vsa njihova imena – gozd je njun. Tu in tam ju »prebudi« le kak lovski strel. A lovski strel je vedno simptom – in metafora kapitalističnega posilstva narave.

Šterkijada

V sodobnih slovenskih filmih razpadajo družine, v Šterkijadi pa družina noče in noče razpasti, a bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem, maničnem fabulistu s toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. »Mulc, nimamo denarja. Naše stvari je treba pazit,« vpije Jure, mojster iluzij (»gusar«), lisjak (za svoje morjeplovske podvige vedno najde sponzorje), populist (med desetdnevno vojno hoče na prvo linijo fronte) in mislec (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), ki vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev.

Margaux

Kaj pa tokrat zagreši umetna inteligenca? Tole: ustvari Margaux, pametno hišo, ki izpolni vse želje in ki se prelevi v vsevidno, vsevedno in vsepovsodno psihopatko. Hormonskim mladenkam in mladeničem (vsaj tri igralce ste videli v seriji Riverdale), ki jo najamejo, se začne dogajati to, kar se v Petkih trinajstega dogaja hormonskim mladenkam in mladeničem, ki najamejo kočo ob Kristalnem jezeru. Ja, umetna inteligenca nadomešča Jasona Voorheesa. In ja, nepremičnina sklene, da se bo znebila najemnikov – da jih bo torej odrla. Nič ni distopičnejšega od popolnega udobja. Nič ni srhljivejšega od izpolnitve želja. In nič ni bolj morilskega od aplikacij, socialnih omrežij in razmetavanja z osebnimi podatki – ko jih umetna inteligenca prebere, ti lahko pripravi personalizirano smrt. (Netflix)

Še en gol za zmago

Ko je nogometna reprezentanca Ameriške Samoe leta 2001 kvalifikacijsko tekmo z Avstralijo izgubila z rezultatom enaintrideset proti nič (najhujši poraz v zgodovini kvalifikacij), so se ji vsi posmehovali. Povsod so vrteli gole s te tekme. Nacija je šla skozi več kot le pet faz žalovanja.

Master Gardener

Nacisti so bili obsedeni z redom. Narvel Roth (Joel Edgerton), vrtnar na posestvu gospe Haverville (Sigourney Weaver), tudi njen občasni ljubimec, je tako obseden z redom, da izgleda kot nacist – vrtove obdeluje natančno, pedantno, ekspertno, pikolovsko, filigransko, čistunsko, z birokratskim hladom. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Roth je bivši neonacist. Ko se sleče, vidimo, da je povsem potetoviran z nacistično ikonografijo. Videti je kot neonacistična forma viva – kot billboard za neonacistično stranko. Za Proud Boys. Toda Roth, ki verjame v prihodnost (»Vrtnarjenje je most do prihodnosti«), je reformiran in streznjen. Neonacizmu se je odpovedal in pristal v programu za zaščito prič. Vprašanje je le: zakaj je potem še vedno poslikan? Zakaj si ni »preoblekel« kože? To zanima tudi Mayo (Quintessa Swindell), rasno mešano pranečakinjo gospe Haverville, ki se zaplete z njim in ki hoče, da se znebi teh tatujev.

Your Lucky Day

»Pohlep je dober,« je famozno oznanil Gordon Gekko (Michael Douglas), antagonist Stonovega Wall Streeta, ki se je dogajal na borzi, med posredniki in špekulanti. Your Lucky Day pohlep odpelje med male ljudi – v trgovino za vogalom, v kateri arogantni bogataš (Spencer Garrett) za božič kupi loterijsko srečko, ki zadene 156 milijonov dolarjev. Kako to, da imajo bogataši takšno srečo? Kako to, da bogatijo le še bogataši, ne pa mi, se sprašujejo vsi tisti, ki so v tistem trenutku tam – Sterling (Angus Cloud), noseča natakarica (Jessica Garza), njen fant (Elliot Knight), sicer vilonist (ki igra v metroju), in varnostnik (Charlie Magdaleno). A to se sprašujejo tudi lastnik trgovinice (Mousa Hussein Kraish) in policijski specialci, ki vletijo, ko »ljudstvo« vstane in ko začne pokati.

Le ponovitev ti uredi misli. In srce.

Ko se Hirayama (Yakusho Koji), priletni Japonec, zbudi, pospravi posteljo, si umije zobe, uredi brke, zalije rastline, pogleda proti nebu in se nasmehne, potem pa sede v kombi in krene na odisejado po Tokiu, na road trip, ki vključuje čiščenje monumentalnih javnih stranišč (to je njegov poklic) in poslušanje klasičnih štiklov (začenši s House of the Rising Sun via The Animals), ki prihajajo z njegovih kaset (Nina Simone, Lou Reed, The Rolling Stones, Otis Redding, Patti Smith, The Kinks ipd.). Med kosilom gre v park in fotografira – vedno isto igro svetlobe in senc, ki pronica skozi vejevje in listje. Zvečer se vrne domov, med svoje kupe kaset in knjig – ter začne brati knjigo, ki jo je kupil za drobiž. Potem zaspi. In sanja. Črno-belo. Naslednji dan vse to ponovi. In tako vsak dan. Spet in spet. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Kot onemu vremenarju v Ramisovem Neskončnem dnevu.

Aquaman in izgubljeno kraljestvo

Če bi se zdajle izkazalo, da Atlantida res obstaja, ali bi jo sprejeli v Združene narode? Nič, to je le vprašanje, ki se zastavi nekje vmes, tako kot recimo vprašanje: zakaj ima Aquaman (Jason Momoa), benevolentni vladar Atlantide (kombinacija male morske deklice, malega Nema, Thora, Iron Mana, Neytiri in Aragorna), novorojenca? Uganite. A: zato, da bi ga lahko previjal? B: zato, da bi ga lahko ta poscal? C: zato, da bi ga lahko dežurni diabolik – Black Manta (Yahya Abdul-Mateen II) – ugrabil! Ko zmanjka idej, igrajo na otroke. In izločanje. Ali pa vprašanje: zakaj so specialni efekti tako slabi, da izgledajo, kot da bi bili narisani? Iz preprostega razloga: zato, ker feni očitno hočejo, da bi film, posnet po stripu, izgledal kot strip! Ali pa vprašanje: zakaj so vsi tako leseni – zakaj celo igralci, ki znajo igrati (Patrick Wilson, Amber Heard, Nicole Kidman), igrajo tako leseno? Spet iz preprostega razloga: zato, da ne bi potonili! Kdo ve, morda pa zato, da ne bi preveč zasenčili olesenelosti Jasona Momoe in njegovega očeta, Dolpha Lundgrena. Ali pa vprašanje: zakaj je vse tako klišejsko, tako brezdušno, tako utrudljivo predvidljivo? Morda zato, ker ga je napisal ChatGPT?

Rebel Moon – Part One: A Child of Fire

Če bi vam rekel, da gre za zgodbo o Kori (Sofia Boutella), mladi bojevnici, ki zbere ekipo (»specialiste«, kot so tat, general, pilot, mečevalka, krotilec zveri ipd.), s katero se upre tiranski bandi, ki hoče nedolžnim, naivnim, dobrodušnim kmetom zapleniti ves pridelek, bi mislili, da gre za reimaginacijo Sturgesovih Sedmih veličastnih (ali pa Kurosawovih Sedmih samurajev), toda v resnici gre za imitacijo Lucasove Vojne zvezd, sci-fi sago, ki se dogaja v oddaljeni galaksiji.

Vsi javkajo, da so dobre romantične komedije danes redkost

Sami veste, kaj se zgodi, ko si fant in dekle v romantični komediji rečeta: samo delajva se, da sva zaljubljena! Točno – zlagoma se zaljubita. Neizbežno. Ne moreš se delati, da si zaljubljen, ne da bi se zaljubil. To si rečeta Ben (Glen Powell) in Bea (Sydney Sweeney), finančni svetovalec, ki mu je res nerodno, da dela pri Goldman Sachsu, in študentka prava, utopljena vsak v svoji coni udobja (in vsak v svojem strahu pred resno, stalno zvezo). Srečata se v neki kavarni, kjer med njima tako klikne, da skupaj preživita noč – entuziastično, a brez konzumacije. Potem ju zgrešena komunikacija tako spre, da drug za drugega nočeta več slišati, spletom okoliščin pa se čez kako leto – v slogu Poti v raj – znajdeta na prestižni lezbični svatbi (v Avstraliji), kjer v izogib katastrofi – še toliko bolj, ker tam nepričakovano srečata tudi svoja bivša partnerja – skleneta, da se bosta pretvarjala, da sta par. Beini sestri Halle (Hadley Robinson) in Benovi prijateljici Claudii (Alexandra Shipp), ki se bosta poročili, ni treba ničesar fejkati – dovolj je bilo fejkanja.

Film o Ferrariju, ki vas ne utruja z neskončnimi dirkami

Ferrari je film o Ferrariju, ki pa vas ne utruja z neskončnimi dirkami – to ste videli v Izzivalcih (Ford v Ferrari). Oh, in v iteracijah Hitrih in drznih. Toda: ko bolid odleti v zrak, zleti dirkač v eno stran, sam bolid pa v drugo. Ali pa zleti med publiko – in jo opustoši. Kot da je vojna. Bolid – ja, ferrari, ki ga pilotira Alfonso Antonio Vicente Eduardo Angel Blas Francisco de Borja Cabeza de Vaca y Leighton markiz Portaga (Gabriel Leone), španski dirkač formule 1 in olimpijec (v bobu) – se prelevi v orožje za množično uničevanje. Kar ni težko: pred tem postane orožje za množično zapeljevanje – atraktivni, kinetični, glamurozni bolidi ljudi zmamijo k cesti, po kateri poteka Mille Miglia, smrtno nevarna dirka po Italiji. Med rednim prometom. Tega gladiatorskega momenta ni več. Toda leta 1957, ko se dogaja ta film, je še bil. Dirkači so še umirali – kot neustrašni »osvajalci« neznanega in še neraziskanega sveta, ki so se žrtvovali za »napredek«.

Leave the World Behind

Film Leave the World Behind – sicer tipična Netflixova apokaliptika (Bird Box sreča Don’t Look Up), vrhunska študija nevidnega terorja – vas bo znerviral. Ko se premožni zakonski par (prof. Ethan Hawke in oglaševalka Julia Roberts), naveličan New Yorka in ljudi in stresa, za vikend s sinom in hčerko preseli v razkošno state-of-the-art vilo na Long Islandu, se začnejo hitro dogajati čudne, nepojasnljive, strašljive reči: tanker – kombinacija plazu iz Östlundove Višje sile in morskega psa iz Spielbergovega Žrela – zapelje na plažo, med ljudi, ki se kopajo in sončijo, samovozeči avtomobili se zaletavajo drug v drugega, letala padajo z neba, okoli hiš se kopičijo uročeni jeleni, ljudem izpadajo zobje, ušesa trga oglušujoč, boleč zvok. Telefoni so mrtvi. Internet ne deluje. Ptičem se – v slogu Hitchcockovih Ptičev – meša. Ljudje blaznijo. Liberalizem odpove. Kaos pa je – v slogu Forsterjeve Svetovne vojne Z – čedalje hujši. Kot bi rekel Hamlet: »Svet je iz tečajev.« Pa še lastnik te vile (Mahershala Ali), vljudni finančni svetovalec, se hoče s hčerko (Myha’la Herrold) na vsak način vseliti nazaj v vilo, ker je New York doživel totalno zatemnitev, a tudi on se – tako kot Roberts in Hawke – le začudeno, panično sprašuje: kdo je za vsem tem? Kitajska? Koreja? Iran? Nezemljani? Trump? Pučisti? Kibernetski napad?

Prehodi

Ljubezen je kaos. Če bi bil ta uvid oseba, potem bi bili Prehodi njegova biografija. Tomas (Franz Rogowski), nemški filmski režiser, totalni control freak, tipični tiran, »Herr Freiburg«, obseden z detajli in niansami, na neki zabavi spozna Agatho (Adèle Exarchopoulos), pariško učiteljico, ki ga odpelje v posteljo. Toda Tomas je poročen – ne z žensko, temveč z moškim, elegantno samozatajenim dizajnerjem Martinom (Ben Whishaw). Pa vendar ko pride domov, ne skriva: »Martin, veš, kaj sem počel sinoči? Seksal sem z žensko. Začutil sem nekaj, česar nisem že dolgo.« Martin – presenečen, zgrožen, šokiran – se čuti izdanega. Tomas vzneseno doda: »Bilo je razburljivo, bilo je nekaj drugega.« Ljubezen je vedno nekaj drugega – nekaj, kar te razburi. In zmede. Tomas je še vedno razburjen – in zmeden. In drgetajoč. »V redu bo,« ga miri Martin. Ne bo. Nikoli ni. Ljubezen te opustoši. Tomas – gej, ki se zaljubi v žensko – ne ve, kaj bi. Vse trdno se stali, svet se podre. Ko fukata (strastno, divje, požrešno, nenasitno, kot da bo konec sveta), Agatha dahne: »Preglasen si.« Ljubezen je performans, body art. Sili te v pretiravanje – in v samoponiževanje. Prisili te, da poveš preveč – da si melodramatičen, osladen, kičast. Da nisi ti – da se tvoji identiteti zamegli, da izgubiš oblast nad sabo, da pozabiš na samopodobo. Ljubezen te osmeši. Spodmakne ti tla. Ljubezen, ki jo doživlja Tomas, je res »nekaj drugega« – presenetila ga je. Šokirala.

Ptičar

V nemih filmih nisi nikoli vedel, ali človek spi in sanja ali pa je mrtev. Robert Černelč, slikar in filmar, to »nemo« dvoumnost razstavi v Ptičarju, v katerem se zdi, da Ana (Maruša Majer) sanja nemi film – Slepe soproge, ki jih je leta 1919 posnel Erich von Stroheim. Vsakič, ko zaspi (ali umre?), se prikažejo inserti iz nemega filma o ameriškem doktorju (Sam De Grasse), ki svojo ženo (Francelia Billington) – odlično, a nesojeno pianistko – pripelje v mirne, nestresne Dolomite, kjer jo začne zapeljevati galantni, muzikalični avstrijski častnik (Erich von Stroheim). Doktor je »slepi soprog« – svojo ženo, ki jo mučijo hude sanje, v katerih prst postane pištola, zapostavlja, njenega nezadovoljstva in njene ljubezni ne opazi. Tudi Ano, skladateljico, ki piše partituro za Slepe soproge, mož Ivo (Dejan Berden), sicer rejec in prodajalec ptičev, pripelje v mirni, nestresni prekmurski zaselek (nedaleč od Prosenjakovcev), kjer kupujeta hišo – pred njima je še dolgo skupno življenje, si mislite. Ne, ni. In ko se izkaže, da je Ana fatalno zbolela, se vprašate: je nemi film Slepi soprogi le hrbtna stran njene »neme« zgodbe – in njenega »nemega« zakona? Je Ivo le »slepi soprog«, ki Anine umetniške, ustvarjalne narave ni potešil (navsezadnje, še naslova filma La grande illusion ne zna izgovoriti)? So kletke, v katerih ima ptice, le metafore kletke, v kateri je obtičala in obnemela Ana, »rumeni kanarček«? Sam ne govori veliko. Skoraj nič. Ana prav tako v glavnem molči. Ju je utišala njena bolezen ali pa nam skuša resnico o tem, kar ju je utišalo, »razkriti« nemi film Slepi soprogi, v katerem je »prizor s ptičkom«, ki ga cinefilski pilot – kraljlearovsko-depardieujevsko-wellesovski Pavle Ravnohrib – ne more pozabiti? Kdo je bil tu avstrijski častnik – pilot? V Dylanovem štiklu Blowin’ in the Wind bi odgovor poznal le veter – v Ptičarju odgovor pozna le nemi film. Nemi film? Ja, nemi film Slepi soprogi, ki komentira eliptično dogajanje.

Wonka

Wonko – zgodbo o izvoru Willyja Wonke, slovitega chocolatierja, antagonista filma Čarli in tovarna čokolade, posnetega po zgodbi Roalda Dahla – bi morali diabetikom kar najstrožje prepovedati. Ta film ni le sladkoben, ni le overdose sladkobe, ampak skuša biti definicija sladkobe, totalna in absolutna definicija sladkobe – njen filmski avatar. Tu je vse metasladkobno: štikli ( ja, mjuzikl!), Wonka (ljubka, topla, prijazna, dobrodušna, zaupljiva, lačna, nepismena sirota, čisti bonbon, nonstop sladica, študent čokolade), zvezdnik, ki ga igra (Timothée Chalamet), zgodba (sirota odpleše in odpoje svoje sanje), iskrenost, entuziazem, sanje, barve, humor, koreografija, art design.

Okus strasti

V Pravi stvari, ki jo je Tony Scott posnel po Tarantinovem scenariju, se srečata Clarence (Christian Slater) in Alabama (Patricia Arquette). Med njima klikne, toda preden se zapleteta, morata preveriti, če sta si res usojena, kar seveda pomeni, da morata preveriti, če so jima všeč isti filmi, isti igralci in iste pesmi – če torej med njima obstaja popkulturni konsenz. Če je med njima popkulturni konsenz, potem je med njima tudi true romance. Dodin Bouffant (Benoît Magimel) in Eugénie (Juliette Binoche) sta Clarence in Alabama s konca 19. stoletja, le da popkulturnega konsenza ne najdeta v filmih in pesmih, temveč v hrani – kulinariki. Dodin je chef, lastnik elitne podeželske restavracije/dvorca, »Napoleon kulinarične umetnosti« (in Napoleon je Anthony Bourdain vojaške umetnosti), Eugénie pa je že dvajset let njegova kuharica – in ljubica.

Kaj pa Ester? / Postbinarna Slovenija

Ester (Katja Predan) svojemu fantu Kaju pove, da je konec. Noče ga več. Različni interesi, različni šoli. Kaju se zamegli: »Slabo mi je.« Ester mu svetuje: »Daj glavo med kolena in globoko dihaj!« Kaj stori natanko to, a ne pomaga – tega, da ga je Ester odpikala, ne prenese. Potem se zjoče. Na odprti sceni. LOL! Pravzaprav – ROFL! Še huje: LMAO! Celo IJBOL! Kaja igra namreč Bojan Cvjetićanin, frontman benda Joker Out, ki bi ga vsaka mama hotela za zeta in ljubimca. Toda Kaj ne razume, da ne pomeni ne, zato svojo bivšo zalezuje in ji teži (prepiše se na isto gimnazijo, zapoje ji Prisluhni mi, še enkrat hoče »doživet stare stvari« ipd.), tako da ji ne preostane drugega, kot da se domisli trika: delati se začne, da je lezbijka. Da bi bila še prepričljivejša, se s sošolko Vando (Diana Kolenc), deklarirano lezbijko, delata, da hodita.

Nyad

Obstajajo »inspirativni« filmi – to je žanr. No, podžanr. In »inspirativni« filmi običajno sporočajo: nikoli ne obupaj! Ne vdaj se! Ali pa: nikoli ni prepozno za sanje! Nikoli nisi prestar! Ali: nikoli nisi sam – vedno si del ekipe, del tima! Timski duh zmaguje! Nyad vsebuje vsa tri »inspirativna« sporočila. Diana Nyad (Annette Bening), ekstremna plavalka (obsedena, grandomanska, egocentrična, stravmatizirana, v mladosti spolno zlorabljena ipd.), pri štiriinšestdesetih sklene, da bo v enem zamahu preplavala od Kube do Floride (Key West), kar je okrog stoosemdeset kilometrov. Nonstop – dva dni. To ni uspelo še nikomur. In insajderji pravijo, da je to nemogoče. A to so njene sanje. Sanje, za katere ni prestara. Štirikrat se zaleti in spodleti. Pa ne obupa. Vrne se – jasno, s timom, ki ga tvori kopica ljudi, tudi njena trenerka in prijateljica Bonnie Stoll (Jodie Foster) ter kapitan podporne barke John Barlett (Rhys Ifans).

Črni petek

Walter Benjamin je pred stotimi leti – v čudovito dokončanem nedokončanem spisu Kapitalizem kot religija – famozno poudaril, da je kapitalizem religiozni fenomen in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije. Dalje, kapitalizem je kult – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Dalje, kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je »znak«, da boš odrešen. Kapitalizem ljudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. In neizbežen – kot Bog. In kot kapitalizem. Alternative ni.

Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. 

V Kingovem Izžarevanju – ali Kubrickovem Izžarevanju, če hočete – imate Jacka Torranca, pisatelja, ki ga je preveč divji temperament spravil v težave, kreativno krizo in ob službo učitelja, zato se pozimi z ženo in sinom preseli v hotel Overlook, ki stoji visoko v Skalnem gorovju. Prav to je iskal – ljubi mir! Napisati hoče roman. In tu ima idealne pogoje za ustvarjanje, toda romana ne more in ne more začeti. Ne steče mu. Potem se mu zmeša. Tako se vedno končajo filmi, v katerih pisatelji iščejo mirne kotičke, rajske kraje za ustvarjanje, pisateljske utopije.

Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu

V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!

Želja

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je ljudem izpolnjeval želje – njegovo osebje se je vozilo po Iranu in zbiralo želje. Toda izpolnil je le tiste želje, ki niso škodile Iranu. Kralj Magnifico, »čarobni« vladar mediteranskega kraljestva (dejansko diabolični patološki narcis), antagonist Disneyjeve povsem disneyjevske Želje, je transfiguracija Mahmuda Ahmadinedžada: svojemu ljudstvu, utelešenju melanholične ponižnosti, izpolnjuje želje, toda le tiste, ki ne škodijo kraljestvu, igro pa mu pokvari Asha, odločna in pogumna mladenka (ime bi ji bilo lahko tudi Belle, Rapunzel ali Merida), ki ima preveliko željo. To poznamo z lepotnih tekmovanj: misice, ki si želijo, da bi bilo konec vojne, sovraštva in revščine, imajo prevelike želje.

Dragi David

Adam Ellis (Augustus Prew), ilustrator portala BuzzFeed, dobi nenadoma imaginarnega prijatelja – terorističnega duha dečka, malega Davida, ki ni bil zadovoljen z njegovo ilustracijo, tako da ga je kritiziral (okej, troliral), Adam pa ga je potem – v slogu online maščevalca – poslal k vragu. Umri v ognju! David se vrne – v slogu offline maščevalca. Adamu ne obsede le sanj in stanovanja, ampak tudi vse račune. Če kje, potem prav na internetu velja Sartrov dictum: Pekel so drugi! In Dragi David izgleda kot ekranizacija tega dictuma iz drame Zaprta vrata, v kateri se popolni neznanci – polni mučnih, zločinskih skrivnosti – brezmejno in brezobzirno mučijo in trolirajo, obenem pa ne vedo, kako bi pobegnili drug drugemu: delujejo kot internet, ki zna človeka brutalno ponižati in mu povedati, da je zanič in ničvreden.

Napoleon

Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.

Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda

»Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.

T.I.M.

T.I.M. (Eamon Farren) je vedno na uslugo. Vedno se odzove. Vedno uboga. Vse naredi. Kuha. Lika. Čisti. Pere. Pospravlja. Nikoli ne odpove. Nikoli ne zataji. T.I.M. je svetlolasi humanoid, sladkobni android, umetna inteligenca, tehnološko integrirani čudež, perfektni gospodinjski pomočnik, genialni produkt neke robotske korporacije, Kubrickov H.A.L. v obliki Pinterjevega služabnika. Abi (Georgina Campbell), inženirka pri tej korporaciji, ga ima doma – poskusno. V njem ne vidi nič posebenga ali izjemnega – le igračo, le mašino. Jasno, T.I.M. v njej vidi preveč. Zanjo bi kuhal in pospravljal in pral na vekomaj veke. Živela bi srečna do konca svojih dni. »Abi, nima smisla bežati.”«Abi ga tako obsede, da je le še vprašanje, kdaj bo odpikal njenega moža (Mark Rowley). Ne da se tega ne vidi z aviona.

Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah

Tale ne ravno infarktna predzgodba trilogije Igre lakote, v katerih je bilo dovoljeno pobijati otroke, prihaja ravno v pravem času – v času obleganja Gaze, v kateri je dovoljeno pobijati otroke. Če si Izrael. Tudi v Igrah lakote je bilo otroke dovoljeno pobijati pod določenimi pogoji – če nastopajo v televizijskem resničnostnem šovu, ultimativni obliki represije. Balada o pticah pevkah in kačah, ki je posneta po romanu Suzanne Collins in ki se dogaja v distopičnem povojnem Capitolu, štiriinšestdeset let pred Igrami lakote, je neskončno dolga, kot da je zgodba o izvoru Coriolanusa Snowa (Tom Blyth), bodočega pošastnega diktatorja Panema (bodočega Donalda Sutherlanda, če hočete), tako kompleksna in tako epska, da šteje vsak detajl. Saj vemo: moč korumpira, velika moč zelo korumpira, resentiment je gorivo avtokracije, elite se vedno fašizirajo. Napetosti je tu manj kot v srednji sklanjatvi. Coriolanus, kameleonski in plenilski potomec padle dinastije, v katerem se prelivajo Shakespeare, Freud in Orwell, je tu še najstnik, a mentor, manipulator in piarovec obubožane in muzikalične – agilne, odločne, neustrašne – Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), Katniss Everdeen pred Katniss Everdeen, ukrojene za jubilejne desete »Igre lakote«, v katerih bo dovoljeno pobijati otroke. Okrutno, brutalno, brezobzirno.

Srečno naključje

Woody Allen – črtan v Ameriki (kjer njegovih filmov ne prikazujejo več), a še vedno ljubljen v Franciji – je tole komedijo kriminalnih nravi, svoj jubilejni petdeseti film, posnel v Parizu, kjer se začnejo dogajati reči, ob katerih si boste rekli: aha, Zločini in prekrški! Ali: aha, Zadnji udarec! Ali pa: aha, Umor na Manhattnu! V resnici bi morali reči: oho, Nezvesta žena! Adrian Lyne je pred leti rimejkiral to Chabrolovo klasiko, ki je pokazala, da malega, običajnega, navadnega, vsakdanjega človeka – še toliko bolj bogataša z večvrednostnim kompleksom – od naklepnega umora loči le korak, Allen pa ji zdaj vdahne svoj lahkotni pop, v katerem se mešajo le belci ( ja, dobrodošli v vzporedni, apartheidski Franciji, doppelgängerki vzporednega, apartheidskega Manhattna!).