Bizarni spominki

Po uspešni umetni oploditvi se pari srečujejo z vprašanjem, kaj storiti s preostalimi zarodki, tistimi, ki niso bili izbrani za oploditev, in zamrznjeni čakajo na svojo nadaljnjo usodo. Nekateri jih prihranijo zase, drugi darujejo, tretji uničijo, avstralsko podjetje Baby bee hummingbirds pa ponuja možnost vdelave neuporabljenih zarodkov, ki so mikroskopsko majhni, s prostim očesom nevidni, v nakit. Preden jih predelajo v okrasek za starše, iz njih menda izdelajo poseben pepel, v katerem ohranijo njihov DNK. Da povpraševanje doslej ni bilo veliko, govori podatek, da so v treh letih, odkar delujejo, za stranke po vsem svetu izdelali le približno 50 kosov nakita zarodkov od skupaj kakih 4000 izdelanih kosov nakita z vgrajenimi posebnimi spominki, kot so placenta, ostanek popkovnice, prvi koder dojenčkovih las, materino mleko, prvi zobek ali pepel umrlih bližnjih. Ponujajo tudi komplete, s pomočjo katerih lahko v uhane, obesek ali prstan za poseben, če ne že skrajno bizaren spominek, v domači kuhinji kar sami vdelate pepel pokojnika, od popka odpadli ostanek dojenčkove popkovnice, pramen las, pet mililitrov človeškega mleka, gotovo pa tudi sperme, čeprav slednje ne omenjajo.

Golo vrtnarjenje

Prejšnjo soboto je bilo vreme pri nas sončno in zato kar primerno za vrtnarjenje au naturel. Mednarodni dan golega vrtnarjenja, ki ga že trinajst let obeležujejo prvo soboto v maju, ima korenine v ZDA, kjer sta se dneva, posvečenega vrtnarskemu nudizmu, domislila aktivista Mark Storey in Jacob Gabriel, ki se zavzemata za družabno goloto nespolnega tipa. Prvič je potekal septembra 2005, dve leti kasneje pa so ga prestavili v maj. Čeprav golota med vrtnarjenjem nemara res omogoča pristnejši stik z naravo in prispeva k izboljšanju telesne samopodobe, je treba imeti v mislih tudi morebitne sosede, ki nemara niso naklonjeni razkazovanju vaših intimnih vrtičkov med obdelovanjem vrta, da vas njihovi občutki ne bi udarili po žepu. Pri nas zakon golote namreč izrecno ne prepoveduje, kot prekršek zoper javni red in mir pa navaja razkazovanje spolnih organov na javnem kraju, ki bi kogarkoli motilo ali povzročilo vznemirjenje ali zgražanje. Ljubitelji naturizma med vrtičkarji morajo v teh krajih zatorej najprej poskrbeti za dovolj gosto in visoko živo mejo ali zid okoli svojega vrta. Časa za priprave na naslednji mednarodni dan golega vrtnarjenja je dovolj.

Espreso džoint

Več kot polovica prebivalcev ZDA živi v državah, ki že dovolijo uporabo marihuane v medicinske, ponekod pa tudi v rekreativne namene. Tam, kjer so že izbojevali bitko za dekriminalizacijo marihuane, se seveda ukvarjajo z razvijanjem bolj sofisticiranih načinov njene uporabe. V podjetju CannaKorp, ki ga vodi kup izkušenih podjetnikov v zrelih letih – mnogi med njimi so se s travo prvič in zadnjič srečali med študijem –, so ustvarili prvi vaporizator, ki omogoča uporabo predpripravljenih enoporcijskih odmerkov marihuane, zapakiranih v kapsulo, podobno kot pri pripravi instant kave z aparatom. Vaporizator cannacloud je sestavljen iz dveh delov; zgornji je oblikovan kot nekakšna vaza, v katere dno uporabnik vstavi kapsulo. Zadevo vtakne v aparat in počaka nekaj trenutkov, da se v posodo sprosti oblak z aktivnimi učinkovinami, nato pa jo odstrani in iz nje kot iz skodelice skozi usta v kakih petnajstih minutah poinhalira nevidno vsebino. Kapsule ohranjajo okus, aromo in svežino marihuane, izdelane so iz aluminija in jih je možno reciklirati, vsebnost THC-ja v njih pa je nadzorovana in standardizirana.

Džezvomat

Čeprav so tudi pri nas v lokalih na pohodu bariste, ki kuhanje kave espreso v avtomatu povzdigujejo v umetnost, se drugje življenje poenostavlja in bodo tajnice, ki so morale direktorjem kuhati turško kavo, zdaj lahko počele kaj bolj koristnega, medtem ko bo namesto njih turško pripravil avtomat. V Gorenju so pred leti že izdelali grelnik za vodo v obliki džezve, v katerega se je dalo nasuti mleto kavo, vendar je imel očitno to pomanjkljivost, da je moral nekdo med kuhanjem še vedno stati zraven in paziti, da kava ne bi skipela.

Nimuno loops

Od letošnjega poletja v svetu lego kock nič več ne bo tako, kot je bilo. Industrijska oblikovalca Anine Kirsten in Max Basler iz južnoafriškega Cape Towna sta namreč ustvarila posebni samolepilni trak, s katerim lahko katerakoli trdna površina postane združljiva s temi najbolj priljubljenimi kockami na svetu. Samolepilni trak nimuno loops je mogoče zvijati in upogibati, rezati s škarjami, pa tudi odlepiti ter ponovno prilepiti. Stene, okna, vrata, pohištvo, posoda, igrače, vse lahko postane podlaga, na katero pritrdimo kocke. Zdaj je v ponudbi enojna ali dvojna širina traku, v nekaj barvah, prvi kupci pa se bodo z njim važili julija.

Semena v svinčniku

Svinčnik sprout, kalček, je najplodovitejše med pisali, tudi če z njim ne napišemo ali narišemo ničesar smiselnega. Na prvi pogled je povsem običajen, a v sebi nosi semena, ki zaživijo po tem, ko svinčnik preneha služiti svojemu prvotnemu namenu. Narejen je iz lesa cedre, izbiramo pa lahko med takšnim, iz katerega bo zrasel koriander, bazilika, koper, meta, timijan, rožmarin, žajbelj, paradižnik češnjevec, zelena paprika, sivka, sončnica, spominčica ali ognjič. Med pisanjem moramo paziti le na to, da kdaj v raztresenosti ne zagrizemo v vrh svinčnika, kot bi to nemara storili z običajnim pisalom. V njem se namreč skriva kapsula s semeni. Ko svinčnik postane prekratek, da bi ga lahko še uporabljali, ga rahlo poševno vtaknemo v cvetlični lonček oziroma v zemljo. Ne smemo ga zariniti pregloboko, le toliko, da je v zemljo zakopan obarvani vrh. Svinčnik zalijemo, s tem pa aktiviramo kapsulo, ki se razgradi, da semena padejo v zemljo. Seme vzkali v nekaj tednih, po dobrem mesecu ali dveh pa zelišča lahko že uporabljamo. Na paprike in paradižnike bomo vsekakor čakali malo dlje.

Telovadba med umetninami

Kultura in fizkultura sta združeni v novi uspešnici Metropolitanskega muzeja umetnosti v New Yorku, imenovani the museum workout, muzejska telovadba. Gre za nekakšen voden ogled zbirke in vodeno telesno vadbo v enem, vse skupaj pa se ob glasbeni spremljavi odvija zjutraj, še preden je muzej odprt za javnost. Od začetka letošnjega januarja do konca marca so 45-minutno muzejsko vadbo, ki se je vselej začela ob pol devetih zjutraj, izvedli šestindvajsetkrat. Vsakič je bila razprodana, saj je bilo v posamezni skupini prostora le za ducat obiskovalcev oziroma gibalcev. V tandemu sta jih vodili plesalki Monica Bill Barnes in Anna Bass, spremljal ju je še producent s prenosnim računalnikom in zvočnikom na rami. Štirinajst muzejskih eksponatov, pred katerimi so se odvijale koreografirane telovadne vaje, je izbrala ilustratorka in avtorica Maira Kalman, njena posneta pripoved pa je, izmenjaje se s soul in disko glasbo, navdihovala udeležence, medtem ko so trimčkali med kipi in slikami neprecenljive vrednosti. Z muzejskim fitnesom kanijo nadaljevati tudi v prihodnje, datumi pa za zdaj še niso znani.

Napihljiva kapuca

Jopica in pulover z napihljivo kapuco sta namenjena predvsem tistim, ki veliko časa preživijo premikajoč se z javnim prevozom, saj jim med tem nadomeščata blazino in omogočata udobnejši dremež. Josh Woodle, ki se sicer ukvarja s filmsko produkcijo, je zamisel dobil prav med vožnjo na letališče in sredstva za množično izdelavo oblačila z napihljivo kapuco zbiral prek platforme Kickstarter. Namesto 30.000 dolarjev, kolikor jih je želel zbrati, so podporniki na kup vrgli krepko prek 300.000. Oblačilo, ki se je sprva imenovalo the hypnos hood, si danes pot v omare utira pod imenom aros. V notranjosti kapuce je plastični ventilček, kakršnega imajo rokavčki za plavanje ali napihljiva žoga in skozi katerega v treh sekundah napihnemo ergonomično plastično blazino, skrito v posebnem žepku v kapuci. Kapucarka je sicer črna, bela ali siva, izdelana v različnih tkaninah in velikostih, blazino pa je treba pred pranjem iz nje odstraniti. Podporniki si lahko mehko dremuckanje na poti privoščijo že kakšno leto, v spletni trgovini pa je napihljiva kapuca postala dostopna tudi vsem ostalim zaspancem.

Nori parfumi

Pred dnevi se je vonjem, ki si jih lahko s kozmetiko nanesemo na kožo, pridružila dišava z vonjem dlake mačjih mladičkov. Bojda so se zanjo trudili 15 let. Tega, ali je nekaj z vonjem krzna mladih muck primerno tudi za tiste, ki so alergični na mačke, sicer ne povedo. Podjetje, ki omenjeni parfum izdeluje, se imenuje Demeter fragrance library oziroma knjižnica dišav. Če smo natančni, pri njih ne gre za parfume, temveč za kolonjske vode, pri katerih so eterična olja raztopljena v bolj razredčenem alkoholu kot pri parfumih. Vse njihove dišave – teh je že več kot dvesto – so navdihnjene z vsakdanjimi vonji, ki pa so netipični za svet dišav; med najbolj nenavadnimi so zagotovo vonj novorojenčka, knjige z mehkimi platnicami, otroškega pudra, plastelina, zemlje, sveže umite kože, gorskega zraka, snega, dežja, nevihte, džintonika, paradižnika, pice, sušija ali terpentina. Kupci se lahko odločijo tudi za bolj konvencionalne vonje, kot na primer jasmin, sivka ali pačuli, ponujajo pa še posebne komplete, s katerimi si lahko iz različnih dišav vsak ustvari čisto svojo mešanico.

Kombinezon

Predstavljajte si, da bi imeli eno samo obleko, za vse dni in vse priložnosti. Jumpsuit, kombinezon, ki ga ponuja kolektiv Rational dress society – ime so si nadeli po gibanju, ki je nastalo leta 1881 v Londonu, da bi ženske rešilo iz primeža korzetov –, vsekakor odpravlja klasično jutranjo dilemo, kaj obleči. Proti-modno gibanje kupcem ponuja praktično, enodelno oblačilo, ki je sestavljeno iz hlač in srajce, se spredaj zapenja z zadrgo ter ima dva žepa na sprednji in dva na zadnji strani hlač. Na voljo je z dolgimi ali kratkimi rokavi, v beli ali črni različici ter v več kot 200 različnih številkah, da se prilega vsakršnemu telesnemu tipu. Kombinezon je v celoti izdelan v ZDA, tudi blago in zadrge. Trenutno je na razprodaji, kmalu pa bosta vsem brezplačno na voljo njegov kroj in video z navodili za izdelavo. Žal ustvarjalci tega racionalnega oblačila še vedno niso rešili temeljne zagate s kombinezonom, in sicer kako iti v njem na stranišče, ne da bi ga bilo treba skoraj v celoti sleči.

Roza groza

Čokoladni zajčki in bonboni v obliki pirhov na trgovinskih policah s sladkarijami so prvi znanilci bližajoče se velike noči. Najpomembnejši krščanski praznik je priložnost za zaslužek, ki je res ne gre zamuditi, so pomislili tudi v korporaciji, ki izdeluje najbolj prodajane piškote na svetu. Zato so združili moči s proizvajalcem ameriških tradicionalnih velikonočnih barvastih sladkornih penic v obliki ptičkov, zajčkov in drugih živalic ter te puhaste slaščice pretvorili v rožnato polnilo posebne, velikonočne različice piškotov. Slednji imajo na veliko začudenje uporabnikov precej nepričakovan stranski učinek. Poleg tega da se slina in jezik jedca obarvata roza, ga pravo presenečenje čaka kasneje, ob obisku stranišča, ko ugotovi, da roza kakcev nimajo le samorogi. Več piškotov poješ, intenzivnejša je barva, pravijo. Za obarvanost stolice namreč poskrbi dodatek, barvilo eritrozin, znano tudi kot rdeča številka 3 oziroma E127. Podobnost roza ptička na embalaži s kakcem je bojda zgolj naključna.

Sweepovac

Imate raje pometanje ali sesanje? Če se nagibate k prvemu, a vam je odveč sklanjanje k smetišnici ter Sifizov napor, da bi nanjo z metlo spravili ves prašni drobir, lahko – če vam ni težko odšteti lepih denarcev za avtomatsko smetišnico – tradicionalne metode čiščenja združite s sodobnejšimi. Kuhinjski pripomoček, imenovan sweepovac, katerega slogan poziva »Odvrzite smetišnico!«, namreč poinhalira kupček smeti, ki ste mu jih z metlo pririnili pred nos. Pripomoček je nekakšna smetišnica za zmerno lene in tiste, ki se težko sklanjajo. Zaženemo ga s pritiskom na gumb, ki ga lahko izvedemo kar z nogo. Ime sweepovac je sicer sestavljenka iz besed pometati in sesati, saj je treba s pomočjo metle prah ter umazanijo najprej lastnoročno zbrati na kup, da bi nato s pomočjo sesalca, ki je pospravljen v majhni škatlici, vgrajeni kar v eno od stranic omare ali kuhinjskega otoka, smeti skozi odprtino vsesali v vrečko. Ta je enaka kot vrečke običajnih sesalcev in jo, ko se napolni, odvržemo v smeti ter zamenjamo z novo.

Joške na kvadrat

Uzakonjene kvote domače glasbe, ki jih sicer čaka ustavna presoja, naj bi na radijskih postajah med drugim skrbele za jezik in kulturo naroda. Žal ni zakona, ki bi podobno skrb nalagal ostalim radijskim vsebinam in tako preprečil abotnosti, ki jih vsakodnevno predvajajo slovenske komercialne postaje. Radio Antena je v preteklih tednih skozi zvočnike pošiljal sporočila, kot so »Radio Antena ti zrihta nove joške«, in »Antena ti spedena joške na kvadrat!«. Šlo je za »najbolj vročo akcijo te zime«, s katero so z robatimi izrazi paru prijateljic ponujali plastični operaciji oprsij. Kot je komentiral radijski voditelj: »Namesto vinjet bomo zdej delili joške.« Promocije naj bi se spomnili pri znani estetski kirurgiji, a vsebinsko odgovornost vseeno nosi radio. Ta v javnem prostoru služi kot zvočna kulisa najrazličnejšim lokalom in trgovinam ter tako doseže tudi ušesa najmlajših, ki bi jim morale biti tovrstne debilnosti vsaj še nekaj časa prihranjene. Nekulturna in seksistična nagradna igra Joške na kvadrat je tudi jezikovni zmazek, saj so joški moškega spola. Če že, se prav piše joški, ne joške.

Posmrtna plošča

Na tem mestu smo pred leti že pisali o diamantih, ki jih švicarsko podjetje Algordanza na željo svojcev izdeluje iz pepela pokojnikov. Ponudnikov, ki kremirane pretvorijo v bolj ali manj dragocen nakit, v tujini sicer ne manjka, pepel svojcev lahko s pomočjo različnih podjetij pretvorite celo v rakete za ognjemet, nizozemski oblikovalec Mark Sturkenboom pa užaloščenim vdovam omogoča, da pepel ljubega pospravijo v dildo. Drugačno pesem ubira britansko podjetje And vinyly – ime je zvočna aluzija na and finally, in nazadnje –, ki upepeljenega pokojnika vkomponira v vinilno ploščo. Slednja pomeni medij, ki ponuja tudi zvočni zapis; ta je sicer nekoliko slabše kakovosti, ker pepel potresejo po vinilu, preden ga sploščijo. Bodoči pokojniki ali njihovi svojci lahko za posmrtno ploščo izberejo 24-minutni posnetek govora, pesmi in različne zvoke, odločijo pa se tudi za prazno ploščo oziroma tišino, je v pogovoru za BBC povedal ustanovitelj podjetja in glasbeni producent Jason Leach. Z gramofona se lahko na primer razlega lajanje ali mijavkanje, saj je možno uploščiti tudi pepel hišnega ljubljenčka.

Varčna zavesa

Pri prhanju naj bi v povprečju porabili približno 55 litrov vode, če se tuširamo pet minut in med tem voda teče ves čas, pa številka naraste na 140 litrov ali več. Obstajajo varčne prhe, s katerimi lahko občutno znižamo porabo vode, francoska umetnica Elisabeth Buecher, ki živi in ustvarja v Londonu, pa je iznašla varčni zavesi za prho. Prva se imenuje spiky, koničast, špičast, in po štirih minutah prhanja izproži barvite napihljive konice, ki zavzamejo ves prostor pod prho ter tako človeka preženejo izpod nje. Druga, ki je okrogla ter prozorna, se imenuje past, izvorno trap, in se počasi napihuje, po štirih minutah pa popolnoma objame tuširanca ter mu tako onemogoči nadaljnjo porabo vode. Kopalniški zavesi, ki uporabniku preprečujeta, da bi med tuširanjem povsem pozabil na čas, žal nista naprodaj. Gre za umetniški instalaciji in del projekta Moja zavesa za prho je zeleni bojevnik, s katerim je Buecherjeva želela spodbuditi zavedanje o porabi vode.

Brez lopatke

Doslej je veljalo, da čiščenje mačjega stranišča enkrat na dan pride v paketu z vsako mačko, ki je navajena uporabljati ta izum. Pri robotskem stranišču, ali kot ga imenuje proizvajalec, napravi za upravljanje mačjih odpadkov, pa lahko popolnoma pozabite na to, da imate mačko. Z izjemo hranjenja, seveda. Robotsko mačjo toaleto so poimenovali scoop free, brez lopatke, saj pri običajnih mačjih vecejih lopatko še kako potrebujete za odstranjevanje kakcev in grudic, v katere se zaradi urina sprime straniščni posip. Robosekret je sicer videti skoraj kot običajno mačje stranišče, le da je priklopljen na elektriko.

Sarmomat

Med ročna dela, katerih znanje se je včasih prenašalo z babic na vnukinje in z mater na hčere, je sodilo tudi zvijanje sarm. Danes za to prodajajo poseben avtomat. Imenuje se dolmer, namenjen pa je zlasti zvijanju trtinih ali zeljnih listov, v katere smo prej dali zelenjavni, rižev, mesni ali riževo-mesni nadev. Ker gre za ruski izdelek, so mu priložena le ruska navodila, zato se nekateri kupci pritožujejo nad pomanjkanjem navodil za uporabo v angleščini, a je na spletu k sreči mogoče najti številne videoposnetke s prikazom uporabe, ki so razumljivi vsem.

Copati za Melanijo

Številni Slovenci ne skrivajo ponosa, da je prva dama ZDA postala njihova sorojakinja, še posebej so nad dejstvom navdušeni v njeni rodni Sevnici, kjer, kakopak, kanijo iz priložnosti čim več iztržiti. Medtem ko iz sevniške Lisce še ne poročajo o nedrčkih, s katerimi bi slavili najprodornejšo someščanko, pa Kopitarna Sevnica ni izgubljala časa in je že lani novembra udarila s prestižno linijo damskih copat. Roko na srce, prve dame res niso mogli počastiti z lesenimi cokli. Copati, ki jih je oblikovala Maja Štamol, so sicer izdelani iz dokaj neglamurozne klobučevine, v sivi ali vijolični barvi, zaljšajo pa jih bleščice, s katerimi so pošiti, in »koketen cof iz lisičjega krzna«. Ker je Melania kot znamka očitno bolj zaščitena kot Bela hiša, so jih poimenovali kar white house in en par nemudoma poslali prav tja, saj »so kot nalašč, da jih prva dama Amerike, Sevničanka Melania Trump, obuje ob vselitvi v Belo hišo«. Če se ji bodo le zdeli dovolj dragoceni, da jih bo dala nase. Kar se tiče plebsa, so copati izdelani v omejenem številu in za zdaj niso v redni prodaji, mogoče pa jih je bilo naročiti.

Ogrevana blazina

Dakimakura je velika napihljiva podolgovata blazina, s katero radi spijo japonska mladež in osamljeni tridesetletniki. Zaradi njene velikosti je ležanje z dakimakuro videti kot objemanje z napihljivo blazino, kot jih pri nas poznamo za na plažo. Njeno ime v prevodu pomeni blazina za objemanje, zelo priljubljena je postala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so za te podolgovate povštre ponudili prevleke, potiskane s priljubljenimi liki iz japonskih animiranih filmov in videoigric.

Pesa rdeča kuhana

Po Zakonu o varstvu potrošnikov mora podjetje pri označevanju izdelkov kupcu posredovati potrebne informacije glede značilnosti, uporabe in namembnosti izdelka v slovenskem jeziku. Kako je dolgi roki zakona uspelo ubežati polkilski dozi vakuumsko pakirane kuhane rdeče pese s polic najboljšega soseda, ni znano. Jezikovni zločin, ki ga je na embalaži pese zagrešilo italijansko podjetje Ghisetti 1870, je tako brutalen, da bi bil grozljiv, če ne bi bil na meji zabavnega. Ime izdelka, »pesa rdeča kuhana«, je ena redkih jezikovno pogojno neoporečnih sestavin deklaracije. Ta sicer vzbuja sum uporabe Googlovega prevajalnika ali česa podobno šalabajzerskega, kar je izdelku pripisalo oznako »olupljen in sopari vacuum« in povprečne vrednosti, kjer se slovenščina meša z angleščino, ki se ji naposled v »Skladiščenje: conservare je sobna temperatura.« pridruži še italijanščina. Trditev »Vakuumsko pakiranje, ne vrtanje.« ostaja uganka, ključ za razvozlanje pomena zagonetne sintagme »Da uživajo možnosti jo:« pa ponuja datum, ki sledi dvopičju in sega nekaj mesecev v prihodnost; očitno gre za rok uporabe.

Jajca pod mizo

Prek platforme za množično financiranje Kickstarter, ki med drugim služi kot petrijevka za razne čudaške izdelke, je letos ameriški inženir Jason O’Mara prepričal 2000 ubrisanih posameznikov in zbral dovolj sredstev za izdelavo posebnega nastavka za usta licki, s katerim lahko ljudje ližejo mačke. Te dni pa španska agencija za tržne komunikacije Imaginarte skuša nakuriti kupce za silikonsko repliko moških mod, ki naj bi obešena pod delovno mizo svoje lastnike sproščala in tako prispevala k večji produktivnosti. Žogice, katerih stiskanje naj bi odpravljalo stres na delovnem mestu, sicer niso nič novega, pripomoček niceballs, ki se je kot interna šala v agenciji porodil pred pol leta, pa želi vzbuditi vtis, da je igranje z modi za ženske enako sproščujoče kot za moške. Hvalijo se tudi s tem, da je pri razvoju izdelka sodeloval Raul Rodrigez Romeo, ki je skrbel za posebne učinke pri filmu Gravitacija. Za zdaj jim je uspelo zbrati nekaj več kot polovico sredstev, do konca akcije imajo še tri tedne časa, če bo nabirka uspela, pa lahko prvi kupci svoje cohones po pošti pričakujejo aprila.

Okrašene brade

Brada je nova smrečica. Okrasje, ki smo ga običajno vajeni na novoletnem ali božičnem drevescu, se zadnja leta seli tudi na ta moški obrazni dlakavi izrastek, če je le dovolj razkošen. Okroglih okraskov za brade, izvorno beard baubles, so se pred dvema letoma domislili v oglaševalski agenciji Grey iz Londona, v sodelovanju z avstralsko dobrodelno organizacijo Beard seasons, ki prebivalce Avstralije ozavešča o kožnem raku oziroma melanomu in moške med drugim spodbuja k nošenju brade, ki ščiti kožo vratu in obraza pred škodljivimi sončnimi žarki.

Lažni ovitek

Samo popolni čudaki bi se razveselili pripomočka, s katerim lahko zbirajo svoje ušesno maslo, da bi iz slednjega izdelali svečo. Čeprav se v angleščini ušesnemu maslu reče ušesni vosek, je projekt, ki bi mu morali, da bi zbrali dovoljšno količino, bržkone posvetiti vse življenje, le potegavščina. Škatla, na kateri je prepričljivo prikazan komplet za izdelavo nagravžne sveče, je namreč prazen ovitek, namenjen temu, da vanj vtaknemo kakšno drugo darilo.

Lovely

Pri vseh pametnih pripomočkih, s katerimi se človeštvo obdaja, je res presenetljivo, da si lahko intimni heteroseksualni pari šele v zadnjih tednih leta 2016 prvič omislijo spolni pripomoček, ki s spajanjem fizičnega in digitalnega obljublja, da bo spolno življenje uporabnikov popeljal na višjo raven in mimogrede štel porabo kalorij med spolnimi odnosi. Lovely je elektronski obroček za penis, s pomočjo katerega si moški lahko obetajo močnejše in daljše erekcije, ženske pa intenzivnejše orgazme, saj reč med uporabo vibrira in stimulira klitoris.

Donat Trump

Če vas ob novici, da bo na ameriški predsedniški prestol sedel Donald Trump, ni prijelo na veliko potrebo, lahko za to poskrbi omejena serija pijače donat mg, ki izkorišča podobnozvočje med imenoma donat in Donald. Za posebno izdajo mineralne vode, ki je sicer ni mogoče kupiti, je za podjetje Droga Kolinska poskrbela agencija Pristop, kjer jim je zmagovalec ameriških volitev ponudil preveč dobrega materiala, da bi križemrok gledali, kako gre v nič.

Čistilni copati

Tudi če doma nimate čistilke ali robotskih pomočnikov, se lahko tla vašega stanovanja mimogredno očistijo, medtem ko vi počnete nekaj popolnoma drugega. Krpe iz mikrovlaken, ki so v zadnjih desetletjih za mnoge postale nepogrešljiv čistilni pripomoček, so namreč napredovale v copate. Priporočljivo je, da si jih med tednom nataknete ob prihodu iz službe in v njih doma preživite preostanek dneva, med vikendi pa jih sploh ne snamete; k snažnejšim tlom seveda pripomore, če prostega časa ne preživljate izključno pred televizorjem na kavču, z dvignjenimi nogami.

Jaz, smet

Aktivist Rob Greenfield je s svojim nedavnim projektom Trash me skušal ljudem pokazati, kako bi bilo, če bi morali vse odpadke, ki jih s svojo potrošnjo pridelajo, ves čas nositi s sabo. Zato je trideset dni smeti, namesto da bi jih odvrgel v koš, odlagal v plastične vreče, ki jih je imel pritrjene nase. Greenfield, ki je sicer zavezan preprostemu življenju in minimalizmu ter je vse svoje imetje skrčil na 111 predmetov, je tudi zagovornik načel življenja brez odpadkov, t. i. zero waste, zato je moral za svoj družbeni eksperiment precej spremeniti vsakodnevne navade. Skušal je kupovati in se prehranjevati kot povprečen prebivalec ZDA, pri čemer mu je uspelo pridelati 1,3 kilograma smeti na dan; to je še vedno le tretjina tega, kar vsak dan za sabo pusti povprečen Američan.

Žepni molekularni senzor

Vse stvari na našem planetu so sestavljene iz kemijskih elementov, ki jih je skupaj nekaj več kot sto. A ko se znajdemo med množico izdelkov v trgovini, nimamo vpogleda v njihovo atomsko in molekularno sestavo, razen, seveda, če smo kemiki. Zato je toliko bolj razveseljivo, da bo v prihodnjem letu tudi laičnim radovednežem na voljo molekularni senzor, poimenovan SCiO, ki je tako majhen, da gre v dlan, in s pomočjo katerega bomo lahko razbirali kemijsko zgradbo sveta okoli sebe.

Buteljčni kozarec

Če je pitje vina iz steklenice doslej veljalo za nespodobno in družbeno nesprejemljivo, skuša v to početje vsaj kanček prefinjenosti vnesti velik steklen vinski kozarec, ki ga na buteljko ali steklenico kar nataknemo. Imenuje se guzzle buddy, prijatelj v pretiravanju pri pitju, in je tako gigantski, da z njim kozarec vina pri kosilu dobi popolnoma drug pomen; vanj gre namreč nič manj kot 480 mililitrov tekočine. Dodatek, s katerim lahko steklenico spremenimo v kozarec, privijemo v njen vrat; vsakič, ko steklenico nagnemo, vino skozi luknjico v peceljčku steče v kozarec.

Polžja maska

Archie McPhee je legendarna trgovina s hudojčki, ki jo je lastnik Mark Pahlow leta 1983 odprl v Seattlu, kjer obratuje še danes. Pred tem je najprej skoraj desetletje sodržavljanom hudoje prodajal le po pošti in tudi v spletni trgovini je žal mogoče kupovati le v ZDA. Najbolj legendaren izdelek znamke Archie McPhee, ki je na voljo že vse od noči čarovnic pred trinajstimi leti ter ga izdeluje še kup posnemovalcev, je konjska maska iz lateksa, ki si jo poveznemo čez glavo. Postala je spletni meme, priljubljena pa je tudi pri uličnih umetnikih.