Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You

Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.

Mass of Debris: Unspoken Remains

Ko vsa kulturna produkcija teži k algoritmizaciji, je ustvarjanje eksperimentalne glasbe radikalna gesta. Raziskovalni izraz Luke Zabrica, šolanega altovskega saksofonista, skladatelja in improvizatorja, raste iz dolge tradicije impra. Njegov frišni projekt s tremi kitaristi prinaša zbirko hermetičnih, teksturno večplastnih postjazzovskih del, polnih kakofoničnih erupcij, tesnobnega dromljanja in tu in tam spokojnih intermezzov. Osvežilna je njegova nepretencioznost. Namesto pregovornih velikih konceptov godbo napajajo avtobiografski elementi: muziciranje s frendi, petje mame in babice z demenco, kraški škržati, obisk doma za ostarele, poletni popoldan v gozdu. Drobovna avtorska muzika za iskalce drugačnega.

JID: God Does Like Ugly

Splošno mnenje je, da je JID že lep čas na dobri poti, da postane eden najboljših, celo eden najboljših vseh časov. Njegovi prejšnji plošči sta bili skorajda brezhibni, kritiki niso varčevali s poveličujočimi primerjavami z velikani, kot sta Kendrick Lamar in Outkast, njegovo nadarjenost pa so ob poslušanju tiktokovskega megahita Surround Sound prepoznale tudi širše možice. Pričakovanja v zvezi z novim albumom so bila zato morda enostavno prevelika: če bi mu prisluhnili brez tega konteksta, bi bili verjetno osupli, tako pa nas pusti malce hladne. Avtor tokrat razgali predvsem svojo nežnejšo plat, pri čemer zna tudi balade dostaviti z brzostrelkastimi flowi, a tokrat je preveč zapostavil tisto, kar mu gre najbolje – skladanje surovih bangerjev, saj so ti tu v manjšini.

The Black Keys: No Rain, No Flowers

Kaj dvojec The Black Keys sploh še lahko pokaže leta 2025 – po skoraj četrt stoletja delovanja, po dvanajstih izdanih albumih, po (ponovni) »redefiniciji« ali popularizaciji blues rocka, po jasnem in načrtnem premiku v »sredino«, po številnih sodelovanjih z različnimi »superproducenti« …? Najkrajši odgovor bi bil: »Ne prav veliko.« Daljši pa bi se glasil, da zna postreči s korektnim sredinskim izdelkom, ki mu je težko kaj posebnega očitati, a to je pravzaprav ena od glavnih težav. No Rain, No Flowers je polikan skupek pop-soul balad, poprockovskih ekvivalentov, udarnejših poprockerskih hitičev … Skratka, skupni imenovalec je jasen.

Freddie Gibbs & The Alchemist: Alfredo 2

Po petih letih se vrača naveza ležerne gangsterske drže, tekoče počasnih podlag in neutrudnih bahaških besedil. Morda kar najproduktivnejši producent zadnjega desetletja The Alchemist in Freddie Gibbs, ki je v istem času izdolbel čisto svojo nišo nekričečega gangsterskega rapa, ničesar ne prepuščata naključju. Alfredo 2 nadaljuje kruzanje tam, kjer se je ustavil prvi del – v cadillacu počasne vožnje in spuščenih stekel. Gibbs ponovno rutinirano odkljuka to, v čemer je najboljši – v enem trenutku dobimo odmerek obveznega frajerisanja, v naslednjem že elegantno navrže drobec težke ali temačne teme. Samozavesten vajb, ki pa se po dveh albumih že malce ponavlja in na trenutke tudi vleče. Utečena obrt vrhunske kakovosti.

Sofie Birch & Antonina Nowacka: Hiraeth

Poguglajte kraj Sokolowsko, kjer sta sorodni duši z različnih strani Baltika, danska apostolka ambienta in poljska new age/folk vilinka, ustvarili drugo skupno ploščo. Razumeli boste, zakaj zveni kot glasbeni odgovor na magični realizem poljske nobelovke Olge Tokarczuk. Liminalno, hipnagogično, zunajzemeljsko. Njun potopitveni izraz je posebej mil zaradi neposrednega snemanja na magnetofonski trak. Zaznamujejo ga lebdeči impro aranžmaji, nežni zveni kitare, citer in sintov, posnetki ptičjega petja, potočka in vetra ter eterično operno petje v slogu zgodnjih Disneyjevih risank. Miselne podobe: svit, travnik, rosa, trop srn. Občutki: blaženost, prizemljenost, hvaležnost … domotožje po nečem neznanem.

Niko Novak: Haphazard Reruns

Samotni jezdec strunarskih prerij na zadnjih potovanjih ne jezdi več sam. Mrmrajoče nočnobarske recitale in intimna brenkanja one-man-mestnega bluesa Nika Novaka ponovno spremljajo, ozemljujejo, dvigujejo in spuščajo bobnarska sidra, klavirski sopotniki, kitarski kameradi in subtilne intervencije efektov. Čeprav so temačne, skrivnostne, atmosferično mogočne, špelunkaste … balade nizkega glasu in kitarskega basa delovale sijajno in najmočneje v svoji izvirni, do kosti oguljeni obliki, je plošček Haphazard Reruns obložen res z občutkom – ničesar ni preveč, nič ne zasenči ali preglasi glavnega protagonista. Predvsem pa je sproduciran res krasno. Mrakobno, narkotično, a ne brez sledi humorja.

Vse skupaj deluje – zmedeno

Remiks kompilacije so redne spremljevalke pop albumov. V zadnjih letih so svojo dobile Dua Lipa, Lady Gaga in Charli XCX. Med zgodnjimi posvojiteljicami je bila Madonna, ki je material prvih treh albumov prepustila remikserjem že leta 1987 (You Can Dance). Enajst let kasneje se je zapisala v anale kot kraljica popa s klasiko Ray of Light, eno izmed kritiško najbolj čislanih pop izdaj vseh časov, ki je ujela duha časa z navezavo na takrat priljubljeno elektroniko in newagevsko duhovnost. Dolgo se je šušljalo, da obstaja tudi remiks verzija plošče, ki je zaradi uspeha izvirnika ostala v predalu – vse do zdaj.

Open Mike Eagle: Neighborhood Gods Unlimited

V ameriškem rapovskem podtalju že nekaj časa brbota slog, ki je precej drugačen od klasičnega bahaškega nametavanja verzov. Slog umirjene podaje besed, temačnejših zvokov in tem, slog nenastopaštva in ostrih besedil. V samem vrhu druščine je protagonist losangeleške scene Open Mike Eagle. Njegov novi dolgometražec je močno introspektiven, na njem rapa počasi in pripovedniško, tu in tam poseže po šepetavem petju. Ukvarja se predvsem s krmarjenjem med čermi časa, ki ga definirajo spletna prisotnost, odvisnost od tehnologije in fragmenti informacijskega bombardiranja, izjemno artikuliran tok misli pa zaradi angažmaja različnih producentov učinkuje nekoliko kompilacijsko. Pronicljiva melanholija.

Alex G: Headlights

Diskretni philadelphijski heroj si je številne oboževalce, zaljubljene v njegovo predmestno indie poetiko, pridobil že pred pandemijo, ko so glasbeni mediji še ustvarjali indie zvezde. Očaral je z vsakdanjostjo, nesamozavestjo, krhkostjo. Ob promociji desete plošče, prve za veliko založbo, je povedal, da je precej dolgočasen. Toda v času, ko povsod vidimo žrtve »sindroma osrednjega protagonista«, je dolgočasnost osvežilna. Tokrat sicer razmišlja tudi o karieri, kešu, celo očetovstvu, nasploh je bolj ambiciozen in lo-fi patino nadomešča z ornamentiranim studijskim pristopom. Aranžmaji so gostejši, vokali bolj razplasteni. Vse skupaj zveni večje. A esenca ostaja ista. Preprost mož s kitaro in blokcem intimnih verzov.

Kokoroko: Tuff Times Never Last

Optimistični naslov nove plošče londonskega afro-jazz ustroja se nekako ne zdi niti točen niti primeren. Na njej Kokoroko razpenja svoj slog širše kot doslej, saj prepoznavni umirjeno zmerni mešanici afrobeata in jazza dodaja novi soul, r & b in še kakšen izraz iz zahodnoafriških in južnoameriških kotičkov. Težava pa tiči drugje: druščini v slabi uri enajstih posnetkov niti enkrat ne uspe dogajanja dvigniti nad počasno dinstanje čiste nežnosti, mehkobe, prijaznosti in nevsiljivosti. Tuff Times Never Last je tako zbirka ležernih pesmic brez naboja, v katerih je duh Fele Kutija ponekod popolnoma razvodenel, se stopil in izgubil. Glasba za ozadje, ki vas ne bo niti za trenutek zmotila. Brezlična ravnica.

Tyler, The Creator: DON’T TAP THE GLASS

Manj kot leto po izidu izjemne plošče CHROMAKOPIA in le dober teden po tem, ko je Tyler z gostujočim verzom navdušil na novi plošči legendarne bratske naveze Clipse, nas je kot strela z jasnega doletel DON’T TAP THE GLASS, album presenečenja, ki je lepo popestril enega od letošnjih najsušnejših tednov z najpičlejšo diskografsko bero.

JACKBOYS & Travis Scott: JACKBOYS 2

Šest let po izdaji prvenca kolektiva JACKBOYS, moštva varovancev Travisa Scotta, je kot strela z jasnega priletelo njegovo nadaljevanje, ki je v vseh pogledih nadgradnja predhodnika – predvsem v smislu jasnejše kuratorske vizije. Čeprav se Scott in druščina pajdašev, med katerimi nedvomno najbolj izstopa Don Toliver, kot pijanec plota oklepata preverjene formule, je ta recept, četudi je že nekoliko prežvečen, enostavno učinkovit. Plošča sicer tu in tam zveni kot odlagališče ostankov s studijskih seans, a to priča predvsem o Scottovih visokih merilih za izbiro komadov, ki pristanejo na dejanskih albumih, izdanih pod njegovim založniškim pokroviteljstvom. Vprašanje, zakaj izdajo spremlja zares trmast odpor fenov in kritikov, ostaja brez odgovora.

Wet Leg: Moisturizer

Indie rock je eden najtrdovratnejših žanrov. Slišali smo ga že v vseh mogočih kombinacijah, a muzičarjem še naprej nekako uspeva iz njega iztisniti tisto »nekaj več«. Navihano jebivetrska zasedba z otoka Wight je z debijem leta 2022 postala eno prvih indie imen na svetu. Drugo ploščo, s katero krepi svoj položaj, prežemata vihravost in spogledljivost, začinjeni z britanskim ponosom in kančkom samoironije. Moisturizer je album o seksi in odvratnih stvareh, novih ljubeznih, spolni identiteti in banalni vsakdanjosti, poletno lahkoten in mladostniško razigran. Prinaša algoritemsko izčiščen indie rock, poln kitarskih klišejev, a obenem neubranljivo nalezljiv, s kopico poživljajočih refrenov in melodij, ki izboljšajo razpoloženje.

Wavves: Spun

Prvi dve plošči Nathana Williamsa sta izjemni, čeprav zvenita, kot bi bili posneti s krompirjem. Ta radikalno lo-fi zvok je na prelomni plošči King of the Beach (2010) nekoliko ukrotil in se tako prebil v vrh ameriške indie smetane, a le začasno. Zdaj, po dobrem desetletju spodletelega poustvarjanja zvoka, s katerim je doživel svojih pet minut slave, pa je očitno napočil trenutek za spremembo: s produkcijsko pomočjo Travisa Barkerja (Blink-182) je zvok še dodatno sčistil, kar je bila velika napaka. Album je namreč absolutna vrnitev k formi, po kakovosti songwritinga se lahko primerja z vrhunci Wavvesovega opusa, a zloščena produkcija mu ne laska, saj s soncem prežgani noise pop, s katerim si je ustvaril ime, preobrazi v dokaj običajen pop punk.

Clipse: Let God Sort Em Out

V debelih šestnajstih letih se ni veliko spremenilo. Po res dolgem premoru, za katerega se je do nedavnega zdelo, da ni samo to, ampak kar dokončna prekinitev sodelovanja, se vrača bratska naveza Clipse. Pusha T in Malice se pričakovano ponovno pajdašita s Pharellom, ki je nekakšen boter projekta (zamisel s preloma tisočletja, da sorojenca ne delujeta samostojno, ampak skupaj, je bila prav njegova, pa tudi kot skrbnik njune muzike, njunih podlag ju je spremljal na prav vseh predhodnih ploščah). Sedaj je v celoti sproduciral novi album Let God Sort Em Out. Besedila se še zmeraj bahaško vrtijo okoli (dobičkonosnosti) razpečevanja prepovedanih substanc, glasba je kot v preteklosti hkrati podzemna in klubska, začinjena s kančkom pop apila – muzika, ki bi pristajala na radijske valove, a je za to preprosto preveč eksplicitna.

Lyra Pramuk: Hymnal

Klasično izobražena ameriška muzičarka, dejavna na berlinski klubski sceni, si na drugem albumu nadeva šamansko haljo in ponuja sodobno inačico new age muzik, ki opevajo skrivnosti kozmosa. Pri dekonstrukciji verzov pesnice Nadie Marcus ji je denimo pomagala – sluzasta plesen. Pretenciozno? Vsekakor, Lyra Pramuk je ne nazadnje duhovna dedinja Laurie Anderson in sorodnih avantgardistk. Hymnal prinaša izraz zasanjanega avantminimalizma, ki izhaja iz kompleksnega ustvarjalnega procesa ter pedantnega aranžiranja: razplastene vokalne abstrakcije, kjer so v ospredju zlogi in ritem, godalni vložki Sonar Quartetta, lebdeči sintovski motivi in omamne zvočne barve, ki marsikaj dolgujejo plesni elektroniki … Velikopotezna, a deloma konfuzna izdaja.

Kae Tempest: Self Titled

Zadnji album markantnega spoken word poeta iz Londona je bil intimen in tih, novi je sicer še zmeraj prvo, drugo pa ne. Self Titled je namreč udaren, na trenutke pompozen, delno bendovski, delno programiran in elektronski pohod krhke, a suverene samozavesti. Seveda to Kaeju Tempestu še zdaleč ni uspelo samemu. Tokrat je na pomoč poklical res pestro druščino: veteranske spretneže (enega od Kemičnih bratov, pevca dvojca Pet Shop Boys … ) in (pihalne) mlade sile londonske novojazzovske scene ter škotsko zasedbo Young Fathers. Skupek vse pomoči in izrazov je morda že preveč nasičen in brezličen, ga pa zasenči srčika Kaejevega sloga: politično potentna in vedno artikulirana osebna izpoved.

Kevin Abstract: Blush

Doslej so čisto vse solistične izdaje članov razpadle zasedbe Brockhampton suvereno dokazovale, da je, kar se tiče njih, moč v slogi – da se kot samostojni izvajalci enostavno ne znajdejo najbolje. Tudi nova plošča frontmana Kevina Abstracta potrjuje isto, pa čeprav je to nedvomno najbolj posrečen izdelek, kar jih je kdorkoli iz bande izdal po njeni razpustitvi. Gre za plod kolektivnega dela malega morja Abstractovih pajdašev: angažiral je zares široko paleto somišljenikov, ki so sicer domači v medsebojno precej nekompatibilnih žanrih, zato tudi album zveni kot shizofreno raztreščena zbirka prebliskov. A po svoje je njegov čar tudi v tem, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj ga čaka na naslednjem koraku, prav tako pa na plošči ni komada, ki bi ga želel preskočiti.

YUNGBLUD: Idols

Sedemindvajsetletni britanski izvajalec Dominic Harrison se je po prvih izdajah okoli leta 2018 v ospredje prebil kot eden bolj bombastičnih predstavnikov novodobnega rocka, kakorkoli ohlapno že razumemo to žanrsko oznako leta 2025, ko v isto špuro vlečemo tudi imena, kot so Måneskin, Greta Van Fleet in Machine Gun Kelly. Imidž je zgradil na tropih in klišejih alt rocka devetdesetih let ter pop punka z začetka tisočletja, nekaj dripa pa si je sposodil tudi pri bolj zeitgeistovskih trap/hiphop estetikah. ln produkt je bil zaokrožen. Že od začetka je dajal vtis nekakšnega glasbenega konstrukta, sestavljenega iz emo imidža Gerarda Waya (My Chemical Romance), šminkerskega punk sloga Billieja Joeja Armstronga (Green Day) in koncepta goth šarmerja à la Ville Valo (HIM). Britanska mašinerija je v njem hitro prepoznala potencial za novega »antipop« idola, ki bi v času, ko je alternativa skoraj popolnoma mrtva, prodajal neko površinsko alter senzibilnost – mladostniške frustracije, bes in samoiskanje, zapakirane v spevne, politično korektne stadionske hitiče brez pretirane karizme.

Aminé: 13 Months of Sunshine

Ko je Aminé na začetku pandemije izdal odlično ploščo LIMBO, se je zdelo, da se je šele dobro ogrel, in pričakovanja glede njegovih prihodnjih studijskih izdelkov so bila zares velika. Za zdaj mu jih ni uspelo doseči: LIMBO ostaja vrhunec njegovega opusa, avtor pa se je sčasoma udomačil na presečišču housa in hiphopa, ki njegovim flowom preprosto ne laska toliko kot udarni (t)rap beati. Načelno bi bilo mogoče pričakovati, da ga bo mlačen sprejem albuma, ki ga je posnel s Kaytranado, za vselej izučil, a novi album deluje skorajda kot njegovo neposredno nadaljevanje, le da zveni ležerneje in še bolj razvodenelo. Tkivo, ki povezuje hiphouse poskočnice, so tokrat jokajoče autotune uspavanke, zaradi katerih je plošča prenatrpana z vzponi in padci, kar poruši njeno dramaturgijo.

Benson Boone: American Heart

Kdor v dobi Oranžnoglavca golih prsi neironično vihti ameriško zastavo, očitno ne pozna sramu. Posebej, če gre za pop idola (hit Beautiful Things ste, nezavedno, slišali prevečkrat), ki želi biti novi Springsteen (brez razredne zavesti). Fant v bleščičastih retro kombinezonih imitira Mercuryja in deluje kot lik iz South Parka, mormonska verzija Harryja Stylesa, ki se ti prikaže med spalno ohromelostjo, poje z nadležnim vzhičenjem in dela akrobacije, dokler ji ne zaploskaš. Kot karikatura sekssimbola z avro ameriškega TV-policaja iz sedemdesetih let je tako nekarizmatičen, da se ti kolca po Robbieju Williamsu. Kako po tem sploh nasprotovati rabi umetne inteligence v glasbi? Za strastneže, ki doživljajo razodetja ob pevskih resničnostnih šovih.

Loyle Carner: Hopefully!

Britanski »indie«, katerega razvoj in razcvet spremljamo zadnje desetletje, zveni precej drugače od starejšega, kitarsko zaznamovanega označenca, na katerega najprej pomislimo pri tem izrazu. Mešanje (post)rocka, novega soula, hiphopa, plesnih odvodov … daje dokaj neuniformirane rezultate. Tako, na primer, Loyle Carner na novi plošči precej več poje in manj rapa kot v preteklosti, to počne z nizkim glasom in v ravninski interpretaciji, ki ju nevsiljivo polaga na bendovske osnove. Teme, med katerimi prednjači vloga novopečenega očeta, prežvekuje brez patetike, od kolegov, kot je na primer kakšen King Krule, pa se občutno razlikuje po veliki rafiniranosti in pomanjkanju konkretnejših robov.

Lorde: Virgin

Ko sta Charli XCX in Lorde lani zakopali bojno sekiro in združili moči za remiks komada Girl, So Confusing, enega od največjih hitov brat poletja, je bilo nemudoma jasno, kako goreče feni glasbenice Lorde hrepenijo po njenem novem albumu. Oziroma še bolj po tem, da se novozelandska superzvezdnica na njem vrne k zvoku svoje prelomne plošče Melodrama, od katerega se je pred štirimi leti s folkovsko (in zelo medlo sprejeto) ploščo Solar Power odločno oddaljila. Njihove želje so bile uslišane – no, vsaj deloma.

Matmos: Metallic Life Review

Tandem Matmos se vrača z novo ploščo musique concrete, na kateri ustvarjalno svobodo ponovno najde v konceptualnem omejevanju. V opusu drznega dvojca so denimo plošče, ki so nastale s sempli zvokov plastike, centrifuge pralnega stroja in kirurških posegov, tokrat pa sta skladbe sestavila izključno iz zvokov, ki jih proizvajajo različni kovinski predmeti, od bakrenih cevi do pribora. Glede na tokratno izbiro vira zvokov je dobršen del plošče presenetljivo spokojen in melodičen – na njej najdemo celo priredbo Badalamentijeve teme za Twin Peaks. Kovina tu ne ropota, temveč zveni mehko, tu in tam skoraj meditativno. To pa se zalomi, ko pridemo do ekscesnega epiloga, dvajsetminutnega kolaža rahlo nadležnih posnetkov, ki zveni kot spremljava neke težaške instalacije.

Holden & Zimpel: The Universe Will Take Care Of You

Se spomnite zatripane scene mestne parade iz kultnega animeja Paprika (2006)? Prvi skupni projekt poljskega klarinetista Wacława Zimpla, avant jazzerja, ki je postal avant elektronik, in britanskega sintofila ter prvaka prog trancea prvega desetletja tega tisočletja Jamesa Holdna deluje kot njen glasbeni ustreznik. A so aranžmaji še bolj nadrealistični, s psilocibinsko fluidnimi sintovskimi arpeggii, niansiranimi linijami klarineta, orgel, violine, algoze, zvoncev, lešnikov in drugimi »naključnimi« elementi. Nenehno valujejo, utripajo in se razraščajo. Živa muzika! Kot izrazito psihoaktivna zvočna tvarina, ki se napaja iz free jazza, krautrocka, gnawe in minimalizma, album sugerira psihonavtsko vizijo impro trancea.

Yaya Bey: do it afraid

Čeprav se je prah, ki ga je Yaya Bey dvignila z lansko ploščo Ten Fold, šele polegel, nam avtorica že streže z novim albumom. Ta je slogovno precej bolj razgiban in poskočnejši kot prejšnji – v uverturi se suvereno dokaže kot raperka, v osrednjem delu plošče preseneti s synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih in prismuknjeno reggae poskočnico, v sklepnem pa s čvrstim hip-housom in acid jazzom –, a Yaya se vseeno najbolje znajde na domačem terenu, torej na radikalno ležernem presečišču neosoula in alternativnega R & B-ja, pri katerem (kot vselej) ne stavi na nalezljivo spevne refrene, temveč predvsem na vajb. K temu pa krepko pripomore tudi skrbno izbrano moštvo (ko)producentov, med katerimi se najbolj odlikujejo člani skupine BADBADNOTGOOD in izjemni DJ Harrison.

Ty Segall: Possession

Ty Segall razume sodobne založniške zahteve in pravila igre. Od leta 2008 disciplinirano in natančno niza albume, praviloma enega na leto, kar je tako rekoč popoln tempo prisotnosti oziroma tega, čemur rečemo ustvarjanje in objavljanje vsebin. Če dodamo še res izjemen občutek za songwriting, frajersko znanje igranja na kitaro, obilo domišljije in raznorazne slogovne ovinke (enkrat je na primer posnel album, na katerem skoraj ne slišimo rabe kitar), lahko brez zadržkov potrdimo, da gre za enega plodnejših in produktivnejših avtorjev s sodobne garažne, psihedelične, glamovske … rockovske strani glasbene scene.

Slick Rick: VICTORY

Pionirski mojster pripovedovanja uličarskih zgodbic in rimobrcač z največjo kilažo kovine okoli vratu se po 26 letih založniške suše vrača z albumom, izdanim pri etiketi, ki jo vodi Idris Elba. Sliši se kot velika stvar, pa niti ni, saj zmagovalno povratništvo ne traja niti pol ure. Poleg tega je Ricku uspelo v miniaturko stisniti dva vrinka generičnega housa, ki z žlahtno boombapovsko glavnino nimata nobene logične povezave. Najmanj simpatičen pa je posnetek, v katerem The Ruler benti nad težavami, s katerimi se spoprijema, ker je najemodajalec. Ni lahko biti nepremičninski mogotec. Očitnim felerjem navkljub je veteran v izvrstni formi za nametavanje rim in nas z nekaj posnetki popelje po spominih na newyorške ulice.

Nadah El Shazly: Laini Tani

Osišče izraza eterične egiptovske muzičarke tudi na drugi plošči ostaja njen žametni glas s podobno sedativnimi čari kot tisti Lucretie Dalt. Impresivna produkcija, ki jo sopodpisuje talent s kairske klubske scene 3Phaz, temelji na prostorni zvočni podobi in razkošnih, prosto lebdečih aranžmajih, prežetih z ritmi darbuke, vložki godal, harfe in mizmarja, digitalno procesiranih vokalih in različnih fragmentih, ki prispevajo k razgibanosti zvočne tapiserije. Kot introspektivna, poetično obarvana avantpop seansa te album ovije v tančico neizrekljive melanholije, podobne tisti, ki na plano izbruhne proti koncu prežurane noči, ko se v alkoholnih hlapih mešata spolna vznemirjenost in bivanjska tesnoba.