Kokoko!: Fongola

Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga. Več

Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project

Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka? Več

Cassius: Dreems

Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi. Več

Blood Orange: Angel’s Pulse

Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let. Več

Lil Nas X: 7

Najuspešnejši raperski osvajalec vrhov certificiranih pop lestvic zadnjega desetletja (morda tudi v zgodovini?) je bizaren. Je osnovno nastavljen in v uho takoj usedajoč se hit miks za vse generacije nenavadne, a tako očitne mešanice trapa in countryja. Še več, njegov avtor nosi kavbojski klobuk. Lil Nas X prihaja iz Atlante in je bil do izida megauspešnice Old Town Road popolna neznanka. Z obvezno malo ploščo, ki sledi neverjetnemu preboju, pa za čuda ne stavi vsega na isto finto. 7 je trening naivnega žongliranja z žanrskimi kalupi na igrišču popa. En posnetek je najstniški indie rock, drugi klasična sodobna r & b-jevska zibalica, eden dance popevka, eden celo met nazaj v čas grungea. Vprašanje tako ostaja: »Kdo zaboga sploh je Lil Nas X?!« Več

Futurski: Emotional Tourist 

Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe. Več

The Black Keys: ’Let’s rock’

Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon. Več

Prince: The Originals

Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter. Več

Drago Ivanuša: La Bête Humaine

Skladatelj, harmonikar in pianist Drago Ivanuša je eden naših najdejavnejših glasbenih ustvarjalcev. Redno sodeluje z gledališčniki, koreografi, filmarji in glasbeniki različnih pedigrejev, zdaj pa je posnel še solistično klavirsko ploščo La Bête Humaine, za katero je navdih našel v istoimenskem filmu Jeana Renoirja iz leta 1938. Občutek tesnobe, ki je takrat zaradi bližajoče se vojne ohromil Evropo, z natančnim, poznavalskim križanjem (avantovskega) jazza in klasične glasbe – deloma po naukih mojstrov Charlesa Mingusa in Billa Evansa – poveže z negotovostjo sedanjega časa in to virtuozno ujame v menjavah tempa in razpoloženj. Plošča za klavirske sladokusce in še en izvrsten vpogled v širino Ivanuševega ustvarjanja. Več

Peggy Gou: DJ-kicks

Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike. Več