Aminé: 13 Months of Sunshine

Ko je Aminé na začetku pandemije izdal odlično ploščo LIMBO, se je zdelo, da se je šele dobro ogrel, in pričakovanja glede njegovih prihodnjih studijskih izdelkov so bila zares velika. Za zdaj mu jih ni uspelo doseči: LIMBO ostaja vrhunec njegovega opusa, avtor pa se je sčasoma udomačil na presečišču housa in hiphopa, ki njegovim flowom preprosto ne laska toliko kot udarni (t)rap beati. Načelno bi bilo mogoče pričakovati, da ga bo mlačen sprejem albuma, ki ga je posnel s Kaytranado, za vselej izučil, a novi album deluje skorajda kot njegovo neposredno nadaljevanje, le da zveni ležerneje in še bolj razvodenelo. Tkivo, ki povezuje hiphouse poskočnice, so tokrat jokajoče autotune uspavanke, zaradi katerih je plošča prenatrpana z vzponi in padci, kar poruši njeno dramaturgijo.

Benson Boone: American Heart

Kdor v dobi Oranžnoglavca golih prsi neironično vihti ameriško zastavo, očitno ne pozna sramu. Posebej, če gre za pop idola (hit Beautiful Things ste, nezavedno, slišali prevečkrat), ki želi biti novi Springsteen (brez razredne zavesti). Fant v bleščičastih retro kombinezonih imitira Mercuryja in deluje kot lik iz South Parka, mormonska verzija Harryja Stylesa, ki se ti prikaže med spalno ohromelostjo, poje z nadležnim vzhičenjem in dela akrobacije, dokler ji ne zaploskaš. Kot karikatura sekssimbola z avro ameriškega TV-policaja iz sedemdesetih let je tako nekarizmatičen, da se ti kolca po Robbieju Williamsu. Kako po tem sploh nasprotovati rabi umetne inteligence v glasbi? Za strastneže, ki doživljajo razodetja ob pevskih resničnostnih šovih.

Loyle Carner: Hopefully!

Britanski »indie«, katerega razvoj in razcvet spremljamo zadnje desetletje, zveni precej drugače od starejšega, kitarsko zaznamovanega označenca, na katerega najprej pomislimo pri tem izrazu. Mešanje (post)rocka, novega soula, hiphopa, plesnih odvodov … daje dokaj neuniformirane rezultate. Tako, na primer, Loyle Carner na novi plošči precej več poje in manj rapa kot v preteklosti, to počne z nizkim glasom in v ravninski interpretaciji, ki ju nevsiljivo polaga na bendovske osnove. Teme, med katerimi prednjači vloga novopečenega očeta, prežvekuje brez patetike, od kolegov, kot je na primer kakšen King Krule, pa se občutno razlikuje po veliki rafiniranosti in pomanjkanju konkretnejših robov.

Lorde: Virgin

Ko sta Charli XCX in Lorde lani zakopali bojno sekiro in združili moči za remiks komada Girl, So Confusing, enega od največjih hitov brat poletja, je bilo nemudoma jasno, kako goreče feni glasbenice Lorde hrepenijo po njenem novem albumu. Oziroma še bolj po tem, da se novozelandska superzvezdnica na njem vrne k zvoku svoje prelomne plošče Melodrama, od katerega se je pred štirimi leti s folkovsko (in zelo medlo sprejeto) ploščo Solar Power odločno oddaljila. Njihove želje so bile uslišane – no, vsaj deloma.

Matmos: Metallic Life Review

Tandem Matmos se vrača z novo ploščo musique concrete, na kateri ustvarjalno svobodo ponovno najde v konceptualnem omejevanju. V opusu drznega dvojca so denimo plošče, ki so nastale s sempli zvokov plastike, centrifuge pralnega stroja in kirurških posegov, tokrat pa sta skladbe sestavila izključno iz zvokov, ki jih proizvajajo različni kovinski predmeti, od bakrenih cevi do pribora. Glede na tokratno izbiro vira zvokov je dobršen del plošče presenetljivo spokojen in melodičen – na njej najdemo celo priredbo Badalamentijeve teme za Twin Peaks. Kovina tu ne ropota, temveč zveni mehko, tu in tam skoraj meditativno. To pa se zalomi, ko pridemo do ekscesnega epiloga, dvajsetminutnega kolaža rahlo nadležnih posnetkov, ki zveni kot spremljava neke težaške instalacije.

Holden & Zimpel: The Universe Will Take Care Of You

Se spomnite zatripane scene mestne parade iz kultnega animeja Paprika (2006)? Prvi skupni projekt poljskega klarinetista Wacława Zimpla, avant jazzerja, ki je postal avant elektronik, in britanskega sintofila ter prvaka prog trancea prvega desetletja tega tisočletja Jamesa Holdna deluje kot njen glasbeni ustreznik. A so aranžmaji še bolj nadrealistični, s psilocibinsko fluidnimi sintovskimi arpeggii, niansiranimi linijami klarineta, orgel, violine, algoze, zvoncev, lešnikov in drugimi »naključnimi« elementi. Nenehno valujejo, utripajo in se razraščajo. Živa muzika! Kot izrazito psihoaktivna zvočna tvarina, ki se napaja iz free jazza, krautrocka, gnawe in minimalizma, album sugerira psihonavtsko vizijo impro trancea.

Yaya Bey: do it afraid

Čeprav se je prah, ki ga je Yaya Bey dvignila z lansko ploščo Ten Fold, šele polegel, nam avtorica že streže z novim albumom. Ta je slogovno precej bolj razgiban in poskočnejši kot prejšnji – v uverturi se suvereno dokaže kot raperka, v osrednjem delu plošče preseneti s synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih in prismuknjeno reggae poskočnico, v sklepnem pa s čvrstim hip-housom in acid jazzom –, a Yaya se vseeno najbolje znajde na domačem terenu, torej na radikalno ležernem presečišču neosoula in alternativnega R & B-ja, pri katerem (kot vselej) ne stavi na nalezljivo spevne refrene, temveč predvsem na vajb. K temu pa krepko pripomore tudi skrbno izbrano moštvo (ko)producentov, med katerimi se najbolj odlikujejo člani skupine BADBADNOTGOOD in izjemni DJ Harrison.

Ty Segall: Possession

Ty Segall razume sodobne založniške zahteve in pravila igre. Od leta 2008 disciplinirano in natančno niza albume, praviloma enega na leto, kar je tako rekoč popoln tempo prisotnosti oziroma tega, čemur rečemo ustvarjanje in objavljanje vsebin. Če dodamo še res izjemen občutek za songwriting, frajersko znanje igranja na kitaro, obilo domišljije in raznorazne slogovne ovinke (enkrat je na primer posnel album, na katerem skoraj ne slišimo rabe kitar), lahko brez zadržkov potrdimo, da gre za enega plodnejših in produktivnejših avtorjev s sodobne garažne, psihedelične, glamovske … rockovske strani glasbene scene.

Slick Rick: VICTORY

Pionirski mojster pripovedovanja uličarskih zgodbic in rimobrcač z največjo kilažo kovine okoli vratu se po 26 letih založniške suše vrača z albumom, izdanim pri etiketi, ki jo vodi Idris Elba. Sliši se kot velika stvar, pa niti ni, saj zmagovalno povratništvo ne traja niti pol ure. Poleg tega je Ricku uspelo v miniaturko stisniti dva vrinka generičnega housa, ki z žlahtno boombapovsko glavnino nimata nobene logične povezave. Najmanj simpatičen pa je posnetek, v katerem The Ruler benti nad težavami, s katerimi se spoprijema, ker je najemodajalec. Ni lahko biti nepremičninski mogotec. Očitnim felerjem navkljub je veteran v izvrstni formi za nametavanje rim in nas z nekaj posnetki popelje po spominih na newyorške ulice.

Nadah El Shazly: Laini Tani

Osišče izraza eterične egiptovske muzičarke tudi na drugi plošči ostaja njen žametni glas s podobno sedativnimi čari kot tisti Lucretie Dalt. Impresivna produkcija, ki jo sopodpisuje talent s kairske klubske scene 3Phaz, temelji na prostorni zvočni podobi in razkošnih, prosto lebdečih aranžmajih, prežetih z ritmi darbuke, vložki godal, harfe in mizmarja, digitalno procesiranih vokalih in različnih fragmentih, ki prispevajo k razgibanosti zvočne tapiserije. Kot introspektivna, poetično obarvana avantpop seansa te album ovije v tančico neizrekljive melanholije, podobne tisti, ki na plano izbruhne proti koncu prežurane noči, ko se v alkoholnih hlapih mešata spolna vznemirjenost in bivanjska tesnoba.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Phantom Island

King Gizzard na novi (bojda že sedemindvajseti!) plošči zveni nekje kot Frank Zappa, drugje kot David Bowie okoli »Ziggyjevega obdobja« ali kot eden od velikopoteznih blues-prog-soft-rock bendov iz sedemdesetih let. Zaznamovan z močno orkestralno podporo. Vzorec je jasen, in četudi avstralska hiperproduktivna zasedba, ki zna sicer s slogovnimi zasuki in konceptualnimi domislicami hudo presenetiti, skoraj vedno zavzema retro pozo, jo zna skoraj vedno tudi osvežiti, aktualizirati in jo preprosto obvlada. Tudi tokrat ni nič drugače, saj je Phantom Island še ena demonstracija kompleksnega aranžiranja (tokrat zaradi vseh pihal in godal še celo bolj kot po navadi), ki zveni in teče lahkotno. Uigrano kot vedno.

Nick León: A Tropical Entropy

Ni ga bengerja, ki bi bolje zaobjel postkoronski hedonizem kot Xtasis, ki sta ga leta 2022 izdala mladi ameriški producent z izrazitim občutkom za čutne vokale Nick León in takrat še neznani venezuelski veteran žanra raptor house DJ Babatr, ki je po tem doživel karierno renesanso in zdaj nastopa na največjih festivalih. Hit leta, izdan pri takrat razmeroma nišni, danes eni najprepoznavnejših južnoameriških založb elektronske glasbe TraTraTrax, je s prepletom dembow ritma, ekstatičnih ženskih glasov in prvin britanskega techna osvojil svetovna plesišča, Leóna pa ustoličil kot ambasadorja »miamijskega zvoka« oziroma ’Latin club’ estetik, ki so zadnja leta doživele silovit vzpon priljubljenosti.

Pulp: More

Zlatih let britpopa se spominjamo predvsem po »ligi prvakov« Blur in Oasis, a Pulp, bend karizmatičnega Jarvisa Cockerja, za njima ni daleč zaostajal. Brezčasni hiti, kot je Common People, še vztrajno odmevajo po radijskih valovih, dobršen del Pulpovega kataloga pa je, čeprav vsebuje kup podcenjenih draguljev, potonil v pozabo. Že zato, da se jih spomnimo, je več kot dobrodošlo, da nas je bend po 24-letnem diskografskem zatišju presenetil z novo ploščo. To pa je sicer, žal, njena najbolj pozitivna lastnost, saj se album – razen nekaj svetlih točk, večidel napovednih singlov – skriva v senci bendovih vrhuncev iz devetdesetih let. Kot namiguje že naslov, je bend startal s točke, kjer je leta 2001 končal, a More ne zveni kot začetek novega poglavja, temveč kot dokaj odvečen epilog.

Olfamož: Popizdaja

Če bi jezikovno esenco Ježka, Zajca, Bitenca in Breclja speštali v amorfno gmoto, bi se iz nje rodil Olfamož. Če bi mu ljudje prisluhnili, bi z javnomnenjskih prižnic vrgli abotne standuperje in polpismene podcasterje – na gnoj, kamor spadajo. Če bi sodobni umetniki pogledali iz svojih riti, bi sežanskega jezikovnega maga obiskovali kot orakelj, ki odgovarja na marsikaj. Dvoumno, medvrstično, samoironično, nedokončno. Žal pa je tretji album Andreja Fona, dragulj ludističnega »agit pop« kantavtorstva, praznik avant-jazz-folk bizarnosti, panegirik pesniški norosti in hudomušen družbeni komentar (od Kacina do kolesarjev, umetnih nosov in umetnosti), s svojo norčevsko lucidnostjo obsojen na margino – kraj najglobljih uvidov.

Hayden Pedigo: I’ll Be Waving as You Drive Away

Peti album podkovanega teksaškega akustičnega brenkača je kot nalašč za avtomobilistična potepanja po puščavah in prerijah ameriškega juga. I’ll Be Waving as You Drive Away je krasno inštrumentalno popotovanje kitarskega minimalizma, ki zbuja domišljijo in nostalgijo hkrati. Pedigo intimno druženje z inštrumentom povsem obvlada – ne samo tehnično, tudi pesmopisje mu gre zlahka od rok. Da pa le ne bi bilo preveč suhoparno, mu redki gostje pristavijo ravno pravšnjo mero subtilnih nians in dodatkov klavirja, godal, sintetizatorjev, efektov, elektrifikacije in basa. Izjemen podvig, ki mu lahko zamerimo le kratek tok trajanja, in učna ura (no, pol-ura) preprostega pripovedništva brez besed.

Turnstile: NEVER ENOUGH

Britanska superzvezdnica Charli XCX je pred nedavnim na glasbenem festivalu Coachella, enem največjih na svetu, naznanila konec podaljšanega »brat poletja« in na gromozanskem platnu, ki je krasilo oder, navedla nekaj imen glasbenic in glasbenikov, ki jim predaja štafeto. Med njimi je bil na presenečenje mnogih tudi baltimorski (post) hardcore bend Turnstile. Javni blagoslov sodobne pop ikone je še en pokazatelj, kako široko je bend razpredel svoje lovke.

Swans: Birthing

Bend, ki je izumil svoj žanr, večkrat, in ki v živo velja za enega najglasnejših na planetu. Dinozaver, ki s svojo težaško, intenzivno, brezkompromisno … držo uspeva v ohranjanju aktualnosti v teku obdobja debelih pet desetletij. Album Birthing pomeni zadnje poglavje zgodbe mogočne gore zvoka Swansov, saj naj bi zasedba v prihodnosti postopala ušesom bolj zmerno. Morda si prav zato da duška za še zadnji bang. In to kakšen. Mogočen, na trenutke zlovešč, ob katerem začnemo verjeti, da je za pravo umetnost treba malo trpeti. Z epsko dolžino, ki seže skoraj do dveh ur, in posnetki ekstremnega teka okoli dvajsetih minut to ni navadna poslušalska izkušnja. Maratonski ritual mariniranja v masivni gmoti zvoka.

SWAI: V Drevo

Pod okriljem iniciative Clockwork Voltage je izšel prvenec dvojca SWAI, tandema veteranov elektronske scene Mihe Šajine (Shekuza) in Igorja Vuka (BeatMyth). To je skrbno sproducirana zbirka čvrstih techno koračnic in hipnotičnih IDM kompozicij, ki jo odlikujejo pretanjena kompleksnost večplastnih tekstur, nepredvidljivost modularnih synthov, analogna toplina in cvrčanje napsihiranih sekvenc. A ploščo bremeni pretenzija, da gre, kot je zapisano v promocijskem besedilu, za »pravo umetniško delo«, za »novi žanr«, ki mu avtorja pravita »techno poezija«. Trije od najboljših posnetkov so namreč obogateni z recitiranjem poezije priznane pesnice Ane Pepelnik, kar naj bi bila dodana vrednost, a njeni vložki ne uspejo zadihati z glasbo, temveč delujejo kot tujek.

caroline: caroline 2

Emo post-rock/avant folk, ki s svojo krhkostjo poslušalce navsezgodaj spravlja v katarzični jok? Ni za vsakega, a neredki hvalospevi namigujejo, da je za konceptom vsaj vsebina. Londonski oktet, zadnji eksport britanske »art school« tradicije, nagovarja študente umetnosti, občutljive post-rockerje in post-internetne urbane hipije, ki radi poležavajo v parku. Njihovi izrazito fluidni, na prvi posluh »nedokončani« komorno-akustični komadi pa znajo zintrigirati tudi vse, ki imajo radi spalnični pop z akustično kitaro. Z gostovanjem soimenjakinje, alt pop ikone Caroline Polachek, namreč občutno širijo svoj domet. Mestoma sentimentalna in cmerava plošča, ki pa pritegne z aranžmajsko svežino in avtorsko brezkompromisnostjo.

Little Simz: Lotus

Little Simz je gradila konsistentno in potrpežljivo. Prvenec je izdala pred okroglim desetletjem, prej in potem nespregledljivo nizala vse razpoložljive formate – mikstejpe, kratko-, srednje- in dolgometražce. A pravo prelomnico pomeni njen četrti, ambiciozen in baročno orkestralen album Sometimes I Might Be Introvert (2021), ki zaradi kompaktne žanrske pestrosti, zbranega maksimalizma in samozavestnega rapovskega jezika pomeni začetek nekakšnega »zrelega obdobja«. Pobral je kar nekaj nagrad (tudi prestižno mercury), mladi londonski raperki pa je z njim uspel dokončni komercialni preboj in skok na vrhove britanskih lestvic. Nadaljevanje No Thank You, ki je prišlo leto kasneje, je Simz le še potrdilo kot eno glavnih zastopnic londonske glasbene renesanse, ki se v zadnji petletki z močnim tokom preliva in meandrira med obrazci jazza, novega soula in rapa.

Flume & JPEGMAFIA: We Live in a Society EP

Avstralski producent Flume, ki je pompozno produkcijo futurističnih wonky beatov že v rosnih letih uspešno potisnil v mainstream, navadno sodeluje s prvokategorniki iz sveta spoliranega popa, tokrat pa je moči združil s provokativnim zastavonošo podzemnega hiphopa Peggyjem. Avtorja sta sicer leta 2019 skupaj posnela izjemen komad How To Build A Relationship, na tokratni mali plošči presenečenja pa se zdi, da se med seboj močno zavirata – kot bi hodila po jajcih iz strahu, da ne bi drug drugemu stopila na prste. Flume se še vedno trmasto oklepa ves čas istih produkcijskih trikov, ki so nekoč morda resda delovali kot zvok jutrišnjega dne, danes pa zvenijo precej za časom. S tem Peggyju ne uspe postlati terena, na katerem bi se lahko zares razbohotil, saj je načelno domač v veliko drznejši produkciji.

AMMAR 808:Club Tounsi

Magrebska in bližnjevzhodna elektronska scena je zadnja leta v polnem razcvetu, ambiciozna v svoji viziji in inovativna pri produkciji. Poleg profiliranih imen, kot so Deena Abdelwahed, Zuli, ABADIR, 3Phaz, Toumba in Acid Arab, najdemo na Danskem živečega tunizijskega muzičarja, ki s tretjo ploščo dodaja nov košček v mozaik globalne basovske muzike, ki se napaja pri starodavnih tradicijah. Halucinogena, občasno autotunana večglasja tunizijskih, alžirskih in maroških gostujočih imen, nizkofrekvenčni pulzi, ki konkretno masirajo čreva, poživljajoči poliritmi darbuke, kozmični sinti in melodije mezoueda (avtohtonih dud iz kozje kože) se razraščajo v propulzivne plesne štikle. Boki levo desno–roke v zrak–trans.

Slowmotion Livestream: Esteder

Slowmotion Livestream je tisti domači brkljač in brenkač, ki material izdaja konsistentno in res pogosto, a hkrati to dela popolnoma v nasprotju z zapovedmi profesionalcev glasbenega posla. Pri vsem početju krmari »zunaj dosega radarja«, s praktično ničelno prezenco na omrežju, v svojem slogu oziroma slogih pa vedno in vsakič znova preseneti z neverjetno širino od klubsko-plesnih udarcev do brnečega dromljanja in čiste ambientale. Tokrat nas globoko potopi v slednjo, saj je Esteder kar zajetno popotovanje brez enega udarca bobnov, zato pa z obilico dinamike, kontrastov in senzibilnosti. Pelje nas od nežnega do teženja in nazaj, prepriča pa predvsem subtilna napetost, ki hkrati pomirja in zbuja nelagodje.

PinkPantheress: Fancy That

Leto 2006. Brat preigrava Need for Speed: Underground 2, sestra Sims 2, na MTV Adria se vrtijo Gnarls Barkley, Nelly Furtado in Panic! At The Disco, na televiziji se predvajata seriji The O. C. in Hannah Montana, v kinu Borat, na YouTubu s frendi gledate video Charlie the Unicorn, na trg je ravno prišel iPod z videom, mobiji Sony Ericsson in Blackberry so na vrhuncu priljubljenosti, PlayStation 3 je napovedan za konec leta, družabna omrežja so v povojih, internet pa še ni integralni del naše stvarnosti. To je časovno okno, iz katerega izhaja britanska pevka/producentka PinkPantheress (2001), ki je fascinacijo z obdobjem otroštva domiselno prevedla v ultra kompaktni pop. Z drugim mikstejpom, še enim spomenikom zoomerske obsedenosti z milenijskim doživljanjem mladosti, dokazuje, da ni le viralna muha enodnevnica, ki je na TikToku zaslovela z minuto in pol dolgimi komadi z eteričnim, androidno-dekliškim glasom, raznimi sampli ter ritmi UK garagea in drum’n’bassa.

These New Puritans: Crooked Wing

Nepredvidljivo ustvarjalno pot dvojčkov Jacka in Georgea Barnetta zaznamujejo precej radikalni slogovni zasuki – ti so ju iz postpunk revivala popeljali do skladanja neoklasičnih epopej –, zato se zdi kar malo nenavadno, da njuna peta dolgometražna plošča, s katero sta prekinila šestletni molk, ne prinaša nič zares novega. Album zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnjega, le da je zadeva aranžmajsko bolj pretanjena in po naravi še bolj melodramatična. Dvojec se je dodobra ustalil v skladanju eteričnega artpopa, v katerem ima grandiozna orkestracija enakovredno vlogo kot ASMR-jevski terenski posnetki, Jack Barnett pa se znova dokaže predvsem kot skladatelj, ne pa kot pevec, to postane še posebej očitno v trenutku, ko se mu pridruži Caroline Polacheck.

Ingrit Schüller: Nothing Is Bigger Than Your Expectations

Kdor je v postgrunge eri rasel ob kitarskih zvočnih zidovih in reverberiranih vokalih ter v omami jahal val neopsihedelije, s prvencem kvarteta Ingrit Schüller dobiva zapozneli slovenski odgovor na svoje najljubše bende (Haiku Garden pa zdravo konkurenco). Na trenutke je njegova introspektivna dream pop-shoegaze godba, pankrt skupin Brian Jonestown Massacre in Cocteau Twins, celo prezvesta izvirnikom. A če bo v svojo muziko vnesel še kak avtorski tvist, se lahko hitro odcepi od ducatov sorodnih bendov. Dive, New Order in Plastic Dolls so navsezadnje hitiči. Predstavljajte si, da bi izšli v času afere Depala vas. Devetdeseta leta trkajo na vrata – nestrpno, kot Johhny v Kubrickovem Izžarevanju.

Tune-Yards: Better Dreaming

Eden opaznejših projektov, ki v kompleks ploskega in predvidljivega festivalskega popa že 15 let dodaja obvezne barve, je Tune-Yards. Sprva one-woman-band Merrill Garbus, ki pa že dolga leta deluje v dvojcu s partnerjem Natom Brennerjem, izstopa kričeče – s poliritmičnimi plesnimi zankami, pritiklinami od funka do zahodnoafriških slogov, intimno-političnimi parolami in navsezadnje s pevkinim gromkim glasom. Better Dreaming ni nič drugačen, zato pa je njen najbolj izčiščen, zvočno osredotočen, kompakten in neposredno preprost album doslej. To pa ne pomeni, da tokrat manjka kontrast vpijajoče radosti in bolečine hkrati. Še vedno ena bolj samosvojih pevk z obronkov krajine popa.

Stereolab: Instant Holograms on Metal Film

Retrofuturistični avantpop veterani iz Stereolaba, vselej spreminjajoče se zasedbe, osredinjene okoli vizionarskega tandema britanskega kitarista Tima Gana in francoske pevke Laetitie Sadier, so bili vselej precej pred časom.

billy woods: GOLLIWOG

Novi album mrakobnega poeta iz Brooklyna kaže znake ustaljenosti: billy woods je okoli sebe ponovno zbral kar obsežno druščino izvrstnih gostov. Ponovno tudi nametava značilna, precizna in jasna besedila, ki rišejo temnejše plati sveta. Ponovno podlage sijajno podpirajo in dopolnjujejo naracijo. Le da so tokrat narisani svetovi še bolj klavstrofobični, zatohli in težki kot sicer, saj so izstopajoče teme teror državnega aparata, izsiljevanje nepremičninskih mogulov, travme, nasilje ameriškega imperializma … Neštetim sodelujočim navkljub je GOLLIWOG še ena neštetoplastna izrazito »woodsovska« plata. Nekateri bi rekli, da mu nekaj manjka le pri tehniki pljuvanja besed. Mi pravimo, da je izumil in goji svoj žanr.

Mark Pritchard & Thom Yorke: Tall Tales

Sporočilo, da sta Mark Pritchard in Thom Yorke združila moči za dolgometražni album, je bilo vsekakor vznemirljivo. Ob spremljavi CGI-videospotov je zadeva še nekako obetala, na trenutke se je zdela celo presunljiva, a to je bila očitno zvijača. Glasbenika na mrki plošči Tall Tales nimata prave kemije – morda skupnega jezika nista našla zato, ker sta jo posnela na daljavo (v času pandemije). Vokal se redko lepo ujame s podlagami, te pa so zares prepričljive samo v najbolj ambientalnih delih, saj so Pritchardovi beati tokrat nekoliko okorni. Yorke pogosto zveni, kot bi bil ujet v okvire svoje mitologije, kar je občasno slišati kar malo samoparodično, pri tem pa je svoj glas še popolnoma izmaličil s tono efektov, s čimer mu, žal, ni uspelo zakamuflirati pomanjkanja svežih zamisli.