Sampa The Great: The Return

The Return je precej neroden naslov za prvenec, a za v Zambiji rojeno, v Bocvani odraščajočo in sedaj v Avstraliji prebivajočo raperko Sampo The Great je kar ustrezen. Namreč, mlada rimometalka je v zadnjih štirih letih redno – tudi z dvema mikstejpoma – opozarjala nase s svežino mičnega, a ostrega soulovskega rapa. Če k temu dodamo še eksplozivno prvo, napovedujočo singlico Final Form, je vse skupaj kazalo na še en osredotočen udarec prepričljive vneme. A ne povsem. The Return je mlačna in razvlečena neskončnost novosoulovske ležernosti, ki bi ji zlahka odstrigli drugo, močno oslajeno polovico. Pajdašenje z večjo produkcijsko ekipo in večjo založbo včasih pomeni preprosto in nedvoumno ... preveč. Več

Alex G (Sandy): House of Sugar

Osemindvajsetletnik Alex Giannascoli, enigmatični indie posebnež, ki ustvarja pod imenom Alex G (Sandy), s čudaškim kantavtorskim delom poleg oboževalcev Elliota Smitha in lo-fi izbirčnežev, ki domujejo v obskurnih kotičkih platforme Bandcamp, navdušuje tudi tam, kjer ne bi pričakovali: mesto je našel denimo v delih virtuoznega pop velikana Franka Oceana in na plošči eksperimentalnega elektroničarja Oneohtrixpointnever. House of Sugar, njegova osma plošča, pojasni, zakaj je tako: zbirka značilno zblojenih skic odraža njegove izjemne songwriterske in pesniške veščine, ki jih je sicer dokazoval že takrat, ko je ustvarjal zgolj z glasom in kitaro, zdaj, ko skladbe bogati z razkošnimi aranžmaji in uporablja različna elektronska glasbila, pa svoj glasbeni izraz in žanrski eklekticizem ponese še na višjo raven. Več

Pixies: Beneath the Eyrie

Kaj se mota po glavah Pixiesov, je še vedno uganka. Čeprav so se stvari zmeraj lotevali svojeglavo, si je težko predstavljati, da se jih ogorčeni odzivi na prvi dve povratniški plošči niso dotaknili. Glasbeni kritiki in dobršen del fenov so preprosto hoteli stare Pixies in na prvi posluh se zdi, da z novo ploščo zdaj poskušajo ponuditi točno to. Surovejši zvok in temačnejše pesmi o smrti, grobovih in duhovih res spomnijo na njihove legendarne plošče s konca osemdesetih let, vendar to ne pomeni, da za vsem skupaj tiči načrtna strategija. Verjetno gre prej za logično posledico intenzivnega koncertiranja v zadnjih letih, s katerim zasedba dokazuje, da je še vedno v izvrstni formi in da ne namerava delati kompromisov. Več

JPEGMAFIA: All My Heroes Are Cornballs

Barrington Hendricks zna z naslovi projektov, pa tudi posameznih posnetkov. Pod imenom JPEGMAFIA (krajše in bolj domače kar Peggy) je prvič opozoril nase leta 2015 z mikstejpom Communist Slow Jams, leto kasneje pa nadaljeval s prvencem Black Ben Carson. Precej prahu je prebrisano dvignil s posnetkom I Might Vote 4 Donald Trump (ki so ga tisti brez smisla za humor poslušali dobesedno), svetovno kritiško srenjo pa dokončno pridobil na svojo stran z albumom Veteran, ki je konsenzualno obveljal za enega izmed alter raperskih presežkov lanskega leta. Več

Post Malone: Hollywood’s Bleeding

Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Več

Bat for Lashes: Lost Girls

Peta plošča angleške glasbenice Natashe Khan se je zgodila nenačrtovano. Po nedavni selitvi v L. A. se je namreč posvetila pisanju scenarijev in filmske glasbe, vmes pa je neobvezno posnela še nekaj novih komadov, ki jih je zdaj osredinila okoli zgodbe o dekliški vampirski bandi, postavljene v Los Angelesu iz osemdesetih: v čas kultnega komičnega hororja Izgubljeni fantje, neona, neskončnih kalifornijskih cest in rožnatih sončnih zahodov. Plošča Lost Girls, polna opojne in osladne sintovske melodike, se zato znajde globoko v kalifornijski nostalgiji po osemdesetih, za nameček pa se Khanova s svojo senzibilnostjo še nikoli ni tako zelo prepričljivo približala svoji vzornici Kate Bush. Hiperočarljiva kombinacija! Več

Iggy Pop: Free

Iggy Pop je živ dokaz, da rock ’n’ roll še ni mrtev. Kadar ne izvaja svoje prepričljivo večne in visoko prepoznavne točke zviranja po odru, še zmeraj snema spodobne plošče, kakršna je bila tudi zadnja, Post Pop Depression iz leta 2016. No, album številka 18 polzi povsem brez rockovskih udarcev, še najbolj pa ga zaznamuje sodelovanje kitaristke Noveller in trobentača Lerona Thomasa. Free je počasen in recitirajoč razmislek po (ali posledica?) izžetosti življenja na turneji, z občasno ambientalnimi pejsaži in vrinki površnega tekstopisja. Je projekt, na katerem so večino skladanja in muziciranja opravili drugi, Iggy pa zavzame položaj nekakšnega umetniškega vodje in modrega poeta, a tudi brezkončen neumornež proti koncu zgubi zalet. Več

Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album. Več

Alleged Witches: Initiation Rituals

Kristjan Kroupa zdaj že slabo desetletje dokazuje, da se izvrstno znajde v številnih izpeljankah plesne elektronske glasbe, nedvomno pa pri tem močno izstopa izraz, ki se mu v zadnjih letih posveča pod imenom Alleged Witches, kar navsezadnje potrjujejo tudi odzivi uglednih tujih producentov. Čeprav se je v osnovi oprl na preizkušeni tribalni (minimal) techno, mu je iz njega uspelo iztisniti povsem izvirno estetiko, kar je danes, ko je bila plesna elektronika že tolikokrat obrnjena navzven in navznoter, dosežek, ki govori sam zase. Za nameček ne preseneti le z izvirnostjo, temveč še bolj z izjemnim občutkom za neustavljivi, tolkalsko poudarjeni, hipnotični plesni drajv, ki na tretji plošči oživi v doslej najlepši podobi. Več

Young Thug: So Much Fun

Dobesedno deseti brat (drugi najmlajši od enajstih otrok, ki so odraščali v eni od trapovsko najrodovitnejših sosesk Atlante) Young Thug se je na lepem številu mikstejpov z gibkim obračanjem vokalnih postopkov uveljavil kot eden najsuverenejših jadralcev melodičnih podlag v trapovski igri. Sedaj končno streže z uradnim prvencem, ki je vse, kar bi pričakovali: paket nalezljivo enodimenzionalnih refrenov in melodičnih kaveljcev, ki jih Thug plasira v sodelovanju s številnimi gosti. So Much Fun ni niti za ped celovitejši od vseh predhodnih »nepravih« albumov, a noben drug projekt, pri katerem bi imeli prste vmes Future, Quavo, Lil Uzi Vert, 21 Savage in Travis Scott, ne bi zvenel niti približno »tako zelo zabavno«. Več