Claire Rousay: Sentiment

Eksperimentalna glasbenica Claire Rousay za Sentiment, svojo najdostopnejšo ploščo doslej, pravi, da se je z njo preizkusila v popu, a naj vas to ne zavede: dobršen del albuma uzurpira prasketanje abstraktnih kompozicij, sestavljenih iz terenskih posnetkov. Ko nam v uverturi plošče mrk glas zamrmra, da »že več dni ne more jesti, spati ali zapustiti postelje«, nemudoma postane jasno, da poslušanje tega izdelka ne bo ravno vedra izkušnja. Album, ki ga je (kant)avtorica zgovorno opisala kot »ambientalni emo«, je zbirka pretanjenih, globoko melanholičnih in počasi kotalečih se jeremijad, ki so po eni strani izrazito intimne in introspektivne, po drugi pa so zaradi ekscesne količine vokalnih efektov tudi zelo odtujene in robotske – kot bi nam prepevala otožna kiborginja.

Slowmotion Livestream: Drevesa se nam smejijo

Brez samopromocije je izdajanje glasbe v današnjem času ne(za)sliš(a)no! Enemu glavnih aksiomov založniške prakse kljubuje praktično anonimni, a hudo produktivni domači strunar in brkljač elektronike Matevž Kovačič. Kot Slowmotion Livestream vedno znova preseneča s stilskimi prečenji in prevali in tokrat morda najmanj, saj je usmeritev v pejsaže čiste ambientale nakazal že na zadnji plošči A Statue ... Zdaj gre do konca, saj niti en posnetek na Drevesa se nam smejijo ne vključuje konkretnih ritmičnih udarcev, prav vsi pa (in najbolj kot celota) hipnotizirajo s privlačno subtilnimi zvočnimi panoramami razkošno razvlečenih synthovskih tonov, mikromelodij in semplov. Kraljestvo počasno mogočnih premikov.

Cindy Lee: Diamond Jubilee

Hajp okoli sedme dvojne plošče kanadskega hipnagogičnega pop projekta kraljice preobleke Patricka Flegla je presegel meje indie scene in se s pomočjo debat na Twitterju razvil v mini popkulturni fenomen. Odmevna recenzija na Pitchforku, odsotnost na pretočnih platformah in dolžina celovečerca s kar 32 komadi, zapakiranimi v nostalgično lo-fi patino in polnimi hrepenenja, so še dodali k zanimanju. Za ene razvlečeno hipstersko posvetilo ženskim vokalnim bendom 60. let, The Beach Boysom, The Walker Brothersom in nasploh zahodnoobalni pop psihedeliji, za druge vrhunec sodobne nostalgične muzike, ki zveni kot fiktiven zvočni prenos iz neke vzporedne preteklosti in bo omrežila fene imen à la Devendra Banhart, The Shins in Khruangbin.

Vampire Weekend: Only God Was Above Us

Navihani indie pop prvaki newyorške zasedbe Vampire Weekend so bend ustanovili kot študentje univerze Columbia, njihova »Ivy League« privilegiranost pa je močno zaznamovala tudi identiteto zasedbe, kar je ob deškem vokalu Ezre Koeniga bendova najbolj odbijajoča značilnost. Čislana zasedba tudi po slabih dvajsetih letih delovanja premore toliko mladostniškega elana, kot bi še vedno brenkala na elitnem študentskem kampusu, kar pa ne pomeni, da se je zataknila v svojih koreninah – daleč od tega.

Gesaffelstein: Gamma

Gesaffelstein se je iz enega temeljnih predstavnikov kratkotrajnega, a vplivnega novega vala francoskega elektra naglo povzpel na vrh glasbene industrije: postal je izjemno zaželen producent, ki je podpisal skladbe velikanov tipa Kanye West, A$AP Rocky in The Weeknd, na prejšnji plošči Hyperion pa je med drugim sodeloval z R & B slavčkom Pharellom in sestrsko navezo Haim. A ta album, avtorjev spodleteli poskus ustvarjanja radijskih hitov, ni bil lepo sprejet, daleč od tega, zato zdaj skuša popraviti vtis s slogovnim zasukom, zavojem v estetiko temačnega synthpopa in nostalgije po osemdesetih. Čeprav mu to delno uspe, zajeten del albuma zveni kot monotona zbirka nedodelanih in nedomiselnih kopij hitov zasedbe Depeche Mode, a tem ne seže niti do gležnjev.

Joondroid: The Unlimited Expanse Where Everything Is Located

Iniciativa Clockwork Voltage, ki povezuje domače uporabnice in uporabnike modularnih sintetizatorjev, predstavlja prvo solo izdajo enega njihovih varovancev. Projekt Joondroid, za katerem stoji v Katmanduju rojeni in v Novi Gorici živeči zvočni umetnik/producent Abiral Khadk, prinaša moderno iteracijo t. i. kosmische musika iz 70. let; repetitivnih, prostorsko odprtih, atmosferično usmerjenih, retrofuturističnih »space ambient« elektronskih produkcij, prepredenih s hipnotičnimi ritmi, spiralastim dromljanjem, zunajzemeljskimi blipi in blopi. Dodatno dimenzijo glasbi prinesejo ezoterični naslovi, ki izhajajo iz sanskrta. Za fene elektronskega krautrocka in deep techna à la Dozzy.

J. Cole: Might Delete Later

Čeprav si je J. Cole v očeh mnogih fenov prislužil mesto na fiktivni gori Rushmore, ki jo namesto predsednikov krasijo najpomembnejši raperji našega časa, njegovi studijski izdelki še zdaleč ne pričajo o tovrstni veličini. Še posebej pa ne zadnja izdaja, mikstejp presenečenja Might Delete Later, ki zveni kot zbirka podpovprečnih ostankov s preteklih studijskih seans. Že ime jasno namiguje, da avtor o kakovosti ni zares prepričan, kar je dokazal tudi s tem, da je eno od skladb – spodleteli odgovor Kendricku Lamarju, ki je Colov status raperskega velikana uspešno razvrednotil v nedavnem »dissu« – dejansko izbrisal s pretočnih platform. Pa tudi onkraj tega spodrsljaja je izdaja precej porazna, in to na skorajda vseh ravneh, od produkcije do besedil.

Khruangbin: A LA SALA

Živimo v času poplave bendov, ki prepoznavne »eksotične« trike, vzorce in hakeljce preteklosti raznih koncev in krajev – surovega melosa anatolijskega rocka, nalezljivo plesne cumbie (ali salse), hipnotično telesnega duba, spevnih melodij tajskega popa ... učinkovito posodabljajo v privlačne (in najpogosteje zelo dostopne) pakete vesoljskega diska, psihedeličnega soula, funka in rocka. Eden takih, ki je ob ravno pravem času izdal najprej prvenec (The Universe Smiles Upon You), potem pa še svoj drugi album s pomenljivim naslovom (Con Todo el Mundo, 2018), na katerih precej stavi na tajski štih žanra luk thunga in razne muzike Bližnjega vzhoda, je teksaški trojec Khruangbin.

Ana Lua Caiano: Vou Ficar Neste Quadrado

Četudi je krilatica »preplet tradicionalne in elektronske glasbe« zlajnana vsaj toliko kot omemba ekologije ali umetne inteligence v sodobni umetnosti, pri rosno mladi portugalski multiinstrumentalistki ta kombinacija prinaša res avtentičen rezultat. S suverenim nastopom na Ljubljanskem gradu je to dokazala že konec februarja. Njena omamna večglasja in poliritmije, ki jih v živo nasnemava v kalejdoskopski preplet zvočnih zank in plasti elektronskih zvočnih barv, se na prvencu razraščajo v iskrive gruve za plesišča in koncertne dvorane. Njena folkovsko-elektronska ekspresija je aktualna, avtorsko izstopajoča (v liniji založniškega kolega Rodriga Cuevasa) in mamljiva za širšo javnost.

Black Keys: Ohio Players

Po enajstih albumih in triindvajsetih letih delovanja je dvojec Black Keys že dodobra zbrusil, pa tudi ukalupil svoj slog. Kar se je začelo kot garažni rock-blues-soul-..., je danes preprosto svoj (predvidljiv) žanr. Od garaže je seveda ostalo bolj malo – tudi zaradi pogostega sodelovanja z raznimi pedantnimi producenti in mojstri zvoka – nekoč in večkrat recimo z Danger Mousom, v dvanajsto pa z Beckom. Ko dodamo v enačbo še nezanemarljivi pristavek Noela Gallagherja, ni nobenega presenečenja: Ohio Players je pop rock – manj v zvoku (ta je še zmeraj distorziran, zrnat in masiven) in povsem v strukturah, razvoju in nadležno singalong spevnih refrenih. Gremo zdaj, vsi skupaj!

Mount Kimbie: The Sunset Violent

Čeprav Mount Kimbie zdaj že dolgo ni več ravno na vrhuncu moči, nobena izdaja, s katero obogati opus, ni odveč. Tako je tudi z novo ploščo The Sunset Violent, ki je ponoven zasuk od elektronike h kitarski glasbi, kot si ga je dvojec privoščil že na postpunkovski plošči Love What Survives (2017), le da je tokrat zaplul v vode dream popa. Poleg tega se je razširil v kvartet, ki se je umaknil v kalifornijsko puščavo in posnel album, za katerega ne bi mogli vedeti, da je delo Mount Kimbieja, če tako ne bi pisalo na ovitku. Namreč, na večini izdelka poje bodisi nova članica benda Andrea Balency-Béarn bodisi bendov tesni sodelavec King Krule, kar je sicer dobrodošlo, saj petje nikoli ni bila najmočnejša veščina ustanovnih članov, vseeno pa to pomeni, da večji del plošče zveni nekoliko anonimno.

Koala Voice: Auf Wiedersehen

Leta 2010 ustanovljeni zasavski bend se je po zmagi na prvi ediciji Špil lige in udeležbi na Klubskem maratonu leta 2014 dodobra uveljavil v širšem slovenskem prostoru. Z leti se je z več odmevnimi nastopi doma (kot predskupina benda The Pixies v Križankah) in na tujem (festivali InMusic, EXIT itd.) profiliral kot prvo ime naše indie rock scene. Skladbe, kot so Ker tu je vse tako lepo, Vede premikanja in Go, Disco Go, so medtem postale del železnega repertoarja slovenske popularne muzike zadnjega desetletja. S prodorom na frekvence Vala 202 in sploh v osrednji medijski prostor je skupina odprla vrata podmladku, bendom, kot so MRFY, Joker Out, Regen, Kokosy in Jet Black Diamonds. Ti so se odlepili od splošne oznake »slo rock«, povezane z imeni s preloma tisočletja (Big Foot Mama, Mi2 ipd.), in ponudili aktualnejši zvok, ki nagovarja nove generacije fenov kitarskih muzik.

Jlin: Akoma

Ameriška producentka in didžejka Jlin zaradi slogovne brezkompromisnosti in tehnične doslednosti, pa tudi zaradi spleta okoliščin velja za glavno avantgardistko žanra footworka, ki je v zadnji petnajstletki pljusknil iz Chicaga na svetovni zemljevid elektronskih trendov. Footwork je iz klubov preselila v galerije in muzeje. Njen šele tretji album je toga demonstracija izmuzljive forme, je skupek radikalno ritmičnih utripov, ki je obenem poln sprememb, obratov, domislic ..., pa tudi bobni pogosto zvenijo nekvantizirano. Jlin je nadmojstrica svoje obrti in tudi, ko iz muzike izsrka skoraj vso dušo, lahko še zmeraj občudujemo enkratno (izvirno) arhitekturo. Aja, pri Akomi gostujeta tudi Björk in Philip Glass.

Alice Coltrane: The Carnegie Hall Concert

Jazzovska matrona Alice Coltrane, znana tudi kot Turiya, nedvomno spada v panteon glasbene avantgarde 20. stoletja. Po vizionarskosti je enakovredna svojemu (žal še vedno) bolj znanemu možu Johnu ali ga celo prekaša. Njena druga uradna koncertna plošča (obnovljeni arhivski posnetki) zajema dve plati njenega izraza: spiritualni jazz, ki ga je tik pred koncertom v legendarni newyorški dvorani ovekovečila na kultnem albumu Journey in Satchidananda (1971), in tako imenovano »fire music«. Stran B namreč zaznamujeta dve do amena raztegnjeni Coltranovi skladbi, prežeti z njenimi klavirskimi salvami (namesto značilne harfe), rjovečimi Sheppovimi in Sandersovimi saksofoni, dvojnimi bobni, nasploh dih jemajočo izvedbo celotne zasedbe. Nadčasovno!

Future in Metro Boomin: WE DON’T TRUST YOU

Čeprav sta Future in Metro Boomin posnela že nešteto trapovskih megahitov, je WE DON’T TRUST YOU njun prvi skupni album. No, ni samo njun, saj sodeluje še mala četica skoraj dvajsetih producentov in vokalistov prvoligašev (The Weeknd, Kendrick, Travis Scott ...), kar je čista klasika pri projektih sredice rapovskega srednjetoka. To je album, ki zveni točno tako, kot bi pričakovali, in ni nič več in nič manj kot učinkovita kombinacija Futurjevega nametavanja rim brez vneme (čeprav ga tako živahnega nismo slišali že kar nekaj časa!) in Metrojevih čvrstih podlag, ki ob primerni jakosti premikajo pohištvo. Formula, ki deset let po ključnih uspehih zveni že skoraj retro. Avtomatika.

Beyoncé: COWBOY CARTER

Zametki zasnove nove plošče pop velikanke Beyoncé, ki pomeni zares radikalen slogovni zasuk na njeni ustvarjalni poti – ovinek v countryjevsko estetiko – segajo v daljno leto 2016, ko je kraljica sodobnega R & B-ja na podelitvi nagrad ustanove Country Music Association nastopila skupaj z legendami žanra iz skupine Dixie Chicks. Občinstvo v Houstonu je takrat ni lepo sprejelo, po nastopu se je nanjo vsul plaz zgražanja in očitkov o kulturnem prilaščanju, ki so ga sprožili zadrti country tradicionalisti, fiasko pa so spremljali izrazito rasistični podtoni.

Rosali: Bite Down

Indie folk zaseda posebno nišo v širšem mainstreamu (leta 2020 je Taylor Swift izdala plošči Folklore in Evermore in ta zvok pahnila v ospredje!). V množici mlačnega, copy-paste pop folk kantavtorstva, ki je sledilo uspehu benda Bon Iver po letu 2007 (Mumford & Sons in sorodni treš), smo zadnja leta slišali tudi resne presežke, recimo izdaje kvarteta Big Thief. V kategorijo takega žmohtnega, avtorsko ekspresivnega sodobnega folk izrazja, ki izhaja iz tradicije imen kalibra Mitchell in Young ter sopotnikov à la Sufjan Stevens, spada tudi nova plošča ameriške kantavtorice Rosali. S pestrimi aranžmaji, mehkimi toni in lucidnimi verzi izžareva neko drugačnost, prefinjeno prizemljenost, ki te obda z občutkom človeške topline.

Ole Mic Odd: Mythical Realm

Domača etiketa KRI se je v manj kot dveh letih delovanja hitro učvrstila kot glavni ne le lokalni, ampak širše regionalni kanal dostave mračnih klubskih udarcev electra, EBM-a, darkwava in industriala. Svojo konsistentnost potrjuje z malo ploščo Mythical Realm, delom losangeleškega producenta Ola Mica Odda. Plošček se začne šumeče, temačno in navdušujoče presenetljivo počasno, v drugi polovici pa se le utiri v kanon hitrejšega electra. Kalifornijskemu spretnežu uspe v kratko metražo stlačiti veliko – čisto klubsko pustošenje in manj formalistično zveste meglice, s čimer preseže formo klasičnega EP-ja – tega zato poslušamo že kot mini album. Nočna vožnja po nespoliranem delu mesta angelov.

Matt Champion: Mika’s Laundry

Pa smo dočakali samostojno ploščo člana Brockhamptona, ki ni frontman Kevin Abstract; gre za album enega najmočnejših členov razpadle zasedbe, odličnega raperja Matta Championa. Žal pa ta zarepa zgolj v enem komadu, v preostalih dvanajstih raziskuje lo-fi zvok neosoulovskih in indie pop balad, kar je teren, na katerem se ne znajde najbolje. Instrumentalna plat albuma, ki jo večidel podpisuje Dijon, je sicer izjemna, a Championovo petje pogosto zveni tako vzneseno, melodramatično in izumetničeno, da se je skozi celoten izdelek dokaj težko prebiti, prav tako je album kljub domiselni produkciji in nekonvencionalnim aranžmajem izrazito enoličen. Za zdaj se zdi, da se člani Brockhamptona dobro odrežejo predvsem pri ekipnem delu.

Adrianne Lenker: Bright Future

Z novim založniškim dosežkom Adrianne Lenker smo še za ped bliže resni nevarnosti, da bo zasenčila matični bend. Skupina Big Thief je »rasla« organsko – s prvimi albumi si je zagotovila zvesto bazo fenov, s petim je že konkretno zarezala v srednjetok – njena pevka pa je z dvema potezama, s prejšnjim in tem novim dolgometražcem, segla zelo daleč: do resnega občudovanja kritike in do novega občinstva (verjetno sicer ne v Izraelu, saj je odkrita podpornica palestinskega boja).

Tierra Whack: WORLD WIDE WHACK

Pet let po izdaji sila obetavnega prvenca, na katerem nas je philadelphijska raperka dražila ravno toliko, kolikor je navduševala, saj je vsako skladbo zaključila že tik pred iztekom prve minute, se Tierra Whack vrača s pravo dolgometražno ploščo. Čeprav so komadi tokrat dejansko aranžirani, album še vedno deluje kot skicirka zamisli, ki jih avtorici ne uspe razviti v celovito zgodbo in se zato zanaša na repetitivno zankanje. Kljub temu karizmatična glasbenica ponovno očara z zares izstopajočo ustvarjalnostjo in radikalnim eklekticizmom: odlično se znajde na futurističnih trap bangerjih in na nostalgičnih synth-funk džemih, njena vokalna prezenca pa je vselej tako norčava, ekscentrična in igriva, da pevka z razlogom nosi naziv »Missy Elliott nove generacije«

Jimmy Barka Experience: Jusqu’ici tout va bien

»Prva plošča« domače bobnarsko-didžejevske naveze je medcelinska plesna poslastica za fene »diggerskih« zvokov iz zakladnice skoraj pozabljenih vinilk, zaradi izčiščenih aranžmajev in spretne producentske roke Igorja Vuka pa potencialno tudi za širšo javnost. Trio svoje dinamične »kolažne instrumentale« lepi iz raznorodnih semplov, živih bobnov, ustrezno izbranih vokalnih zank, synthovskih vložkov, skrečev in drugih trikov iz učbenika turntablisma. Seksapilna, transžanrska, morriconejevsko žmohtna funkijada brez primere v tujini, ki nas v panoramskem poletu vodi od brazilskih plaž, karibskih mangrov in rokavov Misisipija do severnoafriških obal, grških otokov in balkanskih planin.

HOMESHAKE: CD Wallet

Peter Sagar, nekoč kitarist v spremljevalni zasedbi Maca DeMarca, zdaj pa že dobro desetletje samostojni izvajalec, je po dolgem obdobju skladanja skrajno ležernih synthovskih kompozicij, ki so bile čedalje bolj minimalistične in ambientalne, ponovno prijel za kitaro. Na sedmi plošči CD Wallet, ki je eden nespornih vrhuncev njegovega opusa, je presedlal na izrazito hrupnejšo estetiko, še vedno pa se oklepa sila počasnih ritmov in zasanjanega falzeta, zato je kljub dokaj radikalnemu slogovnemu zasuku uspešno ohranil takoj prepoznavno naravo svoje muzike. Sagarjev edinstveni zvok lo-fi-indie-R & B-ja tokrat občutno posega po zapuščini slowcore in midwest-emo klasikov, tisti feni, ki so ploščo označili za »spalnični grunge«, pa so pravzaprav zadeli žebljico na glavico.

Four Tet: Three

V svetu elektronike bi težko našli bolj splošno priljubljeno osebnost, kot je britanski veteran, producentski geek, diskretni (anti) zvezdnik in ultimativni good guy Kieran Hebden. Od časov njegove postrock zasedbe Fridge in pionirskih let v vlogi predstavnika folktronice do tranzicije proti plesni glasbi in preboja v »mainstream« z albumom New Energy (2017) se je profiliral kot ljubljenec undergrounda. Ta poznavalski didžej je fene elektronike vpeljal v svet spiritualnega jazza in čudaškega folka. Ker je fleksibilen producent, lahko producira sentimentalno plesno elektroniko (There Is Love in You, 2010), rekontekstualizira micro house in minimal techno zvoke (Pink, 2012), se loti reevalvacije britanske rejv kulture (Beautiful Rewind, 2013) ali aranžira 40-minutni diptih za plesišča (Morning/Evening, 2015).

Squarepusher: Dostrotime

Tom Jenkinson je polbog zvedave elektronike. A mučitelja bas kitare in uničevalca bobnarskih zank ta nehvaležni status ni prisilil v prilagajanje, preračunljivost ali pretencioznost. Dostrotime je tako še en hudo intenziven niz udarcev, ki preskakuje med zvočnim bombardiranjem težkih in nasesekljano raztrosenih neukrotljivih ritmov, zabavnimi melodijami 8-bitnih računalniških igric, referencami na zlata leta temačnega drum ’n’ bassa, frenetičnim divjanjem basovskih linij in ... ... in nežnimi vrinki akustične kitare. Prosim?! Evforično bezljanje in premetavanje ima v prvem, osrednjem in zadnjem posnetku kontrapunkt v svojem popolnem nasprotju, miru in zmernosti. Smiselna shizofrenija.

Mannequin Pussy: I Got Heaven

Četrta plata philadelphijskih hipster punkerjev po svoje spominja na uspešni prvenec The Record (2023) indie supergrupe Boygenius, predvsem v tem, kako altrock, grunge, hardcore, punk rock, power pop in druge kitarske trope devetdesetih let pregnete v neki sodoben, zbalansiran, algoritmom in velikim festivalskim odrom prikladen rockerski format. Bend nagovarja vse, ki so te muzike kot mulci častili s poslušanjem izdaj bendov à la Hole, The Distillers in Garbage, pa tudi mlajše, ki se indentificirajo z etosom in modo predinternetne indie scene. Obrtniško neoporečna izdaja, ki obeta visoka mesta na seznamih kitarskih albumov leta, ob kateri pa lahko slutimo tudi neko »tržno preračunljivost«, ki se napaja iz nostalgije po devetdesetih letih.

Moor Mother: The Great Bailout

Veličastnost imperija je bila zgrajena na hrbtih sužnjev. Ameriška mojstrica spoken worda Moor Mother se po presenetljivo mehki plošči Jazz Codes z devetim albumom vrača v svet temačnosti in nelagodja. The Great Bailout je zgodovinski komentar britanske trgovine s sužnji, kolonializma in imperializma in je zvočno drzna in nelinearna kronika, ki se opira na specifične dogodke formativnih let kotišča kapitalizma. Moor Mother pred brnečimi, brenčečimi in dromljajočimi kulisami elektronske baze, jazzovskih dodatkov in noizerskih vložkov mapira zapuščino sistematiziranega nasilja. Besede niza meditativno, ravninsko, repetitivno in z dramatično količino odmeva. Trpljenje enih je dobičkonosno za druge.

Vazz: PSIHA

Mark Jacob Cavazza je eden naših najbolj priljubljenih raperskih glasov mlajše generacije, o čemer priča že to, da je vstopnice za koncertno predstavitev nove plošče PSIHA razprodal precej pred njenim izidom. Štiriindvajsetletni raper svoje delo od nekdaj jemlje zelo resno. Samooklicani »mladi Prešern« je v intervjuju za Val 202 na primer povedal, da se z umetnostjo bori za našo pravico in svobodo, o že četrtem albumu pa zapisal, da gre za »nagovor vsem, ki se v družbi odmikamo od samega bistva, saj podlegamo sistemskim ureditvam«, in nadalje predlagal, naj nas »povezave zvoka, izraza in besede povežejo, vrnejo v stik s sabo ter popeljejo v naš svet. Svet, ki je od vseh.«

Jacob Collier: Djesse Vol. 4

Jacob Collier se je v petih letih prelevil iz spretnega glasbenega multipraktika in posebej nadarjenega pevskega gimnastika v pravo festivalsko zvezdo. Serijalko Djesse končuje s šprintom skozi priljubljene glasbene žanre, z aranžmajskim spektaklom neskončne demonstracije vokalne virtuoznosti. Ta trenutek spremljamo baladni dialog intimnega tête-à-têta, naslednji že norimo na stadionu pop rockovskega optimizma. Nekajkrat vdihnemo in smo že ujeti v ritmih sodobnega latina, trenutek za tem nas navdihujejo povzdignjeni zborovski napevi in Stormzyjev motivacijski rap. Gospel, visokooktanski pop, dance petarda z vložkom trapa, brazilski karneval ... Collier ima talent.

Douchean: Aphrodisiac

Na naši elektronski sceni ni veliko konsistentnih ustvarjalcev, toda Douchean vsekakor spada med tiste izjeme z jasno vizijo, pa čeprav je ta izpostavljena spremembam. Doslej smo ga poznali kot predstavnika podalpskega techno podzemlja, ki stavi na eksperimentalno, propulzivno techno izrazje, novi kratkič pa je nepričakovano melodičen, prijetno omamen, nasploh bližje estetikam nabrejkane electronice za domače poslušanje (acid petarda Cold Shoulder bi sicer zažgala tudi plesišča!). Iz produkcij je spucal ves šmir in prešel k bolj spoliranim zvokom, kakršni zadnja leta prihajajo z Otoka, k eteričnim ženskim vokalom in evforičnim, celo nesramežljivo epskim melodijam za velike festivalske odre, vselej v nekoliko sanjavem tonu à la Otik.