Skepta & Fred Again..: Skepta .. Fred

Tovarna hitov na dveh nogah Fred Again.. se je tako rekoč čez noč prelevil v pravo institucijo, temu primerno pa se je začel pajdašiti s samimi velikani: moči je zdaj združil s prvim možem britanske grime scene, Skepto. Fred je z odlomkom čvrstega bangerja Victory Lap dražil v živem prenosu studijske seanse s streamerjem PlaqueBoyMaxom, feni so ponoreli in soglasno vzkliknili: »Hočemo še!« Njihova želja je bila uslišana. Tandem je posnel še štiri komade, a ti se brez izjeme skrivajo v senci omenjenega hita: ko se Fredovi beati prilagajajo ustaljenim smernicam grimovske estetike, zvenijo dokaj anonimno – kot bi jih sproduciral katerikoli od običajnih Skeptovih sodelavcev –, ko pa ostaja zvest svojemu značilno evforičnemu zvoku, pripravi teren, na katerem nima Skepta kaj iskati.

Etceteral: Kimatika

Domači avdiovizualni trojec še nikoli ni zvenel tako čvrsto in precizno! Kombiniranje nemirno utripajočih elektronskih sekvenc, tuljenja gromkega bariton saksofona, igrivega udarnega bobnanja, ostrih sintetizatorskih melodij in neposrednih, z zvokom sinhroniziranih vizualij je bilo izjemno učinkovito že prej, tokrat pa Etceteral ravna še bolj zgoščeno, večplastno, kompaktno, premišljeno in nadzorovano. Kimatika je kljub temu poliritmično izmuzljiva bonanca, ki ji ob neprestanem prekopicavanju in bezljanju stežka sledimo in ki se malce umiri šele čisto pri koncu. A neštete zamisli so sčiščene, motivacija jasna, rezultat pa hudo oprijemljiv. Bolj skoncentrirano kot trojni paradižnikov koncentrat.

Kreek: Kreek

Hvala bogu za metalce, zaradi njih je avtohtona elektronska scena manj zaspana. Po Warlordu Chipmonku in Franklyju debi Matije Dolenčića (bobnar pri zasedbi Jolted, ex Inhibis) dodatno poglablja enigmo, zakaj člani težkokitarskih bendov radi delajo abstraktno brainfeederjevsko elektroniko. Kreek prinaša izbor desetih raznolikih avtorskih beatov, ki niso za raperje, oziroma komadov, ki niso za didžeje. Sintovski riffi tu in tam žežijo kot kitarsko žaganje – sludge metal sreča IDM! Všečna so tudi tolkala z akustično patino. Muzika je razpoloženjsko razgibana in produkcijsko domiselna (od lo-fi pianina do resnega zvočnega dizajna), s feel good, introspektivnimi in tudi bolj emo momenti, fajn kulisa za roadtripe, samotno ustvarjanje in rezanje zelenjave.

Blood Orange: Essex Honey

Devonte Hynes je pestro ustvarjalno pot pr ed dobrimi dvajsetimi leti začel z dance-punk muho enodnevnico Test Icicles, jo kot kantavtor nadaljeval pod psevdonimom Lightspeed Champion, zares pa se je razbohotil s projektom Blood Orange, ki je zdaj, po sedemletnem zatišju, obrodil peto dolgometražno ploščo.

Dijon: Baby

Številni navdušenci nad lo-fi R & B-neopsihedelijo smo že leta prepričani, da je edinstveni zvok, kakršnega ustvarjata Dijon in njegov tesni sodelavec Mk.gee, prihodnost spalničnega popa, zanimivo pa je, da je industrija v njem prepoznala tudi mainstreamovski potencial: pred nedavnim je tandem podpisal produkcijo na novi plošči Justina Bieberja, a tega zmazka ne bi zmogel rešiti niti Midasov dotik. K sreči pa Dijon časa ne namenja le obrtniškemu delu: preizkus druge plošče je prestal z odliko, kar je po mojstrovini, kakršna je bila plošča Absolutely, res velika zmaga. Čeprav Baby zveni kot organsko nadaljevanje prvenca, je v vseh pogledih tudi njegova nadgradnja: je popolno zlitje surove kantavtorske iskrenosti in domiselnih žanrskih dekonstrukcij, s katero je avtor presegel vsa pričakovanja.

Adrian Sherwood: The Collapse Of Everything

Sherwood je za britansko basovsko glasbo to, kar je bil Lee »Scratch« Perry za jamajško – vizionar, povezovalec, mag za mešalko, ki v nizkih frekvencah prepoznava neizrekljive razsežnosti našega obstoja. Bas kot izraz božanskega. Na povratniški solo plošči servira apokaliptične bluesovske dub žalostinke, v katerih aktualne politične realnosti ne odražajo eksplicitne družbene reference, pač pa svinčena, introspektivna atmosfera, ki te živega požre. Gre za obrtniško impresivno picajzlasto, floydovsko psihedelično ploščo s številnimi gosti (tudi Brianom Enom), s katero Britanec z žilico za cinematične zvočne pokrajine prerašča meje duba in se vpenja v tradicijo velikanov kalibra Morricone in Badalamenti.

Deftones: private music

Staroste alt-metala se vračajo z novo zbirko čvrstih rifov, epskih zvočnih zidov in pompoznih napevov China Morena, čigar mogočne glasilke po vsem tem času niso niti kanček popustile, čeprav tokrat malo prepogosto zakrindža s spoken-word modrovanjem. Trditev, da se bendov modus operandi v petih letih ni kaj dosti spremenil, bi bila preskromna – bend je tistemu, kar je značilno zanj, pravzaprav zvest že več kot četrt stoletja –, a čeprav se oklepa preverjene formule, to ne pomeni, da zgolj reciklira stare dosežke. Kot je bilo mogoče pričakovati, plošča ne dosega veličine vrhuncev Deftonesovega opusa (White Pony in Around the Fur), presenetljivo pa se ji na vsaj treh mestih nevarno približa, kar je v tako poznem obdobju v karieri občudovanja vreden dosežek.

Mac DeMarco: Guitar

Naslov nove plošče kanadskega indie trubadurja s kolikor le mogoče malo uporabljenimi črkami pove bistvo: Guitar je preprosto Macovo druženje s kitaro in komaj kaj več kot to, album pa je tudi sam spisal, odigral, odpel in sproduciral. Skoraj popolnoma »naredi-sam« projekt nas ponovno brez tehničnih filtrov in glasbenoindustrijskih vmesnikov nepretenciozno povleče v intimo prepevanja o neštetih preteklih napakah in zmernega optimizma za prihodnost. Še celo naslovnica je prostodušno dobesedna: na njej je on s svojo kitaro. No, in s (svojim?) psom.

Mark Ernestus’ Ndagga Rhythm Force: Khadim

Ko govorimo o uvozu načel jamajškega duba v sodoben evropski kontekst, natančneje, v sedativno nemško elektronsko masažo, je absolutni pionir in avtoriteta Mark Ernestus. Ta se po devetih letih ponovno druži z druščino senegalskih glasbenikov, izkupiček pa je radikalno bolj rudimentaren in osnoven. Iz skupine Ndagga Rhythm Force tokrat sodeluje le trojica, album Khadim pa zato sestavljajo samo glas, tolkala in elektronski pulzi. Na njem so le štirje dolgi, ležerno razvlečeni posnetki – a pozor, ti kljub hudo hipnotični repetitivnosti niso ne lenobni ne monotoni. Ernestus tokrat s pečatom klasičnega »Basic Channel« zvoka zavzema osrednejšo vlogo. Tolkalska dub-tech mantra.

dj haram: Beside Myself

Kako premagati cinizem, ko cenjena založba lirično podpovprečen album brez eksplicitnih referenc na aktualne politične razmere prodaja kot medvrstniški poziv k osvoboditvi iz okovov sodobne stvarnosti? Prvenec ameriške »multidisciplinarne propagandistke« naj bi bil krik, ki izvira iz občutka osebne nemoči ob vseprisotnem nasilju v svetu. Kako v ta kontekst spada naslovnica albuma, ni povsem jasno. Tudi muzika je v popolnem nasprotju s tem – saturiran amalgam slogov in senzibilnosti številnih gostujočih imen (Armand Hammer, Moor Mother idr.), ki gnev kanalizirajo v kaotične kolaže abstraktnega hiphopa, punkovske elektronike, industriala, bližnjevzhodnih balad in hipnotičnih deklamacij. Zvočno intrigantno, idejno pretenciozno.

Earl Sweatshirt: Live Laugh Love

Markantni izvirni odkloni v prevladujočih glasbenih smernicah so nujni. Earl Sweatshirt, čeprav je v vlogi očeta končno našel sončni žarek v svojem življenju in je nedavno izdani album zato precej bolj optimističen od preteklih, ostaja osvežujoče karizmatičen in čudaško samosvoj. Čeprav Live Laugh Love zveni dostopneje, čeprav so besedila lahkotnejša in njegov glas svetlejši, so podlage še zmeraj šumeče in površno zvezane zanke, njegovo rapanje pa še vedno flegmatično, ohlapno, lenobno in hkrati lucidno. Popolno nasprotje nasičenemu mainstreamu in plošča, ki ne ogroža Earlove uvrstitve med »top tri najmarkantnejše ameriške raperje« zadnjega desetletja.

Babymetal: Metal Forth

Obstaja glasba, ki je bila izumljena zgolj za to, da bi se nekateri ob njej počutili stari. Obstaja tudi muzika, zasnovana tako, da provocira zaprisežene častilce Ozzyja in Lemmyja. In obenem, subverzivno, rajca pravoverne metalce, ki ljubijo japonske animeje. Bombastična muzika tokijskega kawaii metal benda Babymetal (kawaii v japonščini pomeni luštkan) je eklatanten primer inženirsko zasnovanega benda, ki deluje kot igriva provokacija.

Chance The Rapper: Star Line

Pred kakšnim desetletjem je Chance The Rapper z mikstejpi Acid Rap in Coloring Book pokazal zares velik potencial, a ga je nato suvereno poteptal s studijskim prvencem The Big Day, osladno odo novopečenemu zakonu. To ni bil le spodrsljaj, temveč karierni samomor: feni so mu kolektivno obrnili hrbet, Chance je poniknil. Ustvarjanja nove plošče, ki je verjetno zadnja priložnost za povrnitev naklonjenosti, se je lotil počasi in metodično, in čeprav zadeva ne doseže veličine prvih izdaj, gre za presenetljivo dostojno vrnitev na sceno. A ta sila prenapihnjena plošča v osrednjem delu, usedlini odvečnega polnila, močno zvodeni, prav tako gostujoči vokalisti, ki se pojavijo v skoraj vsakem komadu, protagonista večidel odločno zasenčijo.

Bregove dere: Zev

Kako osvežujoče je vedno poslušati povsem uigran domači ustroj. Prvenec skupine Bregove dere tako rekoč takoj razkrije svojo finto, in ta je, da gre za ploščo, ki je plod preigravanja in gnetenja v živo, plod ekipe, ki ima za sabo (skupno) odrsko kilometrino, ki se pozna in ki je v skup(i)n(sk)em igranju preprosto suverena. Zev zeva hrupno in res široko, od folka do jazzovskih in rockovskih robov, in za silo lahko trdimo, da gre za muziko, ki bi jo v zgodovinskem kontekstu odkljukali kot naraščaj markantnih domačih raziskovalnih in avantgardnih obrockovskih praks s konca sedemdesetih in osemdesetih let. Že tako visoko dinamično početje dodatno začinijo še dobrodošli pristavki ploskov, dretja in tolkal. Dere, dere, naj samo dere!

Folk Bitch Trio: Now Would Be A Good Time

Folk glasba niso samo balade o morilcih, brade, kariraste srajce in nedezodorirane pazduhe. Melbournski trio tesnih prijateljic s povednim imenom, glamurozno modno podobo in pikantnimi verzi, ki iz zoomerske perspektive popisujejo intimne notranje in zunanje boje, igrivo spodkopava pričakovanja. Tudi pregovorno konservativen in anahronističen folk je lahko … seksapilen. Nalezljivo spevna godba sicer spominja na stotine drugih bendov iz algoritemsko kuriranih plejlist. Očarajo predvsem njihova mehkobna večglasja v duhu countryjevskega in hipijevskega popa šestdesetih let, oddajajo pa tudi močno sestrsko avro, v smislu »ne zajebavajte se z nami!«. Retronostalgična muzika, skorajda preveč idilična za današnji čas.

Amaarae: Black Star

Fountain Baby (2023), druga plošča ameriške pevke ganskih korenin Amaarae, je sodobna R & B-mojstrovina, a kljub peščici viralnih hitov je bila verjetno malo preveč nenavadna, radikalno eklektična in na trenutke tudi preveč eksperimentalna, da bi si avtorica z njo izborila mesto v prvi vrsti protagonistk alternativne R & B-scene, čeprav si ga nedvomno zasluži. Zato jo lahko razumemo, da se je na novem, tretjem studijskem albumu stvari lotila nekoliko bolj preračunljivo.

Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You

Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.

Mass of Debris: Unspoken Remains

Ko vsa kulturna produkcija teži k algoritmizaciji, je ustvarjanje eksperimentalne glasbe radikalna gesta. Raziskovalni izraz Luke Zabrica, šolanega altovskega saksofonista, skladatelja in improvizatorja, raste iz dolge tradicije impra. Njegov frišni projekt s tremi kitaristi prinaša zbirko hermetičnih, teksturno večplastnih postjazzovskih del, polnih kakofoničnih erupcij, tesnobnega dromljanja in tu in tam spokojnih intermezzov. Osvežilna je njegova nepretencioznost. Namesto pregovornih velikih konceptov godbo napajajo avtobiografski elementi: muziciranje s frendi, petje mame in babice z demenco, kraški škržati, obisk doma za ostarele, poletni popoldan v gozdu. Drobovna avtorska muzika za iskalce drugačnega.

JID: God Does Like Ugly

Splošno mnenje je, da je JID že lep čas na dobri poti, da postane eden najboljših, celo eden najboljših vseh časov. Njegovi prejšnji plošči sta bili skorajda brezhibni, kritiki niso varčevali s poveličujočimi primerjavami z velikani, kot sta Kendrick Lamar in Outkast, njegovo nadarjenost pa so ob poslušanju tiktokovskega megahita Surround Sound prepoznale tudi širše možice. Pričakovanja v zvezi z novim albumom so bila zato morda enostavno prevelika: če bi mu prisluhnili brez tega konteksta, bi bili verjetno osupli, tako pa nas pusti malce hladne. Avtor tokrat razgali predvsem svojo nežnejšo plat, pri čemer zna tudi balade dostaviti z brzostrelkastimi flowi, a tokrat je preveč zapostavil tisto, kar mu gre najbolje – skladanje surovih bangerjev, saj so ti tu v manjšini.

The Black Keys: No Rain, No Flowers

Kaj dvojec The Black Keys sploh še lahko pokaže leta 2025 – po skoraj četrt stoletja delovanja, po dvanajstih izdanih albumih, po (ponovni) »redefiniciji« ali popularizaciji blues rocka, po jasnem in načrtnem premiku v »sredino«, po številnih sodelovanjih z različnimi »superproducenti« …? Najkrajši odgovor bi bil: »Ne prav veliko.« Daljši pa bi se glasil, da zna postreči s korektnim sredinskim izdelkom, ki mu je težko kaj posebnega očitati, a to je pravzaprav ena od glavnih težav. No Rain, No Flowers je polikan skupek pop-soul balad, poprockovskih ekvivalentov, udarnejših poprockerskih hitičev … Skratka, skupni imenovalec je jasen.

Freddie Gibbs & The Alchemist: Alfredo 2

Po petih letih se vrača naveza ležerne gangsterske drže, tekoče počasnih podlag in neutrudnih bahaških besedil. Morda kar najproduktivnejši producent zadnjega desetletja The Alchemist in Freddie Gibbs, ki je v istem času izdolbel čisto svojo nišo nekričečega gangsterskega rapa, ničesar ne prepuščata naključju. Alfredo 2 nadaljuje kruzanje tam, kjer se je ustavil prvi del – v cadillacu počasne vožnje in spuščenih stekel. Gibbs ponovno rutinirano odkljuka to, v čemer je najboljši – v enem trenutku dobimo odmerek obveznega frajerisanja, v naslednjem že elegantno navrže drobec težke ali temačne teme. Samozavesten vajb, ki pa se po dveh albumih že malce ponavlja in na trenutke tudi vleče. Utečena obrt vrhunske kakovosti.

Sofie Birch & Antonina Nowacka: Hiraeth

Poguglajte kraj Sokolowsko, kjer sta sorodni duši z različnih strani Baltika, danska apostolka ambienta in poljska new age/folk vilinka, ustvarili drugo skupno ploščo. Razumeli boste, zakaj zveni kot glasbeni odgovor na magični realizem poljske nobelovke Olge Tokarczuk. Liminalno, hipnagogično, zunajzemeljsko. Njun potopitveni izraz je posebej mil zaradi neposrednega snemanja na magnetofonski trak. Zaznamujejo ga lebdeči impro aranžmaji, nežni zveni kitare, citer in sintov, posnetki ptičjega petja, potočka in vetra ter eterično operno petje v slogu zgodnjih Disneyjevih risank. Miselne podobe: svit, travnik, rosa, trop srn. Občutki: blaženost, prizemljenost, hvaležnost … domotožje po nečem neznanem.

Niko Novak: Haphazard Reruns

Samotni jezdec strunarskih prerij na zadnjih potovanjih ne jezdi več sam. Mrmrajoče nočnobarske recitale in intimna brenkanja one-man-mestnega bluesa Nika Novaka ponovno spremljajo, ozemljujejo, dvigujejo in spuščajo bobnarska sidra, klavirski sopotniki, kitarski kameradi in subtilne intervencije efektov. Čeprav so temačne, skrivnostne, atmosferično mogočne, špelunkaste … balade nizkega glasu in kitarskega basa delovale sijajno in najmočneje v svoji izvirni, do kosti oguljeni obliki, je plošček Haphazard Reruns obložen res z občutkom – ničesar ni preveč, nič ne zasenči ali preglasi glavnega protagonista. Predvsem pa je sproduciran res krasno. Mrakobno, narkotično, a ne brez sledi humorja.

Vse skupaj deluje – zmedeno

Remiks kompilacije so redne spremljevalke pop albumov. V zadnjih letih so svojo dobile Dua Lipa, Lady Gaga in Charli XCX. Med zgodnjimi posvojiteljicami je bila Madonna, ki je material prvih treh albumov prepustila remikserjem že leta 1987 (You Can Dance). Enajst let kasneje se je zapisala v anale kot kraljica popa s klasiko Ray of Light, eno izmed kritiško najbolj čislanih pop izdaj vseh časov, ki je ujela duha časa z navezavo na takrat priljubljeno elektroniko in newagevsko duhovnost. Dolgo se je šušljalo, da obstaja tudi remiks verzija plošče, ki je zaradi uspeha izvirnika ostala v predalu – vse do zdaj.

Open Mike Eagle: Neighborhood Gods Unlimited

V ameriškem rapovskem podtalju že nekaj časa brbota slog, ki je precej drugačen od klasičnega bahaškega nametavanja verzov. Slog umirjene podaje besed, temačnejših zvokov in tem, slog nenastopaštva in ostrih besedil. V samem vrhu druščine je protagonist losangeleške scene Open Mike Eagle. Njegov novi dolgometražec je močno introspektiven, na njem rapa počasi in pripovedniško, tu in tam poseže po šepetavem petju. Ukvarja se predvsem s krmarjenjem med čermi časa, ki ga definirajo spletna prisotnost, odvisnost od tehnologije in fragmenti informacijskega bombardiranja, izjemno artikuliran tok misli pa zaradi angažmaja različnih producentov učinkuje nekoliko kompilacijsko. Pronicljiva melanholija.

Alex G: Headlights

Diskretni philadelphijski heroj si je številne oboževalce, zaljubljene v njegovo predmestno indie poetiko, pridobil že pred pandemijo, ko so glasbeni mediji še ustvarjali indie zvezde. Očaral je z vsakdanjostjo, nesamozavestjo, krhkostjo. Ob promociji desete plošče, prve za veliko založbo, je povedal, da je precej dolgočasen. Toda v času, ko povsod vidimo žrtve »sindroma osrednjega protagonista«, je dolgočasnost osvežilna. Tokrat sicer razmišlja tudi o karieri, kešu, celo očetovstvu, nasploh je bolj ambiciozen in lo-fi patino nadomešča z ornamentiranim studijskim pristopom. Aranžmaji so gostejši, vokali bolj razplasteni. Vse skupaj zveni večje. A esenca ostaja ista. Preprost mož s kitaro in blokcem intimnih verzov.

Kokoroko: Tuff Times Never Last

Optimistični naslov nove plošče londonskega afro-jazz ustroja se nekako ne zdi niti točen niti primeren. Na njej Kokoroko razpenja svoj slog širše kot doslej, saj prepoznavni umirjeno zmerni mešanici afrobeata in jazza dodaja novi soul, r & b in še kakšen izraz iz zahodnoafriških in južnoameriških kotičkov. Težava pa tiči drugje: druščini v slabi uri enajstih posnetkov niti enkrat ne uspe dogajanja dvigniti nad počasno dinstanje čiste nežnosti, mehkobe, prijaznosti in nevsiljivosti. Tuff Times Never Last je tako zbirka ležernih pesmic brez naboja, v katerih je duh Fele Kutija ponekod popolnoma razvodenel, se stopil in izgubil. Glasba za ozadje, ki vas ne bo niti za trenutek zmotila. Brezlična ravnica.

Tyler, The Creator: DON’T TAP THE GLASS

Manj kot leto po izidu izjemne plošče CHROMAKOPIA in le dober teden po tem, ko je Tyler z gostujočim verzom navdušil na novi plošči legendarne bratske naveze Clipse, nas je kot strela z jasnega doletel DON’T TAP THE GLASS, album presenečenja, ki je lepo popestril enega od letošnjih najsušnejših tednov z najpičlejšo diskografsko bero.

JACKBOYS & Travis Scott: JACKBOYS 2

Šest let po izdaji prvenca kolektiva JACKBOYS, moštva varovancev Travisa Scotta, je kot strela z jasnega priletelo njegovo nadaljevanje, ki je v vseh pogledih nadgradnja predhodnika – predvsem v smislu jasnejše kuratorske vizije. Čeprav se Scott in druščina pajdašev, med katerimi nedvomno najbolj izstopa Don Toliver, kot pijanec plota oklepata preverjene formule, je ta recept, četudi je že nekoliko prežvečen, enostavno učinkovit. Plošča sicer tu in tam zveni kot odlagališče ostankov s studijskih seans, a to priča predvsem o Scottovih visokih merilih za izbiro komadov, ki pristanejo na dejanskih albumih, izdanih pod njegovim založniškim pokroviteljstvom. Vprašanje, zakaj izdajo spremlja zares trmast odpor fenov in kritikov, ostaja brez odgovora.

Wet Leg: Moisturizer

Indie rock je eden najtrdovratnejših žanrov. Slišali smo ga že v vseh mogočih kombinacijah, a muzičarjem še naprej nekako uspeva iz njega iztisniti tisto »nekaj več«. Navihano jebivetrska zasedba z otoka Wight je z debijem leta 2022 postala eno prvih indie imen na svetu. Drugo ploščo, s katero krepi svoj položaj, prežemata vihravost in spogledljivost, začinjeni z britanskim ponosom in kančkom samoironije. Moisturizer je album o seksi in odvratnih stvareh, novih ljubeznih, spolni identiteti in banalni vsakdanjosti, poletno lahkoten in mladostniško razigran. Prinaša algoritemsko izčiščen indie rock, poln kitarskih klišejev, a obenem neubranljivo nalezljiv, s kopico poživljajočih refrenov in melodij, ki izboljšajo razpoloženje.