Exhumed: Platters of Splatter

Med bolj nenavadne in neobičajne glasbene prakse se lahko mirne duše uvrsti tudi gore metal, ki ga poleg drugih bolnikov izvajajo tudi Exhumed. Exhumed, ki se že kar nekaj časa kopajo v krvi nedolžnih žrtev in tržišču nudijo do kolen krvave nosilce zvoka, so se odločili ponovno unovčiti na raznih kompilacijah, split ep-jih, demo kasetah in podobnih zadevah že izdane posnetke in jih objaviti še v digitalni obliki.

Drumagick: Checkmate!

Štiri leta po prvencu Ai Maluco! se brata Lopes vračata v konkretni latin drum and bass preobleki, Sao Paolo pa se ščepec čez uro trajanja preliva v sončni vibri, ki jo podlagata. K sreči ritem plaže le v uvodu in na koncu plate malce zagrnejo oblaki, s tem pa sta nam prihranila tečnobno avtorsko brazilsko eksperimentiranje, s katerim nikoli ne bi zapustila favele.

Free Music Ensemble: Underground

Kljub temu da distributerji in prodajalci plošč tako tarnajo nad slabo prodajo plošč - ponavadi so itak krivi vsi drugi - velja, da zveste poslušalske skupnosti plošče jemljejo iz prve roke, iz muskontarjeve po špilu, ko na oder postavi svojo škatlo in pove, da je zunaj ravnokar izšel album. Naravnost iz tiskarne so ga v Cerkno na minuli, fini, vse finejši jazz festival dostavili Kenu Vandermarku, ki je takoj...

N'Toko: Cesarjeva nova podoba, Trkaj: V času enga diha

Delitve prvih mest so načeloma kul, ker se lahko po njih več ljudi upravičeno ponaša z naslovom najboljšega. V Sloveniji imamo tako trenutno dva prvaka v prostosložnem, direkt iz glave klepanju rim, in ker je založba Nika najboljšemu freestylerju obljubila izdajo plošče, imamo tudi dva šampionska rap albuma. Kako sta se torej svojih prvenskih zvočnih zapisov lotila na odru izenačena mladinca, novomeški...

Brina: Mlado leto

Živimo v obdobju silnih etno projektov, ki bi radi v naši ljudski glasbi našli kaj novega. Katalena, Terrafolk in jasno Brina so med najpomembnejšimi. In Brina so, razen redkih jazzovskih in ambientalnih momentov, najfolklornejši. Nekakšni Tine Rožanc novega obdobja. "Sijaj, sijaj, sončece," pravijo. Človek bi pomislil, da slovenska ljudska glasba res ne more več motivirati.

Richard Bartz: Midnight Man

Richard Bartz je pod aliasom Acid Scout sekal glave in ferceral zvočnike že v ranih rajferskih časih, se potem prebil pod krilo velikih nemških producentov in obveljal za tehno wunderkinda, brezkompromisno gonil založbo Kurbel ter se sedaj, kot vse kaže, priključil DJ Hellovim žigolojem.

Thomas Mapfumo & The Blacks Unlimited: Toi Toi

Po drugogodbenem obisku veterana, upornika, pravičnika Thomasa Mapfuma je kar prav, da odvrtimo album Toi Toi. Mapfumo je prvak čimurenge, ki se je kot lokalni urbani slog razprostrl onkraj meja Zimbabveja v času boja za sesutje kolonialnih režimov. Toda čimurenga je kot lokalni slog povzemal panafriške poteze, predvsem določene značilnosti popularnih godb afriškega juga.

John B.: In: Transit

Cheesy pop elektronika, kot jo imenuje sam, se je vrnila na velika vrata. Tam, kjer so osemdeseta spočela nastavke, ki se jih zdaj nostalgično spominja zgolj manjšina iz tistih dni, se nadaljuje razvoj, kombiniran z modernimi ritmi. Nekam tja, kamor bi lahko pomotoma poškilili Kraftwerki, se giblje tale angleški duke drum and bassa.

Alabama Thunderpussy: Fulton Hill

Ker južnjaški stoner rock že kar nekaj časa enolično lomasti po glasbeni sceni, bi bil skrajni čas, da se tudi na tem področju stvari vsaj delno premaknejo naprej. Čeprav zgoščenka Fulton Hill zahtevnemu slušatelju v resnici ne prinaša pretiranih glasbenih novitet, pa ATP vsaj posrečeno združijo elemente dinamičnega rock'n'rolla, omamljenega hard rocka, mačističnega heavy metal...

Patti Smith: Trampin'

“Zmes treh rock akordov in moči besed,” je Patti nekoč jedrnato opisala svojo glasbo, ki se nikoli, niti v osebno izpovednih trenutkih, ni odrekla angažiranosti. V tridesetih letih njenega glasbenega ustvarjanja oziroma od prvenca Horses (1975) se je (z izjemo prestopa od Ariste h Columbii) spremenilo bore malo, kar pomeni, da je tudi Trampin' v srcu političen album.

Bob Dylan: The Bootleg Series Vol. 6 - Live 1964: Concert at Philharmonic Hall

Po nastopu v Royal Albert Hallu leta 1966, ko je zaradi električne kitare iz publike pokasiral glasnega “judeža”, in po povzetku monumentalne koncertne turneje The Rolling Thunder Revue, imenovane “Greenwich Village na kolesih”, ki se je širom ZDA zakotalila jeseni leta 1975, je zdaj tu digitalno prečiščeni, fenomenalno zapakirani, v vseh pogledih kolekcionarsko brezhibni...

Milan Pečovnik - Pidži: To nisem jaz, ne ti

Prav zanimivo je, kaj pri RTVS, nekoč naši največji založbi, še izdajajo. Tokrat so se recimo odločili za Pidžija, koroškega kavboja, ki je posebej za nas priredil in "prevedel" nekaj skladb legendarnih Creedence Clearwater Revival. Za kompletno ludnico CCR-sounda v slovenščini sicer manjka komad Hej, Tonight (Hej nocoj), vendar mu Pidži z lahkoto parira v komadih Proud Mary (Ponosna Mary) ali pa Bad Moon Rising...

Bjorn Torske: Nordic Chill

Pričujoča rariteta, izdana kot priloga DJ Maga in dosegljiva pri razpečevalcih rabljene robe ali na omrežju izmenjevalcev datotek, bi lahko vsaj z roba demantirala obče privzeti in z dejavnostjo najslavnejših didžejev podkrepljeni vtis, da je house postal karseda neproblematična in na najnižji skupni imenovalec umerjena muzika, elektronsko podložena popevka za predparitvena obredja višjega srednjega sloja, za v...

Kolektiv Dubioza

Dub-ioza kot dub ali (v slengu) potop v globino? Tudi če obstaja kakšna dilema, je ob prvih besedah in harmoniki nemogoče zgrešiti Bosno, in sicer iz tega milenija; zvočni udari, ki so križani z dubom in sorodnimi urbanimi kulisami, so namešani skozi dinamiko energetskega valovanja, okrepljenega z producentskimi prijemi.

Eugene Chadbourne: German Country & Western: Bach

Dobri doktor strunskih ved je letos izdal dvoje novih prispevkov k svojemu življenjskemu projektu, torej k sonični antropologiji širne svetovne godbene zvrsti po imenu country & western - islam in Johanna Sebastiana Bacha. Na pričujoči ediciji izvaja kompletni Partito in Sonato št. 1 za solo violino (z vsemi odigranimi notami!), in to v transpoziciji za petstrunski bendžo.

Atomic: Boom Boom

Ko v jazzovskem svetu nastane prepih, je treba pogledati, od kod piha. Bend Atomic je povzročil mali vihar. Navdušenje v Evropi, hvalnice na straneh Down Beata, nedeljena naklonjenost v domačih logih kritiške recepcije. To je ena plat, ki pripada distribucijski verigi, proizvodnji mnenj. Druga je, kaj dejansko prinaša godba norveško-švedskega kvinteta.

Suffocation: Souls to Deny

Po skoraj šestih letih zatišja se dolgolasa NY death metal zasedba Suffocation ponovno vrača na glasbeno sceno z novo zgoščenko, ki postreže nič hudega slutečemu slušatelju s tehnično dovršeno kitarsko godbo, dodatno obogateno z domiselno ritem sekcijo, ki jo žal na trenutke povozi že tako preveč dominantni kruleči vokal.

DJ Dara: The Antidote

Sicer za Daro veljata dve zmoti: prva, da je ženska, druga, da je Američan. Prišel je iz Irske (kot Calibre), resda pa uspel v New Yorku in se skozi leta v ZDA ustalil med naj DJ-ji. Medtem je krožil po turnejah Planet Of The Drums in ustanovil založbo, na kateri je izšel Protistrup, sicer pa z(a) BBS šopa single, sorodne ameriškemu temnemu bobenbasu.

Youth In Dub: Orchestra Mystique

Youth se je pojal okoli z Johnnyjem Rottenom še v rosnih pankovskih časih, basiral v začetni postavi Killing Joke in kasneje, prekvašen z dobrodejnimi substancami, ustanovil The Orb ter psy trance založbo Dragonfly, v okviru katere deluje tudi ambientali posvečeni Liquid Sound Design. Ker pa vseh kreativnih potencialov še zdaleč ni izčrpal na mestu šefa firme ali vrhunskega, v Angliji zelo cenjenega...

Loretta Lynn: Van Lear Rose

Loretta Lynn, rudarjeva hči, ki jo je v istoimenem biografskem filmu leta 1980 igrala Sissy Spacek in za vlogo snela oskarja, sodi med legende country glasbe, ki so jih v devetdesetih preglasili nashvillski bolj mainstreamovsko kot tradicionalno ubrani mladci in mladenke. Loretta, ki je zapustila oder, da bi skrbela za umirajočega moža, se je po vzoru Johnnyja Casha in Merla Haggarda vrnila leta 2000, a za razliko...

Van Gogh: Best Of

Ne gre za jugonostalgijo, ampak če se nam domovina ne bi na lepem skrčila, bi bili Van Gogh od Triglava do Vardarja tisto, kar so od Kopra do Murske Sobote Siddharta. Tisti, ki ste jih v vlogi Čorbinih predvozačev videli in predvsem slišali v Tivoliju, dobro veste, kam ciljam, žalujoči ostali pa ste toplo vabljeni, da nastavite uho hitri, morda celo prehitri rekapitualciji osemnajstletne kariere benda, ki je iz...

Edo Maajka: No sikiriki

Naslov prvenca Eda Maajke je bil Slušaj mater in ubogal ga je cel Balkan, ali pa vsaj cela bivša titovina. Maajko poslušajo povsod in v dveh letih je brez konkurence postal prvo rapersko grlo naše bivše širše domovine. Bittersweet zgodbe, ki jih piše življenje, balkanske šverc anekdote, baladne introspekcije, hiphovsko pumpanje ega in žurerske dizalice - to je Edotova muzika, ki zveni nadvse prepričjivo,...

DJ Zinc & DJ Friction: Bingo Sessions Vol. 1

Zinca, očaka iz džungle, smo nedavno slišali pri nas, tudi na pričujočem miksu pa ne ponuja revolucije: žemljice na gramofonih sveže, pretežno črna moka pa zmore v sredini potovanja nekaj ugrizov lažje prebavljive zmesi. Spust v globje frekvence znova buta džunglistično-dubovske bobenbaserske linije, MC-ja Dynamite MC in Eksman pa na trenutke prav posrečeno pritegneta vrtinčenju legende.

Zeke: Til the Livin' End

Relapse Records se lahko zadnji čas pohvali s čedalje bolj razširjeno glasbeno ponudbo in tako ni nič čudnega, da poleg neusmiljenega deathgrindindustrialhardcorea v njenem katalogu zasledimo tudi podivjani punk rock kot ga izvajajo Zeke. Zeke, po novem trio, nudijo s šestim, prvim pri Relapse izdanim albumom malenkostno bolj umirjeno različico glasnega punka kot smo ga lahko b...

Kabuki: Signal To Noise

Jan Henning, pisec zvokov za Sonyjeve Playstatione, je nekaj let letel med Tokijem in Frankfurtom, ime pa si je nadel po japonskem gledališkem žanru. To je bilo precej let potem, ko je bil spočet duo Makai, ki je drum and bass kali pognal v germanskih krajih in svojdan dosegel globalni sloves, na domači sceni pa se je uveljavil kot eden najboljših DJ-jev.

Oto Pestner: Mati Evropa

Ob tako pomembnih datumih, kot je tale vstop v Evropo, se marsikomu utrga. Tone Rop je štel sekunde, Romano Prodi ga je spremljal v italijanščini, Lojze Peterle je jokal, da so vsi slavnostno nastopajoči govorniki komunisti in da se še nič ni spremenilo. Mislil je kakopak na svojega evrokonkurenta Janšo in še bolj Brejca. Evropa te ne more pustiti hladnega.

Bobby Previte & Bump: Just add water

Bobbyja Previta se kot šefa benda nismo ravno naposlušali in nagledali. Televizijsko je gostoval pri Rončelu, to pa je bilo bolj ali manj vse. Jazzovsko Cerkno z Gabrijelom tokrat vabi na koncert njegovega dolgoletnega in spreminjajočega se benda Bump, ki korenine poganja tja od srede osemdesetih let.

Diana Krall: The Girl in the Other Room

Simpatično spogledovanje med ustrezno zmehčanimi jazzovskimi prvinami in deviško eleganco mainstreama, ki po zaslugi eterične Norah Jones treska celo v vrhove pop lestvic, spada med prijetnejše stvari, ki so se v zadnjem času zgodile na globalni glasbeni sceni.

Johnny Cash: My Mother's Hymn Book

Peti element iz veličastnega monolita Unearthed, izčrpnega petornega albuma in testamenta največje ameriške glasbene ikone, ki je bil sprva načrtovan kot popolnoma drugačno posvetilo desetletnici sodelovanja med Rickom Rubinom in Johnnyjem Cashem, začenja svojo pot kot samostojni album. Album, ki ga Johnny v uvodu opiše kot izdelek, na katerega je najbolj ponosen, prinaša petnajst gospelov in nabožnih pesmi iz...

Bitch Boys: Kranjska gruda vel'ka mooda

Rokabiliji z značilnim instrumentalnim surf zvokom imajo vsega dovolj. Na CD-ju, ki ga lahko dobite bolj po zvezah kot v kaki trgovini, v šestih komadih razturavajo slovensko sceno od narodnjakov do turbo zabavnajkov in se obregnejo še ob naše reperje. Par zajebantskih besedil, poneumljeni aranžmaji in jasno prav nič od rokenrola. Tarče so slovenski popularneži: Dobrič, Čuk...