• Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    The National: I Am Easy to Find

    Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca. Več

  • Borka

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Foltin: МОМÓMA

    Na sotočju večplastne večžanrskosti, pa tudi v posameznih rokavih rocka, jazza, funka, folka in bolj tradicionalnih etno izročil se že petindvajset let v povsem svojem ritmu ziblje bitolski bend Foltin, eden markantnejših makedonskih kombotov sodobnosti, ki redno pljuska do Dežele, pa tudi precej dlje. Tokrat z malo ploščo МОМÓMA in brez prepoznavnega meha harmonike, ki je doslej druščino močno definiral. In kako gre brez ene ključnih determinant? Zlahka. Novi EP je aranžmajsko zasnovan precej songovsko, je tekoče nežen, zvočno že nevarno izčiščen, neinvazivno lahkoten, a tankočutno natančen. Bojazen, da gre za prehod v varno, „zrelo“ obdobje Foltinov, razblini izmuzljivo obvladanje (in zvijanje) forme. Več

  • Goran Kompoš

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Earth: Full Upon Her Burning Lips

    Nosilni steber izraza kultnih dronerjev Earth so že od začetka razvlečeni, hipnotični in predvsem do milimetra natančno ukrojeni kitarski rifi Dylana Carlsona. Od druge inkarnacije zasedbe na začetku novega tisočletja pa nosijo skoraj enako težo še prostorni ritmi bobnarke Adrienne Davies, ob Carlsonu članice benda z najdaljšim stažem. Dvojec je že s prejšnjimi izdajami širil izraz s pomočjo gostujočih glasbenikov, zato ni presenetljivo, da se je z novo ploščo, s katero je vstopil v trideseto leto delovanja zasedbe, odločil predstaviti v svoji najelementarnejši različici. S slečeno zvočno podobo, zaradi katere dialog obeh osrednjih članov zasedbe postane še bolj luciden in bogat kot v preteklosti. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

    Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Cate Le Bon: Reward

    Valižanska kantavtorica Cate Le Bon se je po prejšnji plošči Crab Day (2016) umaknila na severnoangleško podeželje in se tam posvetila rezbarjenju, kiparjenju in ustvarjanju novih skladb. Zato ni presenetljivo, da te močno zaznamujeta temi osamljenosti in izoliranosti, ki pa v izvedbi Le Bonove kljub melanholični podstati poslušalca poneseta. Deloma zaradi lahkotnih neopsihedeličnih aranžmajev, ujetih v klasično folkovsko obliko skladb iz zlatih sedemdesetih let, deloma zaradi prikupne melodičnosti, skozi katero tudi na tiste najbolj travmatične trenutke plošče posije žarek optimizma. Več

  • Gregor Kocijančič

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Denzel Curry: ZUU

    Čeprav od izdaje Curryjeve trap epopeje TA13OO – na njej je v treh poglavjih predstavil svoje tri plati: temno, svetlo in tisto vmes – ni minilo niti leto, se mladi raper vrača z delom, s katerim presega samega sebe. Tokrat predstavi še četrto (in še kakšno) plat svoje domiselne ustvarjalnosti, a to stori brez nepotrebne konceptualne zasnove, ki je bremenila prejšnjo ploščo. Niha med surovimi trap beati, frajersko synth nostalgijo in sklicevanjem na miami bass vragolije, pri divjaških bangerjih pa upraviči naziv black metal terorista, ki si ga je dal sam. V besedilih slikovito prikaže, da njegov rodni Miami ni zgolj mesto plažnega blišča, temveč območje pristne urbane kulture in drame uličnega nasilja, a to stori brez spotikanja ob klišeje. Več

  • Borka

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Lee »Scratch« Perry: Rainford

    Še ena plošča v morju izdaj Leeja Perryja, barvitega veterana, inovatorja, pionirja, odbiteža in hiperustvarjalca dubovskih muzik, ne bi pomenila veliko, če je ne bi produciral eden bolje podkovanih mojstrov žanra, britanski studijski molj Adrian Sherwood, in če ne bi šlo za nekakšno vrnitev h koreninarski formi. Rainford bi sicer težko označili za drugo pomlad gospoda »Upsetterja«, pa vendar gre za njegov najbolj razumljiv, izčiščen, jasen, discipliniran in klasičen dubovsko-reggaejaški projekt po dolgem času. Premišljena poteza prizemljitve pa pomeni tudi, da izpuhti precej vesoljske raziskovalnosti, protisistemskega mantranja in nerazumljivih recitalov, zaradi katerih je Perry tako čudaško čudovit. Pod nadzorom. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Ignorance Is Bliss

    Skeptova prejšnja plošča Konnichiwa (2016) je bila hit. Oborožena s kopico uspešnic se je znašla tik pod vrhom britanske lestvice albumov, si pridelala nagrado mercury za najboljšo britansko ploščo in zvok grima še bolj približala severnoameriškim hiphoperjem. A bila je predvsem britanska plošča; z njo je Skepti z odkopavanjem (svojih) grimerskih korenin uspelo ujeti motiv sodobnega Londona in tamkajšnje hiphop skupnosti, za ustvarjanje navdihniti grimerski podmladek in prepričati britansko glasbeno industrijo, naj talente začne novačiti med domačimi glasbeniki. Kakšna je lahko naslednica ali celo presežek plošče, ki je bila deležna tolikšnega odziva in tako hvaljena? Zdi se, da severnolondonski MC in producent temu ni posvečal pretirane pozornosti. Raje si je vzel čas za to, da je z novo ploščo izklesal novo, samostojno zgodbo. Več

  • Borka

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Flying Lotus: Flamagra

    Prvi indici izida šeste plošče kozmičnega etero-elektro-hop potnika Flying Lotusa niso obetali veliko: naslovka, ki spominja na baročno fantazijsko scenografijo megafestivala Tomorrowland, in ne ravno muzikaličen, lynchevski kratki film, v katerem ima glavno vlogo pripovedovalca, hja, David Lynch. Flamagra je že četrti zaporedni album skicirka neštetih kratkih posnetkov in je (še ena) ambiciozna produkcija nagužvane kopice gostov, le da jo tokrat Fly Lo ubere bolj tekoče, igrivo, soulovsko, sčiščeno in manj nasičeno, z ovinkarjenjem med hipnotičnim in divjim ter z mini obratom k začetkom, saj po dolgem času slišimo tudi nastavke čisto klasičnih beatov. Vsi odtenki kalifornijskega nosilca scene v 27 škljocih. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Steve Lacy: Apollo XXI

    Čeprav je Steve Lacy na dan izdaje prvenca Apollo XXI dopolnil šele enaindvajset let, se lahko pohvali s sodelovanji z velikani, kot sta Solange in Kendrick Lamar, ter z nominacijo za grammyja, ki jo je dobil z zasedbo The Internet, katere basist je. Je šele na začetku poti, a pravzaprav ni dvoma, da bo ta veličastna. Temu suvereno pritrjuje debitantski album, surova zbirka izrazito ležernih skladb na presečišču med neo-soulom, slacker popom in indie R & B-jem, Lacy pa se preizkusi tudi kot raper ter v tej vlogi zveni prav tako prepričljivo. Plošča je polna preprostih, a učinkovitih in izjemno spevnih komadov, ki imajo ogromen potencial za pop hite, toda Lacy zamisli rad nonšalantno zaključi ravno v trenutkih, ko se razživijo. Več