• Jaša Bužinel 

    5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Cloud Nothings: The Shadow I Remember

    Kvartet iz Ohia od debija leta 2009 stavi na zvoke zaprašenih garažnih kitar in surovih bobnov, zapakirane v zasičeno, pogosto lo-fi zvočno podobo. Vmes so fantje sicer nekoliko spolirali zvok, a je aktualni osmi album, ki ga je kot njihova zgodnja dela produciral priznani Steve Albini, očitna vrnitev h koreninam. Komadi imajo tisto neizčiščeno energijo, zračnost in zapacanost, ki definirajo žive glasbene posnetke. Poudarek pa ostaja na odkritosrčni predmestni liriki frontmana Dylana Baldija, pisani v tradiciji emo scen ameriškega srednjega zahoda devetdesetih let. Bend, ki pri življenju uspešno ohranja duha naredi-sam kitarske ekspresivnosti in sramežljivega spalničnega trubadurstva. Več

  • Borka

    5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    Mouse On Mars: AAI

    Nemški dvojec Mouse On Mars že več kot petindvajset let preseneča in navdušuje z izvirno, drzno in domiselno elektronsko kakofonijo. Če bi morali njegov svojstveni in paradoksalno vedno spreminjajoči se glasbeni odtis otrebiti na en skupni imenovalec, bi bil ta zvedava igrivost. Tudi tokrat. AAI (Anarchic Artificial Inteligence) je znanstveni in fantastični pogled v prihodnost, je studiozno raziskovanje rabe umetne inteligence za ustvarjanje glasbe – kot narativni okvir in tudi kompozicijsko orodje. Naveza z zaledjem akademika in kupom programerjev plete neprestano spreminjajočo se mrežo plasti, še posebej pa se osredotoča na digitalno generiranje glasu, njegovih razpoloženj ... Brez resnobnosti ali vzvišeno intelektualistične drže. Več

  • Gregor Kocijančič

    5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Plošča

    King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.

    To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli. Več

  • Jaša Bužinel 

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Altın Gün: Yol

    Nizozemsko-turški preroditelji anatolskega rocka in psihedeličnega folka so na prvencu On in nadaljevanju Gece stavili na rockersko udarnost pionirjev, kot sta bila Erkin Koray in Barış Manço, njihov tretji album za ljubljansko založbo Glitterbeat pa prinaša svež poudarek na neonski synth pop estetiki osemdesetih let. Zaradi tradicionalnih vokalnih postopkov skladbe sicer ohranjajo prepoznavni melos turške povojne popularne muzike. Toda na novo vpeljani disco boogie gruvi ritem mašin kar kličejo po plesišču. Rezultat te kombinacije so prikupni, širšemu poslušalstvu namenjeni retro nostalgični štikli, ki presegajo goli pastiš. Dobra izhodiščna točka za nadaljnje raziskovanje bogate dediščine anatolske glasbe. Več

  • Gregor Kocijančič

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Jane Birkin: Oh! Pardon tu dormais …

    Britanska pevka in igralka Jane Birkin, muza pokojnega velemojstra Sergea Gainsbourga, nas pri štiriinsedemdesetih še naprej boža z žametnim glasom. Te dni je izdala štirinajsto studijsko ploščo, prvo, za katero je vse skladbe napisala sama, in hkrati prvo, za katero je besedila pisala tudi v maternem jeziku. Na njej se je opogumila in globoko žalost zaradi hčerkine smrti prvič izrazila skozi glasbo: plod tega je ganljiva, a na trenutke nekoliko naporna zbirka srce parajočih šansonov, melanholičnih french pop šlagerjev in otožnih orkestralnih balad. Razkošni aranžmaji, ki so nastali v sodelovanju z Etiennom Dahojem, se pogosto klanjajo Gainsbourgovi zapuščini – na trenutke tako zelo, da zvenijo skoraj kot njegovo maslo. Več

  • Borka

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Femi Kuti & Made Kuti: Legacy +

    Dve generaciji pionirske družine tropov afrobeata in njegovih kasnejših meandrov znova na udaru! Legacy + je dvojni album dveh avtorjev, očeta in sina. Prvi del Stop The Hate, ki ga krmili Femi, najstarejši in na očeta slogovno najbolj navezani sin Fele Kutija, je kanonska, zverzirana, a ne preveč svojstvena mešanica afrobeata in highlifa. Zato deluje kot priprava na drugo polovico, ki jo je posnel njegov sin in Felov vnuk Made. For(e)ward je precej bolj udarna, našpičena, prožna, jedrnata, kompaktna, sodobna, ostra, izrazna in domiselno stkana plata, Madejeva besedila pa (občasno) presegajo klasično pesmarico političnih parol. Debel zalogaj lagoškega izraza – kot smo ga ponotranjili in kot zveni danes. Več

  • Jaša Bužinel

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

    Mogwai: As The Love Continues

    Hardcore Will Never Die, But You Will se je glasil naslov sedmega albuma enega od prepoznavnejših postrock bendov zadnjih treh desetletij. Ob gostobesednih imenih bendov s kitarske scene z začetka tisočletja, kot so Explosions In The Sky, This Will Destroy You in God Is an Astronaut, so se škotski mojstri dualizma med visoko in nizko zvočno napetostjo zavihteli v sam vrh instrumentalnega rocka 21. stoletja. Pomagali so postaviti temelje enega bolj cinematičnih kitarskih žanrov, ki temelji na dinamiki in nasprotjih med subtilnimi trenutki rock sentimentalizma ter silovitimi izbruhi zvočnih zidov distorzije. Postrock je dedič shoegaza in se je uveljavil kot polje kitarskega eksperimentiranja, v spomin pa se nam je vtisnila podoba suhljatih tipov v oprijetih kavbojkah s hudimi kitarami v rokah, ki z nekakšnim erotičnim nabojem s stopali preklapljajo med armado pedalnih efektov. Mogwai je ostal zvest svojemu glasbenemu miljeju tudi zadnja leta, ko smo opazovali postopen, a neizogiben zaton postrocka v še en klišejski žanr, v katerem lahko celo največje oboževalce presenetijo le še redke izjeme. Zdi se, da so okostenele žanrske paradigme številne mlajše poslušalce potisnile v naročje elektronske glasbe, ki je ravno v tem obdobju doživela razcvet novih »čustvenih« izrazov, predvsem v tako imenovanem postdubstepu. Več

  • Gregor Kocijančič

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Django Django: Glowing in the Dark

    Britanska zasedba Django Django že skoraj desetletje deluje v senci veličine svojega studijskega prvenca, ki jo skuša doseči z različnimi drznimi poskusi, a ji to vedno znova spodleti zaradi spotikanja ob pretirane težnje k žanrskemu eklekticizmu. Avanturistični kvartet se znova in znova preizkuša v najrazličnejših zvrsteh, vendar je to izrazito dvorezen meč, saj se v nobenem žanru ne ustali dovolj, da bi ga dodobra osvojil. Na plošči Glowing in the Dark to postane še očitneje kot doslej: skoraj nobena skladba nima prave povezave z naslednjo, zato izdelek sploh ne zveni kot polnopravni album, temveč bolj kot nekakšna kompilacija glasbe različnih izvajalcev. A čeprav plošča ne deluje kot zaokrožena celota, na njej ni večjih posameznih spodrsljajev. Več

  • Jaša Bužinel 

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Foo Fighters: Medicine at Midnight

    Tudi po 26 letih nastopov po največjih svetovnih arenah in 11 grammyjih ameriška alt rock institucija pod vodstvom Dava Grohla še naprej stavi na karto nepresenečenja. Njen deseti album, katerega izid je bil lani prestavljen zaradi epidemije, naj bi navdihnil Bowiejev disco glamur iz obdobja albuma Let’s Dance. A je to, če izvzamemo vokalne prijeme, le trivialna opomba na sicer precej klasični rock plati, še eni v vrsti povprečnih bendovih izdaj zadnje dekade, s katerimi zadovoljuje potrebe tradicionalnih ciklov glasbene industrije, predvsem pa fenov, ki ostajajo zadovoljni z njegovim vztrajnim izogibanjem novemu. Foojem torej težko očitamo nedoslednost. Očitno se več kot dobro počutijo v vlogi rock fotrov naše dobe. Več

  • Borka

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    Muqata’a: صوْقَنم ِلمَاك Kamil Manqus

    Palestinska elektronska scena je definicija podzemlja, ki se neprekinjeno bori na dveh frontah: s predsodki lokalnih tradicionalizmov in z apartheidom. Središče novih glasbenih gibanj je Ramala in eden pomembnejših protagonistov je Muqata’a, mojster raziskovalnih odvodov hiphoperskih udarcev, noisa in elektra. Peti album njegovo (zvočno) radikalnost še bolj radikalizira, sestavljajo ga nešteti raznolični drobci – terenskih posnetkov, masivnih udarcev ritem mašin, surovo obdelanih glasbenih zank, obilice napak, prekinitev, hrupa, piskov, distorzije ..., ki udarjajo drug ob drugega, brez prostora za predah. Kamil Manqus je brezkompromisen, izjemno ritmičen in kolažen zvočni maksimalizem grobe, a vešče kombinatorike. »La lucha continua!« Več

  • Gregor Kocijančič

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Plošča

    slowthai: TYRON

    Najmočnejši glas northamptonskih ulic se po burnem letu vrača s ploščo TYRON, naslednico izjemnega prvenca Nothing Great About Britain. Na tej dih jemajoči zbirki grima in trapa (ter občasnih rafalov electropunka) se je slowthai dokazal kot izrazito političen in družbenokritičen raper – kot glas ljudstva, ogorčenega nad britansko politiko; med drugim je grajal kraljico, torijce, monarhijo in brexit. Oster ni bil zgolj v besedilih, temveč tudi na odru in onkraj. Na podelitvi nagrad mercury je med nastopom denimo vihtel odrezano glavo lutke predsednika britanske vlade in vpil: »Jebeš Borisa Johnsona, jebeš vse, prav nič velikega ni na Veliki Britaniji.« Ko se je poglabljal v žgočo družbeno problematiko Združenega kraljestva – denimo v nacionalizem, represijo, revščino in razredno razslojenost –, je to počel v izrazito duhoviti in ironični maniri. Takšna igrivost sicer zaznamuje tudi njegovo drugo ploščo, a ta se deloma oddalji od punkovske političnosti: slowthai se zdaj vrača h koreninam, v čas pred izdajo prvenca, ko je besedila pisal v slogu introspektivnega dnevnika. Plošča TYRON je tako veliko bolj intimna od predhodnice. Gre za slikovit vpogled v zbegani um genialnega glasbenika, ki se med drugim spoprijema s sramom in obžalovanjem. Opit s slavo in pivom je na lanski podelitvi nagrad NME – na njej je ironično prejel priznanje »heroj leta« – pokazal svojo mračno plat: s seksističnimi komentarji se je znesel nad voditeljico prireditve, žalil občinstvo in zaradi tega postal tarča t. i. kulture ukinjanja, ki jo zdaj obravnava v singlu, na katerem gostuje grime superzvezdnik Skepta. Več

  • Gregor Kocijančič

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    John Carpenter - Lost Themes III

    John Carpenter, legendarni starosta slasher grozljivk in vplivni skladatelj, ki je z ikoničnimi synthovskimi kompozicijami opremljal svoje kultne filme, v pozni pomladi pestrega življenja predstavlja tretje poglavje sage Lost Themes, zbirke albumov »filmske glasbe« za filme, ki pravzaprav sploh ne obstajajo. Ker Carpenter že vse življenje stavi na značilne zvoke osemdesetih – od zloveščih synthovskih arpeggiov do osladnih kitarskih solaž – bi bilo čudno, da bi pri triinsedemdesetih zavil z ustaljene poti. In tega jasno tudi ne stori: ostaja odločno zvest samemu sebi, in čeprav je mojster svoje obrti, je njegova glasba že dolgo precej klišejska in predvidljiva, brez spremstva krvavih filmskih prizorov pa je njen namen nekoliko nejasen. Več

  • Borka

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Marvin Gaye: Funky Nation: The Detroit Instrumentals

    Življenjska zgodba enega nespornih kraljev soul glasbe je imela več nepričakovanih grobih ovinkov. Ko so leta 1971 izdali njegovo neziheraško, »konceptualno« mojstrovino What’s Going On, ki je bila totalen uspeh, Marvin Gaye zaradi smrti najbližje sodelavke Tammi Terrell ni hotel na turnejo. Zato pa je zavil v studio in posnel album inštrumentalov. Posnetke smo v raznih kombinacijah že slišali, kot sklenjeno, samostojno izdano celoto pa še ne. Funky Nation je skupek ležernih fankijad, sčiliranega gruva in nevsiljivo nepretencioznega aranžiranja obveznih orkestralnih ornamentov. Je album, na katerem je nepreslišno, da je nastal v krajšem zagonu, da je plod le nekaj studijskih sestankov. Nepompozno brezčasno. Več

  • Jaša Bužinel

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Black Country, New Road: For the first time

    Samosvoji septet, ki je z dvema odmevnima singloma močno razburkal aktualno globalno kreativnost na presečišču post-punk modernizma, art rock snobizma, poetičnega matematičnega rocka v duhu kakih Slint in vseh možnih post-kitarskih odvodov, končno streže s prvencem. Če ste Britance ujeli na lanskem MENTu, se boste spomnili vseh šestih komadov. Debi namreč predstavlja dokument prvih 18 mesecev njihovega obstoja, časa piljenja lastne poetike in konstantnega spreminjanja aranžmajev. Rezultat je pričakovano izrazno dinamičen, a mestoma tudi intelektualistično razvlečen. Kot vrstniki Black Midi tudi sami prisegajo na maksimo iskanja avtentičnega v glasbi. Napredna zoomerska rock lirika za 21. stoletje. Več

  • Borka

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

    Madlib: Sound Ancestors

    Kaj bi se zgodilo, če bi Madlib nekomu zaupal, da njegove umazane, surove, z idejami nasičene in v sunkih ustvarjanja hitro zaključene projekte sčisti in uredi? Vprašanje je do nedavnega veljalo za bogokletno znanstveno fantastiko, saj nedotakljivi prvak ameriškega hiphoperskega podtalja velja za hiperproduktivneža, ki se drži zase in nikomur ne pusti blizu svojega dela. Večkrat je sicer sodeloval z raznimi krotilci mikrofonov, a vtikanja v svojo muziko nikoli ni dovolil: celo remiksi njegovih stvaritev so redka roba. Več

  • Gregor Kocijančič

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    The Notwist: Vertigo Days

    Nemški trojec The Notwist je v skoraj treh desetletjih delovanja prekrmaril po izjemno široki žanrski paleti, katere rdečo nit lahko ohlapno definiramo z izrazom indietronica. Zdaj se po šestletnem diskografskem zatišju vrača s ploščo Vertigo Days, ambicioznim projektom, na katerem to paleto še dodatno razširi. Plošča je tako eklektična in polna raznolikih zamisli, da bolj kot pravi, celostno zaokrožen studijski izdelek deluje kot zvočni kolaž tisoč in ene glasbene zamisli. Je – kakor namiguje že naslov – izrazito vrtoglav izdelek: zveni kot skrbno organiziran kaos, ki nonšalantno skače iz žanra v žanr, iz vajba v vajb. Rezultat je sicer pretirano shizofren, a na trenutke resnično osupljiv, najbolj pa prepriča takrat, ko se spogleduje s krautrockovsko estetiko. Več

  • Jaša Bužinel

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Weezer: OK Human

    Najbolj priljubljeni piflarji glasbene industrije na 14. studijskem albumu, ki z naslovom hudomušno namiguje na znano Radioheadovo klasiko OK Computer, strežejo s prenovljeno formulo svojega spevnega alternativnega rocka oziroma power popa. Novost, ki jo gre kvečjemu razumeti kot korak nazaj, je odločitev, da značilne kitarske linije in aranžmaje nadgradijo z zvoki orkestra v duhu Burta Bacharacha. Rezultat je pričakovano nepresenetljiv – še nekoliko bolj baladni in komorni Weezer, ki sicer presega lastne izdaje iz zadnjih nekaj let, a nikakor ne izstopa iz okvirjev za sredinsko uho prikrojenega, nevsiljivega in nekoliko monotonega glasbenega izraza, kot ga poznamo že skoraj tri desetletja. Več

  • Borka

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    th1rt3en: A Magnificent Day For An Exorcism 

    Pharoahe Monch velja za enega najbolje tehnično podkovanih in natančnih brusilcev rim v svetu hiphopa. V novi kombinaciji, kot pravi bend, kot hibridni rockovsko-raperski trojec, se spusti po poti, na katero so stopili mnogi, a jo uspešno zaključili redki. th1rt3en se ujame v isto past, kot so se najpogosteje sorodne naveze že v devetdesetih letih – Monch sicer udarniško distorzirano podstat zajaha suvereno, a ko zakričijo kitarski metalski rifi in mini solaže, početje zazveni plastično, banalno, šablonsko in ... ja, zastarelo. A Magnificent Day For An Exorcism je visokoenergijska ploščica rutinske izvedbe, kratkih izbruhov prepričljive konkretnosti, gibke lirične telovadbe, kislo okornih refrenov in kitarskega pretiravanja. Mahaj s čupo. Več

  • Jaša Bužinel

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Plošča

    Arlo Parks: Collapsed in Sunbeams

    Dvajsetletna londonska kantavtorica in pesnica je bila ena tistih, ki so morali svojo prvo pravo turnejo marca lani prekiniti zaradi izbruha epidemije. Kotiček na indie pop sceni si je izborila s prikupnim singlom Cola z EP-ja Super Sad Generation iz leta 2019. Da gre za nadvse čustveno ustvarjalko, ki izhaja iz dolge emo tradicije, potrjuje njen opis na Spotifyu. Pravi, da se je v srednješolskih letih vselej počutila kot tisto temnopolto dekle, ki pleše za en drek, posluša preveč emo glasbe in se pri urah španščine zaljublja v kako sošolko. Ta sentiment pevka uspešno prevaja v kot svila gladko različico spalničnega popa, s katero otožna srca neguje mladina 21. stoletja, razpeta med instagramsko poezijo, nostalgijo po devetdesetih letih, raznimi internetnimi subkulturami, kanali Discord in Twitch, serijami na Netflixu in seznami s Spotifya, samopomilovalnimi memi in tinderjevsko seksualnostjo. Več

  • Gregor Kocijančič

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Navy Blue: Song of Sage: Post Panic!

    Pod psevdonimom Navy Blue se skriva Sage Elsesser, poklicni skejter, ki je glasbo do nedavnega ustvarjal v anonimnosti. Odkar je hiperproduktivni reper razkril svojo identiteto, nas je počastil kar z dvema dolgometražnima ploščama, izdanima lani. Je varovanec (in nekdanji sostanovalec) najotožnejšega reperja na sceni, Earla Sweatshirta, in pravzaprav lahko med izvajalcema prepoznamo številne vzporednice, predvsem mrko, nekoliko depresivno razpoloženje. Poudariti gre tudi izjemno surove, minimalistične, jazzovsko obarvane lo-fi beate, ki so na dobršnem delu plošče pravzaprav Elsesserjevo maslo. Pogosto so tako subtilni, da jih komaj opazimo, to pa omogoča, da njegovo umirjeno, rahlo monotono repanje sploh slišimo. Več

  • Borka

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Rhye: Home

    Nova plošča paradnega projekta Michaela Milosha je na las podobna prejšnji. Še zmeraj gre za mehke in nežne balade, ki se zelo opazno spogledujejo z r & b-jevsko senzibilnostjo soft popa osemdesetih in začetka devetdesetih let. Še zmeraj gre za njegov značilni falzet, ki prede in boža ušesa. Tokrat sicer – že takoj v uvodu – v navezi s kar 49-članskim pevskim zborom. Home je razkazovanje ponavljanja in ujetosti v stilsko zanko, je plošček brez navdihujočih delov, ki pokaže predvsem to, da Miloshu kronično primanjkuje kanček drznosti. Ne nujno v vokalnem izrazu, ampak v produkciji, v spremljavah, v tem, kako se loteva stvari. Godalni aranžmaji sicer dodajo odtenek prefinjene veličastnosti, a glavnina je pač Rhye, kot ga poznamo in kot ga pričakujemo. Več

  • Jaša Bužinel

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Bicep: Isles

    Severnoirski dvojec se je z evforičnimi štikli, ki se navdihujejo pri dediščini britanskih plesnih glasb, znašel med bolj vročimi imeni globalne festivalske scene. Pomembno vlogo so pri tem odigrali YouTubovi algoritmi, saj so redno vsiljevali njegov hit Glue iz leta 2017. Fanta se zdaj vračata z drugim albumom, izborom konservativnih in sterilnih, a vselej ljubkih komadov s presečišča breakbeata, housa, IDM-a in garagea. V smislu razpoloženja in estetike je Isles ena sama nostalgija – introspektivna plesna muzika za domačo rabo, kot so jo v devetdesetih letih odkrivali pionirji à la The Future Sound of London in Orbital. Obrtniško brezhibna, a dokaj brezdušna »chill« elektronika za mase, ki žaluje za izgubljenim rejverskim snom. Več

  • Borka

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Plošča

    Adrianne Lenker: songs / instrumentals

    Dvojček albumov pevke in kitaristke ameriške folk rock zasedbe Big Thief je, jasno, plod pandemičnih razmer. Ko je morala skupina marca lani prekiniti evropsko turnejo, se je Adrianne Lenker takoj vrnila v New York, se usedla v poltovornjak in se odpeljala v kočo sredi prostranega massachusettskega podeželja. Akustika male hiške ji je bila tako všeč, da se je odločila tam posneti ploščo. Sama, (skoraj) samo z akustično kitaro. Skočila je nazaj v New York, pobrala studijskega mojstra Philipa Weinroba in kupček osnovne opreme za snemanje ter se vrnila v idilično naravo. V nekaj tednih je nastal par povsem rudimentarno, a hudo skrbno na trak posnetih albumov. Eden klasično kantavtorsko folkaški, drugi pretežno kolažni in v celoti instrumentalni. Skupaj sestavljata nekakšno intimno, nežno celoto odmaknjenosti. Več

  • Gregor Kocijančič

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Sleaford Mods: Spare Ribs

    Ko britanski pubi zaprejo vrata, se dvojec Sleaford Mods zateče v studio. V času brexita, Borisa Johnsona in pandemije koronavirusne bolezni mu navdiha za politično motivirano grajanje ne primanjkuje: v uporniških besedilih je ponovno duhovit, v recitiranju dnevniških zapisov o navideznih banalnostih mu znova uspe predstaviti domiselno poetiko. Kot se zanj spodobi, pa je seveda tudi tokrat iskreno ogorčen nad sistemom in ostro kritičen. Podlage so spet minimalistične in surove, tokrat morda celo nekoliko preveč: Sleaford Mods tehnično površnost in nedodelanost aranžmajev svojih del sicer navadno obrne sebi v prid, a s takšno ustvarjalno brezbrižnostjo počasi začenja zveneti kot karikatura samega sebe. Več

  • Borka

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Nina Bulatovix: Zob za zob

    Trojec Nina Bulatovix je pred šestimi leti s plato Jate suvereno pristavil svoj kamenček v razmetani domači mozaik alter hrupnega obveznega čtiva. V tretje (ponovno) brusi nekakšen »post postpunk«, saj hkrati gradi na kanonu – divjem izročilu osemdesetih in devetdesetih let – ter snuje dodelano raznovrstno, s programiranimi sintetičnimi vložki in dodatki začinjeno maso. Dodatki ne štrlijo, ampak dopolnjujejo in razgibavajo. Dopolnjujejo izčiščeno vokalno dostavo in aranžmajsko discipliniranost. Na trenutke hipnotično, na trenutke »na polno«. Zob za zob stavi na premišljenost in skladnost izraza, ki bi se mu podala kakšna niansa več kaosa ali nepravilnosti. Kakšna napaka. Jate so bile eden domačih založniških vrhuncev leta 2014. Zob za zob bo letošnjega. Več

  • Jaša Bužinel

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Shame: Drunk Tank Pink

    Po debiju leta 2018, ki je Shame uvrstil med obetavnejše britanske bende mlajše generacije, se golobradi dečki vračajo s še bolj nabritim in dodelanim nadaljevanjem Drunk Tank Pink, odo življenju v izolaciji in iskanju novega sebe. Ekipi očitno ne manjka zamisli, saj v komadih občutimo tisti prevratni estetski naboj in izrazno sočnost izvornega postpunka. Razveselijo nas igrivi aranžmaji in nenadni preskoki iz enega oglatega rifa v drugega – kitare zvenijo naravnost hrustljavo. K prefinjenosti produkcij je prispeval izkušeni James Ford, znan po sodelovanju z Arctic Monkeys in podobnimi kalibri. Edini mini minus je pevčeva dikcija. Včasih se zdi, da imajo vsi postpunk frontmani z Otoka istega učitelja petja. Več

  • Gregor Kocijančič

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Plošča

    Eminem: Music To Be Murdered By – Side B (Deluxe Edition)

    Nadgradnje glasbenih izdaj, ki se navadno tržijo kot t. i. deluxe različice albumov, seveda niso nov pojav. Ko se je prodaja kake komercialno uspešne plošče umirila, je založba mesece, včasih tudi leta po izidu iz nje želela izmolsti še nekaj denarja, zato jo je okrepila z B-stranjo, posnetki koncertov, remiksi, demoposnetki in podobnim gradivom. Zadnje čase – v dobi spletnega pretakanja glasbe, v kateri večja količina izdanega gradiva pomeni več predvajanj in s tem več zaslužka – je vsaka tretja bolj ali manj komercialno uspešna plošča (predvsem na polju trapa) kmalu po izidu podkrepljena še z deluxe različico. Industrija je spoznala, da se hit albumi tako dlje obdržijo na vrhovih lestvic, ne glede na vprašljivo kakovost dodanega gradiva, ki prostora na pravem albumu verjetno ni dobilo zato, ker ni bilo dovolj prepričljivo. Dobršen del novih komercialnih rap izdaj že tako trpi za sindromom izrazito predolgih seznamov skladb – kot da ustvarjalci pri končni izbiri niso dovolj samokritični –, zdaj pa nam poleg odvečnih skladb postrežejo še z odpadnim materialom. To je storil tudi Eminem, ki je za božič pripravil deluxe ploščo presenečenja. Več

  • Gregor Kocijančič

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Channel Tres: i can’t go outside

    Kot namiguje naslov je bila tretja mala plošča kalifornijskega producenta, didžeja in pevca, ki ustvarja pod imenom Channel Tres, posneta v samoizolaciji. Čeprav mu je pandemija kot razvpitemu ogrevalcu plesišč nekoliko pristrigla peruti, ostaja optimističen: v filingaških hip-house bangerjih se spominja boljših časov in hkrati sanja o svetli prihodnosti. Avtor živi in ustvarja v Comptonu, kar pojasni močni vpliv G-funka; z njim začini svežo mešanico deep housa, hiphopa, r & b-ja in soula, s katero je svoje ime v zadnjih letih odločno postavil na zemljevid, čemur pritrjuje tudi gostovanje Tylerja, The Creatorja, ki se v kontekstu Tresove svilnate produkcije odlično znajde. Več

  • Jaša Bužinel

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Iztok Koren: Lonely Hymns and Pillars of Emptiness

    Koren je član zasedbe Širom in ŠKM Banda in je s tem zacementiral svojo vlogo enega bolj liričnih mojstrov strunskih glasbil na Slovenskem. Ne preseneča, da je karantenski solo debi, ki ga je s producentom Chrisom Eckmanom na šus posnel avgusta, izšel pri hišni založbi cenjenega londonskega središča avant muzik Cafe Oto. Prekmurski zvočni poet na njem servira šest polimproviziranih kompozicij, ki navdih črpajo pri glasbah njegovih bendov in sorodnih dušah, kot je sijajni kitarist Raphael Rogiński, ki ga je spodbudil k izdaji. Rezultat je introspektivno popotovanje, posejano s trenutki mistične zamaknjenosti. Misisipi je dal blues, Mura pa očitno napaja krasno Korenovo muziko in muziko drugih prekmurskih ustvarjalcev. Več

  • Borka

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Plošča

    Moor Mother & billy woods: BRASS

    Eden absolutnih lanskih vrhuncev iz oddelka podtalnoraperske dolge metraže je prišel čisto ob koncu leta. Posnela ga je naveza pesnice in najpogosteje zvočno dokaj ekstremistične glasbenice Moor Mother in enega najprepričljivejših newyorških emsijev sodobnosti billyja woodsa. BRASS je glede na reference predvsem prve nepričakovano meditativen in nehrupen album, s pravim odmerkom temačnosti, zloveščosti in brnenja. Je bogata pletenica lucidnih enovrstičnic in natančno strukturiranih miselnih tokov, ki referirajo na krvavi imperializem preteklosti in na pokvarjeno sedanjost. Apokalipsa ne prihaja, ampak je že ves čas tu. Vrhunsko sklenjeno, kljub neskladnosti produkcijske podstati. Več