Ethel Cain: Perverts EP

Čeprav Perverts (predvsem zaradi razvlečenih uvertur) traja kar uro in pol, ameriška kantavtorica Ethel Cain vztraja, da gre za malo ploščo (EP). Verjetno zato, ker je plošča na njeni ustvarjalni poti precej radikalen slogovni zasuk, ki naj bi bil v kontekstu celotnega opusa zgolj krajši obvoz. Avtorica si je namreč ime zgradila predvsem z otožnimi indie pop baladami, ki so navdih prav toliko črpale iz goth rocka kot iz americane – je kakor nekakšna Lana Del Rey s planeta Bizarro – Perverts pa je izrazito doomerski, temačen, teatralen in ambientalen izdelek, ki ni le sila melanholičen, temveč tu in tam celo rahlo srhljiv, pa tudi besedila se večidel berejo kot sinopsisi kakšnih obskurnih arthouse grozljivk.

Fennesz: Mosaic

Avstrijski pionir kitarsko generirane in procesirane ambientale in nojza Fennesz se je nove plošče lotil z disciplino in delovno etiko. Produciral je od zgodnjega jutra do večera s kratkim vmesnim premorom, začel pa je iz ničle, brez konceptualnega izhodišča, in končal šele, ko je bila plošča nared. Ni delal na obroke, le pridno je sestavljal – košček za koščkom. Mosaic je skupek dolgih ambientalnih posnetkov oziroma povsem zračnih zvočnih krajin, pri katerih je temeljni postopek raztezanje lebdečih in počasi razvijajočih se tonov in harmonij z občasnimi, a nevsiljivimi intervencijami kitarskega strunanja in predenja distorzije. Stopnjevanje je prisotno, a je potrpežljivo in subtilno. Glasba za meditacijo.

the innocence mission: midwinter swimmers

Glas gonilne sile ameriškega indie tria Karen Peris od nekdaj zveni angelsko krhko, kot da bi se lahko kadarkoli zlomil in izpuhtel v eter. A podobno kot pri Mazzy Star tudi dekliška barva njenega glasu zmore v vsakdanjih podobah, predstavljenih v preprostem jeziku, izraziti široko paleto čustev v trikotniku hrepenenje-upanje-žalost. To velja tudi za že trinajsti album, ki bo fenom britanskega folka in kalifornijskega ter francoskega psych popa šestdesetih let zvenel precej familiarno, kot kak star znanec, četudi je kombinacija nosilnih glasbenih motivov zadovoljivo sveža. Plošča prinaša spokojen komorni folkovski izraz s prefinjenimi aranžmaji za nežne duše, ki iščejo katarzo v razneženem kantavtorstvu.

Ajs Nigrutin: TI SI AJS NIGRUTIN

V kotičkih nekdanje skupne federacije so se nekoč zganjale resne, živahne in povsem sodobne raperske prakse. Pionirji so bili Hrvati, ki so čisto pravo sceno postavili že v devetdesetih letih, sledili so Srbi. Bad Copy so tisti zajebantje, ki so na prelomu tisočletja precej pripomogli k temu, da je Beogradu le uspelo dohiteti Zagreb in postati ena od dveh hiphoperskih prestolnic prostora ex-YU.

Sun Ra Arkestra: Lights On A Satellite

Kultni, legendarni, edinstveni in nezemeljski Arkestra praznuje neverjetnih sto let svojega liderja, še vedno popolnoma vitalnega saksofonista Marshalla Allena z albumom, na katerem izstopata predvsem zvočna urejenost in brezhibnost kakovosti posnetkov glasnega štiriindvajsetčlanskega benda. Sicer je Lights On A Satellite klasično arkestrovski v tem, da gre za dokaj markantno (in nehierarhično!) mešanico tradicionalnega in »brezčasnega« big band jazza, odpičenih ekskurzij v kakofonijo, iskrivo progresivnih vrinkov, komunalnih napevov … Dodatna opomba: ob okroglem jubileju bi se končno spodobil tudi prvenec pod Allenovim imenom. In res, krožijo govorice, da bo izšel še letos!

Tachyon: V ovoju inkompatibilnih odmevov …

Velik segment sodobne elektronike, ki zavestno ustvarja vtis, da se ne jemlje preveč resno, zaznamujeta cinizem in samoironija. Nova plošča nekdanjega klubskega maratonca, mladega ekscentrika Jerneja Grmeka, je s svojo neizmerno razigranostjo čisto nasprotje – produciranje muzike z iskreno otroško radovednostjo. Postinternetnih weirdcore, dreamcore in vaporwave estetik se Tachyon loteva z obilo humorja (glej naslove komadov), značilnega za chiptune in IDM-sceno devetdesetih let. Plod te fuzije je sanjav, radosten, retronostalgičen izraz, poln zabavnih samplov, zagličanih in osembitnih zvokov, žarečih sintov in vratolomnih brejkov, ki bi lahko bili tudi lušten soundtrack imaginarne arkadne igre.

Daniel Blumberg: The Brutalist OST

Ena od najbolj izstopajočih razsežnosti prihajajočega filma Brutalist, zaradi katere ta epska dekonstrukcija ameriških sanj deluje tako zelo monumentalno, je čudovita glasba britanskega skladatelja Daniela Blumberga, sicer vizualnega umetnika in nekdanjega frontmana shoegaze zasedbe Yuck. Že med uvodno špico, ki jo spremlja srce parajoča glavna tema, napisana za pihalni orkester, je jasno, da smo v zares dobrih rokah, a pravzaprav kasneje še bolj prepričajo kaotični izbruhi jazzovskih improvizacij in nežne, pretanjene, vendar rahlo disonantne melodije, odigrane na preparirani klavir in obogatene s škripajočimi zvoki kovine. Čeprav se Blumbergove skladbe zelo premišljeno odzivajo na dogajanje v filmu, imajo izjemen učinek tudi brez filmskega konteksta. Soundtrack leta.

Kim Deal: Nobody Loves You More

Za nekatere stvari je preprosto potreben čas, recimo tudi za prvi uradni album vplivne ameriške rokerice, ki je strune ribala že konec osemdesetih let, najprej kot basistka in pevka legendarne zasedbe The Pixies (med drugim je zaznamovala njen prelomni prvenec Surfer Rosa, 1988), kasneje kot ustanoviteljica skupine alt rock favoritov The Breeders in še kasneje benda The Amps. Z zamislijo o solo albumu se je sicer spogledovala že leta 1994, ko je s skupino The Breeders imela premor, a je bilo potrebnih še nadaljnjih 30 let, med drugim tudi zaradi različnih odvisnosti, rehabov in drugih osebnih križev, da je zamisel dozorela. Z Nobody Loves You More dobivamo celovit avtorski statement danes 63-letne glasbenice, ki se kot ena redkih lahko pohvali tudi s tem, da je ogrevala ne le za Nirvano, ampak tudi za aktualno pop zvezdnico Olivio Rodrigo, saj je ta njena velika fenica.

Shabaka: Possession EP

Eden od najprepoznavnejših akterjev londonske mladojazzovske scene je transformacijo iz gromkega saksofonskega bendliderja v pihalskega newagerskega eterika letos že kronal s samostojnim prvencem, ob koncu leta pa je presenetil še z malo ploščo Possession. Ta ni zelo drugačna od predhodnice, je izjemno zračno, nežno in ambientalno delo subtilnih melodičnih repeticij, ki je sestavljeno po ključu ena gostja ali gost na posnetek. Ti so – od raperja Billyja Woodsa do basistke Esperanze Spalding – izbrani s srečno roko, slišimo pa tudi dvoboj, bolje rečeno uravnoteženo sobivanje dveh zagnanih flavtistov Shabake in Andréja 3000. Lebdeča mantra v petih dejanjih.

Shinichi Atobe: Discipline

Skrivnostni apostol hipnotičnega minimalizma, ki diskretno izdaja zadubirane elektronske meditacije (nekatere imajo danes kultni status!), sezono zaključuje s sekvenco osmih razmeroma konservativnih komadov, navdahnjenih s pesmarico Basic Channela, acida in atmosferičnega deep housa. Atobe slalomira med plesiščem in domačim naslanjačem, med dezorientirajočimi delayanimi sinti, »podvodnimi« akordi ter čvrstimi kicki in vedrejšimi, rahlo sentimentalnimi houserskimi produkcijami za sete pod žgočim soncem. Discipline ni oportunističen odgovor na letošnji medijski »prerod« dubovskih estetik, pač pa sinteza njegovih dolgoletnih avtorskih prizadevanj, kjer so širina, globina in barva zvoka pomembnejše od njegove intenzivnosti.

Snoop Dogg: Missionary

Dvajseta Snoopova plošča ni samo še ena njegova plošča. Je njegova ponovna združitev z Dr. Drejem, ki si lahko brez pretiravanja pripiše glavne zasluge za izstrelitev suhljatega mladca v orbito rapovskega zvezdništva pred tremi desetletji. Dre je projekt v celoti sproduciral; ob njunem prvem srečanju leta 1993 je nastal Doggystyle, komplementarni album ob praznovanju 30-letnice pa je nerodno naslovljen Missionary. Če smo pričakovali še kakšno vzporednico, smo se ušteli. Album se šibi pod zajetnim številom vokalnih gostovanj, med katerimi je najmanj prepričljivo Stingovo, in čeprav ne moremo zanikati Snoopovega elegantnega flowa, je mešanica rapa, popa, reggaeja … čisti kiks miks.

SZA: SOS Deluxe: Lana

SZA, absolutna prvakinja alternativnega R & B-ja, je med ustvarjanjem prelomne, komercialno najuspešnejše plošče SOS, izdane pred točno dvema letoma, kar prekipevala od ustvarjalnosti. V petih letih nastajanja albuma je posnela sto komadov, od tega jih je le 23 našlo prostor na mojstrovini, ki ji je prinesla devet nominacij za nagrado grammy in zagotovila zmago v kategoriji najboljši progresivni R & B-album. Pevka nas je vse od izida plošče dražila z napovedjo »deluxe« verzije, torej z nadgradnjo, na kateri se navadno znajde peščica neizdanih skladb, včasih pa tudi remiksi, demoposnetki in podobno gradivo. Deluxe izdaje so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe podaljšajo aktualnost albuma in iz njega izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, a album Lana je veliko več kot to.

Pa Salieu: Afrikan Alien

Razvpiti raper gambijskih korenin Pa Salieu, eden najmočnejših glasov britanskega podzemlja, je po 33-mesečni zaporni kazni, ki jo je odslužil zaradi vpletenosti v množični spopad pred nočnim klubom, odvihral naravnost v studio in posnel drugi mikstejp Afrikan Alien. Ta dokaj skromna, manj kot polurna zbirka komadov, ki jih je napisal za rešetkami, je veliko bolj introspektivna, spevna in ležerna kot brezkompromisni prvenec Send Them to Coventry (2020), saj avtor tokrat pogosteje posega po milejših in melodičnejših instrumentalih, pogosto v slogu amapiana. Čeprav surovo eksplozivnost, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, občasno pogrešamo, izdaja jasno opominja na dejstvo, da je avtorjeva odsotnost na britanski rap sceni ustvarila vrzel, ki jo resnično lahko zapolni le on.

IDEM: CIAO

Zagrebški multitalent Antun Aleksa (Porto Morto, JeboToN, Trophy Jump), muzičar z izostrenim občutkom za zanosne pop melodije, je s spalničnim lo-fi projektom IDEM iznašel zmagovalni recept – nostalgično obarvano mutacijo pop punka, power popa in college rocka, ki z nalezljivimi zapomnljivimi refreni nagovarja generacijo X, milenijce in zoomerje. Predstavljajte si sodobno balkansko varianto jebivetrskih muzik, ki so zaznamovale najstniške komedije s preloma tisočletja à la Ameriška pita, nekje med Blink 182, Smash Mouthom in Zablujeno generacijo. Kar zveni osladno in trashy na papirju, se na odru, potrjeno, izkaže za vse prej kot to. Drugi album prinaša kopico ultra spevnih, do radia prijaznih hitičev za množične singalonge in stagediving.

Bibio: PHANTOM BRICKWORKS (LP II)

Stephen Wilkinsons se po petletnem zatišju vrača s ploščo, ki je neposredno nadaljevanje albuma, s katerim se je producent, sicer znan predvsem po psihedelični folktronici, leta 2017 uspešno preizkusil v ambientalnem minimalizmu in elektroakustičnih improvizacijah. Bibio s ploščo vztraja pri konceptu uglasbitve spominov, prebivajočih v razpadajočih zgradbah in ruševinah, ki jih je obiskoval v času snemanja plošče, tam pa je ustvarjal tudi terenske posnetke, s katerimi je obogatil teksture teh eteričnih, sila melanholičnih skladb. Wilkinsons skuša v poslušalcu zbuditi občutek tavanja po zapuščenih prostorih, kjer, kot pravi, »odmevajo duhovi preteklosti«, kar se zdi na papirju dokaj neoprijemljiva zasnova, a pravzaprav učinkuje ravno tako, kot si jo je avtor zamislil.

Aphex Twin: Music From The Merch Desk (2016–2023)

Novoletno darilo je prišlo zgodaj! Richard D. James je v svojem slogu nenapovedano postregel z zajetnim presenečenjem – zbirko nič manj kot 38 posnetkov. Ti sicer niso nič novega, a so bili do zdaj precej želena in težko dostopna roba, ki še ni našla poti do svetovnega spleta. Naslov pove vse: gre za muziko, ki se je v obliki nizkonakladnih vinilk zadnja leta pridno in hitro (raz)prodajala na Aphex Twinovih nastopih. Če na njih niste nemudoma tekli v vrsto pred prodajno stojnico, da bi si zagotovili katero od teh plošč, vedite, da se zdaj prodajajo na spletu za resne denarje.

Tarta Relena: És pregunta

Zunajserijski katalonski vokalni duo na drugi plošči kontemplira usodo ter razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Kot posvetilo tisočletnim vokalnim praksam Mediterana in srednjeveškim liturgičnim glasbam s sodobnimi prijemi album ostaja na pol poti med Hildegardo in Björk. Tradicija tu ni obravnavana kot muzejska kurioziteta za nišne folklorne festivale, temveč kot nekaj živega, fluidnega, za sodobno uho neubranljivo privlačnega. Vrtoglava, hipnotično prepletajoča se dvoglasja, ki jih dopolnjujejo spretno umeščene sintetične zvočne barve, bežni ritmični elementi in terenski posnetki, vas zadenejo s svojo nepopisno lepoto. Tarta Relena v univerzalnem jeziku človeškega petja nagovarja naše kolektivno nezavedno.

Čao Portorož: Design

Siromašenje članskega zastopstva ljubljanskemu ustroju Čao Portorož ne dela nobene škode. Prej četverec, zdaj trojec namreč zveni bolj kompaktno kot kadarkoli doslej. Rock raznih prefiksov (indie-post-synth-alter) piči ubrano in uigrano, sčiščeno, jasno strukturirano in praktično preprosto. Kitarske in vokalne melodije so prepletene tako, da je prostora več kot dovolj za vse, besedila so naivne, sporadično našpikane repeticije, ničesar ni preveč in nič ni odveč. Slog, ki na trenutke prikliče spomine na večne melodije jugo rocka kakšne EKV, in produkcija, ki z elektrosynthovskimi pritiklinami iz omare privleče še drugo ključno poglavje iz rajnke domovine, synth pop. Več kot jugonostalgija.

Funk of Terror: Insect Politics EP

Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).

Dacho: Indeks

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Luka Prinčič: DRAGXFUNK

Frišna izdaja veterana elektronske scene, znanega tudi kot Crucial Pink in Prince Lucija, je posvečena skupnosti, iz katere Prinčič izhaja in se iz nje napaja. Komadi so zrasli iz izvirnega materiala ene od aktualnih tehnoburlesk ljubljanskega kolektiva transspolnih entitet The Feminalz, katerega članice in člani tudi doprinašajo k muziki s svojimi žmohtnimi, poltenimi verzi, med drugim o lubrikantih, kurcih z različnimi imeni in še marsičem. DRAGXFUNK je ultra kvirovska, praznična, s pikantnim jezikom prepredena transžanrska fankijada, ki evforično vokalno elektroniko s preloma tisočletja in britansko tradicijo housa, breakbeata, electra in IDM-a kanalizira v razposajene klubske štikelce in spogledljive elektro šlagerje.

Smino: Maybe in Nirvana

Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.

Ingver in Gverilke: Pekoče v milini

Ena ključnih poant prvenca pevskega tria, katerega samosvoja vokalna glasba (z občasno spremljavo) je preplet sestrskega duha italijanskih sezonskih delavk mondin, riot grrrl nekonformizma, kabarejskega ludizma in nesmrtne narodnoosvobodilne pesmi, je jasna – 21. stoletje je pozabilo na transformativno politično moč skupnega petja, ki ubija strah v srcih, blaži osamljenost in je sredstvo za manifestacijo utopičnih prihodnosti. Iskriva večglasja Gverilk prečijo stoletja, njihova socialno ozaveščena, avtorska in podedovana lirika pa v uličnih himnah reflektira izkušnje prezrte »amorfne gmote«. Hudomušen, konfrontacijski, na papirju anahronističen, zaradi stanja družbe pa še preveč aktualen vokalni punk.

Tunja: Kolajna

Najzanimivejši so ustvarjalci, ki ne hlepijo po zunanji afirmaciji, stanovskem trepljanju po ramenih in državnih odlikovanjih, z neizstopajočo pojavnostjo pa ne kažejo ambicij po večnosti. V domačem raperskem panteonu bi težko našli posameznika oziroma lik, ki to bolje pooseblja kot Tunja, najskrivnostnejši član tria Matter, prizemljeni vesoljec, antibahač, dobrodušni kriminalec, kamniški flâneur in kralj absurdnega besedotvorja.

Juice WRLD: The Party Never Ends

Juice WRLD glasbo še naprej vztrajno izdaja tudi pet let po tragični smrti. Album z nespoštljivo ironičnim naslovom The Party Never Ends je že njegov tretji postumni dolgometražec – za življenja je izdal zgolj dva –, založniki pa vse bolj delujejo kot roparji grobov. Zdi se, da praskajo po dnu diskov s skicami in demo posnetki, ki jih avtor verjetno ne bi nikoli izdal, saj ne sežejo niti do gležnjev muziki, ki jo je ustvarjal na vrhuncu moči, a pokojni raper je zanje očitno še vedno molzna krava, iz katere lahko iztisnejo še nekaj novčičev, četudi s tem očrnijo njegovo zapuščino. To je absurdna izdaja, od uvoda do epiloga natrpana s podpovprečnimi verzi gostujočih zvezdnikov, ob katerih se protagonist verjetno obrača v grobu.

Djrum: Meaning’s Edge EP

Britanski vinilometalec Djrum si je z nepredvidljivimi produkcijami epskih dolžin in tudi z ne ravno konvencionalnim lotevanjem didžejanja (med nastopi pogosto menja tempo, preskakuje med žanri ...) v zadnjih letih izboril posebno mesto v srcih svetovnega rejvarstva. S prvo založniško potezo po petih letih utrjuje in sčiščuje glavne značilnosti svojega sloga: radikalno in trdo ritmičnost, pri kateri bobni nepotrpežljivo kraljujejo v ospredju in vodijo ples neprestane igre referenc na tradicije techna, dubstepa, IDM-a, jungla, ambienta ... Skratka, izrazito britanska klubska muzika, ki hudo presega vlogo funkcionalnih didžejevskih orodij. Prvič tudi z začimbo Djrumovega igranja na flavte.

Father John Misty: Mahashmashana

John Tillman, nekoč bobnar zasedbe Fleet Foxes, danes pa eden najbolj nabritih kantavtorjev z ameriške indie scene, se vrača s ploščo Mahashmashana, ki je v številnih pogledih njegov magnum opus. Album po svoje zveni kot kulminacija najbolj bleščečih poglavij avtorjevega bogatega opusa, ki poleg plošč, izdanih pod psevdonimom Father John Misty, obsega še sedem albumov, ki jih je izdal pod svojim imenom. Njegova satirična, cinična, a vselej iskrena besedila, polna črnega humorja, so na dobršnem delu plošče obdana z razkošnimi orkestracijami, zimzelenimi melodijami in estetiko vintidž popa sedemdesetih let, ki tokrat zveni zares pristno in prefinjeno. Se je pa avtor ustrelil v koleno z zares čudovito, epsko in srce parajočo uverturo, nespornim vrhuncem albuma, ki letvico postavi malce previsoko.

Nicolás Jaar: Piedras 1 & 2

Aprila letos je Nicolás Jaar v intervjuju za tednik Mladina obsežen večletni projekt Archivos de Radio Piedras opisal takole: »Gre za tri ure in pol dolgo fiktivno radijsko igro, ki se dogaja v Čilu v bližnji prihodnosti. V njej je veliko skladb, ki so najbližje popu od vseh mojih del doslej. Glasbo nasploh vidim kot zares ploden teren za prenašanje političnih sporočil, a pri tem projektu vse odpojem v španščini, sporočila so bolj relevantna za Čile ...« Toda pojdimo še malce dlje v preteklost. Jaar je leta 2020 napisal naročniško skladbo Piedras za koncert v Muzeju spomina in človekovih pravic v Santiagu. Iz tega nastavka je potem nastala omenjena radijska igra, ki v fragmentirani tehniki nametavanja radijskih vložkov, terenskih posnetkov, konkretnih zvokov in glasbenih kosov sledi fiktivni zgodbi in skoznjo reflektira čilsko kolonialno zgodovino in specifično Pinochetovo diktaturo, v podrobnostih pa temo analogno razširja tudi v prostor okradene, ukradene in etničnemu čiščenju izpostavljene Palestine. Njen izključno glasbeni izvleček in hkrati sklepno poglavje celotne pobude je zdaj postal dvojni album Piedras 1 & 2.

Jeff Parker ETA IVtet: The Way Out of Easy

Sedem let prakse da brezhibne rezultate. Toliko časa je trajala vsakotedenska rezidenca improvizatorskih nastopov kvarteta ETA v miniaturnem losangeleškem klubu. Dolgotrajnost pomeni, da se ekipa res dobro pozna. Še pomembneje je, da se pozorno posluša. Tako kot njen prvenec je tudi nadaljevanje intimen dialog (štirigovor!) repetitivno potrpežljivega, a nenehnega (melodičnega) razvoja, v katerem ima uradni vodja, kitarist izjemnih referenc Jeff Parker, povsem enakopravno vlogo. The Way Out of Easy je visokokakovostno posnet venček štirih izjemno dolgih posnetkov, pri katerih je vodilo zmernost, finta pa ni v nameri, ampak v samem procesu. Z edinstvenim občutkom, brez ega.

Warrego Valles: TURBO

Protagonistki domačega kvirovskega undergrounda predstavljata tretji dolgometražni album. Gre za njuno prvo izdajo po skoraj petletnem diskografskem zatišju, značilno kaotičen zvok klubskih dekonstrukcij, ki sta ga vzpostavili na prvencu Botox (2018) in izpopolnili na plošči Save As (2019), pa sta v tem času obrnili na glavo, ga ukrotili in ukalupili v oprijemljivejše vzorce ter ga oplemenitili s sintetično bubblegum bass in hyperpop estetiko, ki se lepo ujema s to eklektično, hipereenergično mešanico (post)klubskih zvokov. Album najbolje deluje v trenutkih, ko neprizanesljivo razbija s hitrostnim happy hardcore štancanjem in pompoznim stadionskim trapom, malo manj pa, ko se avtorici v ironični maniri spogledujeta z elementi balkanskega turbofolka.