• Borka

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    The Comet Is Coming: The Afterlife

    Najbolj klubsko nakalibriran med stalnimi projekti nosilnega stebra skupnosti britanskih (ob)novojazzovskih praks Shabake Hutchingsa streže s podaljškom letošnjega albuma Trust in the Life Force of the Deep Mystery. The Afterlife se ne oddaljuje veliko od preteklih kozmičnih pustolovščin trojca, ki (spet) brezhibno vijuga med zračnim, vesoljnim, subtilnim, hipnotičnim, kompaktno ritmičnim in ognjevitim. Tokrat zastavljeno malce bolj v polju lebdečega, a še zmeraj s prepoznavno gromkim Hutchingsovim saksofonom kot osiščem, okoli katerega se vrtijo ritmi, sintetizatorske linije in utrinki elektronike. Mala plošča potrjuje status čvrstega klubskega ustroja, ki nagovarja bolj okoli- kot znotrajjazzovske srenje. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Carla dal Forno: Look Up Sharp

    Na prvi posluh se zdi, da se avstralska ustvarjalka skladb z drugo dolgometražno ploščo oddaljuje od izraza, ki jo je, ko je bila še članica zasedbe F Ingers, pred petimi leti naplavil na površje lo-fi indie popa. Zaradi definirane zvočne podobe nove skladbe res učinkujejo manj psihedelično, toda osnovni gradniki so ostali isti. Razlika je le ta, da se Carla dal Forno zdaj poglobljeno posveti njihovim posamičnim atributom, ujetim na obrobjih post punka, folka in ambientalne glasbe, ter to, da življenjskih trenutkov, o katerih poje, ne išče več v avstralskem predmestju, temveč v Londonu, kjer si je medtem ustvarila nov dom. Sta si pa ta dva svetova v kontemplativnih skladbah dal Fornejeve precej bliže, kot se zdi na prvi pogled. Več

  • Borka

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Robert Glasper: Fuck Yo Feelings

    O statusu klaviaturista Roberta Glasperja povesta veliko že nabor in številnost sodelavcev, ki jih je zlahka nanovačil za novi ne pravi album, ampak v hipu posneti mikstejp. Herbie Hancock, Denzel Curry, Rapsody, Yasiin Bey, Bilal, Mick Jenkins ... Vsi prispevajo k temu, kar Glasper najbolj obvlada: k všečni mešanici r & b-ja in rapa na okopih klasičnih jazzovskih prijemov in trikov, z občasnimi zavoji v manj predvideno. Fuck Yo Feelings so posneli v pičlih dveh dneh in najbolj prepriča v delih, kjer se gruvi obvladaško prožno spotikajo, drobijo in valijo. Občasno in nujno predramijo sicer ležerni stav glavnine, sladkobnih zibalic ohlapnih, a nič kaj medlih aranžmajev. Streseno iz rokava. Več

  • Goran Kompoš

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

    Nick Cave and the Bad Seeds: Ghosteen

    Nick Cave je o travmatični izkušnji ob izgubi sina, ki se je smrtno ponesrečil poleti 2015, spregovoril že v izvrstnem dokumentarcu One More Time with Feeling (2016). Ta je bil najprej mišljen kot filmski vpogled v teme s prejšnje plošče Skeleton Tree, toda nazadnje je nastal intimen portret Cava med najhujšo življenjsko preizkušnjo. Takrat je poskušal najti besede, s katerimi bi opisal svoje občutke in praznino prve mesece po nesreči, toda občutil je predvsem neznosno travmo, s katero se je spoprijel tako, da se je zakopal v delo. Z dolgoletnim sodelavcem Warrenom Ellisom sta v naslednjih mesecih posnela glasbo za tri celovečerce in TV-serijo Mars, z zasedbo The Bad Seeds pa se je pred dvema letoma odpravil na obsežno turnejo, med katero je nastopil tudi v Ljubljani. Takrat so bili številni presenečeni nad Cavovo odločitvijo za tako zgodnjo vrnitev na odre, je pa kmalu postalo jasno, da je v interakciji z občinstvom odkril nekakšno terapijo. Lani je zato vzpostavil še spletno stran The Red Hand Files, prek katere odgovarja na vprašanja svojih fenov, del tega procesa je bila tudi serija solističnih nastopov, na katerih je polovico časa odmeril glasbi, polovico pa pogovorom z obiskovalci. Zdaj, štiri leta po tragičnem dogodku, v globine (svojega) žalovanja pogleda tudi na plošči Ghosteen. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Blink 182: Nine

    Glasba Blink 182 nikoli ni bila odlična, daleč od tega. A ob koncu devetdesetih letih so bili Blinki zastavonoše najstniškega pop punka, ki je nekaj let uzurpiral MTV, njihovi cedeji pa so se vrteli v vsakem tretjem discmanu mozoljastih najstnikov. Četudi so ustvarjali ceneno, a – roko na srce –zabavno glasbo, sestavljeno iz treh akordov in plehkih besedil, je to zapuščina, na katero so člani zasedbe lahko ponosni in ki bi jo morali spoštovati. Pa je ne. Namesto tega se nanjo z vsako novo izdajo suvereno podelajo. Člani zasedbe, ki zdaj štejejo več kot štirideset let, na Nine, svoji deveti plošči, zvenijo tisočkrat bolj infantilno, kot so zveneli pri dvajsetih. Resnično neposlušljiv album, s katerim bo trojec razočaral stare fene, novih pa zagotovo ne bo pridobil. Več

  • Borka

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Young M.A: Herstory In The Making

    Z zadnjim valom konkretnega preboja ameriških raperk v srednjetok Young M.A še zdaleč ni dosegla največje prepoznavnosti, zato pa pomeni največjo osvežitev. Čeprav ostaja zvesta uličarka, ki ničesar ne stavi na tržne trike prodajanja seksualnosti in vestno popisuje klasična poglavja žanra – od odraščanja v revščini do trenutnega stanja na bančnem računu –, so jo prav zaradi svojstvenosti hitro vabili na vse strani. A Young M.A se je zadeve še enkrat lotila po svoje: za snemanje prvenca si je vzela čas, izdajo pa je posvetila bratu ob 10. obletnici smrti. Herstory In The Making je življenjska zgodba, povedana z nezloščeno pristnostjo in v vulgarnem slengu brez mejkapa, ki bi bila učinkovitejša v malce bolj jedrnatem formatu. Več

  • Goran Kompoš

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Devendra Banhart: Ma

    Stvari, o katerih poje Devendra Banhart, ali pa časi, v katere nas odpelje, v njegovih pesmih vedno zvenijo boljši, kot so v resnici. Verjetno tudi zato, ker tegob in veselja ne postavlja na nasprotna pola. Skladbe z nove plošče, v katerih se posredno, univerzalno ter avtobiografsko dotakne izgube staršev in katastrofe v domači Venezueli, bi lahko delovale morbidno. Ampak tako, kot se jih loti Banhart, še posebej takrat, ko zapoje kot Leonard Cohen konec šestdesetih let, zvenijo kakor življenjski nauki zrelega človeka. Tudi zaradi bogatih indie pop folkovskih aranžmajev, ki tokrat z atmosferičnim minimalizmom dobijo še kontemplativnejše značilnosti. Več

  • Gregor Kocijančič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Metronomy: Metronomy Forever

    Metronomy Forever, torej Metronomy za vedno, lahko beremo kot pretenciozen naslov, s katerim se zasedba baha, da je brezčasna, čeprav morda ni. Lahko pa njegovo sporočilnost povežemo s tem, da se je Joseph Mount, idejni vodja skupine in avtor vse glasbe, ki jo ta izvaja, z novo ploščo vrnil h koreninam. K tistemu »metronomyjskemu zvoku«, po katerem si zasedbo želimo zapomniti »za vedno«. Več

  • Goran Kompoš

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    Mike Patton & Jean-Claude Vannier: Corpse Flower

    To sodelovanje širšemu občinstvu na prvi pogled verjetno ne pove veliko, povsem drugače pa je, če vemo, da je Vannier skladatelj, ki je v sedemdesetih letih predrugačil podobo francoskega popa. Ni naključje, da sta se s Pattonom prvič srečala prav na retrospektivni razstavi o Sergeu Gainsbourgu v Hollywoodu, tam hitro našla skupni jezik in zdaj za prvo skupno ploščo posnela nekaj angleških priredb Vannierjevih starejših skladb in nekaj povsem novih pesmi. Rezultat je obilica Pattonovega črnega humorja, duhovitosti in zrelih življenjskih naukov, ki skozi Vannierjeve nenavadne orkestracije v spomin prikličejo zlato obdobje (francoskih) popevk. Ko se spajdašita vrhunski vokalist in interpret in mojster orkestralnih aranžmajev. Več

  • Borka

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    Miles Davis: Rubberband

    Ko se je Miles Davis leta 1985 odločil za nepričakovano potezo in tridesetletno zaveznico, založbo Columbia, zamenjal za Warner, je bila njegova prva zamisel posneti synth funk album, zavestno zasidran v morju popa. Po nekaj sešnih je založba projekt ustavila in zagnala nastanek mojstrovine Tutu. No, prvotna producenta nesojene pop plate Randy Hall in Zane Giles sta – v navezi z Milesovim nečakom Vinceom Wilburnom Jr.--jem, ki je na njej igral bobne – zadevo zdaj pripeljala do konca. Rekonstrukcija je tudi poskus posodobitve, a vsi sodobni vložki – z r & b pevkami in pevcem na čelu – učinkujejo klavrno. Vokalni posnetki so zreli za takojšen odpis, pobudo pa delno rešijo prebliski ostrih trobentarskih fraz in basovskih slapov. Več