• Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Hudson Mohawke: B.B.H.E.

    Šampion malce manj ziheraških, a nadvse dostopnih in absolutno učinkovitih klubskih streljačin Hudson Mohawke streže z albumom presenečenja oziroma nenapovedanim izidom skupka neizdanih – hitičev in čistih neznank. Draž staritet je v tem, da nanizajo celotni diapazon prepoznavnih estetik škotskega wunderkinda bolje kot »pravi« albumi, ki so zvočno enotnejši. B.B.H.E. je tako nekakšen retrospektivni prelet brez velikega pompa, zvrstijo se hiphoperski beati samosvojega zibanja bobnov, kosi raziskovanja obračanja semplov, synthovske himne in uničevalci klubskih zvočnih sistemov. Arhivska mapica, ki ne zapolni samo diskografske vrzeli, ampak dostavi tudi dobro vago (stare) svežine. Več

  • Jaša Bužinel

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Laraaji: Sun Piano

    Sedeminsedemdesetletnega multiinstrumentalista in pionirja new age glasbe iz newyorškega Harlema je marsikdo odkril, ko je izšla prelomna mojstrovina Ambient 3: Day of Radiance, ki jo je leta 1980 produciral Brian Eno. Danes njegova diskografija šteje več kot 50 albumov in velja za enega izmed utemeljiteljev meditativnih zvočnih raziskovanj, ki zadnja leta privabljajo številne nove poslušalce. S Sun Pianom, prvim poglavjem iz trilogije improviziranih del, ki ga je posnel v eni od brooklynskih cerkva, se vrača k svojemu študijskemu instrumentu. Dvanajsterica klavirskih meditacij s tisto tipično sončno Laraajijevo avro sicer ne prinaša presenečenj. Je pa nedvomno fina spremljevalka v prvih jutranjih urah. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    The Microphones: Microphones in 2020

    Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo. Več

  • Borka

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Jaga Jazzist: Pyramid

    Velikobesedne razprave o londonski novi stvari, mestni sceni novega jazza, pljuskajo po javnosti okvirno zadnjih pet let, vendar najdemo kar nekaj širše britanskih bendov slogovno sorodnega početja, ki to delajo že precej dlje in jim tako lahko pripišemo nekakšne zasluge za oranje ledine ali tlakovanje poti. Morda je najnazornejši primer veteranska zasedba Cinematic Orchestra, ki pa bi ji težko uspel resnejši preboj brez zaledja večje in vplivne založbe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Lianne La Havas: Lianne La Havas

    Lianne La Havas je pred slabim desetletjem veljala za prihajajoči glas folka in soula Velike Britanije. Sledili so prepričljiva, a nekoliko šablonska albuma, nastopi z Alicio Keys in nekakšno neformalno Princeovo mentorstvo. Sledil je tudi petletni premor, ki je bil očitno dobro odmerjen. Tretja plošča, naslovljena s pevkinim imenom, organizacijsko sicer pomeni korak nazaj, saj je bila posneta z manjšo ekipo kot prejšnji dve, a prav zato se je avtorica osvobodila odvečnega balasta. Njen glas in igranje kitare sta izhodišče in glavni šmek projekta nevsiljivega in zračnega, a zbranega teka, uspe pa ji celo tvegana poteza priredbe iz pesmarice skupine Radiohead. Intimno in najbolj avtorsko ter koherentno doslej. V tretje gre rado. Več

  • Gregor Kocijančič

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Dominic Fike: What Could Possibly Go Wrong

    Predstavljen nam je bil kot wunderkind, kot mladi up alternativnega R & B-ja in indie popa. Požegnali so ga Brockhampton, Billie Eilish in celo Barack Obama. Svoj prvi singel je prodal v platinasti nakladi, prva mala plošča, ki jo je posnel med hišnim priporom, pa je sprožila vojno med založbami velikankami, ki so se borile, da bi ga dobile v svoje varstvo. Medijski hajp je ustvaril pričakovanja, ki jih Dominic Fike s prvencem še zdaleč ni dosegel. Avtor se v naslovu plošče sprašuje, kaj vse bi lahko šlo narobe, z albumom pa dokazuje, da gre lahko narobe marsikaj. Zbirka medlih, neosredotočenih skladb zveni nedodelano in že slišano, zapomnili pa si jo bomo predvsem po boleči plehkosti besedil, ki nemalokrat poosebljajo pojem cringe. Več

  • Borka

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Jessy Lanza: All the Time

    Mehkobni sopran kanadske pevke Jessy Lanza je prinesel piš svežine na obronke srednjetoka. Konkretno spogledovanje s synthpopom osemdesetih let, a brez doslednega kopiranja, saj si hkrati veliko sposoja od prijemov klubskih muzik, se je izkazalo za nadvse primeren okvir, v katerega je vpet pevkin nežni glas. Tretji album sledi zastavljenemu, z nekoliko več igračkanja z vseprisotnimi zvoki in melodijami sintetizatorjev ter s predelavo samih vokalov. All the Time je lahkoten, v dostavi preprost izdelek. Njegovi sestavni deli zvenijo kot nešteto drugih posnetkov (iz osemdesetih), a hkrati kot nekaj čisto svojega. S pečatom pevke, ki obvlada formo, ki jo je (s kolegi) iz različnih poglavij zgodovine pop songa sestavila sama. Več

  • Jaša Bužinel

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Fontaines D. C.: A Hero’s Death

    Ko gre za iskanje novih obrazov, je britanska glasbena industrija zelo učinkovita. Še januarja lani, pred nastopom na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic, so bili dublinski mladeniči iz delavske četrti The Liberties ob bendih, kot so IDLES, Black Midi, Squid in Dry Cleaning, samo eni izmed številnih novih predstavnikov aktualnega vala postpunka. Zanimanje zanje se je kmalu razširilo med evropske poznavalce, potem ko je aprila lani izšel prvenec Dogrel, ki so ga mediji kovali v zvezde in je bil nominiran za nagrado mercury, pa je bend doživel dejà vu izkušnje, ki so je bili ob izdaji prvenca deležni danes bržkone najprepoznavnejši britanski rockerji Arctic Monkeys. V letu dni so Dublinčani zaradi dobro naoljenega kolesja glasbene industrije in medijskega ustroja postali najbolj hajpan kitarski bend z Otoka. Več

  • Jaša Bužinel

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Shirley Collins: Heart’s Ease

    Prva dama britanskega folka, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih občutno prispevala k prerodu anglosaške in keltske ljudske glasbene dediščine, je več kot 30-letni premor zaradi disfonije, to je redke okvare glasu, nepričakovano prekinila leta 2016 z albumom Lodestar, ki se je ponašal z zbirko temačnih, na trenutke srhljivih interpretacij starih ljudskih pesmi z obeh strani luže. Zdaj se v 86. letu vrača z novo mojstrovino. Tople vibracije njenega soprana in intimni zven spremljevalne kitare ter violine v pesmih o popotnikih in morjeplovkah pričarajo ambient terenskih posnetkov s kakšne zakotne kmetije njenega rodnega Sussexa. Iskrena in spokojna, predvsem pa brezčasna zbirka ruralnega delavskega folka. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Logic: No Pressure

    Logic, pretenciozno samooklicani Frank Sinatra rapa, se s ploščo No Pressure poslavlja od scene. Promovira jo kot svoj zadnji album, upokojil pa se je, da se bo z vso vnemo posvetil očetovstvu. Logic je v desetletni karieri sicer tonil v zmeraj bolj komercialen zvok, v besedilih pa v zmeraj bolj nadležno moraliziranje in plehko filozofiranje. Strmi padec je dosegel najglobljo točko z lansko ploščo Supermarket, na kateri se je neuspešno preizkusil kot poprocker. No Pressure precej popravi grenek okus, ki so ga pustili ti spodrsljaji. Je vrnitev k njegovim koreninam, kar pomeni predvsem očitno – pogosto preočitno – sklicevanje na »zlato dobo« hiphopa devetdesetih let, plošča pa prepriča predvsem zaradi vrhunske produkcije, ki jo je podpisal izjemni No I. D. Več

  • Jaša Bužinel

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Nikson: lfo ufo

    Poleg mariborskega talenta YNGFireflya domača alter hip hop scena zdaj dobiva še enega polnokrvnega wunderkinda. Kratkometražni prvenec srednješolskega ritmoklepača Nika Komaca, ki prinaša sedem osupljivo dodelanih hip hop instrumentalov, bi marsikdo zlahka zamenjal za delo kakega prekaljenega mačka, ki je izšlo pri Flying Lotusovi instituciji Brainfeeder ali nič manj cenjeni založbi Stones Throw Records. Fant si lasti izjemen čut za grajenje nekonvencionalnih gruvov in čaranje bizarnih atmosfer z zavidanja vrednim avtorskim pečatom, o kakršnem lahko številni domači hip hop producenti le sanjajo. Samo presneto pozorno in navdahnjeno uho zmore ustvariti komad, kot je focus is rite. Prihodnost slovenskega (instrumentalnega) hip hopa je rožnata! Več

  • Borka

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Kamaal Williams: Wu Hen

    Ko je Yussef Kamaal, eden najobetavnejših in za glasbeno trženje najprivlačnejših tandemov britanskega jazzovskega novega vala oziroma »londonske stvari« leta 2017 razpadel, se je zdelo, da bomo dobili odgovor na vprašanje, kateri član dvojca si bo prizadeval za širši domet, kateri pa bolj rine v podzemlje. Kateri se bo obrnil k surovejšemu zvoku in kateri k mehkobi? A odgovor je enosmeren: oba sta zavila proti dostopnemu gruvu. Bobnar Yussef Dayes je to potezo povlekel precej radikalno: pred nekaj meseci je pri jazzovski velikanki Blue Note izdal sproščujoč album soul jazza What Kinda Music v navezi z vokalistom Tomom Mischem, klaviaturist Kamaal Williams pa je leta 2018 izdal samostojni prvenec ležernega teka The Return. Več

  • Borka

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    nemanja: Cosmic Disco

    Generično naslovljeni drugi album hrvaške klasične zgodbe preobrazbe iz »projekta« v pravi pravcati bend štrli v razne strani neba hkrati. Cosmic Disco dosledno slika nize vzorcev tajske psihedelije, turškega rocka, afrobeata, cumbie, duba in, hja, vesoljskega disca. Vesoljskega zaradi obče tripaškosti in disca zaradi obče enakomerne plesnosti. A ne gre zgolj za prerisovanje najprepoznavnejših žanrskih značilnosti, saj nemanja poleg nekaterih domiselnih prijemov redno posega tudi po besedilih v maternem jeziku. Plošča je v primerjavi s preteklimi projekti bolj vokalna, bolj bendovska, bolj dodelana in bolj usmerjena v živo, odrsko predstavljanje. Sveže v slogu in nekoliko previdno v izvedbi in podrobnostih. Istrsko-zagrebška mučkalica. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Ic3peak: До Свидания

    Ic3peak je ruski dvojec, katerega člana nacionalna varnostna služba FSB, nekdanji KGB, zaradi političnih besedil – ki pogosto izražajo nasprotovanje Putinovemu režimu – obravnava kot skrajneža in ju vztrajno cenzurira. Vladno zatiranje Ic3peaku zagotavlja ogromno pozornost mednarodne medijske krajine, ki je s samo glasbo verjetno ne bi pritegnil. A vseeno, njegove glasbe ne gre podcenjevati, to dokaže tudi s ploščo До Свидания. Ta je udarna mešanica težkokategornih, nekoliko industrial trap beatov, witchhouse estetike in distopičnih synthov. Pevka Anastasija Kreslina prepriča predvsem, ko šepetaje ali kriče repa, ko pa poje s piskajočim falzetom, pogosto zveni pretirano melodramatično, na trenutke tudi nekoliko patetično. Več

  • Jaša Bužinel

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Protomartyr: Ultimate Success Today

    Človek bi v svetovnih postnormalnostnih razmerah stavil, da bosta punk in kritična glasba ponovno doživela svoj trenutek, toda nič ne kaže na to. Med redka nabrušena peresa, ki ta hip popisujejo pretekla in sedanja krvava poglavja iz ameriške stvarnosti, uvrščamo frontmana detroitskih indie postpankerjev, ki na petem albumu postajajo še ambicioznejši. Zaznamujejo ga izpiljeni avtorski aranžmaji, stadionski kitarski rifi, mastne basovske linije ter ekspresivni saksofonski in orkestralni pihalni izbruhi. Verzi pa na naše mentalno platno izrisujejo podobe robokopov, pendrekov in solzivca … večni imaginarij aktivistične glasbe, ki niti 53 let po prelomnih detroitskih nemirih žal še ni izrabljen. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Nicolás Jaar: Telas

    Nicolás Jaar, ameriški glasbenik čilenskih korenin, se letos lahko pohvali z izjemnim diskografskim izkupičkom. Začel je s ploščo 2017–2019, zbirko do plesišč prijaznega gradiva, ki ga producira pod psevdonimom Against All Logic, nadaljeval s ploščo presenečenja Cenzias, spokojnim albumom eksperimentalne ambientale in elektronsko-kantavtorskih skladb, ki ohlapno spominjajo na njegov izjemni prvenec Space is Only Noise, s katerim se je pred devetimi leti odločno umestil na glasbeni zemljevid sveta. Zdaj, zgolj dober mesec pozneje, je postregel še s ploščo Telas, enourno zbirko štirih avantgardnih skladb, ki suvereno dokazujejo njegovo izjemno spretnost za skladanje teatralne glasbe. Več

  • Jaša Bužinel

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Phoebe Bridgers: Punisher

    Ameriška kantavtorica, katere prvenec so kritiki uvrstili v milje emo folka, na drugi plošči spet odpira okno v svojo intimo. S tankočutnim osebnoizpovednim izrazom, ki spomni na kolege, kot sta Sufjan Stevens in Conor Oberst, se tokrat loteva tem izgubljenih stikov, dualizma med notranjim in zunanjim jazom ter bolečih koncev. V pretežno otožnih besedilih prehaja med sardoničnim humorjem in zavedanjem lastnih hib kot prvim korakom proti terapiji. Punisher je tako plod produktivnih in destruktivnih želja, ki nas v tem negotovem času podžigajo še močneje kot sicer, obenem pa zrcalo sodobnih kolektivnih tesnob, katerih vzroke skoraj vedno iščemo v posamezniku, le redko v zunanjih družbenih strukturah. Več

  • Borka

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: Access Frame: Equity

    Domači spletni založniški butik Kamizdat streže z novim poglavjem serijalke Access Frame, kompilacije lokalnih izvajalcev, ki opozarja na napetost med potrebo po prosti kulturi in ograjevanjem kulture avtorskih pravic. Začasna rešitev s taktiko ustvarjalne gmajne (Creative Commons) je tokrat nanizana na široko, v obsežnem zalogaju kar dvajsetih ekskluzivnih naslovov, ki sežejo čez široke panorame raziskovalne ali alternativne elektronike, od electra do hrupa, od brnenja do breakbeata in od techna do ambientale. Širok pa je tudi nabor protagonistov: od novodošlecev do veterank, od starih znancev založbe do premiernih pajdašenj. Še en natančno izpeljan presek levega roba slovenske elektronske scene. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    The Streets: None of Us Are Getting Out of This Life Alive

    Za to, da sta grime in UK garage prodrla v britanski mainstream, je odgovoren predvsem Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets. Po petih vplivnih ploščah se je od scene poslovil, preden bi v poskusih ohranjanja relevantnosti omadeževal svojo bogato zapuščino, zdaj pa je po desetletnem zatišju z novim, nepričakovanim mikstejpom storil ravno to. Ostal je brez mladostnega, uličnega elana, izgubil pa je tudi dobršen del studijskih veščin: produkcija na mikstejpu občasno zveni resnično amatersko, še bolj pa se je polenil njegov flow. Tako ga zasenči prav vsak izmed številnih gostujočih vokalistov – od Tame Impale do skupine IDLES – zaradi katere je izdelek sploh prebavljiv. Več

  • Jaša Bužinel

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Jessie Ware: What’s Your Pleasure?

    Neki segment sredinske pop produkcije leta 2020 – kot kaže – ni zmožen pogledati onstran plesne glasbene dediščine osemdesetih let in preseči slogovnega preroda, ki smo ga pod oznako nu-disco spremljali sredi prvega desetletja 21. stoletja. Potem ko smo na tem mestu kritično obravnavali letošnja odlično sprejeta albuma Due Lipe in Lady Gage, v posluh dobivamo še en hvalisan album nekoliko manj znane, a vendar priznane britanske pevke Jessie Ware. Po tretji plošči Glasshouse iz leta 2017, na kateri je postregla z razgibanim izborom sodobnega pop izrazja, je zdaj tudi ona zajahala trend posodobljene disco pop estetike. Zaradi nekaterih aktualnih albumov se včasih zdi, da smo se ponovno znašli v letu 2005, ko so lestvicam kraljevale Kylie Minogue, Sophie Ellis-Bextor in Moloko, da ne rečemo v letu 1977, ko sta Donna Summer in Giorgio Moroder z uspešnico I Feel Love določila smernice za elektronsko plesno glasbo, ki je v naslednjih letih revolucionirala svet popularne kulture. Več

  • Gregor Kocijančič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Pop Smoke: Shoot for the Stars, Aim for the Moon

    Komercialni prvenec Pop Smoka je tragično tudi njegova postumna plošča. Raper je s peščico izdanih mikstejpov že v najstniških letih postal prvi mož newyorškega drilla, februarja pa so ga pri rosnih 20 letih umorili in je poleg svoje temeljne zapuščine – neizmernega vpliva na brooklynsko rap sceno – za sabo pustil tudi nedokončano studijsko ploščo. Čeprav je ta prenatrpana z verzi gostujočih vokalistov, kar je pogost sindrom postumnih rap plošč, ne pusti vtisa, da gre zgolj za plod dobičkaželjnosti glasbene industrije. Zveni kot zaključen izdelek, ki učinkovito krmari med podzemnim drillanjem in sklicevanjem na bling ero hiphopa; tudi z neposrednimi pokloni 50 Centu, ki je ploščo podpisal kot izvršni producent. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Willie Nelson: First Rose of Spring

    Najznamenitejši še živeči pevec country glasbe se štemplja z okroglim 70. (!) albumom. Willie Nelson, princ žanra prostodušne drže resnega zapohanca in simpatična 87-letna (!) korenina, ki stalno in vedno nevsiljivo pronica tudi v bolj množične reže popularne kulture, tokrat streže večinoma s priredbami in le dvema novima avtorskima posnetkoma. V pretežno baladnem in povsem enakomerno počasnem toku nas ob raznih žanrskih obveznicah nagovarja z liberalno večkulturnostjo: »Kavboji s(m)o povprečni ameriški ljudje – Teksašani, Mehičani, črnci in židje.« Počasno pa ne pomeni tudi utrujeno – Nelson na plošči First Rose of Spring poje umirjeno, a z elanom in svojevrstnim subtilnim optimizmom. Več

  • Jaša Bužinel

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    ZHLEHTET:

    Jazzovski pianist, skladatelj in improvizator Rok Zalokar je ob sebi zbral pet glasbenikov in zagnal projekt Zhlehtet. Njihov prvenec Toyomi je manifestacija specifičnega ustvarjalnega procesa, v katerem se prepletajo improvizacija, (re)kompozicija in domiselna manipulacija posnetih zvokov v fazi postprodukcije. Dinamična zvočna podoba, ki jo zaznamuje preplet organskih vibracij instrumentov in sintetičnih zvokov Zalokarjeve mašinerije, ter fragmentarni aranžmaji, ki obsegajo vse od transcendentalnih prvin spiritualnega jazza do kakofoničnih izbruhov jeze, nakazujejo oddaljitev od klasične impro glasbe proti bolj raziskovalnim vejam sodobne elektronike in kolažiranega jazzovskega izrazja. Zahteven, toda vznemirljiv album. Več

  • Borka

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Keleketla!: Keleketla!

    Pečanje britanskih in južnoafriških novih izrazov, ki se tako ali drugače trkajo z jazzovskimi praksami, je bilo zadnja leta najbolj na očeh in v ušesih javnosti z delovanjem zasedbe Shabaka and the Ancestors. Zdaj kultni dvojec z elektronske scene devetdesetih let Coldcut, ki je spotoma splavil in še danes uspešno krmari eno najpomembnejših nežanrsko nišnih založb (neodvisne elektronike) Ninja Tune, London in Johannesburg z edinstveno iniciativo združuje v glasbeno izkušnjo. Več

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Baauer: Planet’s Mad

    Čeprav Baauerja svet pozna predvsem kot avtorja megauspešnice Harlem Shake, ki je pred sedmimi leti postala youtubovska senzacija in je pripomogla k popularizaciji stadionskega trapa, je že s prvencem dokazal, da premore veliko več kot zgolj cenene brostep drope. Producent še vedno stavi na moč pompoznega dropa, vendar je ta na novi plošči daleč od cenenega: Planet’s Mad je osupljiva zbirka edinstvenih bangerjev, ki se kljub prefinjeni, večplastni produkciji ne jemljejo preresno. V žanrsko neobremenjeni zmešnjavi ritmičnih rafalov najdemo številne norčave reference na nekoliko vulgarnejše odvode plesne elektronike, vendar so takšne reference zapakirane v kontekst napredno mislečih dekonstrukcij klubske glasbe. Več

  • Jaša Bužinel

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    HAIM: Women in Music Pt. III

    Kljub resnemu naslovu tretji album losangeleške sestrske naveze Haim ni analiza razmerij moči med spoloma v glasbeni industriji. Je pa Women in Music Pt. III v primerjavi s predhodnikoma bolj osebnoizpoveden in zato najbolj avtorsko dodelan ter razpoloženjsko niansiran zasedbin izdelek doslej. Na njem se v najlepši luči pokaže bendova sposobnost za pisanje hitro zapomnljivih, prikupnih poletnih hitov za brezskrbno poležavanje na vrtu v duhu someščank iz skupine The Bangles. In četudi v komadih pogosto odmevajo sladka r & b večglasja devetdesetih let in slogovni vplivi pop rocka z začetka tisočletja, od Shanie Twain do Alanise Morissette, sta obe, zvočna podoba in žanrska pestrost, čisti odsev duha časa. Več

  • Borka

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin: Mordechai

    Teksaški trojec svetovljanske ležernosti streže s tretjim albumom. Khruangbin je pozornost sprva pritegnil predvsem s prebrisanim trikom prežemanja muzike s kaveljci starega tajskega psihedeličnega popa, zdaj pa se z vsakim projektom vse bolj odmika od te etikete. Novost je nedvomno, da je plošča Mordechai tako rekoč v celoti vokalna, po starem pa se premika z res počasnim tekom in črpa iz mogočnega nabora izrazov – iz disca, soula, duba, godb Latinske Amerike, iranskega popa ... To je muzika neprekinjenega zaporedja aluzij, a s pečatom nežno lebdečega gruva, skopih besedil in zračnega kitarskega melosa. Poletno poslušanje, ki ne bo obveljalo za enega od vrhuncev skupine. Več

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: KiCk i

    Ko je Alejandra Ghersi – venezuelska producentka in pevka, ki ustvarja pod psevdonimom Arca – pred leti s peščico izdaj eksperimentalnih hiphop beatov neustavljivo prodrla na sceno, je muzicirala v precejšnji anonimnosti: ustvarjanje je zakamuflirala v skrivnostno meglico, kar je verjetno še dodatno pripomoglo k njenemu preboju v svetovno glasbeno krajino. Sčasoma je razkrila identiteto, presenetljivo podpisala pogodbo z založbo velikanko in se uveljavila kot ena najdrznejših ustvarjalk na polju eksperimentalne elektronike. Status producentske vizionarke je v očeh širše javnosti zacementirala, ko so ji na vrata potrkali številni pop velikani: najprej Kanye West, nato FKA Twigs in kasneje tudi Björk. Ta jo je med eno izmed njunih številnih studijskih seans spodbudila, naj se preizkusi kot pevka. Od tedaj Arca elektronske mojstrovine pogosto obogati s svojim glasom, včasih bolj, drugič manj posrečeno, na novi plošči pa ponudi daleč najsuverenejšo dostavo vokalnih vložkov doslej. Več

  • Jaša Bužinel 

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Nitz: Little Pointers EP

    Dolgoletni sopotnik domače glasbene scene, producent, DJ in promotor, ki ga poznamo tudi po vlogi programskega vodje kluba K4, je v zadnjem času glasbo večinoma izdajal na različnih kompilacijah in spletnih platformah. Nitz se zdaj vrača s kratkometražcem za mlado ptujsko založbo Origin, ki je prvo od doslej šestih izdaj predstavila minulega novembra. Little Pointers prinaša šest meditativnih elektro štiklov z vplivi breakbeata in housa v tradiciji veteranov à la Gerard Hanson, Aleksi Perälä in Carl Finlow. Na prvi posluh minimalistični aranžmaji so zasnovani okoli finih ritmičnih iger in sintovskih mikro modulacij, ki v pesmih ustvarjajo samosvoje gruve, primerne ne le za introspektivni ples, ampak tudi za trenutke klubske evforije. Več

  • Borka

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Norah Jones: Pick Me Up Off the Floor

    Ameriški baladni pop je razpet med nasproti stoječa si pola. Na eni strani je hip, skrivnostna, zasanjana, zvočno bolj raziskovalna in baročna Lana Del Ray, na drugi produkcijsko bolj tradicionalna, konstantna, zmerna, umirjena in nevsiljiva Norah Jones. Njeni albumi se razlikujejo v odtenkih in tako je tudi tokrat. Pick Me Up Off the Floor je intimen in topel skupek klavirskih balad, pri katerih intenzivnost nežno stopiclja med popolno zračnostjo in rahlim pišem. Lahko povsem funkcionira kot nemoteča glasba za ozadje, a pod površjem se skriva marsikaj: avtoričin izjemni občutek za songwriting, dodelana besedila in aranžmajska umetelnost. Za manj drzne uporabnike prijazne plati soula, jazza in popa. Kotiček gotovosti. Več