Teezo Touchdown: How Do You Sleep At Night?

Ekscentrični pevec in raper Teezo Touchdown je nase resno opozoril z gostujočimi verzi na ploščah velikanov, kot sta Tyler, The Creator in Travis Scott, ker pa je s kilami žebljev vselej okrašen kot punkovsko božično drevesce, ga je hitro posvojil tudi svet visoke mode. Njegov prvenec namiguje, da bi avtor svetu naredil uslugo, če bi se osredotočil na kariero modne ikone: to je porazna, na trenutke prav boleča plošča. Teezo je sicer razvpit šaljivec in trol in morda je album pravzaprav parodija, a zares ni jasno, ali se ob poslušanju smejimo njemu ali njegovim štosom. Naj gre za rockovske popevke, nafunkirani soulovski R & B ali milenijski pop punk, plošča je ves čas tako osladna in klišejska, da bi se ob poslušanju kar nekajkrat najraje pogreznili v zemljo.

Romy: Mid Air

Romy je čas, ko ima njen matični bend the xx nekakšen odmor, izkoristila za izdajo samostojnega prvenca. Ta je še eden v dolgi vrsti albumov praznovanja zlatih let komercializacije plesne kulture, je osebno nostalgično ljubezensko pismo času, ko je pevka veliko ždela in plesala v kvirovskih klubih. Produkcijska ekipa je impresivna, saj so plošček podpisali Romyjin sobendaš Jamie xx, trenutno najbolj nahajpan mojster elektronike Fread again.. in prekaljeni maček Stuart Price. Mid Air je logično skupek plesnih kosov, ki močno posegajo po euro dance in trance generiki s preloma tisočletja, muziki neskončnega dvigovanja in spuščanja med evforijo in melanholijo. Za vse je kriv Cherin comeback!

Laurel Halo: Atlas

»Akvarelne« zvočne barve novega albuma ameriške glasbenice Laurel Halo delujejo kot kakšna podvodna različica klasik impresionističnega skladatelja Clauda Debussyja. Njene »tekoče« skladbe vas bodo spomnile na kompozicijo Watermusic II minimalista Williama Basinskija, fragmentirane orkestracije producenta Jana Jelinka ter protoambientalna dela Gymnopédies in Gnossiennes Erika Satieja. Toda njena zvočna slika je večplastnejša, celo rahlo psihedelična. Atlas nas transportira na posebne prostore, naj bo to tepka ob babičini hiši ali sublimni pogled na pozlačene Alpe v mraku, je pa tudi hvaležna zvočna kulisa za obiske notranjih svetov.

The Chemical Brothers: For That Beautiful Feeling

Ali ima dvojec Chemical Brothers po slabih treh desetletjih neprekinjenega jahanja največjih svetovnih festivalov, občasno pa tudi vrhov lestvic sploh še pokazati kaj, kar bi bilo vredno posluha? Vprašanje je v trenutku, ko eno od močno priljubljenih elektronskih imen streže z jubilejnim desetim albumom, tako rekoč samoumevno. Pri plesnih projektih, ki se (nepričakovano in hitrostno) zavihtijo v višave mainstreama, je opazna težnja, da se hitro izpojejo, se začnejo mučno ponavljati ali grejo preprosto v EDM-ovske franže, po navadi, ker gre za kratkotrajen trend, ki ga industrija izkoristi in izpljune, ali ker se preprosto preveč prilagajajo zahtevam velikih odrov in širokih množic poslušalstva.

Jalen Ngonda: Come Around and Love Me

Sliši se tako preprosto, pa ni: za dober soul potrebuješ najprej dvoje – glas in aranžmaje. Jalen Ngonda ima oboje: spremlja ga prvoligaška domača ekipa brooklynske založbe Daptone, čez njene »avtentične« podlage pa njegov glas vabi mehko, sladko in žametno. Prvenec mladega pevca dosledno odkljuka vse glavne sestavine žanra, saj vsebuje sledi bogate orkestracije, polžasto osladne balade, plesne drnce in nebroj ljubezenskih motivov. Come Around and Love Me je tako skrbno izdelan, Ngonda pa tako nevsiljivo prepričljiv, da ob poslušanju na trenutke ne moremo ne misliti na Marvina Gaya. Brez sodobnega zvočnega pridiha, produkcijskih trikov ali žanrskega mešetarjenja – preprosto klasična soul godba.

Morvern: Welcome To Hell

One-man projekt plodnega kantavtorja/producenta Jana Cizeja se je v zadnjih letih razširil v razigrani petglavi ansambel, ki na domači grudi vztrajno zastopa s trendi neobremenjeno indie podzemlje. Welcome To Hell, preplet lo-fi garažne distorzije, novodobne psihedelije in »peklenske« estetike grozljivk b-kategorije à la Braindead, je najbolj dodelan izdelek v Morvernovi obsežni, slogovno raznovrstni diskografiji (26 izdaj od leta 2017!). Ta retro zveneč, duhovito samoironičen album neobremenjeno koketira s »trashy« tendencami King Gizzardov in nažigaškimi riffi v slogu multiinstrumentalista Johna Dwyerja. A ne gre za parodiranje ali pastiš, pač pa za povsem iskren poklon stari in novi psych-rock gardi.

Tirzah: trip9love…?

Britanska R & B-outsiderka Tirzah je za produkcijo tretje dolgometražne plošče ponovno angažirala Mico Levi. Doslej se je zdelo, da gre za nerazdružljiv tandem, album trip9love…? pa to tezo postavi pred preizkušnjo. Tirzah in Levi z novim albumom nadaljujeta pot intimnega, melanholičnega in rahlo razglašenega popa, a se tokrat zatakneta v (namerni) repeticiji, ki celoten izdelek naredi tako enoličen, da je rahlo utrujajoč. Začetek plošče je obetaven, naslednja skladba pa zveni kot reinterpretacija prejšnje in tako naprej. Monotono razpoloženje od časa do časa presekajo ambientalne balade, hrbtenico albuma pa zaznamuje vztrajno ponavljanje istega ritmičnega vzorca, kar ima resda hipnotičen učinek, a po pol ure se zdi, kot da v različnih vzporednih vesoljih poslušamo ves čas isto skladbo.

Róisín Murphy: Hit Parade

V enem od prizorov v filmu Tár (2022), psihološki drami o sodobni kulturi izbrisa, se protagonistka, superuspešna dirigentka Lydia Tár, s študentom prereka o vlogi prešuštniškega Bacha v klasičnem kanonu. Karikirani »woke« študent razloži, da mu kot panspolno usmerjeni temnopolti osebi Bachovo mizogino življenje onemogoča, da bi njegovo glasbo jemal resno. To »študijo« na temo nove morale, medgeneracijskih napetosti in relacije umetnica– delo sem si ogledal v dneh, ko je bila ena (doslej) najbolj soglasno čislanih sodobnih glasbenih ikon, danes 50-letna irska pevka Róisín Murphy, »izbrisana« na Twitterju. Ta vplivna glasbenica z močno fenovsko bazo v skupnosti LGBTQ+ si je pred izdajo novega albuma zabila žebelj v krsto z zapisom na temo hormonske terapije pri mladih trans osebah, s katero je od sebe odvrnila številne fene. Toda pomemben je kontekst. V zasebni skupini zapisani komentar, v katerem je obsodila uporabo zaviralcev pubertete in farmacevtsko industrijo, ki izkorišča »zmedene mladostnike«, je nekdo posnel in delil na spletu. Eklatanten primer sodobne kulture izbrisa.

Genesis Owusu: Struggler

Genesis Owusu, avstralski pevec in raper ganskih korenin, je nase resno opozoril že s prvencem, žanrsko izmuzljivim in rahlo shizofrenim albumom, ki je morda nekoliko preveč zgovorno pričal o avtorjevi eklektični širini, a ga je zares odločno postavil na zemljevid – tudi kot izjemnega pisca besedil. Navdih zanje je tokrat črpal iz Beckettovega Godota in Kafkove Preobrazbe, našel pa je tudi slogovni fokus, zasidral se je v dokaj edinstveni, s hiphopom prepojeni interpretaciji postpunka in synthpopa, ki jo nekajkrat preseka s synthfunkovskimi poskočnicami in sladkobnimi soul komadi izrazito vintidž narave. Nova žanrska preobleka mu zelo lepo pristoji in po naključju večkrat spomni na izjemen prvenec kalifornijskih novincev Paris Texas.

Alabaster DePlume: Come With Fierce Grace

Britanski ekscentrik, posebnež, saksofonist-pesnik samouk … Alabaster DePlume je lanski album GOLD skrbno destiliral iz neštetih plasti sedemnajstih ur materiala. Iz obilice »ostankov« je zdaj zlepil še en album, ki je – bolj kot nadaljevanje ali poseben dodatek – dopolnilo ali komplementarni del prvega. GOLD je bil skrbno sčiščen in instrumentalno razkošen, Come With Fierce Grace pa je osnoven, surov in ohlapen. Več je delov, ki zvenijo improvizirano, manj je toge strukture. Srčika je še vedno prijetno razštelana in mehko razglašena mešanica folka in jazza, s preprostimi melodijami, ki vlečejo na ethio jazz, le da je jezik tokrat skromnejši. Smiseln dvojček albumov istih sestavin in različne predelave.

Victoria Monét: Jaguar II

Če vam ugajajo izrazito senzualne, avtorsko izstopajoče izdaje predstavnic sodobnega r & b-ja (Janelle Monáe, Kelela, SZA), lahko prvenec ameriške pevke, producentke in kantavtorice mirne vesti uvrstite na svojo plejlisto. Je plod več kot desetletnega vztrajanja na mainstreamovski sceni, sodelovanja z različnimi superzvezdniki (Ariana Grande, BLACKPINK, Selena Gomez itd.) in postopnega, potrpežljivega prebijanja v ospredje (nasprotno od fenomenov s TikToka à la Ice Spice). Zaradi razkošnega zvoka žive zasedbe, trobil in godal v spomin prikliče brezčasni orkestralni soul sedemdesetih let, a obenem deluje kot iskren primerek razigranega novošolskega r & b-ja. Pogrešamo sicer malo več »osebnega značaja«, toda obeti so veliki.

Slowdive: Everything is Alive

Trideset let po izdaji prelomne plošče Souvlaki, kultne klasike, ki je precej pripomogla k definiciji dream popa devetdesetih let, se britanski shoegaze veterani iz zasedbe Slowdive (ponovno) vračajo s še eno (skoraj) mojstrovino.

jaimie branch: Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war))

Skoraj točno leto po smrti hrupne-angažirane-zavzete-avantgardne trobentačice jaimie branch smo dobili njen četrti in zadnji album. Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war)) ni postumna lepljenka, saj je izjemna pihalka lani poleti ploščo pripeljala tako rekoč do ciljne črte. Muzika ni malenkostna in je ne le zvočno, ampak tudi slogovno grandiozno bogata, zamisli so gosto nakopičene v divje aranžmaje, ki pa nikoli ne zbezljajo v prosto formo, ampak raje ostajajo v žmohtu stalnega gruva. Od povorkarske zabave do uporniških napevov, od karibskih ritmik do redkih zračnih premorov, to je visokooktansko početje in glasni poslovilni glasbeni telegram s težo. Praznik muziciranja!

Sigur Rós: ÁTTA

Ko bend enkrat dokončno zacementira svojo estetiko in se z njo proslavi po vsem svetu, je to lahko obenem tržni blagoslov in prekletstvo za ustvarjalnost. Sigur Rós je že skoraj 30 let sopomenka za islandski, pravzaprav globalni postrock, dolge atmosferične skladbe in melanholične melodije. Prav zato je njegov prvi album po letu 2013 težko slišati kakorkoli drugače kot nabor manirizmov in kompozicijskih klišejev, otožnih »vilinskih« vokalov in dramatičnih godalnih crescendov 41-članskega orkestra, ki nekako reflektirajo inercijo in milino islandske pokrajine. Nova plošča pritiska na sorodne čustvene gumbe kakor njeni predhodniki, zaradi tega pa bolj kot vrnitev v velikem slogu deluje kakor klavrn poskus ziheraštva.

SPELLING: Spelling & The Mystery School

Čisto vsako ploščo kalifornijske artpop glasbenice SPELLING zaznamuje dokaj korenit slogovni zasuk, kar zgovorno priča o neizmerni globočini morja zamisli, iz katerega črpa pri svojih radikalnih zvočnih eksperimentih. Zdaj je na kup zbrala vrhunce iz skromnega opusa treh plošč in jih skupaj s spremljevalno zasedbo The Mystery School zapakirala v prenovljene, ponekod nadgrajene, drugod oskubene aranžmaje. Domiselne reinterpretacije skladb izvorno gradivo postavijo v tako svež kontekst, da se zdi, kot bi ga slišali prvič: minimalizem ponekod preobrazijo v skorajda baročno pestrost, elektronika se transformira v organskost, dobršen del nabora skladb pa postane veliko bolj prebavljiv in dostopen, kot je bil v svoji prvotni, izrazito avantgardni obliki.

Earl Sweatshirt & The Alchemist: Voir Dire

Konkretnejše sodelovanje dveh izstopajočih protagonistov kletnega levega pola ameriškega rapa je že nekaj let viselo v zraku kot megla v zimski Ljubljani. Skupni posnetek tu in tam, občasne fotke iz studia, razni zapisi – namigi ... Eden najbolj samosvoje privlačnih emsijev mlajše generacije Earl Sweatshirt in morda zadnje desetletje kar najproduktivnejši producent žanra The Alchemist se pogosto družita.

Noname: Sundial

Kjer mnogim spodleti, Noname zabije žebljico na glavico. Njen drugi album je novosoulovsko zmehčan, a ne presladkan, umirjen, a ne otopel, do ušes prijazno in skulirano odrapan, a ne sporočilno impotenten. Chicaška emsijka se ne sprijazni s puhlicami in se prostodušno, celo duhovito loti svojih zdrsov in nedotakljivih avtoritet, ki jih ošvrkne kar poimensko: Obamo in njegovo bombardiranje, Kendricka, Rihanno in Beyoncé in njihovo kolaboracijo z militariziranim Superbowlom. Če dodamo še, da v gostujočih verzih Jay Electronica izkaže spoštovanje Louisu Farrakhanu in disa Volodimirja Zelenskega, je Sundial za ameriške razmere že resno drzen

N3: HAKL

Od časa avtohtone eurodance produkcije na prelomu tisočletja pri nas ni bilo zaznati veliko zanimanja za radijsko vokalno elektroniko. Debi mladca Bineta Kramarja, člana trap kolektiva Capital Crew, posega na področje trendovskega vokalnega (hip) housa v liniji Channela Tresa (trap forma pač izgublja pomen že vsaj od koronske krize!). Tovrstna »H&M-elektronika« s sentimentalnimi »jebačkimi« verzi à la The Weeknd sicer pogosto spremlja nakupe v verigah s hitro modo, v kontekstu naše medijske krajine pa je nadvse dobrodošla alternativa kitarskemu mainstreamu generacije Z, ki še kar dominira. Poletje 2021 se je v anale spletne kulture zapisalo kot »white boy summer«, to poletje pa z albumom HAKL dobivamo svoj »ljubljanski boy summer« trenutek.

Jon Batiste: World Music Radio

Za izvajalca, ki je bil lani ovenčan s kar petimi grammyji, leto pred tem pa z oskarjem in zlatim globusom za avtorsko glasbo za Pixarjev film Duša, je neworleanški glasbenik Jon Batiste deležen presenetljivo malo pozornosti mainstreamovskega občinstva. Zdi se, da se je pri ustvarjanju nove plošče tega zavedal, zato je shizofreno nametanko obogatil s kopico pompoznih, tovarniško zloščenih pop komadov, ki mu enostavno ne pristajajo. World Music Radio se konceptualno dotakne morja glasbenih tradicij z vseh mogočih koncev sveta, a se v nobeni zares ne zasidra, zato izdelek deluje zmedeno, nekoherentno in tudi nekoliko preračunljivo: kot bi Batiste računal, da se bo med 21 skladbami našlo kaj za vsakogar.

Sonic Youth: Live in Brooklyn 2011

Koncertni albumi že leta izgubljajo pomen v smislu neke posebnosti. Stara garda morda še kupuje žive plošče rock legend in drugih velikih kalibrov, mlajši pa se raje zadovoljujejo z nekajsekundnimi viralnimi izseki z nastopov svojih najljubših glasbenikov. Institucije, kot je Metallica, položaj rešujejo s projekcijami svojih koncertov po kinematografskih verigah. Celo na Radiu Študent je pred leti ugasnila dolgoletna rubrika RŠ koncert. Kulturo živih posnetkov pri nas na srečo še naprej goji platforma Izštekani. Živi posnetek je enkratna kategorija, ki jo nemalokrat zaznamuje tehnična nepopolnost, a tudi presežna energičnost, skorajda erotičnost, kot denimo pri posnetkih Johna Coltrana iz Village Vanguarda. Kultura bootlegov (neavtoriziranih živih posnetkov), tako značilna za punk in alter sceno, je zadnja leta sploh ugasnila. Živimo v času izpopolnjenih kulturnih artefaktov, kjer slabi posnetki nekih prelomnic v popularni kulturi pač nimajo istega kulturnega kapitala, kot so ga imeli denimo v devetdesetih letih.

Turnstile & BADBADNOTGOOD: New Heart Designs

Baltimorski (post)hardcore prvaki iz zasedbe Turnstile so predlani presenetili s sila eklektičnim albumom GLOW ON, polnim nalezljivo spevnih refrenov in nepričakovanih slogovnih zasukov, a to očitno ni bil njihov zadnji as v rokavu. Zdaj so moči združili s kvartetom BADBADNOTGOOD, kanadskim zastavonošo množicam dostopnega, s hiphopom prepojenega jazza, in dostavili malo ploščo presenečenja, zbirko treh svilnato gladkih, zares posrečenih jazzovskih reinterpretacij spevnejših, nekoliko baladnih vrhuncev s Turnstilove predlanske mojstrovine. Nenavadna zmes slogov se v teoriji ne zdi pretirano obetavna, a kanadski virtuozi v Turnstilove epopeje vnesejo novo življenje in hkrati osvetlijo neko dodatno, prej neopazno razsežnost izvirnih posnetkov.

Jungle: Volcano

Četrti album londonskega projekta Jungle lovi sonce poznega poletja. Volcano je prijazno lahkoten izbruh slavljenja enotnega veselega razpoloženja, je vreča novosoulovske in diskoidne dobre volje, ki neverjetno močno spominja na muzike mestnih anonimnežev iz zasedbe SAULT. Pravzaprav Jungle tokrat poslušamo kot njihovo rahlo spolirano, slogovno bolj enoznačno in sporočilno šibkejšo različico, rabo vokalov pa celo kot čisto kopiranje. Fanta, ki stojita za projektom, sta ključni vpliv na njuno delo in usmeritev tudi priznala. Podobnost ni naključna in mali slogovni obrat ni napačen, dokler ne pridemo do posnetkov z raperskimi gosti, kjer muzika postane preprosto preveč mimobežno predvidljiva.

The Clientele: I Am Not There Anymore

The Beatles, Simon & Garfunkel, Tortoise, Pavement, Kings of Convenience, Bonnie »Prince« Billy, Jim O’Rourke in podobna imena, dejavna na presečišču indieja, postrocka in folka, so glavne asociacije ob poslušanju devete plošče še danes razmeroma obstranske londonske trojke, ustanovljene leta 1991. Če izvzamemo njeno zgodnje obdobje, posebej ploščo Strange Geometry (2005), je ta album bržkone komercialno najuspešnejša in tudi najzrelejša izdaja zasedbe. Z baročno detajlno, z godalnimi aranžmaji prepredeno, rahlo psihedelično godbo, ki jo odlikuje tisti brezčasni karakter klasičnega rocka, apelira na fino kalibrirana ušesa, prisegajoča na indie senzibilnost devetdesetih let.

Travis Scott: UTOPIA

Celotna Scottova diskografija, še posebej pa Astroworld, njegova tretja dolgometražna plošča, je v svetu visokokategornega rapa pomenila vpliven mejnik, ki je (so)definiral zvok popularne trapovske muzike zadnjih let in v ustaljene ter rahlo prežvečene estetske smernice žanra vnesel dobrodošel odmerek psihedeličnih produkcijskih trikov, ki so na sceni postali zlati standard. Bili bi izjemno skromni, če bi rekli, da so bila pričakovanja glede njegove četrte, že zdavnaj napovedane plošče UTOPIA velika. Z vsako prestavitvijo datuma izida so se še dodatno povečala, pa čeprav je bil razlog za največjo zamudo tragedija: med velikim koncertom na predlanskem festivalu, ki ga je pripravil sam, je v brutalnem stampedu umrlo deset ljudi. Houstonski trendsetter se je sčasoma otresel občutka krivde, za nekaj časa poniknil in si vzel še več časa za skrbno (in izrazito kolektivno) piljenje epskega albuma, ki naj bi bil njegov magnum opus.

Damon Locks & Rob Mazurek: New Future City Radio

Protagonista chicaške scene novih muzik in dolgoletna občasna sodelavca precej različnih izrazov, ki se družita v raznih konstelacijah raznih prijemov, skupne nastope zadnjega leta končno zaokrožujeta z albumsko zloženko. No, bolj razmetanko. Zvočni mešetar Damon Locks in trobentarska avtoriteta Rob Mazurek strežeta z radikalno kolažno ploščo New Future City Radio, ki fingira lov na izmuzljive valove piratskih radijskih postaj. To je lepljenka čudaških zank, najdenega zvočnega materiala, dodatkov zvočil, Locksovih distorziranih vokalnih intervencij in Mazurkovega pihalskega umirjanja. Z zvrhanim odmerkom brnenja, šumenja, nenadnih prekinitev in obratov. Prihodnost je analogna!

Jessy Lanza: Love Hallucination

Četrta plošča kanadske pevke, ki se je v zadnji dekadi ob podpori britanske institucije elektronske glasbe Hyperdub trdno zasidrala na križišču med mainstreamom in alterpopom, nadaljuje tam, kjer nas je pustil predhodnik All the Time. Spokojne, za vroče dni ukrojene elektronske pop viže, ki se navdihujejo pri r & b-ju osemdesetih let in gravitirajo okoli njenega kot svila mehkega glasu, nas zibajo v lenoben poletni dremež. Lanza se tokrat tudi diskretno spogleduje s klubskimi plesišči, footworkom, 2-stepom in housom, a njena primarna forma ostaja pop skladba, ki jo zna prikrojiti različnim razpoloženjem. Album toplih domačnih tonov za fene vokalne plesne elektronike v liniji Kelly Lee Owens, Yaeji, Jayde G in drugih.

Post Malone: AUSTIN

Postyjeva preobrazba iz r & b-baladnika v zbeganega pop-rock zvezdnika je s ploščo AUSTIN dosegla vrhunec. Samooklicani »beli Iverson« skuša z zbirko resnobnih, melanholičnih, pretirano zloščenih in generičnih popevk, ki imajo več skupnega z glasbo benda Maroon5 kot s (kvazi)hiphopovsko sceno, iz katere izhaja, dokazati, da je dokončno prerastel infantilnost obdobja beerbongov in bentleyjev. Prepričan je, da se bo s prenovljeno fasado, ki jo ustvarjata predvsem okorno brenkanje na akustično kitaro in melodramatično izlivanje srca z vibrirajočimi glasilkami, dokazal kot zrel kantavtor, ki želi občinstvu razkrivati globoka življenjska spoznanja. A pod tankim, skorajda prozornim površjem hitro najdemo starega Austina, ki ne loči modrosti od neumnosti.

Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit

Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.

Eating Sports: Giorni Sportivi

Bendi danes radi bluzijo o transžanrskosti, a redkokateri zares presega formulaičnost. Razmeroma frišna goriška formacija s člani iz zasedb Etceteral, Kombo C in Kavasutra na prvencu dokazuje, kako lahko sledeč načelom jazz-rock/fusion bendov sedemdesetih let ustvariš godbo, ki je sveža, predvsem pa prekleto zabavna. Pretežno instrumentalne skladbe, ki jih občasno presekajo kolektivni vzkliki, prijetne harmonije ali zajebantski verzi (»Dej gor masku, kje maš masku?!«), zaznamujejo razposajeni aranžmaji, impro momenti, iskrivi kitarski dialogi, poliritmije, domiselna raba semplerja in sinta. Resni godci s finim smislom za humor, ki po izrazni širini konkurirajo fejmičem iz benda KGLW, a so nekoliko bolj »kaučičevsko odpiljeni«.

Adrian Marth & Diana Berti: Crystal Ball Visions

Za tretjo izdajo domače založbe KRI sta moči združila barcelonski mojster mrke plati italo diska Adrian Marth in italijanska EBM-producentka Diana Berti. Z velikansko floto vintidž strojne opreme sta posnela kratko zbirko umazano distorziranih in, blago rečeno, zloveščih synth džemov, ki – kakor sta zgovorno zapisala založnika – zvenijo, kot bi italijanski klasik grozljivk »Dario Argento ob treh zjutraj vstopil v temačen klub«. Čeprav na tej izrazito retronostalgični plošči ne boste našli kakšnih pretiranih presenečenj, saj se dokaj neposredno sklicuje na dediščino synthovskih mračnežev osemdesetih let, gre za dobrodošel prispevek h konsistentno čvrstemu opusu založbe, ki Ljubljano suvereno postavlja na svetovni zemljevid sodobne (dark)wave produkcije.