Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.«

Urban Zorko, režiser in scenarist, ki mu največ pomeni dobra zgodba

Urban Zorko (1983) rad prisluhne ljudem, zato bi bil v nekem drugem življenju morda psiholog. A v tem življenju ga tako zanimajo zgodbe, da je bilo za to, da se ne bi ukvarjal z njimi, bolj malo možnosti. Študiral je primerjalno književnost in se že med študijem kalil na Radiu Študent – izkušnje od tam je prenesel skoraj v vse medije, kjer je delal, nekaj pa tudi v film, področje, na katerem deluje danes. Pozneje je vedno več pisal, od literarnih in filmskih kritik do spremnih besed za romane, kot je Vojnovićev Čefurji raus!, bil je tudi član uredniške ekipe prve različice portala AirBeletrina, delal je na televiziji in nazadnje pristal v filmskih vodah. Danes od filma živi; snema igrane filme in dokumentarce, pri katerih mu komunikativnost in sposobnost poslušanja vendarle prideta prav, kajti ljudje se mu morajo dodobra odpreti, da pridobi kvaliteten material.

Goran Bertok, fotograf

Pred mesecem dni, ko smo še imeli kulturno dogajanje zunaj lastnih domov, ki je trenutno na čakanju zaradi pandemije koronavirusa, se je v galeriji Photon odprla njegova razstava z naslovom Lakota – v normalnih okoliščinah bi si jo lahko ogledali do konca aprila. V tej fotografski seriji Goran Bertok (1963) raziskuje stanje, v katero je človeško telo pahnilo odrekanje hrani: anoreksijo, poskus discipliniranja lastnega telesa, ki uhaja izpod nadzora. S telesom v skrajnih fazah se je ukvarjal že v prejšnjih projektih, kontinuirano ga namreč preučuje in fotografira več desetletij. Začel je z igranim nasiljem, nadaljeval s prizori nekonvencionalnih spolnih praks, posebej sadomazohizma, in naposled prišel do smrti. Njegovi najbolj pretresljivi seriji sta Obiskovalci in Post Mortem, v katerih je gledalec s smrtjo soočen brutalno neposredno – v Post Mortem si iz oči v oči zre s trupli, v Obiskovalcih pa opazuje, kako se trupla med kremacijo spreminjajo v okostja. Anoreksija je bila logično nadaljevanje. »Vse, kar počnem, je dokaj ozko usmerjeno: vedno gre za telo, ki je podvrženo nasilju. Na začetku igrano nasilje, nato sadomazohizem in podobno. Potem smrt, ki jo ravno tako dojemam kot nasilje za človeka, ki bolj pripada civilizaciji kot naravi – drugače kot pri živali, ki se smrti najbrž niti ne zaveda. Zdaj pa anoreksija, ki prikazuje telo v neki skrajni fazi oziroma v bližini smrti,« pravi. Zakaj smrt in nasilje? Te serije, posebej Obiskovalci, so bile deležne tudi očitkov, da hodijo po meji dopustnega. A zanj je, četudi se je na začetku fotografske poti preizkušal v reklamni fotografiji, zanimivo predvsem tisto zunaj mainstreama; odklonsko, mejno, morbidno. »Nekaj je dovoljeno, zaželeno; na drugi strani pa prekršek, prestopek, nekaj, za kar se moraš potruditi. To drugo me je od nekdaj privlačilo.« Morda zato, ker je bilo njegovo otroštvo prijetno in umirjeno in je o odklonih, ki so ga zanimali, lahko bral le v knjigah – denimo v Twainovih Pustolovščinah Huckleberryja Finna, kjer ga je posebej pritegnil odlomek, v katerem junakov oče doživlja delirium tremens in želi ubiti sina, ki ga ne prepozna –, ali pa jih z razdalje opazoval pri ljudeh, s katerimi je prihajal v stik. »Imel sem prijatelja, ki so ga doma zanemarjali, večinoma je bil prepuščen ulici, in meni se je njegovo življenje zdelo silno razburljivo. To je bil romantičen pogled na te odklone.« V resnici pa, dodaja, se morda z nasiljem nad telesom ukvarja tudi zato, ker ga nasilje tako moti v resničnem življenju.

Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma

Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge.

Maša Grošelj, igralka

Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.«

Simon Kocjančič, slikar

Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.«

Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

»Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.«

Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.«

Jaša Koceli, režiser

Kmalu zatem, ko se je vpisal na študij sociologije na Fakulteti za družbene vede, je režiser Jaša Koceli, rojen leta 1984, začel delati kot turistični vodnik. Skupinam turistov je razkazoval dežele, kot so Grčija, Jordanija, Tajska, Španija in Egipt, in se pri tem strašno zabaval. Največ časa je preživel v Grčiji, ki mu je blizu predvsem zaradi kulture. »Ko stojiš med ruševinami Dionizovega gledališča v Atenah in razmišljaš o tem, da so prav na teh kamnih prvič in zadnjič uprizorili Antigono in druge znamenite drame antičnega sveta ... to je izjemen občutek. Ob tem se počutiš zares ponižnega.« Že takrat je imel veliko spoštovanje do gledališča nasploh, režiser pa je postal precej organsko: v tretjem letniku sociologije se je odločil, da bo šel delat še sprejemne izpite za režijo na Akademiji. Nekaj časa je vzporedno »vozil« oba študija in vodniško delo. »Bilo je res naporno. (smeh) Turizem je super in odpira glavo v svet, ko si mlajši, a lahko sčasoma postane predvidljiv in entuziazem popusti. Mi je pa ta poklic gotovo pomagal pri spoznavanju najrazličnejših človeških značajev. Kot vodnik si soočen tudi s težkimi situacijami, a se moraš nekako znajti. In to mi pride prav v teatru: z večino ljudi lahko obojestransko uspešno sodelujem. Verjamem v to, da mora biti okoli kreativnega procesa pozitivno vzdušje.«

Špela Škulj, fotografinja, ki jo zanima odnos ljudi do narave

Limbo 1 in Limbo 2, deli fotografinje Špele Škulj (1982), prepletata sanjske, nekoliko nadrealistične motive z elementi, ki opozarjajo na človekovo grobo poseganje v okolje. Na Limbu 1 – če si ga ogledamo pobliže – na samotni obali ob mirnem rožnatem jezercu leži nekaj odvrženih plastenk, na Limbu 2 pa je v ospredju indijska sveta reka Ganges, nekje zadaj pa se vzpenjajo visoke stopnice in hrumijo bagri – trk tradicije in (domnevnega) napredka. Deli sta trenutno na ogled na fotografski razstavi Zajčja luknja, ki jo v Cankarjevem domu lahko ujamete še do prvega marca. To je seveda zgolj drobec obsežnega opusa Škuljeve, po izobrazbi kulturologinje, ki je bila lani ena izmed finalistk za nagrado skupine OHO. Okolje, ekologija in vpliv človeka na naravo, teme, zajete v Limbu 1 in 2, so tiste, ki jo v ustvarjanju še posebej zanimajo. »Za okolje me skrbi, odkar sem bila otrok. Ravno pred kratkim mi je mama rekla, da se spomni, kako sem jo začela že zgodaj opozarjati, da moramo več reciklirati. V srednji šoli sem si potem začela sama šivati obleke in hoditi v second hand shope, da mi ne bi bilo treba kupovati toliko novih kosov oblačil. Pomembno se mi zdi, da vsak zase naredi čim več za okolje, četudi v resnici noben posameznik ne povzroči toliko škode kot industrija.«

Igor Lumpert, saksofonist

Motivacijski citati, kakršen je denimo »Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi storiš«, ki naj bi ga domnevno izrekel Walt Disney, sicer ne upoštevajo, da je marsikaj v življenju odvisno tudi od okoliščin, ne le naših dejanj, a v nekaterih primerih se karte res položijo na ustrezen način, sanje pa postanejo resničnost – kot pri Igorju Lumpertu, leta 1975 v Novem mestu rojenem saksofonistu. V formativnih letih je namreč pisal dnevnik in vanj zabeležil, da bo, »ko bo velik«, živel v New Yorku in da bo glasbenik. »Kot otroka so me zelo zaznamovale glasbene televizijske oddaje. Posebej se spomnim tistih nedeljskih, ko so bili na sporedu ljudski plesi iz vseh jugoslovanskih republik. Užival sem v tem raznobarvnem glasbenem kolažu in nekako vedel, da se bom z glasbo ukvarjal profesionalno,« se spominja.

Samuel Blues, glasbenik, ki ima blues

Blues je nekoč, davno prej, preden je taisto veljalo za rokenrol, veljal za hudičevo glasbo. Iz nje so črpali domala vsi, ki so uporniške zvoke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nato ponesli v svet. Danes je od tega sicer ostal zgolj žanr, legende in miti ostajajo, a blues tudi med mlajšo generacijo glasbenikov doživlja nekakšen preporod, revival. Na lokalni sceni smo lahko pred časom spremljali prodor zasedbe Prismojeni profesorji bluesa, zdaj pa se širi glas o mladem solistu, kantavtorju, bluesmanu, multiinštrumentalistu, ki se je leta 1995 rodil kot Samo Pivač, ustvarja pa pod umetniškim imenom Samuel Blues.

Janja Majzelj, igralka, ki je tudi strastna bralka

Janja Majzelj je ena najbolj vsestranskih slovenskih igralk: prepričljiva je v gledaliških vlogah v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je zaposlena – trenutno igra v predstavah Ariol: Zaljubljen do ušes in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, nedavno je bila izvrstna v Nasprotju stvari o svetu s perspektive fašistov, pred leti smo jo gledali v seriji Totalna razprodaja, ki jo je režirala Polona Sepe, pozneje v Maminem dnevu, izkušnje ima tudi s filmi – nazadnje v vlogi nevrotične, z življenjem nezadovoljne Vere v filmu Panika, posnetem po romanu Dese Muck. Ob tem je odlična pevka – njen svojevrstni glas se tesno prilega denimo šansonom Svetlane Makarovič ali uglasbenim pesmim Charlesa Bukowskega (v predstavi Smrt kadi moje cigare, 2012, režija Ivana Djilas). Za odmeven projekt Krizantema na klavirju, uglasbeno poezijo Svetlane Makarovič, je leta 2011 (poleg drugih vlog) prejela Prešernovo nagrado. Kljub temu kritično pripominja, da se nima za pevko. »Skozi glasbo se najlažje izražam. Sem interpretka, ker to je stična točka glasbe in mojega poklica. Da pa bi sebe naslavljala kot pevko, je pretenciozno. Vsak poklic zahteva popolno predanost, kup izkušenj in veliko dela, da bi bil vreden svojega imena.« Glasba jo sicer spremlja od malega, pred tem pa se je samoiniciativno začela učiti še klavir. »Našla sem odlično učiteljico klavirja, ki mi je pokazala osnove, na podlagi tega pa sem se potem lahko učila sama. Tri leta sem to počela vsak dan, potem pa sem prišla do tiste meje, ko bi morala vaditi tehniko. Tu sem se ustavila, ker me je minilo. Želela bi si, da bi imela za sabo več glasbene izobrazbe, a življenje je šlo v drugo smer.«

Ana Svetel, piska, ki je prvo pesem posvetila Pohorskemu bataljonu

»Življenje ni zmeraj tako, kot si predstavljaš,« pravi ena izmed junakinj v ravnokar izdani knjigi Ane Svetel Dobra družba. Likom v knjigi, ki jih druži to, da vsi uporabljajo platformo za prevoze po Sloveniji Prevoz.org, se na poti res zgodi marsikaj nepričakovanega. A ne pričakujte zgolj lahkotnega popisovanja humornih in odpičenih situacij; po zaslugi pisateljičinega čuta za pretanjene detajle in lucidne dialoge Dobra družba sicer nasmeje, toda hkrati odkrije marsikaj o soljudeh, s katerimi si – po naključju ali izbiri – delimo bivalni prostor, pa tudi o nas.

Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.«

Tadej Droljc, intermedijski umetnik

Tadej Droljc (1981) je intermedijski umetnik, skladatelj eksperimentalne elektronike in kreativni programer, ki ustvarja tehnološko napredne avdiovizualne kompozicije in z njimi unovčuje svoje akademsko znanje s področja »računalniške glasbe«.

Jure Gostinčar, plesalec, ki je doma povsod, kjer pleše

V Kopru leta 1992 rojeni plesalec Jure Gostinčar svoj dom najde na različnih odrih sveta: doma je pravzaprav povsod, kjer pleše. Ples je gibljiv: kamor te (po)kliče, tja pač greš. In če si res dober, greš lahko marsikam, Gostinčar pa ima to srečo – ki sicer ni zgolj sreča, saj združuje še talent in trdo delo –, da je eden najboljših sodobnih plesalcev pri nas, ki mu je uspelo prodreti tudi v mednarodne vode. Seveda ni bilo vedno tako, čeprav je prve plesne korake naredil že pri rosnih desetih letih: najprej v koprski plesni šoli Elite, kjer ga je hiphop prvi poučeval Siniša Bukinac, kasneje pa v plesni šoli Fiona tudi Fiona Johnson, Azra Selimanović in Erik Bukovnik. To je bil čas, ko se je srečal s prvimi tekmovanji, ki so zanj ter za soplesalke in soplesalce pomenila dodaten vir motivacije. Ples je tako že v osnovni šoli postal del Gostinčarjevega vsakdana, tekmovanj in tudi uspehov pa je bilo vedno več, zato je z vsakim letom bolj izstopal – leta 2010 in 2012 je denimo prejel naslov naj športnika leta Mestne občine Koper.

Anja Novak, igralka

Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.«

Zarja Vršič, pisateljica in prevajalka, ki raje pleza, kot da bi čas zapravljala na družbenih omrežjih

Zarja Vršič (1993) se je še kot študentka primerjalne književnosti in francistike na delavnice kreativnega pisanja pri pisatelju Andreju Blatniku prijavila z zgodbo, kasneje od mentorja deležno največje pohvale izmed vseh zgodb udeležencev. Nekaj let pozneje je ta zgodba z naslovom Sledi izšla v njeni prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Kozjeglavka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu letos nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec, približno v istem času pa je Vršičeva prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko – in to že za svoj prvi »resni« prevod, pesniško zbirko Eugena Guillevica Zemljevôden. Zaupali so ji ga pri KUD Logos, založbi, s katero je začela sodelovati že med študijem. Po nekaj prevodih za spletno izdajo je privolila v pisanje spremne besede za omenjeno zbirko, toda po spletu okoliščin je prevajalec odpovedal sodelovanje in je tudi prevod pripadel njej. »Sprva sem bila malo prestrašena, a slednjič sem se strinjala, ker sem Guillevica precej brala in mi je njegova poezija blizu. Sem precej izbirčna in težje prevajam literaturo, ki mi ni zares všeč – kar se je sicer že zgodilo, a se prevodu ne moreš posvetiti v tolikšni meri, kot bi se sicer. Guillevicu sem se, hkrati pa sem imela podporo urednikov in možnost za refleksijo, kar mi je veliko pomenilo, kajti če se z besedilom ukvarjaš popolnoma sam, je težje, ker nimaš zunanjega pogleda.«

Januš Aleš Luznar, intermedijski umetnik, ki uporablja svoje srce kot glasbeni inštrument

Avdiovizualni performansi, ki jih ta čas v sklopu serije Ictus Cordis uprizarja in razvija umetnik Januš Aleš Luznar, ponujajo poslušalcem intenzivno in zvočno bogato doživetje, hkrati pa s svojo zasnovo napotujejo k premisleku o odnosu med fizično in psihično ravnjo v ustvarjanju oziroma poslušanju glasbe. Luznar je namreč performanse zasnoval na bitju svojega srca, njegova zvok in ritem, ojačena s posebnim mikrofonom, pa nato v živo spreminja z različnimi elektronskimi efekti. To mu hkrati omogoča, da z glasbo in tudi s spremljajočimi vizualizacijami spreminja bitje svojega srca s ciljem prignati ga v ictus cordis, v stanje njegove največje raztegnjenosti, da bi ga nato v premišljenem zvočnem dramaturškem loku znova umiril.

Kristina Aleksova, plesalka, ki se uči, kako deset minut na dan samo strmeti skozi okno

Če bi se Kristina Aleksova rodila v Rusiji, najverjetneje ne bi postala balerina. »Nimam pravilno oblikovanih okončin in tam so glede tega bolj strogi,« pravi. Imela pa je veliko strast do tega plesa in disciplino, potrebno za baletni poklic – zato se je po končanem baletnem izobraževanju (balet je začela plesati z devetimi leti, po bolj monotonih plesnih začetkih v eni od ljubljanskih plesnih šol) odločila, da ne gre le za hobi, temveč bi se s tem rada ukvarjala profesionalno. Še kot najstnica se je zaposlila v ljubljanski operni hiši in tam ostala do leta 2017, ko si je zaželela malo več svobode. »To, da sem bila članica baletnega ansambla, mi je zagotavljalo neko varnost in predvidljivost. Če boš dovolj stegnil nogo, bo ta in ta gib pravilno izveden; če boš dovolj vadil, boš dobro izpeljal nastop, in tako dalje. Toda dobila sem občutek, da sem svoj limit dosegla in da lahko na tak način tu vztrajam do upokojitve ali pa grem počet druge stvari, ki me bolj zanimajo.« Dala je torej odpoved in načrtovala, da bo nekaj časa prosta, preden se loti novih projektov, vendar so se stvari zasukale v drugo smer: šla je na delavnico Vie Negative, laboratorij za uprizarjanje Via Negativa Lab, in takoj ugotovila, da se tam počuti kot doma. »Že zelo hitro po tistem me je Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative, povabil delat predstavo 365padcev, malo kasneje, ko sem na delavnici izvajala prizore, v katere je bilo vključeno srce – svinjsko, goveje, piščančje ... – pa me je vprašal, ali bi v produkciji Vie Negative delala svojo avtorsko predstavo.

Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik

Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zaradi narave poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine.

Jurij Drevenšek, igralec, ki se spogleduje s Hollywoodom

Gledališki igralci so resni umetniki, filmski igralci pa so obrtniki, del kolesja šovbiznisa. To prepričanje morda zveni konservativno, a v Sloveniji je na akademski ravni kljub vsemu še globoko zakoreninjeno. Obenem pa je naš igralski trg tako majhen, da je ločevanje med tema zvrstema skorajda nemogoče: tudi vrhunski gledališki igralci igrajo v televizijskih limonadah, režiserji jih od kod drugod namreč ne morejo vzeti. Kakorkoli, Jurij Drevenšek, rojen leta 1985, nikoli ni razmišljal, da bi postal strogo gledališki igralec, kajti s teatrom v mlajših letih tako rekoč ni imel stika. Najstniška leta je živel v devetdesetih in se navduševal nad svetom MTV-ja in glasbenih videospotov; tudi kasneje, ko se je vpisal na igralsko akademijo (AGRFT), je šel tja z namenom, da postane filmski igralec, kar je bilo za nekatere starešine te ustanove skorajda neumetniško. A Drevenšek se ni pustil motiti. To pa ne pomeni, da je zanemaril gledališče, ravno nasprotno. Le za prihod na cilj je ubral drugačno, za slovensko igralsko sceno nekoliko netipično pot.

Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom

Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)«

Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče

Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti.

Širom, glasbena skupina …

Glasbo skupine Širom bi lahko opredelili kot meditativno, kontemplativno, celo mistično zvočno izkušnjo; trojica zanimivih glasbenikov z igranjem na različna klasična, doma narejena in ljudska glasbila z vseh koncev sveta poslušalce namreč popelje v svetove, ki se zdijo starodavni in oddaljeni, a hkrati sodobni in nenavadno bližnji. Zagotovo tudi zaradi njene časovne in prostorske neopredeljivosti nekateri glasbo Širom označujejo z »domišljijsko« ali »sodobno« ljudsko glasbo. A zapisi glasbenih recenzentov, med njimi tistih iz največjih medijskih hiš, BBC-ja, Guardiana, The Wire, ali z vplivnih glasbenih portalov, kot so Songlines, ki njihove albume opisujejo s presežki, potrjujejo misel, da je njihovo glasbo težko opisati, kaj šele popredalčkati v določen žanr; treba jo je poslušati, se ji zares prepustiti, a hkrati tudi obiskati njihove koncerte, saj ti že zaradi obilice nenavadnih inštrumentov, ki jih uporabljajo na odru, ponujajo zelo zanimivo vizualno izkušnjo.

Lea Culetto, feministična umetnica: Sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska

Leta 1995 rojena umetnica Lea Culetto je letos končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pri ustvarjanju pa najraje izhaja iz situacij, ki jih je doživela tudi sama ali pa jo neposredno zadevajo, predvsem v navezavi na žensko telo. »Ne pravim, da me moška perspektiva ne zanima – odprta sem za sodelovanja, v katerih bi moški predstavil svojo plat neke izkušnje, jaz pa svojo. Toda sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska. Zase veš, kaj se ti je zgodilo, za druge pa lahko le predvidevaš, in to zame ni dovolj.« Njen projekt My Life is a Hairy Tale, serija hlačnih nogavic, okrašenih s kitami iz človeških las, ki postavlja vprašanje, ali bi bile ženske dlake sprejemljivejše, če bi jih urejali tako kot pričeske, ni nastal po naključju: razmišljala je o svojem odnosu do dlak v najstniškem obdobju in se spraševala, zakaj se ji je poraščenost zdela odvratna.

Veronika Simoniti, pisateljica

Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.«

Anja Jerčič Jakob, slikarka narave

Anja Jerčič Jakob (1975) se je rodila v Slovenj Gradcu in odraščala v takrat Titovem Velenju. Do njenega sedmega razreda so živeli v bloku, kjer jo je zaznamovala svobodna otroška igra po hodnikih, stopniščih, parkiriščih in na bližnjem grajskem griču. Pa vendar je bila večkrat tudi sama in takrat se je zatekla v različne kreativne dejavnosti, tudi risanje in slikanje. Že njen stric je v osemdesetih letih na Japonskem uspešno kiparil, oče je med drugim deloval v fotoklubu, doma so bile na stenah slike in po stanovanju kipi. Iz tiskarne ji je oče prinašal papir za risanje, rezanje in druge oblike oblikovanja papirja, mama pa neskončni računalniški papir, ki ga za skice najraje uporablja še danes, le da je zamenjala dobavitelja – zdaj je to brat.

Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika

Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.«