Skrbi nas, da bo tudi Slovenija pasivna

Z gospodom Türkom smo navezali stike že decembra, takoj ko je postal predsednik. Razlog je preprost: želimo spodbuditi Slovenijo, da bi prevzela vodilno vlogo v Svetu za človekove pravice OZN, saj nas zelo skrbi, ker je bila EU doslej v tem organu precej pasivna. Doslej se ni ravno izkazala. Nekaterim državam je z agresivnostjo uspelo onemogočiti rešitev marsikaterega vprašanja, zato računamo na Slovenijo, ki zdaj predseduje EU.

"Teza o neučinkoviti državi kot lastniku je preveč enostavna"

Mislim, da ne. Sam učim študente, da je pri t.i. žetvah, ko lastniki izstopijo, treba odgovoriti na tri vprašanja: zakaj, kdaj, na kakšen način? Odgovori, ki jih danes v politiki najpogosteje slišimo, so: ker smo tako zapisali v koalicijski pogodbi, ker želimo sami "počistiti ta hlev" in ga ne prepustiti prihodnji vladi, in to na način, ki bo čim bolj očaral volivce. Po uspehu s prodajo NKBM je pri sedanji oblasti postala priljubljena javna prodaja delnic - glede na očitke o prodaji kupcem iz čudnih tujih skladov, najraje le domačinom. Kadar se slišijo ekonomski argumenti za hitenje, se rožlja s trditvijo, da je država pač neučinkovita lastnica. Toda danes ni leto 1999, ko smo razpravljali o začetnem valu privatizacij in ko je bilo še vse državno, danes je treba pri vsakem podjetju posebej odgovoriti na prej navedena vprašanja, pri čemer splošna načela nič ne koristijo. Sploh pa se mi zdi, da je danes aktualno na glavo postavljeno vprašanje, in sicer, česa ne bi smeli ta trenutek za nobeno ceno privatizirati.

Dr. Andreja Cirman

Dr. Andreja Cirman, docentka na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in prodekanka za študijske zadeve na isti fakulteti, se ukvarja s teorijo poslovanja z nepremičninami. Ker cene stanovanj v Sloveniji še vedno letijo v nebo, smo se z njo pogovarjali o tem, kako bi jim bilo mogoče pristriči peruti, pa tudi o tem, kako bi lahko republiški stanovanjski sklad deloval bolj učinkovito in ali gre nekoliko višjo rodnost v lanskem letu res pripisati boljši stanovanjski politiki sedanje oblasti. Cirmanova je, tako kot 83 odstotkov slovenskih gospodinjstev, tudi sama lastnica nepremičnine.

"Pravosodni sistem bo doživel velik šok, če bo ta zakon sprejet"

Sama sem to vedela tako rekoč ves čas, navsezadnje je ministrstvo za pravosodje takrat objavilo celo razpis za pisanje tega zakona. V tistem času sta na Inštitutu za kriminologijo tekli še obe raziskavi, Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v RS in Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji, zato se nam ni zdelo smiselno, da bi se na razpis prijavili. Želeli smo najprej končati svoje delo, pa tudi postavljeni enoletni rok se nam je zdel dosti prekratek.

Charles Brown: "Spletne revolucije ni"

Ko govorimo o novih tehnologijah, moramo biti previdni. Z njihovim potencialom se pretirava, saj mnogi, ki te tehnologije oglašujejo, niso ravnodušni, kar zadeva njihov razmah, ampak imajo svoje namene. Poglavitni del razprave o pozitivnih straneh na primer blogerstva prihaja predvsem, če ne izključno iz prav specifične tradicije ameriških libertarnih in sedaj konservativnih hipikapitalistov. V teh okoljih najdemo zamisli o zatonu tiska in celo o novi, demokratični revoluciji. Sicer je treba reči, da se oddaljujemo od dobe, v kateri smo imeli komunikacijo "eden proti mnogim". Javnost nikoli ni bila neumna in to nikoli ni bila propaganda, saj so ljudje večinoma iz ponujenih informacij vzeli, kar so potrebovali, ali so si jih razlagali po svoje. A kakorkoli: to je bila komunikacija od zgoraj navzdol, v kateri so prevladovali interesi medijskih lastnikov, v avtoritarnih državah pa interesi diktatorjev ali političnih in verskih gibanj. Nove tehnologije imajo možnost za preseganje teh vzorcev, ne vemo pa, ali bo novi način komunikacije res prišel kaj bližje obliki dialoga. To ni več odvisno od tehnologije, ampak od ljudi, organizacij ali gibanj, če jih bodo uporabili. Za zdaj novi mediji povzročajo prej nekakšno lažno komunikacijo ali lažen dialog: blogerji se pogovarjajo sami s seboj.

"Plaz se je sprožil in poti nazaj ni več"

Matej Šurc (novinar RTV): Že po peticiji so mednarodne novinarske organizacije zahtevale od vlade, da do konca leta ustanovi neodvisno komisijo, ki bo preverila razmere, kar zadeva novinarsko svobodo v Sloveniji. Tega vlada še ni storila. Druga pomembna stvar je odsotnost dialoga med podpisniki in politiko. Namesto dialoga imamo popolno konfrontacijo. Vlada je vedela, da je peticijo podpisalo 571 novinarjev, kakšna četrtina vseh posameznikov, ki v Sloveniji živijo od novinarskega dela. To je upoštevanja vredno število, ki bi ga vsaka politična opcija - tudi za svoje dobro - morala vzeti resno. A namesto da bi politika vzpostavila dialog z novinarji, je raje zaostrila svojo retoriko in dejanja.

Predlog za odpoklic dr. Rodeta

Pobuda se nanaša na večletno dejavnost dr. Rodeta. Ima en sam cilj. Gre za "early warning", se pravi za zgodnje opozarjanje. No, v tem primeru niti ne gre za tako zelo zgodnje opozarjanje. Opozoriti sem namreč želel, da prihaja do sistematične politizacije katoliške cerkve kot organizacije, ki izvaja verske storitve. Formuliral sem protest, ki pravi: "Državni svet protestira proti sistematični politizaciji rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, ki se kaže v napadu na posamezne skupine državljanov in na posamezne institucije slovenske države." To je moto. Ob tem sem nakazal tudi na možne posledice, kaj bi se lahko zgodilo, če politizacija slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) ne bo zaustavljena in če se ravnanja RKC ne bodo spremenila.

Profesor!

Komponira, pa ni skladatelj iz enciklopedije. Pozna jazz in ga celo igra, pa ni jazzist. Improvizira, toda improvizira kompozicije. Predava na univerzi, a je zelo rad predvsem študent. Ne spada v nobeno skupnost, pa ni marginalec. Objame vse godbe, toda to sliši komaj kdo. Obtožujejo ga hladu, intelektualizma, ker so gluhi za čustvene razsežnosti. Igra, misli in živi svetovne godbe, pa mu jih je speljala World Music, Inc. Kot mladenič je v čikaški AACM spoznal, da ni utrgan. Ni si upal prositi za nastop Ornetta Colemana, ko se je zatekel k njemu po začasnem eksilu v Parizu, leta 1971. Preživljal se je s šahom. Med prvimi je javno igral solo saksofone vseh registrov. Nagrado 300.000 dolarjev za genija je porabil za pisanje oper in stare dolgove. Dve leti je imel izklopljen telefon in tačas ni vedel, kako preživeti ženo in tri otroke. Napisal je skladbo za 100 tub in si še vedno želi postaviti orkestre, da bi hkrati zaigrali z vseh planetov. Anthony Braxton je star 55 let.