N'toko
-
Po dobrem desetletju aktivnega delovanja na slovenski glasbeni sceni se začenjam počutiti kot Bill Murray v fimu Groundhog Day. Ne glede na to, kaj se je zgodilo dan prej, se zjutraj zbudim v popolnoma istem svetu, kjer se ponovi ista zgodba. Ne glede na to, kaj rečem ali naredim, bo naslednji dan spet vse tako, kot je bilo. Tako smo z letom 2014 zaključili še en krog v večno vrteči se spirali odpiranja in ponovnega zapiranja popularnih kulturnih prizorišč, ki jim obvezno sledijo iste debate o odnosu Slovenije do kulture. V letu 2015 se bodo isti prostori spet odprli ali se preselili drugam in isti igralci se bodo zapeljali v nov krog kulturnega boja. O težavah slovenskih koncertnih organizatorjev sem dal za medije že toliko podobnih izjav, da bom odslej novinarjem pošiljal že pripravljeni mušter, na katerem bom po potrebi samo menjaval imena klubov.
-
19. 12. 2014 | Mladina 51 | Komentar
Ko smo se leta 1987 z družino preselili v predmestje Los Angelesa, sem se s sedmimi leti prvič znašel v razredu z otroki iz vsega sveta. Polovica nas je znala angleško bolj za silo ali pa sploh ne. A paleta novih narečij, barvnih odtenkov kože in oblik oči za nas še zdaleč ni pomenila ovir pri druženju. V šoli imaš namreč precej večje skrbi; ukvarjaš se s tem, da ti nihče ne vzame denarja za malico, da nisi tepen ali ponižan pred sošolci. Otroci smo med seboj hitro sklepali zavezništva, ki pa so bila bolj rezultat našega položaja v razredni hierarhiji kot pa rasne pripadnosti. Frajerji so se družili z drugimi frajerji, luzerji pa z luzerji. Vsak je poznal svoje mesto v »razrednem boju«.
-
12. 12. 2014 | Mladina 50 | Žive meje
Gotovo ste že kdaj sredi noči sedeli na kavču pred televizijo, s pivom v eni roki in daljincem v drugi. Ure tečejo, medtem ko vi omotično opazujete, kako se pred vašimi očmi menjajo programi, ne da bi se kateremu posvetili za več kot dve sekundi. Klik. Dokumentarec o Hitlerju. Klik. Ponovitev Dnevnika. Klik. Reklame. Klik. Coldplay featuring Avicii. Klik. Reklame. Klik. Reklame. Klik. Klik. Klik. Klik. Pornič ... hm, počakajmo malo, da vidimo, kako se bo tole končalo. Aha, ok. Klik. Drug dokumentarec o Hitlerju. Klik. Keeping up with the Kardashians ... uf, lej jo, Kim pijana v bazenu, lol ... Klik ... Nekje proti jutru ugotovite, da ste s klikanjem najdlje počakali, ko ste na ekranu videli gole riti, nasilje ali pa reality showe. Ste morda perverzna, nasilna oseba ali je nekaj narobe z vašim TV-jem?
-
28. 11. 2014 | Mladina 48 | Žive meje
Beseda »spremembe« je definitivno najbolj vroči buzz word v slovenski politiki ta trenutek. Politiki so doumeli, da ima javnost poln kufer vsega in od njih dejansko pričakuje, da bodo stvari odslej potekale drugače. Spremembe so hit jesen/zima 2014 in nihče si ne sme privoščiti, da ga volivci vidijo kot protispremembno naravnanega. Vedno v koraku z željami potrošnikov so strankarske PR-službe stopile v akcijo in praktično vsako dejanje njihovih šefov poskusile prikazati kot »dolgo pričakovano reformo«, »razbijanje statusa quo«, če ne že kar kot revolucijo. Tako so ustvarile vzdušje, v katerem so morebitni nasprotniki vladnih ukrepov vedno videti kot zaviralci napredka in nostalgiki po starih časih. Če nočete biti antichange, ste torej lahko lepo tiho in pustite vladi, da opravi svoje nujno reformatorsko poslanstvo.
-
14. 11. 2014 | Mladina 46 | Žive meje
Bodimo za sekundo povsem iskreni, brez pretvarjanja in vljudnosti. Privoščimo si terapijo in si enkrat za vselej priznajmo ter odkrito izrecimo to, kar si itak vsi mislimo. Frustracije je treba spraviti na dan, šele nato se lahko začne proces zdravljenja. Gremo, vsi skupaj: »Sovražim stare ljudi.« Še enkrat, bolj naglas. »Sovražim stare ljudi!« Bolj naglas! »Sovražim stare ljudi!!!!« I can’t hear you!!! »Sovražim stare ljudi!«
-
30. 10. 2014 | Mladina 44 | Žive meje
Priznam, preveč se pritožujem. Velik del dneva preživim jezen in slabe volje, povsod vidim probleme. Motijo me novi pogoji uporabe na Facebooku, motijo me jumbo plakati za kuharske oddaje, moti me čezatlantski sporazum o prosti trgovini, moti me Iggy Azalea, moti me naslovnica One in motijo me politiki z vseh koncev in krajev. Znam biti naporen sogovornik, ki nedolžen small talk o novem Batmanu spremeni v temačen pogovor o ideološkem aparatu neoliberalizma. Predvsem pa nad mano ves čas lebdi občutek, da živim v nasilnih časih, ko se družba pomika v smer vse večjega izkoriščanja. Priznam, svet okoli mene me spravlja ob živce.
-
17. 10. 2014 | Mladina 42 | Žive meje
Debate o feminizmu so nekaj najhujšega. Vedno ista stvar. Poslušati moške, ki komentirajo dejavnost feministk, je podobno kot gledati psa, ki se povalja po lastnem dreku in nato pride k vam, da ga pobožate. To so tisti žalostni trenutki, ko nekdo za svoj idiotizem pričakuje nagrado. Njihovim nepoučenim mnenjem naj bi vsi prikimavali. V vsakem pogovoru o feminizmu boste tako zagotovo slišali ponosne manifeste tipa »Feministke bom spoštoval takrat, ko se bodo borile za pravice vseh!«. Sledil bo obvezni »Zakaj hočejo ženske postati kot moški?« in zimzeleni »Evo, hotele so emancipacijo, zdaj se pa pritožujejo!«. V vsaki družbi se najde tudi zabavljač, ki »že ve, kaj v resnici hočejo te pičke ...« – fora, ki vedno sproži salve smeha. Ja, vsi se lahko strinjajo, da naj se te feministke malo skulirajo in se raje enkrat dobro pofukajo, pa bo takoj vse bolje. Ha ha ha ha.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Žive meje
Ne zmorem več debatirati o problemih slovenske družbe. Enostavno ne zmorem. Poln kufer imam pogovorov, ki se vedno končajo z istimi ugotovitvami: »Eh, tako je pa zaradi slovenske mentalitete.« Dovolj imam moraliziranja političnih povzpetnikov o naši krizi vrednot. Dovolj imam pokroviteljskih pridig ekonomistov o našem balkanskem odnosu do življenja. Dovolj imam gledanja košarkarskih tekem s pametnjakoviči, ki vsak zgrešeni met pripišejo pomanjkanju »zmagovalske miselnosti«. Dovolj imam komentatorjev, ki z neskončnim citiranjem napačne interpretacije Cankarjevih Hlapcev veljajo za lucidne opazovalce družbe.
-
19. 9. 2014 | Mladina 38 | Žive meje
Pred nekaj meseci sem bil povabljen v mariborsko srednjo šolo, da bi vodil pogovor z dijaki na temo prihodnosti mladih v Sloveniji. Očitno se je marsikaj spremenilo od mojih gimnazijskih dni, saj so se učenci pogovora udeležili v velikem številu in ves čas aktivno sodelovali v razpravi. V mojem razredu bi se vsi potuhnili v zadnje klopi in že deset minut pred zvoncem odštevali sekunde, v polni pripravljenosti za šprint iz razreda. A še nekaj drugega je razlikovalo mariborske dijake od mojih sošolcev. Ko sem jih vprašal, ali si kdo izmed njih želi po končanem šolanju oditi v tujino, so vsi do zadnjega dvignili roko. Prepričan sem, da bi jo v mojem razredu dvignila le dva ali trije.
-
5. 9. 2014 | Mladina 36 | Žive meje
Nič, kot kaže, nas čaka revolucija. Vsi pametni ljudje, ki kaj vedo o trendih, tako pravijo. A pozor, ta revolucija ne bo krvava razredna vojna, pač pa bo revolucija znanja. Pravijo, da nas bo v novo dobo popeljal tehnološki razvoj. Menda smo na pragu velikih sprememb, ki se napovedujejo malodane v vseh panogah. Spremenil se bo način, kako delamo, kako komuniciramo, poslujemo in se zabavamo, to pa bo prineslo čisto novo ekonomsko ureditev. Pozabite na politične razprtije med levimi in desnimi, na razredni in civilni boj! Pozabite na politike, svet zdaj spreminja tehnologija! Drzni mladi inovatorji so pometli z vso to staro ropotijo in odpirajo vrata v nov svet! Ste pripravljeni?
-
22. 8. 2014 | Mladina 34 | Žive meje
Nekega dne je delavki v službi prekipelo. Odločila se je vkorakati v šefovo pisarno in mu končno povedati, kar mu gre. Da ima dovolj neplačanih nadur, da že predolgo čaka na obljubljeno povišico, da mu ne misli biti za tako skromno plačilo na voljo 24 ur na dan. Premislila je vse detajle, saj jo je grabežljivi lažnivec še vsakič peljal žejno čez vodo. »Tokrat mu pa res povem vse!«
-
8. 8. 2014 | Mladina 32 | Žive meje
»I’m Slovenian and I’m ashamed of this total fucked up country. I lived abroad with my family for several years and when we came back two years ago things got even worse. If you don’t know yet this nation is the most functional illiterate in the entire EU. They are selfish, lazy, and without any human respect to the others, hypocrites and small minded. Half of them adore Pope and other half communism. Just a little minority of us (I consider my self as a normal) respect others regardless where they come from. Within a year this bloody country will collapsed financially and morally. And I’m glad. As Slovenian I can only say - fuck you Slovenians.«
-
25. 7. 2014 | Mladina 30 | Žive meje
Spet so tu. Potem ko so se v predvolilnem času za nekaj tednov umaknili pred noro ljudsko iracionalnostjo, so avatarji razuma ponovno stopili pred kamere. Pred vhodi uglednih institucij, kot sta Fakulteta za ekonomijo ali investicijska družba Alta Invest, novoizvoljenim poslancem že delijo dragocene nasvete. S svojimi pobritimi glavami, pametnimi oblekami in pametnimi telefoni delujejo kot utelešena matematika. Izčiščena racionalnost, ki bi rešila krizo v sekundi, ko jim le ne bi bila ves čas v napoto ta gmota človeškega mesa, ti zarukani Slovenci s svojimi iracionalnimi potrebami, hrepenenji in tisto njihovo zoprno ... ugh ... demokracijo. Zdaj ko je volilni cirkus za nami, so se ekonomisti ponovno vrnili, da nas rešijo pred temi zmešanimi politiki, in še pomembneje, pred našo lastno norostjo.
-
27. 6. 2014 | Mladina 26 | Žive meje
Ste se kdaj znašli v nelagodnem položaju, ko se niste znali vklopiti v kako družbo? Ko pogovor nikakor ni stekel? Ko ste se samo nelagodno nasmihali, medtem ko je tekla beseda o nekom, ki so ga očitno poznali vsi razen vas? Ko so drugi točno vedeli, kaj naročiti, vi pa ste nervozno ugotavljali, da ne poznate nobene izmed jedi na meniju? Ko ste med poznavalsko debato o niansah različnih belgijskih piv stali v kotu in nerodno pestovali svoje laško? Ko so se vsi v zaskrbljenem tonu medsebojne empatije ukvarjali s problemi, na katere niste še nikoli pomislili (»Joj, res je nemogoče najti kakovostnega serviserja za ekokamine!«)? In ko ste občutili neskončno olajšanje ob vrnitvi v domači lokal, nazaj med »svoje ljudi«? Kot da bi imeli opravka z neko drugo kasto.
-
13. 6. 2014 | Mladina 24 | Žive meje
Večkrat slišim, da smo bili Slovenci v času socializma leni. Menda je bilo vse tisto čaščenje dela le farsa, v resnici pa so ljudje med delovnim časom samo gledali v luft in čakali na sireno. Indoktrinacija očitno ni delovala, saj smo vsem srpom, kladivom in kipom herojskih rudarjev navkljub v resnici bolj kot tovarno cenili morje, kavico in siesto. Sam nisem bil zaposlen v socializmu, tako da ne vem. Ampak baje je bilo tako. In baje se še vedno nismo otresli tiste socialistične mentalitete. Ljudje so menda še vedno leni in mislijo, da bo za vse poskrbela država. Nobene odgovornosti, nobenega truda. Slovenija baje še ni postala prava kapitalistična država, saj nam je še vedno ... prelepo.
-
30. 5. 2014 | Mladina 22 | Žive meje
Kdo je pravzaprav zmagal na evrovolitvah? Vsi mediji trdijo, da je bila to stranka SDS, ki je zbrala okoli sto tisoč glasov. A če pogledamo statistiko pobližje, bomo hitro ugotovili, da je SDS doživela hud poraz. Največji kos statistične torte, kar 76 odstotkov, je pripadel skupini, ki ji javnomnenjske raziskave pravijo »Ne Bi Volil«. Kako je torej mogoče, da v evropski parlament pošiljamo stranke, ki v resnici predstavljajo le manjšino? Mnogi opozarjajo, da imamo opraviti z veliko novo silo na političnem prizorišču in da je treba končno upoštevati glas teh 76 odstotkov. Več kot očitno so povedali, da se ne strinjajo s sedanjo politiko in da zahtevajo radikalne spremembe. Konec je dni, ko lahko nevolivce ignoriramo ali zmerjamo z idioti. Oglejmo si torej pobližje, kdo sestavlja skupino »Ne Bi Volil« in kaj zahtevajo pravi zmagovalci volitev.
-
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Žive meje
Ah, volitve, končno ste spet tu! Predvolilni čas je zame nekakšno postno obdobje, 40 dni burnih razprav o tem, zakaj se mi zdi pomembno spremljati politiko in voliti. Že vnaprej vem, da moje besede ne bodo kaj dosti vplivale na nevernike, a vseeno pridigam o volilni dolžnosti z vnemo novega spreobrnjenca. Morda sem v svoji fanatičnosti postal že nekoliko odtujen, zato sem se letos misijonarskega dela lotil nekoliko drugače; poskušam se vživeti v kožo nevolilcev in poslušati njihove zgodbe. Zanima me namreč, kakšen je svet nepolitičnih ljudi, za katere država ne obstaja in se vsa stvarnost odvija le v njihovih zasebnih svetovih.
-
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Žive meje
Se še kdo spomni korejskega pevca Psya in njegovega ultra hita Gangnam Style, ki nas je celo leto 2012 spravljal ob živce? Čeprav je znal ves svet fonetično zapeti njegova besedila in posnemati bizarno koreografijo, o vsebini komada nismo vedeli nič. Kasneje so me korejski prijatelji podučili, da zadeva ni tako plehka in da možakar pravzaprav izvaja zelo subverzivno družbeno kritiko. Gangnam je namreč elitna seulska četrt, v kateri so nakopičeni luksuzne trgovine in lokali, a izpeljanka »gangnam style« ne govori o življenjskem slogu elit. Nanaša se na mlade iz srednjega in nižjega sloja, ki živijo zelo skromno, da lahko ob kocu tedna ves svoj denar zapravijo za obisk dragih kavarn in trgovin. Tam se lahko za trenutek obnašajo kot bogataši in upajo, da preslepijo okolico. Psy se v videospotu ves čas v resnici norčuje iz novega korejskega materializma in bogastva, ki to v resnici ni.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Žive meje
Pred leti, ko je bila gospodarska kriza za večino Slovencev še bolj zanimivost kot pa resen problem, sem v uvodniku neke ženske revije prebral fascinanten zapis. Urednica je makroekonomske spremembe razložila na podlagi osebne izkušnje in nas podučila, da gre pri recesiji pravzaprav za skriti blagoslov. Pred tem je vsak dan obiskovala isti lokal v mestnem središču in si privoščila skodelico kakava, nove okoliščine pa so jo prisilile v spremembo navad. Namesto v lokal je raje zavila v specializirano trgovino in kupila najkakovostnejšo mešanico ter si kakav začela pripravljati doma. Priprava tega finega napitka je počasi postala obred in sedaj ob pitju uživa še bolj kot prej. Kriza, tako je zaključila, jo je naučila ceniti drobne intimne trenutke.
-
4. 4. 2014 | Mladina 14 | Žive meje
Lani so bili pogledi poznavalcev glasbene industrije obrnjeni proti Daljnemu vzhodu. Menda se je tam zgodil čudež. Medtem ko prodaja glasbe že leta upada in padcu še ni in ni videti konca, so na Japonskem zabeležili rast. Zrasla ni le prodaja mp3-jev, ampak celo že skoraj izumrlih cedejev. Založniki so si po dolgih letih krize prvič upali na glas izreči, da je na vidiku rešitev. Tako hitre rasti seveda niso znali utemeljiti z nobenim kazalcem s terena, a številke nikoli ne lažejo. Kadar jih analitiki ne znajo razložiti, pojav pač označijo za »čudež«. Vsi, ki smo na tem terenu živeli in delali, pa smo vedeli, da ne gre za čudežno rast, ampak za eno najnižjih točk japonske popularne kulture.
-
21. 3. 2014 | Mladina 12 | Žive meje
Za današnjo temo si bom sposodil popularen kolumnistični slog: iz naključnih zgodovinskih okoliščin bom poskušal izvleči vzroke za nastanek našega nacionalnega karakterja, nato pa bom te poenostavljene stereotipe uporabil za razlago vseh naših ekonomskih zablod v sodobnem času. Tako bom ustvaril lažen občutek, da je Slovenija v svojih zablodah edinstveni otok in da drugi narodi podobnih težav ne poznajo. Ne pustite se zapeljati slogu, uporabljam ga zgolj zato, ker ljudje raje beremo o nekem problemu, kadar mislimo, da je samo naš.
-
7. 3. 2014 | Mladina 10 | Žive meje
Mislim, da ni bolj frustrirajočega poklica na svetu, kot je novinarski. Prav nič jim ne zavidam. Predstavljam si, kako se novinar počuti, ko po večmesečnem intenzivnem raziskovalnem delu, vrtanju v vire in prebijanju skozi gore dokumentov na koncu vendarle pride do dna velike zarote in v rokah drži zgodbo o prevari desetletja. Svoje šokantne ugotovitve objavi z velikim strahom, saj pričakuje ne le burne odzive javnosti, ampak tudi grožnje lobijev. Dan po objavi besedila preživi doma in anksiozno pričakuje najhujše ... ves čas gleda na telefon in osvežuje mail. Ko je ob koncu dneva še vedno vse tiho, pa počasi začenja sumiti, da je nekaj narobe ...
-
Zadnjič sem v centru Ljubljane videl ministra za finance Uroša Čuferja. Ta na videz nepomemben podatek navajam zato, ker me je njegova fizična pojava povsem šokirala. Doslej sem bil namreč prepričan, da je minister Čufer samo hologram, ki ga po potrebi projicirajo na vladnih tiskovnih konferencah ... Kot Tupac na Coachelli. Predstavljal sem si, da je nastal v kaki pisarni evropske komisije ali IMF-a, kjer ga je ustvarila spletna aplikacija, nekakšen Virtual Finance Minister Generator. Če obstajajo že smartphone aplikacije, ki proizvedejo virtualno punco, s katero lahko hodiš na zmenke in se celo poročiš, zakaj ne bi imeli tudi virtualnih finančnih ministrov, ki režejo državne izdatke in privatizirajo? Drugače si nisem znal razložiti, kako je lahko minister tako na las podoben vsem drugim finančnikom perifernih držav, ki ne glede na situacijo soglasno zagovarjajo identične ekonomske ukrepe.
-
Po Sloveniji spet koraka skrajna sredina. Njeni pripadniki se zbirajo po vseh naših mestih. Prepoznate jih po značilni neopaznosti, popolni neopredeljenosti in pomanjkanju karakterja. Zaradi naraščajoče družbene napetosti uživajo vse večjo podporo javnosti, njihov doseg pa sega že v sam politični vrh države. V rokah imajo velik del medijev, svojo ideologijo pa širijo tudi po šolah.
-
»Ok, mladi ljudje, iskalci dela, poslušte zdaj. Svet se deli na dve vrsti ljudi: na zmagovalce in na luzerje. Vmesne poti ni. Verjemite mi, jaz sem odrasel in se na to spoznam. Sam sem že postal zmagovalec, vi pa ste zdaj na razpotju. Časi so težki, pot do uspeha pa ozka in polna razočaranj, le najboljši bodo preživeli. Na srečo sem si za vas vzel nekaj časa (kar si uspešni ljudje kot jaz težko privoščijo) in vam napisal 10 nasvetov. Pozorno jih preberite in si jih vsak dan ponovite na glas, po možnosti zjutraj pred ogledalom. Pripravljeni?
-
Čeprav Indijo dokaj redno obiskujem že deset let, še nikoli nisem dobil toliko svaril pred odhodom kot letos. Veliko prijateljev je ob novici, da spet odhajam v deželo začimb, izrazilo skrb, kakršno sem prej poznal le pri babici. Kaj se je zgodilo, da me zdaj že vrstniki pomilovalno sprašujejo: ’A ti je res treba riniti tja?’ Odkar sem Indijo prvič obiskal, je kvečjemu postala bogatejša, varnejša in bolj razvita, potovanje po njej pa postaja iz leta v leto lažje. Manj dostopno jo dela le to, da za evro danes dobiš precej manj rupij kot nekoč. Res smo slovenski sahibi včasih morali biti na preži pred žeparji z divjega vzhoda, a danes se tudi indijski turist v Ljubljani skriva pred berači in prevaranti.
-
20. 12. 2013 | Mladina 51 | Žive meje
Poznam veliko ljudi, za katere je iskanje dela postalo full time zaposlitev. Lahko bi rekel, da so v rednem delovnem razmerju z zavodom za zaposlovanje in osem ur na dan pošiljajo prošnje neodzivnim delodajalcem. Če to brez uspeha počneš dolgo časa, nimaš težav le s praznimi žepi, ampak predvsem z uničeno samozavestjo. »Kakšen luzer sem, da me nihče na svetu ne rabi?« Nekje za vogalom nate vedno preži depresija. Ko tako gledam stiske prijateljev, začnem nezavedno prikimavati politikom in ekonomistom, ki v en glas vpijejo, da Slovenijo lahko reši le gospodarska rast. Potrebujemo nova delovna mesta, pravijo. Delo nam bo vrnilo dostojanstvo in samozavest, ki smo jo izgubili v mlakuži krize.
-
6. 12. 2013 | Mladina 49 | Žive meje
V 15 letih nastopanja po kleteh in garažah med Berlinom in Tokiem sem doživel že marsikaj in videl ljudi v njihovih najbolj razuzdanih trenutkih. Ko sem bil šanker na Metelkovi, sem se v zgodnjih jutranjih urah naužil najbrutalnejših pijanskih izpadov ljubljanskih čudakov, se naposlušal najneumnejših pick up linov (ki začuda vedno delujejo), na WC-jih pospravljal najbolj smrdljive telesne izločke (ki se vedno znajdejo povsod drugod kot v WC-školjkah) in videl v grla in nosove steči toliko stimulansov, da bi še predsednika Pahorja vrglo po tleh.
-
22. 11. 2013 | Mladina 47 | Žive meje
Lahko se še tako trudite, ampak v slovenskih medijih ne boste našli dobre novice. Ljudje je enostavno ne bi prenesli. Samo ošvrknite naslove člankov, ki si jih vaši prijatelji danes delijo po socialnih omrežjih, pa vam bo jasno. Slabša je novica, bolj je popularna. Medijska hiša, ki bi ga v takšnem okolju preveč srala z optimizmom, bi morala kmalu zapreti svoja vrata. Zato morajo v primerih, ko se dejansko zgodi kaj dobrega, novinarji in komentatorji novico čim bolj potopiti v cinizem in skepso, sicer bi jih občinstvo imelo za izdajalce.
-
8. 11. 2013 | Mladina 45 | Žive meje
Če me še en novinar vpraša »Zakaj ni več ljudi na ulicah?«, bom znorel. Resno, strgalo se mi bo. Začel se bom obnašati kot podivjani estradniki in razbijati fotoaparate, teptati diktafone in trgati press kartice z vratov. Ne zajebavam se.
