Hrepenenje po pandemiji

Tom Jefferson, 55 let, živi blizu Rima. Zadnjih 15 let dela za neprofitno organizacijo Cochrane Collaboration. Z mednarodno skupino strokovnjakov analizira vse objavljene izsledke raziskav o gripi. Pred tem je bil deset let zdravnik v britanski vojski.

Arhitektura, ki ni sama sebi namen

Sodobna slovenska arhitektura premore nekaj odličnih arhitektov, med katerimi vse bolj izstopata tudi zakonca Lena in Tomaž Krušec. Njun vzpon se je začel leta 2005, ko sta za ureditev Pilates centra v Ljubljani prejela nagrado interjer leta. Leta 2007 sta bila nagrajena s Plečnikovim odličjem za Celjsko kočo, lani pa sta v kategoriji večstanovanjske stavbe prejela priznanje zlati svinčnik za Skalni vili v Celju, v kategoriji javne zgradbe pa zlati svinčnik za Poslovilni objekt na teharskem pokopališču. Med najnovejšimi projekti velja omeniti še večstanovanjski objekt na Pokljukarjevi ulici v Ljubljani. Po njunih načrtih trenutno izvajajo nov objekt Biotehniške fakultete v Ljubljani in novo tržnico v Celju. Tomaž svoje znanje že nekaj let prenaša na prihodnje rodove arhitektov kot asistent v seminarju prof. Aleša Vodopivca na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, od lani pa tudi samostojno vodi t. i. usmerjeni seminar. Manj znano je, da si je zadnje leto študija izkušnje nabiral tudi na Akademiji za arhitekturo v Mendrisiu, v ateljeju svetovno znanega švicarskega arhitekta Petra Zumthorja, letošnjega dobitnika prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo.

Obkoljeni smo!

Mag. Lucija Perharič, dr. med., vodi oddelek, ki med drugim oblikuje ocene tveganj za zdravje ljudi pri predmetih splošne rabe, večinoma pri otroških igračah, kozmetiki in materialu v stiku z živili. Drugim področjem kemijske varnosti, kot pravi, pa v glavnem le sledijo v strokovni literaturi. Za kaj več namreč nimajo dovolj zaposlenih. Ministrstvo za zdravje jim namreč za področje toksikologije ne plačuje niti enega celega zaposlenega. »Kemikalij pa je v uporabi 100 tisoč,« pikro pripomni. Jim pa ministrstvo za kmetijstvo financira 2,5 zaposlenega, zato se veliko ukvarjajo tudi z oceno tveganj pri kmetijskih pesticidih. V zadnjih dveh letih so se aktivno lotili tudi biomonitoringa, torej določanja vsebnosti kemikalij v telesnih tekočinah in tkivih Slovencev. Za Urad za kemikalije so pripravili strokovni program poteka biomonitoringa. A izvajanje projekta so nato dodelili Institutu Jožef Stefan. »Ta nam do zdaj ni posredoval še nobenih podatkov,« spet pripomni.

Reprogramiranje narave

Dr. Roman Jerala velja za enega slovenskih pionirjev sintezne biologije. Sintezna biologija je mlada veda, stara le kakih deset let, njeni »izumitelji« pa so pravzaprav računalniški inženirji, ki so se postopke s svojega področja odločili prenesti v biološke sisteme, zato se pogosto uporablja tudi izraz biološki inženiring. Dr. Jerala je kot mentor že trikrat vodil ekipo študentov na tekmovanju v sintezni biologiji iGEM, ki vsako leto poteka na znameniti ameriški univerzi MIT. Z dosedanjih nastopov so dvakrat odnesli glavno nagrado v absolutni konkurenci, leta 2007 pa so prvo mesto osvojili »zgolj« za področje zdravja in medicine, in to v konkurenci tako znamenitih univerz, kot so Harvard, Cambridge, Berkeley ...

Državne cerkve se je treba znebiti

Dr. Tim Jensen je predstojnik Oddelka za religijske študije na University of Southern Denmark. Od leta 2005 je generalni sekretar Mednarodnega združenja za zgodovino religij. Znan je postal zaradi analiz dogajanja ob objavi razvpitih karikatur preroka Mohameda septembra 2005, sicer pa se med drugim intenzivno ukvarja tudi z možnostmi in prednostmi uvajanja laičnega pouka o religijah v javne šole.

Iztok Geister, zagovornik narave, pesnik, esejist

Avtor več kot 50 knjig poezije, o ornitologiji in čudesih narave, esejist in pisec radijskih iger. V kulturno zgodovino je vstopil pod pesniškim imenom Plamen, ko je sredi šestdesetih let z Markom Pogačnikom ustanovil legendarno umetniško skupino OHO, ki je šokirala s svojo poezijo, s katero je porušila tako rekoč vse norme lepe umetnosti. Je svobodni umetnik, ki že več kot 30 let opazuje in proučuje bivanje narave, o njej piše knjige, članke, se v imenu narave oglaša v pismih bralcev in spet šokira. Tokrat s svojimi pogledi barda narave, v katerih jemlje ptice, reke, drevesa, sršene, kamne in vode kot človeku enakovredne prebivalce našega planeta.

Meje morajo stran

Diego Marani pisateljevanja nikoli ni jemal resno. Zaljubljen v jezike in očaran z zgodbami ljudi, ki jih govorijo, je sklenil kompromis in se odločil za študij prevajalstva. A ves čas je pisal. Do štiridesetega leta, pravi, je njegovo pisanje zorelo naskrivaj. Popisani listi so se kopičili po predalih. »Videl sem, da je veliko pisateljev, ogromno knjig in premalo bralcev,« se nasmehne petdesetletnik. Že 28 let živi v prestolnici Evrope, kjer dela pri evropski komisiji, na oddelku za jezike. Bruselj je s svojimi jeziki in pestrostjo postal njegovo mesto. Sebe še vedno vidi kot Italijana, a je tudi evropski pisatelj, avtor v slovenščino prevedene uspešnice Nova finska slovnica.

»Izguba službe se v psihološkem doživljanju kaže kot oblika žalovanja«

Kakšne so psihološke posledice gospodarske krize, kako jih prepoznati in kje poiskati pomoč - na ta vprašanja odgovarjajo tri zdravnice Kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani. V kratkem bodo začele triletno raziskavo, s katero želijo oceniti stopnjo pojavljanja anksioznosti, depresivnosti in samomorilnega vedenja v slovenski populaciji v času gospodarske krize.

»Odvisniki ne živijo na luni, ampak v našem mestu, v naši ulici.«

> Gre za zelo dobro rešitev, ki v Švici pomeni še posebej veliko. Za seboj imajo namreč zelo hudo izkušnjo uživanja drog na odprti sceni, na javnem prostoru, saj so se odvisniki zbirali in si vbrizgavali heroin v parku sredi Züricha. Heroinski program je odgovor na odprto sceno, ki je zelo nevarna za odvisnike in za vse druge, kjer je velika umrljivost, kjer je dosti okužb z virusom HIV in hepatitisom C.

»Tudi Obamo bom naštudiral!«

Jure Godler je fant s fotografskim spominom, ki se je pri šestih letih sam iz knjig naučil notnega zapisa, do konca osnovne šole prebral kompletnega Shakespearja v originalu in do svojega dvajsetega leta ustvaril preko 200 konkretnih glasbenih del ter priročnik za prevajanje Jamesa Joycea. Slovenska javnost ga pozna predvsem kot imitatorja na Radiu Ga-Ga in v Hri-baru, kjer se vsak vikend že leta levi v bizarne like od Marilyna Mansona do baby-Busha. O tej svoji dolgi imitatorski odiseji je zdaj napisal knjigo z naslovom Razgaljeni, v kateri sicer nihče ne pokaže joškov, je pa jedrnata in lahkotna kronika vseh zgod in nezgod širše imitatorske ekipe tekom let. »Bolje s kolesom h kurbi kot z Mercedesom v službo,« je zadnji stavek v tem zgovornem dokumentu časa, in Juretu se je uspelo prekletstvu redne službe ogniti na najboljši možni način.

Dr. Hajrudin Hromadžič, sociolog, analitik potrošništva

Dr. Hajrudin Hromadžić je doktoriral iz antropologije vsakdanjega življenja in se strokovno ukvarja s potrošništvom. Predava na Filozofski fakulteti v Zagrebu, na Oddelku za sociologijo, letos pa kot predavatelj začenja sodelovanje z reško univerzo. V Zagrebu bo te dni izšla njegova knjiga Potrošništvo: potreba, življenjski slog, ideologija. Ali kot pravi sam: “Naj že vnaprej razčistiva - odgovora na vprašanje, kako se znebiti potrošništva, nisem našel.”

Večni tabu nezvestobe

Mag. Veronika Seles je psihoterapevtka in magistrica znanosti s področja družinske in zakonske terapije ter specializantka iz objekt-relacijske teorije in prakse na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu (International Psychotherapy Institut) v Washingtonu D. C., ZDA. Je avtorica prve knjige o nezvestobi v Sloveniji, ki je nastajala štiri leta. Na Univerzi v Ljubljani končuje doktorski študij iz družinske in zakonske terapije ter tudi doktorski študij na North Central University v Arizoni, ZDA. Kot pravi sama, se je za področje nezvestobe odločila, ker ji je bila priča v primarni družini. Vedno jo je zanimalo, zakaj se je to zgodilo, nikoli ni dobila odgovora.

Melanezijci investirajo denar v medosebne odnose

Profesorica na Univerzi v Cambridgeu Marilyn Strathern velja za eno največjih imen sodobne antropologije. Napisala je vrsto knjig o načinih življenja in mišljenja, značilnih za ljudstva Melanezije, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšla njena knjiga »Pisati antropologijo«, ki je posvečena vprašanju, kaj počno antropologi. Njeno morda najbolj vratolomno spoznanje o nesamoumevnosti ustaljenih pojmov se nanaša na pojem pedofilije, ki ni globalno enoznačen. Pri nekaterih melanezijskih ljudstvih poznajo namreč nedolžen obred iniciacije, ko iz mladeniča naredijo plodnega moškega tako, da ga za zmeraj oskrbijo s potrebnim semenom, ki mu ga odrasli moški injicirajo oralno ali pa analno.

»V ozračju bi si morali želeti čim več ogljikovega dioksida.«

Velika predavalnica Instituta Jožef Stefan je bila polna kot že dolgo ne. »Končno nekdo, ki bo zadevo predstavil iz drugega zornega kota,« je bilo slišati enega od obiskovalcev, čakajočih na predavanje. V goste je prišel profesor dr. Siegfried Frederick Singer, ameriški atmosferski fizik avstrijskega rodu, zaposlen na univerzi Virginia Science. Singer velja za enega najbolj znanih nasprotnikov teorije o človeškem izvoru globalnega segrevanja. V Ljubljano je prišel predstavit poročilo z naslovom »Narava, ne človeška aktivnost, določa obnašanje podnebja«, katerega urednik je in ki ga je spomladi skupaj s skupino znanstvenikov iz več držav izdal pri Inštitutu Heartland. V poročilu večinoma uporabljajo podatke iz poročil Medvladnega odbora za klimatske spremembe pri Združenih narodih (IPCC), ki pa jih interpretirajo drugače od svojih kolegov in ugotavljajo, da razlaga IPCC-ja ne drži. Opozarjajo na nezanesljivo korelacijo med naraščanjem koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju in naraščanjem temperature. Še posebej to velja za obdobje med letoma 1945 in 1970, ko se je, tudi po podatkih IPCC-ja, ozračje nekaj časa celo ohlajalo, in to kljub temu, da se je po 2. svetovni vojni zgodil gospodarski razcvet in da je koncentracija ogljikovega dioksida neprestano naraščala. Opozarjajo, da ogljikov dioksid predstavlja le približno 5 odstotkov vseh toplogrednih plinov. Za spremembe zemeljske temperature imajo drugačno razlago. Ta naj bi bila odvisna od Sončeve aktivnosti, ki posledično določa tudi količino Sončevega obsevanja Zemlje. Mehanizma še ne znajo z gotovostjo pojasniti, trenutna teorija pa gre takole: ob povečani Sončevi aktivnosti se poveča njegovo elektromagnetno sevanje, ki posledično do Zemlje spusti manj kozmičnih žarkov. Kozmični žarki naj bi, ko trčijo ob vodno paro v ozračju, ustvarjali oblake. Več kozmičnih žarkov, ki dosežejo Zemljino atmosfero, pomeni več oblakov in posledično manj Sončevega obsevanja. S prof. Singerjem smo se pogovarjali po njegovem predavanju.

Joj te groznegrozne »igrice«!

Beseda nestor seveda označuje častitljivega in modrega starega moža - in Sergej Hvala je po merilih pobezljanih generacijskih ciklov računalniške skupnosti pri svojih štiriintridesetih pravi metuzalem. Kot opisovalec iger je bil zraven ob zori osebnih računalnikov, ko smo tiste boge Spectrumove kasetarčke tako čustveno čistili s palčkami za ušesa, v današnji dobi nebrzdane vladavine Moorovega zakona pa je za gamersko srenjo že zdavnaj postal vrhovna avtoriteta, kot raztelešeni übermožgani, ki plavajo v gargantovskem hidroponičnem tanku kakega finega startrekovskega spin-offa. Že sedemnajst let vsak mesec znova napiše velik del Jokerja in tako ključno prispeva k temu, da je to z naskokom najboljša popkulturna publikacija v deželi, pa i šire.
A njegov prispevek se ne konča z vedno znova pronicljivimi analizami in kolosalnimi šalami, temveč dolga leta deluje tudi kot eden od dveh mentorjev celi paleti nadarjenih mladih piscev, ki se zbirajo okoli revije. Ni me strah zapisati, da so skupaj v zadnjih desetih letih naredili daleč največ za modernizacijo slovenskega jezika - vsekakor neprimerno več kot subvencionirani kosobrini po raznih uradih, ki si tako radi lastijo zasluge. Strokovna podlaga, življenjska modrost in vedno konstruktiven pristop so Sergeja Hvalo, popularnega Snetija, naredili za nekoga, ki ga štejejo cele generacije glede vprašanj najširše definirane računalniške kulture za nič manj kot ustavno sodišče.

»Rekel bom kot Krleža: bojujem se proti neumnosti«

Medtem ko je njegov soimenjak Dobrica Ćosić živel nadrealistično življenje pisatelja, ko je kot Titov gost na »Galebu« mesece križaril po svetovnih morjih, je Bora Ćosić sedel doma in pisal surrealistične knjige o Titovi Jugoslaviji. Začel s pomenljivim naslovom »Hiša lopovov«, zaslovel pa z »Vlogo moje družine v svetovni revoluciji«, za katero celo kritikom zmanjka besed. Najsi jo opišejo kot nadrealizem, kot samoironijo, kot pregnani humor, kot izvirni literarni alkimizem, vsakič se jim izmuzne. Ob njeni genialni norčavosti iz duha enopartijskega režima so uživali in rasli njeni jugoslovanski bralci leta 1969 še kot otroci socializma; stari režim - objekt ironije - je propadel, knjiga pa kot nadrealizem živi še naprej in najdeva nove bralce, zadnjič so jo pograbili nemški, tokrat prihaja med slovenske bralce. Seveda Ćosić ni umrl s svojo najslavnejšo knjigo, napisal jih je še desetine, se po pol stoletja življenja v Beogradu na vrhuncu Miloševićevega gospostva leta 1992 izselil, najprej v Rovinj, od leta 1995 pa živi v Berlinu. Njegovo novo realnost zrcalita naslova »Dnevnik apatrida« in »Izgnanci«, s katerimi je osvojil evropsko nagrado za razmišljanje na leipziškem knjižnem sejmu.

Elektroreciklaža

Emil Šehič je direktor družbe Zeos, ki skrbi za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo. Je edina nacionalna neprofitna družba, ustanovljena s tem namenom. Ima le štiri zaposlene, za izvedbo se zanašajo na podizvajalce. Ustanovitelji Zeosa so nekateri največji proizvajalci in uvozniki elektronske opreme, ki so želeli s tem oblikovati sistem za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo, kot ga v direktivi zahteva EU. Trenutno imajo 140 pogodbenih partnerjev. Ustanovitvenih podjetij je bilo osem, obratovati so začeli s 55 partnerji, do konca lanskega leta jih je bilo že 100. Aprila je minilo eno leto, odkar so od Agencije za okolje kot prvi dobili uradno licenco za izvajanje celovitega sistema za ravnanje s tovrstnimi odpadki.

Zakaj so deklice nesrečne?

 Borut Krajnc

Dr. Renata Šribar je raziskovalka na področju sociologije in socialne ter kulturne antropologije; ukvarja se predvsem s podobami in statusom žensk v medijih, s seksualnosti in z regulacijo pornografije. Nedavno je sodelovala pri pripravi študije o položaju deklic v Evropski uniji.

Skrbi nas, da bo tudi Slovenija pasivna

Z gospodom Türkom smo navezali stike že decembra, takoj ko je postal predsednik. Razlog je preprost: želimo spodbuditi Slovenijo, da bi prevzela vodilno vlogo v Svetu za človekove pravice OZN, saj nas zelo skrbi, ker je bila EU doslej v tem organu precej pasivna. Doslej se ni ravno izkazala. Nekaterim državam je z agresivnostjo uspelo onemogočiti rešitev marsikaterega vprašanja, zato računamo na Slovenijo, ki zdaj predseduje EU.

Dr. Andreja Cirman

Dr. Andreja Cirman, docentka na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in prodekanka za študijske zadeve na isti fakulteti, se ukvarja s teorijo poslovanja z nepremičninami. Ker cene stanovanj v Sloveniji še vedno letijo v nebo, smo se z njo pogovarjali o tem, kako bi jim bilo mogoče pristriči peruti, pa tudi o tem, kako bi lahko republiški stanovanjski sklad deloval bolj učinkovito in ali gre nekoliko višjo rodnost v lanskem letu res pripisati boljši stanovanjski politiki sedanje oblasti. Cirmanova je, tako kot 83 odstotkov slovenskih gospodinjstev, tudi sama lastnica nepremičnine.

Charles Brown: "Spletne revolucije ni"

Ko govorimo o novih tehnologijah, moramo biti previdni. Z njihovim potencialom se pretirava, saj mnogi, ki te tehnologije oglašujejo, niso ravnodušni, kar zadeva njihov razmah, ampak imajo svoje namene. Poglavitni del razprave o pozitivnih straneh na primer blogerstva prihaja predvsem, če ne izključno iz prav specifične tradicije ameriških libertarnih in sedaj konservativnih hipikapitalistov. V teh okoljih najdemo zamisli o zatonu tiska in celo o novi, demokratični revoluciji. Sicer je treba reči, da se oddaljujemo od dobe, v kateri smo imeli komunikacijo "eden proti mnogim". Javnost nikoli ni bila neumna in to nikoli ni bila propaganda, saj so ljudje večinoma iz ponujenih informacij vzeli, kar so potrebovali, ali so si jih razlagali po svoje. A kakorkoli: to je bila komunikacija od zgoraj navzdol, v kateri so prevladovali interesi medijskih lastnikov, v avtoritarnih državah pa interesi diktatorjev ali političnih in verskih gibanj. Nove tehnologije imajo možnost za preseganje teh vzorcev, ne vemo pa, ali bo novi način komunikacije res prišel kaj bližje obliki dialoga. To ni več odvisno od tehnologije, ampak od ljudi, organizacij ali gibanj, če jih bodo uporabili. Za zdaj novi mediji povzročajo prej nekakšno lažno komunikacijo ali lažen dialog: blogerji se pogovarjajo sami s seboj.

Predlog za odpoklic dr. Rodeta

Pobuda se nanaša na večletno dejavnost dr. Rodeta. Ima en sam cilj. Gre za "early warning", se pravi za zgodnje opozarjanje. No, v tem primeru niti ne gre za tako zelo zgodnje opozarjanje. Opozoriti sem namreč želel, da prihaja do sistematične politizacije katoliške cerkve kot organizacije, ki izvaja verske storitve. Formuliral sem protest, ki pravi: "Državni svet protestira proti sistematični politizaciji rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, ki se kaže v napadu na posamezne skupine državljanov in na posamezne institucije slovenske države." To je moto. Ob tem sem nakazal tudi na možne posledice, kaj bi se lahko zgodilo, če politizacija slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) ne bo zaustavljena in če se ravnanja RKC ne bodo spremenila.

Profesor!

Komponira, pa ni skladatelj iz enciklopedije. Pozna jazz in ga celo igra, pa ni jazzist. Improvizira, toda improvizira kompozicije. Predava na univerzi, a je zelo rad predvsem študent. Ne spada v nobeno skupnost, pa ni marginalec. Objame vse godbe, toda to sliši komaj kdo. Obtožujejo ga hladu, intelektualizma, ker so gluhi za čustvene razsežnosti. Igra, misli in živi svetovne godbe, pa mu jih je speljala World Music, Inc. Kot mladenič je v čikaški AACM spoznal, da ni utrgan. Ni si upal prositi za nastop Ornetta Colemana, ko se je zatekel k njemu po začasnem eksilu v Parizu, leta 1971. Preživljal se je s šahom. Med prvimi je javno igral solo saksofone vseh registrov. Nagrado 300.000 dolarjev za genija je porabil za pisanje oper in stare dolgove. Dve leti je imel izklopljen telefon in tačas ni vedel, kako preživeti ženo in tri otroke. Napisal je skladbo za 100 tub in si še vedno želi postaviti orkestre, da bi hkrati zaigrali z vseh planetov. Anthony Braxton je star 55 let.