»Konkurenčna klavzula pomeni podrejanje pravosodja.«

Ena od posledic zgodbe o aretaciji nekdanjega tožilca Boštjana Penka je vladna novela zakona, ki predvideva nove omejitve za prehod med odvetnike. Zakonska določba poleg drugega predvideva, da sodniki in tožilci štiri leta ne bodo mogli postati odvetniki. Razlog? Vtis o nepristranskosti sojenja, saj naj bi recimo bivši sodnik ali pa tožilec predobro poznal ljudi, primere ali pa celo konkretno zadeve na sodišču. Miha Kozic, predsednik odvetniške zbornice in nekdanji pravosodni minister, pravi, da je takšen ukrep nepotreben, neprimeren in da je samo še ena oblika pritiska na sodno vejo oblasti.

»Z vsakim novim urednikom nas je manj!«

Napovedi so se izkazale za točne. Nadzorni svet časopisne hiše Delo, ki ga vodi Andrijana Starina Kosem, je v torek popoldne razrešil odgovornega urednika časnika Delo Janeza Markeša, ki je bil na položaju le deset mesecev. Nadzorniki so kot uradni razlog za njegovo razrešitev navedli njegovo »nekooperativnost« z upravo. Le enega izmed njih, odvetnika Stojana Zdolška, razlogi za Markeševo odstavitev niso prepričali, zato je po glasovanju odstopil s položaja. Nadzorniki so za novega odgovornega urednika predlagali dosedanjega Markeševega namestnika Darijana Koširja, ki je bil v preteklosti, pred začetkom vladnega »uravnoteževanja« Dela, že odgovorni urednik tega časopisa. Funkcijo naj bi nastopil čez približno tri tedne, pred tem pa morajo mnenje o njem dati še novinarji. A njihovo mnenje ni obvezujoče. Mnenje Delovih novinarjev v njihovi časopisni hiši pravzaprav že dolgo ne šteje. A kako so doživljali pretrese, ki so se nadnje zgrnili zlasti v zadnjih treh letih, ko so zamenjali tri odgovorne urednike (zdaj bodo dobili že četrtega) in dva predsednika uprave? Kako so občutili politični prevzem Dela, ko je njihova lastnica Pivovarna Laško Delo odstopila v upravljanje aktualni vladi? In ali so se razmere, potem ko so oblast nad Delom spet vzpostavili laščani, res izboljšale? O tem smo se pogovarjali s predsednikom aktiva Delovih novinarjev Petrom Kolškom.

"Bojim se, da so nam stvari ušle iz rok."

S tem se do pred kratkim nisem obremenjevala. Sedaj ko imam malce več vpogleda v to, ko dobivam pobude in vprašanja državljanov, pa se mi porajajo tudi takšne ideje. Kljub temu verjamem, da se mi to ne dogaja, sicer bi težko opravljala svoje delo.

Očitno nisem "njen" tožilec

V Sloveniji se preiskava deli na dva dela, na predkazenski postopek, ki ga opravlja policija pod nadzorom tožilstva, in na sodno preiskavo, ki jo opravi sodišče. V predkazenskem postopku pogosto ni mogoče priti do dovolj ključnih personalnih dokazov, ki bi utemeljevali znake kaznivih dejanj. Nekaterih dokazov v predkazenskem postopku niti ni mogoče pridobiti. V našem primeru so dokazi, ki smo jih zbrali v predkazenskem postopku, utemeljevali sum, da gre za več kaznivih dejanj goljufije, ki naj bi jih bili storili vodilni delavci Oriona, njihovi odvetniki, notarji in sodni cenilec. Sodišče je ugodilo zahtevi po preiskavi in na podlagi naših zahtev po razširitvi preiskave to tudi večkrat razširilo. Preiskava je bila opravljena za vsa kazniva dejanja dvojnih kupoprodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice. Utemeljenost suma, ki je potrebna za uvedbo preiskave, je veliko nižji dokazni standard od utemeljenosti suma, ki mora obstajati ob koncu preiskave za vložitev obtožnice. In v tem drugem delu postopka, v okviru sodne preiskave, nam prvotnega suma ni uspelo nadgraditi, da tako rečem. Nasprotno, na dan so prišli nekateri tehtni razbremenilni dokazi.

"Teza o neučinkoviti državi kot lastniku je preveč enostavna"

Mislim, da ne. Sam učim študente, da je pri t.i. žetvah, ko lastniki izstopijo, treba odgovoriti na tri vprašanja: zakaj, kdaj, na kakšen način? Odgovori, ki jih danes v politiki najpogosteje slišimo, so: ker smo tako zapisali v koalicijski pogodbi, ker želimo sami "počistiti ta hlev" in ga ne prepustiti prihodnji vladi, in to na način, ki bo čim bolj očaral volivce. Po uspehu s prodajo NKBM je pri sedanji oblasti postala priljubljena javna prodaja delnic - glede na očitke o prodaji kupcem iz čudnih tujih skladov, najraje le domačinom. Kadar se slišijo ekonomski argumenti za hitenje, se rožlja s trditvijo, da je država pač neučinkovita lastnica. Toda danes ni leto 1999, ko smo razpravljali o začetnem valu privatizacij in ko je bilo še vse državno, danes je treba pri vsakem podjetju posebej odgovoriti na prej navedena vprašanja, pri čemer splošna načela nič ne koristijo. Sploh pa se mi zdi, da je danes aktualno na glavo postavljeno vprašanje, in sicer, česa ne bi smeli ta trenutek za nobeno ceno privatizirati.

"Pravosodni sistem bo doživel velik šok, če bo ta zakon sprejet"

Sama sem to vedela tako rekoč ves čas, navsezadnje je ministrstvo za pravosodje takrat objavilo celo razpis za pisanje tega zakona. V tistem času sta na Inštitutu za kriminologijo tekli še obe raziskavi, Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v RS in Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji, zato se nam ni zdelo smiselno, da bi se na razpis prijavili. Želeli smo najprej končati svoje delo, pa tudi postavljeni enoletni rok se nam je zdel dosti prekratek.

"Plaz se je sprožil in poti nazaj ni več"

Matej Šurc (novinar RTV): Že po peticiji so mednarodne novinarske organizacije zahtevale od vlade, da do konca leta ustanovi neodvisno komisijo, ki bo preverila razmere, kar zadeva novinarsko svobodo v Sloveniji. Tega vlada še ni storila. Druga pomembna stvar je odsotnost dialoga med podpisniki in politiko. Namesto dialoga imamo popolno konfrontacijo. Vlada je vedela, da je peticijo podpisalo 571 novinarjev, kakšna četrtina vseh posameznikov, ki v Sloveniji živijo od novinarskega dela. To je upoštevanja vredno število, ki bi ga vsaka politična opcija - tudi za svoje dobro - morala vzeti resno. A namesto da bi politika vzpostavila dialog z novinarji, je raje zaostrila svojo retoriko in dejanja.