Peter Lovšin: Izlet

Odpotovanja, prvenec Tomaža Pengova, je bil posnet v nekem sekretu na Prešernovi in težko bi našel koga, ki se ne bi strinjal, da Odpotovanja sodijo med suho zlato slovenske (kant)avtorske zapuščine, med albume, ki bi jih morali naši vrli poeti in tekstopisci obvezno preštudirati, preden se oprimejo peresa ali sedejo za mikrofon.

Na Odpotovanja se spomnim vedno, ko se domači popevkarji napihujejo, kje vse po svetu so snemali in kdo tako ali drugače legendaren je bil zraven.

Hočem reči, dobre plošče nastajajo v glavi, ne pa na, recimo, Jamajki, kar naj bi bilo poglaviten atraktiven in kakovosten presežek Lovšinovega petega solo poskusa Izlet.

Nisem še bil tam, toda po pripovedovanju sodeč hodijo ljudje na Jamajko v glavnem počivat, plavat, pit, puhat, pohat, fukat in bolj malo delat, kar je navsezadnje v popolni rimi s Perotovo hedonistično pozo in hkrati zelo obremenjujoče, če uživaških impresij potem ne znaš strniti v vezani besedi.

Izlet premore točno toliko domišljije in originalnosti kot njegov ovitek, kronski dokaz, da se nobenemu od sodelujočih ni posebej ljubilo ustvarjati tega albuma. Da so ga naredili kot alibi za izlet na Jamajko, kajti Izlet ne bi bil nič drugačen, če bi ga posneli v kakšnem sekretu na Kodeljevem.

Z izjemo štiklov Slaba vest (sic!), Pet šest osem in Daleč, pod določenimi pogoji vrednih večkratnega prisluha, je Izlet zbirka samovšečnih, prearanžiranih popevk, ki jih Pero ni vključil na prejšnje albume, da ne bi kazili njihovega nadpovprečja.

Ali kot mi je zadnjič rekla mama, ki drugače zelo obrajta lik in delo bivšega Pankrta, ko je slišala še posebej pootročenega Dobrega profesorja: "Tale Pero pa se zdaj res že malo preveč ponavlja." Konec koncev, ko enkrat neka trgovska veriga in največja vladna stranka mastno plačata za tvoje najbolj banalne verze, tudi v prihodnje ne boš ravno pretiraval s kreativnostjo, ne.

* * 1/2