Dva leva / Vlado Miheljak: Hik, hik, himna

Zdravljica (samostalnik ž. spola)

1.1. pesem, s katero se nazdravi, vošči

1.2. pijača, s katero se nazdravi, vošči

»Hvala vsem, ki ste prej zaploskali lepo zapeti slovenski himni. Slišal sem, da je nekdo rekel, da se himni ne ploska. Poglejte, himni se ne ploska samo v Sloveniji. Verjetno je vsak med vami že gledal kako prireditev v tujini na televiziji. Recimo, ko je finale ameriškega nogometa, pa nek znan pevec zapoje ameriško himno, pa pet minut ljudje ploskajo, vriskajo. Pri nas pa pravijo himni se ne ploska. Veste zakaj? Mene je to vedno zanimalo. Sem govoril z enim starejšim, izkušenim človekom, ki je večino časa preživel v prejšnjem režimu in mi je rekel, da se je tudi v Jugoslaviji himni nekaj časa ploskalo, pol so pa ugotovil, tam v sedemdesetih ali šestdesetih letih, da ljudje na teh proslavah nekak mlačno ploskajo ali pa sploh ne ploskajo himni in potem so tuhtal, kako bi to zakril in so pogruntal aha, himni se ne ploska iz spoštovanja. In mi smo to mirno prevzel potem tudi v samostojno Slovenijo in to ponavljamo ne da bi vedel zakaj se to dogaja.«

Malo je simbolnih točk Slovenije kot države, glede katerih je visok konsenz. Ena je gotovo slovenska himna. Ni stereotipni poziv k herojskemu boju zoper sovraga ter čaščenje krvi in smrti, ampak poziv k razsvetljenskim idealom bratstva, svobode, enakosti. Kakršnega premore komaj kaka, če sploh kaka druga državna himna. Samo pomislite na krvavo in surovo francosko marse(l)jezo. In če že Janša, kot vsak mali podeželski samodržec, hoče »svojo« nacionalno himno, bi njegovi mentaliteti in stanju duha gotovo bolj ustrezala stara Jenkova narodna himna iz leta 1860: »Naprej, zastava slave, na boj junaška kri, / za blagor očetnjave naj puška govori! / Z orožjem in desnico nesimo vragu grom, / zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom … Naprej! Naprej!« itd. itd. To je bila tudi slovenska himna v troglavi kraljevini SHS in od leta 1972 (!) v takem ali drugačnem kontekstu obujena, a pritajena, še vedno vegetira. In prav lahko bi spet bila »slovenska marseljeza«, vredna Janševe ejakulacije patosa. A problem je, ker Janša noče druge, ampak predrugačeno himno. Tako kot hoče predrugačeno zgodovino, kulturo, umetnost, medije, šolo, univerzo, znanost … Zato se v svoji pregovorni nevednosti in neizobraženosti zapleta. Zdravljica s svojo sedmo kitico zakrije bolj posvetno celoto pesnitve. Še zlasti drugo kitico, ki bi naj po Janši postala del himne. Verjetno zaradi omembe boga. Ampak bog gor ali dol. Zdravljica – v izvirnem Prešernovem besedilu Zdravica (Sdravíza) – je napitnica, napitna pesem. In Janša predlaga, pravzaprav zahteva, da ji ploskamo! A kako boš, pri najboljši volji, ploskal, ko imaš pri zdravljici oziroma napitnici obvezno v roki kupico ali krigel? Boš potrkaval s kriglom kot Bavarci v irhastih hlačah in belih dokolenkah nazdravljajo na Oktoberfestu?

Janša ima napačno, »holivudsko« predstavo o odzivih na himno v ZDA, kjer menda poslušalci z roko na prsih stojijo zanosno, kot da bi imeli polno plenico. No, na ameriških športnih prireditvah, kjer se občinstvo med himno v glavnem masti z ocvrtimi perutničkami in hot dogi, to še zlasti ne velja. Sicer pa mešani občutki in reakcije na himno segajo v ZDA v štirideseta leta prejšnjega stoletja. Prvo veliko kulminacijo pa je upor proti himni in zastavi dosegel v času vietnamske vojne. Vsak poskus sankcioniranja se je izjalovil. Tudi kritičnih, alternativnih ali karikiranih izvajanj himne jim ni uspelo prepovedati ali sankcionirati. Prelomni trenutek je bila izvedba levorokega Jimmyja Hendrixa na njegovi legendarni kitari Fender Stratocaster z vratom za desničarje na festivalu Woodstock leta 1969. Ko je pol stoletja kasneje prišlo do množičnega vseameriškega upora zoper nasilje nad Afroameričani in so športniki (zlasti v ligah NFL in NBA) protestno klečali med izvajanjem himne, je Trumpova prva administracija neuspešno zahtevala sankcije in klubom za zaigrani patos ob izvajanju himne celo plačevala. Kar pa se tudi ni obneslo. Na koncu pa je moralo vodstvo lige celo privoliti v vzporedno predvajanje alternativne »črne himne« Lift Every Voice and Sing. Ki jo ob nekaterih priložnostih še vedno predvajajo.

In morda je prav to ideja za rešitev Janševih himničnih obsesij. Janševiki naj patetično pojejo bojevito Jenkovo Naprej, zastava slave. Civilistom pa pustijo Zdravljico v zdajšnji različici. Navsezadnje, če imamo v razcepljeni slovenski državi dve domovini, dve zgodovini, dve estetiki, dve resnici ... imejmo pa še dve himni.

P. S. Upam, da glede na vse aktualno dogajanje postanejo Španci svetovni prvaki v nogometu in postavijo norega Trumpa v podoben položaj, kot je Jesse Owens na olimpijadi v Berlinu leta 1936 nič manj norega Hitlerja. Indolentna Infantino in Rutte pa naj dobita rdeči karton in vseživljenjski suspenz.