Dva leva / Vlado Miheljak: Hik, hik, himna

Zdravljica (samostalnik ž. spola)

1.1. pesem, s katero se nazdravi, vošči

1.2. pijača, s katero se nazdravi, vošči

»Hvala vsem, ki ste prej zaploskali lepo zapeti slovenski himni. Slišal sem, da je nekdo rekel, da se himni ne ploska. Poglejte, himni se ne ploska samo v Sloveniji. Verjetno je vsak med vami že gledal kako prireditev v tujini na televiziji. Recimo, ko je finale ameriškega nogometa, pa nek znan pevec zapoje ameriško himno, pa pet minut ljudje ploskajo, vriskajo. Pri nas pa pravijo himni se ne ploska. Veste zakaj? Mene je to vedno zanimalo. Sem govoril z enim starejšim, izkušenim človekom, ki je večino časa preživel v prejšnjem režimu in mi je rekel, da se je tudi v Jugoslaviji himni nekaj časa ploskalo, pol so pa ugotovil, tam v sedemdesetih ali šestdesetih letih, da ljudje na teh proslavah nekak mlačno ploskajo ali pa sploh ne ploskajo himni in potem so tuhtal, kako bi to zakril in so pogruntal aha, himni se ne ploska iz spoštovanja. In mi smo to mirno prevzel potem tudi v samostojno Slovenijo in to ponavljamo ne da bi vedel zakaj se to dogaja.«

Malo je simbolnih točk Slovenije kot države, glede katerih je visok konsenz. Ena je gotovo slovenska himna. Ni stereotipni poziv k herojskemu boju zoper sovraga ter čaščenje krvi in smrti, ampak poziv k razsvetljenskim idealom bratstva, svobode, enakosti. Kakršnega premore komaj kaka, če sploh kaka druga državna himna. Samo pomislite na krvavo in surovo francosko marse(l)jezo. In če že Janša, kot vsak mali podeželski samodržec, hoče »svojo« nacionalno himno, bi njegovi mentaliteti in stanju duha gotovo bolj ustrezala stara Jenkova narodna himna iz leta 1860: »Naprej, zastava slave, na boj junaška kri, / za blagor očetnjave naj puška govori! / Z orožjem in desnico nesimo vragu grom, / zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom … Naprej! Naprej!« itd. itd. To je bila tudi slovenska himna v troglavi kraljevini SHS in od leta 1972 (!) v takem ali drugačnem kontekstu obujena, a pritajena, še vedno vegetira. In prav lahko bi spet bila »slovenska marseljeza«, vredna Janševe ejakulacije patosa. A problem je, ker Janša noče druge, ampak predrugačeno himno. Tako kot hoče predrugačeno zgodovino, kulturo, umetnost, medije, šolo, univerzo, znanost … Zato se v svoji pregovorni nevednosti in neizobraženosti zapleta. Zdravljica s svojo sedmo kitico zakrije bolj posvetno celoto pesnitve. Še zlasti drugo kitico, ki bi naj po Janši postala del himne. Verjetno zaradi omembe boga. Ampak bog gor ali dol. Zdravljica – v izvirnem Prešernovem besedilu Zdravica (Sdravíza) – je napitnica, napitna pesem. In Janša predlaga, pravzaprav zahteva, da ji ploskamo! A kako boš, pri najboljši volji, ploskal, ko imaš pri zdravljici oziroma napitnici obvezno v roki kupico ali krigel? Boš potrkaval s kriglom kot Bavarci v irhastih hlačah in belih dokolenkah nazdravljajo na Oktoberfestu?