PAMFLET / Bernard Nežmah: Nagobčnik fašizma

Oglasil se je nekdanji predsednik Milan Kučan in napadel politične stranke, ki se zavzemajo za referendum o zakonu o izbrisanih.

Forum za levico je sprejel izjavo zoper širjenje ksenofobije, ki poraja skoraj "antisemitsko" sovraštvo do predstavnikov drugih jugoslovanskih narodov.

Spregovoril je ombudsman Matjaž Hanžek in primerjal odpor do zakona o izbrisanih z nacistično Nemčijo v tridesetih, češ da bi tudi Nemci tedaj na referendumu podprli antisemitske zakone.

Parlamentarna večina je zahtevala, da Ustavno sodišče (US) presodi, ali je napovedani referendum protiustaven.

Svetniška večina v mestnem parlamentu Ljubljane je odločila v prid graditve džamije, nekateri opozicijski svetniki pa že napovedujejo razpis referenduma o postavitvi ljubljanske džamije.

Zadeva je kristalno čista: na eni strani so ideje, politiki in stranke, ki podpirajo pravice izbrisanih in islamske verske skupnosti, na drugi ksenofobi, šovinisti in fašisti. Kar potrjuje tudi akcija nekaterih prebivalcev Mežice, ki zbirajo podpise za odvzem državljanstva Marku Peraku, ki se je med Slovensko vojno boril na strani JLA zoper TO in slovensko neodvisnost. In kajpak šovinistični plakat, ki so ga širili na Koroškem.

Skratka, politični rezultat je evidenten: politika je znova presekana z jasnim rezom na antifašiste (LDS, ZLSD, Desus) in fašiste (SDS, NSi, SNS).

Toda tako lahkotno kot minuli teden že dolgo ni bila uporabljena beseda fašizem. Pa vendar: ali se na Slovenskem res poraja fašizem?

Poslanec Andrej Bajuk je bil besen nad varuhom človekovih pravic, ki je njegove primerjal z nacisti, in zahteval njegov takojšen odstop.

Ali so politiki opozicijskih strank utemeljeno prizadeti, ko jih obkladajo z etiketo fašistov?

Da nekateri ne marajo islama, ne islamskih molilnic, ne džamij, kaj šele minareta je dejstvo. Tudi ni napredno. Toda, ali je ne-marati drugačne že distinktivna lastnost, ki loči fašista od demokrata?

Antropolog Claude-Levi Strauss, židovskega rodu, eno največjih imen intelektualne misli XX. stoletja, je pred tridesetimi leti povzročil velik škandal birokratom UNESCA. Povabili so ga kot levičarskega misleca, ki je med drugim z izjemno tankočutnostjo proučeval mite indijanskih ljudstev, da pove nekaj spodbudnih besed o razumevanju med različnimi rasami. On pa je izrekel misel, da postavljati določen način življenja ali mišljenja nad vse druge in kazati komaj kaj pozornosti do nekaterih, katerih način življenja, ki je sam po sebi spoštovanja vreden, se preveč oddaljuje od tistega, na katerega smo tradicionalno navezani, ni nikakršen greh. Mož, ki je pred fašizmom emigriral v ZDA, nekaterih vrst rasizma ne vidi kot greh, kaj šele, da bi mu rekel fašizem. Preprosto povedano, biti proti podelitvi slovenskega državljanstva ali braniti izbris "izbrisanih" pripadnikov JLA, ki so se z orožjem borili zoper nastajajočo slovensko državo, ni fašizem.

A vendar, kaj je cena tega prostega slovenskega psovanja s fašisti? - Naenkrat so postali politični pogledi, ki nasprotujejo zakonu o izbrisanih ali sklepu mestnih svetnikov o izgradnji džamije, fašistični in s tem stigmatizirani. Ti, ki so proti, so zdaj rušilci demokracije in sožitja med ljudmi. Biti proti pomeni pohod fašizma. - !!!!!!!!!!!!????????????

Da ne bi pozabili na historiat tega spora, ki delu politike odreka legitimnost nasprotovanja, si velja vnovič pogledati predzgodbo.

Vladajoča os LDS-ZLSD je v državnem parlamentu sprejela zakon o izbrisanih po logiki parlamentarne premoči. Ni poskušala poiskati kompromisa z opozicijo in sestaviti takšen zakon, ki bi ga konsezualno podprli tudi njeni nasprotniki. Formalno ji res ni bilo treba, toda opozicija 30 ima enako formalno pravico do referenduma.

Vladajoča os LDS-ZLSD v mestnem parlamentu je odločitev o džamiji sprejela na seji, ki se je zavlekla v jutro. Tako usodno vprašanje so obravnavali, kot da bi šlo za vojne razmere, ko je treba odločiti magari sredi noči. Ni iskala poti in oblik, ki bi bile sprejemljive tudi za njihove politične nasprotnike. Zdaj, ko jim grozi referendumska pobuda, je nasprotna stran ožigosana s fašisti.

Če se še enkrat spomnimo intervjuja predsednice Ustavnega sodišča Dragice Wedam-Lukić, ki je v intervjuju za "Večer" v imenu (US) izjavila, da bi ustavno odločbo v prid izbrisanim vlada lahko realizirala že zdavnaj brez zakona, le z individualnimi odloki, se velja vprašati: zakaj je bil potreben tak spektakel?

Dejstvo je, da ne Drnovškovih vlad, ne Ropove vlade, ne bivšega predsednika krivica do izbrisanih do nedavnega ni motila. Da izbrisani l. 2004 ne doživijo ugodnosti "nazaj vpisanih", je fašizem, da so bili v letih 2002, 2001, 2000, 1999 brez teh ugodsnosti, pa ni bil fašizem. -??????? Takrat se državni predsednik Milan Kučan ni pojavil na POP TV in napadel Drnovškovo vlado, da zganja fašizem, ko diskriminira izbrisane.

Zadnjič sem prebiral knjigo škofa Franca Perka Verstva v Jugoslaviji, v kateri zabeleži, da si muslimani v Ljubljani že nekaj let prizadevajo za izgradnjo verskega objekta. Knjiga je bila napisana leta 1978.

Cela osemdeseta je bil načelu slovenske partije tovariš Kučan, ki tedaj vsako leto sproti ni opazil pravic muslimanskih vernikov.

Seveda pa dejstvo, da partija in za njo LDS dolgo ni dovolila postavitve džamije, ni argument proti njeni gradnji danes.

Govori o nečem drugem, o politični motiviranosti projekta džamija kot tudi izbrisanih. LDS in ZLSD sta ta vložka vzeli kot solo politični projekt, ki mora biti čim bolj spektakularen in konflikten, da bi z njim politično degradirala nasprotne stranke kot neofašistične. Po strategiji: ko na Slovenskem nekomu nalepiš oznako fašist, je na volitvah po njem!

Ta razplamtela bitka zoper "fašizem" pa v sebi ni ne demokratična ne razsvetljenska. Ko smo na tleh antifašistov in fašistov, utihnejo argumenti, obmolkne kultura dialoga, onemogočen je sploh proces spreminjanja spoznanj. Vlada namreč eno samo pravilo: mi smo na eni, vi na drugi strani!

Vzemimo primer nejevolje mnogih nad dejstvom, da bi vojaki JLA, ki so se bojevali zoper slovensko državnost, avtomatično postali slovenski državljani, potem ko se je izkazalo, da je dobičkonosneje bivati in delati v Sloveniji, ne pa v Srbiji. Njihov odpor je razumljiv in tudi racionalen. Toda če se postavimo 60 let nazaj, ko je komunistična partija prek svojih oddelkov 10.000 domobrancev pobila v Kočevskem rogu, njihovim svojcem in simpatizerjem, ki so emigrirali, pa vzela državljanske pravice. Tedaj v imenu, da so sodelovali z okupatorjem, ki je hotel izničiti slovenski narod. -??? Ali pa, če se ozremo na Hrvaško, kjer se na svoje domove lahko vračajo tudi tisti Srbi, ki so se leta borili zoper hrvaško državo?

Toda v stanju bipolarnosti na fašiste in antifašiste teh argumentov nihče več ne šteje. Za dosego političnega cilja zdaj zadoščajo glasnejše fanfare!

Psovanje s fašisti je prikrita oblika mehke fašizacije družbe, ko politična večina v imenu boja zoper fašizem vsiljuje svojo politiko za vsako ceno. Če nisi za točno določeni zakon LDS-ZLSD, si zdaj že avtomatično fašist.