pamflet / Bernard Nežmah: Nova retorika zasmehovanja

V osemdesetih je bilo praktično nemogoče narediti intervju s tedanjimi partijskimi in državnimi voditelji, ne da bi jim vnaprej poslali vprašanja. Ta varovalni sistem je služil kot preventiva zoper morebitna presenečenja, ko bi politik ne znal pojasniti racionalnosti svojih ukrepov. Vmes je padel komunizem, novinarstvo je postalo samostojen poklic, celo v politiki je zavel veter demokratičnosti, ki se kaže v neposrednem soočanju antagonistov.

Pred nekaj leti se je tako dogodil tektonski obrat, ko je tedanji premier Janez Drnovšek začel s prakso prihajanja v parlament, kjer so mu po trije poslanci zastavili konkretna vprašanja, na katere se je trudil direktno odgovoriti. Javnost je s tem dobila priložnost, da si ustvari mnenje o premierovi politiki prav prek ocenjevanja njegovih odgovorov na žgoča vprašanja.

Drnovškovo tradicijo nadaljuje tudi novi premier Anton Rop, toda z drobno razliko: značilnost soočanj je zdaj njegova jeza nad poslanskimi vprašanji, leitmotiv pa njegovo prerekanje, kako so vprašanja slaba, neprimerna, nejasna in mimo poslovnika.

Ko ga je vodja SDS Janez Janša povprašal o njegovi politiki do družbenih neenakostih, ko ima bivši poslanec LDS Jože Lenič, sedaj kot direktor Zavarovalnice Triglav 3 milijone plače, ko ima stotine direktorjev milijonske mesečne zaslužke, na drugi strani pa množica delavcev z minimalnimi in mizernimi mezdami. Jasno, klasično politično vprašanje. In kaj odvrne predsednik vlade? Najprej vzroji, da ga isto vprašanje sprašuje iz seje v sejo, potem, da ga ni poslal nekaj dni vnaprej, zatem zašarmira kot dlakocepec, ko Janševe stotine razume že kot tisoče in iz hiperbole brije norce, na koncu pa le izreče nekaj besed, kako da plačni sistem sistemsko urejujejo.

Vprašanje Janše je bilo kajpak tendenciozno, toda v njem je tudi bridka realnost, da se je premier angažiral v poskusu, da bi za 5 jurjev dvignil plače množicam zaposlenih, medtem ko brezbrižno opazuje, kako nekatere menedžerske plače letijo prek meja dojemljivega. In točno to poanto je predsednik vlade obšel, z ničemer ni omenil ne nakazal, kako namerava omejiti megalomanske plače pri direktorjih, ki vodijo institucije, ki sploh ne sodelujejo na prostem trgu. Namesto odgovora smo tako lahko poslušali salve nezadovoljstva nad spraševalcem.

Identična logika se nadaljuje ob poslanski zahtevi po sklicu izredne seje parlamenta, na kateri bi obravnavali pojave korupcije v vrstah vladajoče LDS. Medtem ko predlagatelji navajajo spornost Telekomovega financiranja zadnje volilne kampanje LDS in državnih pomoči na račun podjetja Ultra, v katerem je zaposlen sekretar sveta LDS Gregor Golobič, politiki LDS vračajo s smešenjem in diskvalificiranjem nasprotnikov. Golobič z ironijo: "Kriv sem, ker sem sodeloval v političnih ekipah, ki so v zadnjih 12 letih vedno premagale Janeza Janšo. Kriv sem, ker sem pomagal javnosti spoznati, da zna Janša samo hujskati." Veljak vladajoče stranke ne odgovarja s protidejstvi, temveč z etiketo, ko svojega nasprotnika razvrednoti.

Kakšen politični dialog pa je to?

Poglejmo hladno: ali predlagatelji izredne seje pravijo, da je Golobič hujskač, da je skorumpiranec? Nak, zavzemajo se za javno zasedanje, na katerem nameravajo s podatki pokazati, kako vladajoča partija pretaka denar iz javnih podjetij v lastne strankarske aktivnosti. Morebitna diskvalifikacija LDS je zastavljena šele kot posledica finančnih evidenc. Povsem legitimno. Skratka, pričakovali bi, da bo vladajoča stranka poskušala odgovoriti s konkretnimi dokazi in učinkovito zanikati očitke. Toda Golobič in Biščak takoj udarita z diskvalifikacijami, slednji z oceno, da gre razlogih za izredno sejo za domišljijski spis.

Vladajoča stranka je padla pod retoriko opozicije, saj namesto da bi vprašanja vzela resno, jih zavrača z aroganco cinizma in smešenja. Kot da slovenska javnost ne obstaja? Kot da ni morda prav ta javnost zainteresirana, da vidi in sliši, kaj ima opozicija za povedati in kaj v svoj bran lahko pove koalicija? Naj torej ljudstvo sliši in presodi.

A prav ta princip ni po godu LDS, zakaj javnosti sporoča, da bo ta spopad nesmiseln, da opozicija laže. Kot da razsodnik v političnih zadevah niso volilci, ampak LDS, ki volilcem vnaprej pove, kaj je prav in kaj ni.

Ta vzvišenost do ljudstva pa postaja prepoznavna stalnica Ropove stranke. Poslanec Jelko Kacin (LDS), ki vodi parlamentarni odbor za zunanjo politiko, je postal glavni zagovornik zaprtih sej za javnost. Naenkrat lahko mediji sporočajo samo še o dnevih zasedanja in glavni temi.

Ali ni to od nekdo znano? - Točno po istem vzorcu so funkcionirali politbiroji zvez komunistov in celoten režim nočnih sej zaprtih za javnost. Tudi ti nekdanji kacini bi porekli, da so to počeli v dobrobit države. Res? Ali lahko rečemo, da je politika, ki so jo vodili ljubljeni diktator Tito in njegovi tovariši pomenila razmah gospodarskega blagostanja in demokratičnih vrednot, ki je Jugoslavijo postavil daleč pred sosednjo Avstrijo ali Italijo? Kakorkoli že, kratkovidno je dati politikom carte blanche, da o državni usodi odločajo sami, daleč od oči kritike in skepse. So mar Kacin in druščina postali narodovi modreci???

A resnici v veselje je treba dodati, da to ni le domislek LDS, da tudi poslanci drugih strank molče pristajajo na ta princip političnih skrivalnic.

Toda tam, kjer bi pričakovali molk, naletimo na neverjetno zgovornost. V Sloveniji smo poleg naravnih pojavov, kot so dež in sonce, sneg in plohe, menjavanje dneva in noči, dobili še fenomen Nika Toša. Ko ga zagledamo na teve ekranih, takoj vemo, da je prišel konec meseca, da bomo namesto vremenske prognoze poslušali politično. Kot vodja Centra za raziskave javnega mnenja postreže z aktualnimi odstotki popularnosti političnih strank. Toda namesto golih številk, ki bi jih prikazovali teve zasloni, ugledamo še pojavo gospoda Toša, ki nam zadevo dodatno interpretira. Tokrat je skok LDS z 20 na 27 odstotkov pojasnil, češ, da ga gre pripisati dejstvu, da je napetost glede izbrisanih popustila.

Poskusimo mu torej slediti. Napetost ob izbrisanih je potemtakem povzročila, da je imela LDS prejšnji mesec 7 % manj glasov, zatorej bi sodili, da je na račun izbrisanih debelila svojo podporo SDS. Toda ne, saldo SDS je tako marca kot aprila enak: 15 %. Akrobacija, po kateri oster spor med dvema političnima protagonistoma vpliva samo na enega. - ???

Toda, kako je že pojasnjeval meseca februarja, ko je prišla LDS na 17, SDS pa na 16 %? Takrat je višino podpore SDS označil kot posledico dejstva, da jaha na valovih nevarnega nacionalizma.

Statistična interpretacija, ki eno stranko prikaže kot diabolično: uspeh SDS je posledica negativnih družbenih pojavov, drugo pa kot progresivno: LDS žanje največjo popularnost, ko družba funkcionira normalno, brez radikalnih akcij.