V središču / Mučene rejne živali

Sredi meseca je javnost izvedela za primer prleškega rejca goveda Marjana Špura, pri njem so veterinarski inšpektorji našli pet trohnečih, v gnoj zakopanih goved, preostala pa izstradana. Pri pristojnih smo poslušali zgražanje, obsodbe in ostre kritike tovrstne reje živali, kmečka združenja pa so zatrjevala, da gre za osamljen primer, ki malodane potrjuje siceršnjo vzorno skrb za živali v slovenski živinorejski skupnosti. A tovrstnih primerov zanemarjanja živali se je v zadnjih letih nabralo toliko, da izgovora o »osamljenih primerih« ne bi smeli več slišati. Še posebej pomembno pa je vprašanje, kako zadovoljivo sploh deluje sistem nadzora živinoreje in s tem pridelave mesa (ki ga v praksi opravljajo veterinarji), če pa se vedno znova odkrivajo dolgotrajna zanemarjanja živali. Kdo izvaja nadzor, kako pogosto, kako zavzeto?

Prav ob vsakem tovrstnem razkritju zanemarjanja in mučenja rejnih živali poslušamo ogorčene in šokirane odzive. Kot da se je zgodilo prvič ali pa po dolgem času. A ni tako. Pravzaprav praviloma v zadnjem desetletju vsako leto izvemo za vsaj en tak primer. Od leta 2015 je bilo takih primerov vsaj devet, vedno so bile poleg obnemoglih najdene tudi poginule, trohneče ali pa že povsem razpadle živali – v posameznem primeru najmanj tri, pa vse do kar dvaindvajset poginulih goved.

Zlorabe živali na kmetiji Marjana Špura tako niso nič posebej izstopajočega. Drugače je le to, da gre za strokovnjaka za govedorejo, univerzitetnega diplomiranega inženirja zootehnike, ki je zaposlen v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota, s čimer odpade tudi običajni izgovor, da je zloraba živali posledica neznanja, starosti ali socialne in ekonomske stiske.

Kako je torej mogoče, da veterinarske službe, ki na kmetijah opravljajo periodične obvezne redne preglede in prav tako redna periodična testiranja in cepljenja, ne opazijo, da je na kmetiji nekaj hudo narobe, prej, ko še ni prepozno? Pri Špuru je poginilo pet od osmih glav goveda in nekateri kadavri so trohneli že od začetka leta, stari precej več kot pol leta. Preostale tri živali pa so imele vraščeno verigo, s katero so privezane v hlevu, stale pa so na kar 75 centimetrih zbitih lastnih iztrebkov. Zanemarjanje živali je v tem primeru, kot v drugih podobnih, torej trajalo že vsaj leto dni, verjetno pa veliko dlje.

V letu dni naj bi se veterinar na posamezni kmetiji običajno oglasil večkrat po uradni dolžnosti – torej tudi, če ga rejec ne pokliče, ker bi živali potrebovale zdravljenje. Tak obisk je gotovo redni letni pregled kmetijskega gospodarstva, kjer se med drugim tudi preštejejo živali, rejec pa mora pojasniti vsa nepojasnjena odstopanja. Pregledajo se tudi razmere, v katerih živali živijo, v zadnjih letih pa se mora po zakonu tudi podrobneje preveriti njihovo siceršnje stanje in zdravje ter zabeležiti morebitne znake neprimernega ali po zakonu prepovedanega ravnanja z živalmi. Drug tak obisk v letu dni bi bilo na primer testiranje za tuberkulozo oziroma »tuberkulinizacija«, ki ga veterinar opravi na sleherni živali in posledično tudi vidi, v kakšnem stanju je čreda. Tretji tak obisk pa je obvezno cepljenje, v primeru goveda predvsem proti bolezni modrikastega jezika. To se je izvajalo prav letos spomladi – in sicer med februarjem in aprilom, to je v času, ko so po kmetiji Marjana Špura že ležale trohneče živali.

Iz pojasnil uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin izhaja, da se je v zadnjih petih letih in pol – od 1. januarja 2021 pa do odkritja stanja – veterinar na tej kmetiji oglasil šestkrat. Pričakovano je običajno šlo za veterinarja Veterinarske ambulante Ljutomer, ki ima koncesijo za opravljanje javne veterinarske službe na tistem območju. Opravil je obvezna cepljenja, obvezno testiranje goveda za tuberkulozo in obvezne letne preglede. Leta 2021 je bil veterinar na kmetiji dvakrat, v naslednjih dveh letih po enkrat in leta 2024 spet dvakrat. A zadnji obisk veterinarja se je zgodil ob rednem letnem pregledu 9. novembra 2024. Po tem po uradni dolžnosti veterinar ni več stopil na Špurovo posestvo. Kako je to mogoče?

Lahko se zgodi, da na posamezni kmetiji dve leti ali več ni obveznega obiska veterinarja, ki se mu rejec sicer ne bi mogel izogniti.

Je razlog v pomanjkljivem sistemu zagotavljanja varne hrane ali tudi na strani veterinarjev samih? Veterinarji so usodno vezani na živinorejski sektor, ki je hkrati daleč najmočnejši in najvplivnejši kmetijski sektor. Kmetje so z vidika veterinarjev stranke, in vsak prodajalec ali ponudnik storitev želi, da so te zadovoljne. V našem primeru so zadovoljne, če od veterinarja ne dobijo preveč opozoril, navodil in nalog, ki pomenijo tudi stroške ali celo prijavo na pristojne nadzorne in inšpekcijske organe.

Pravi naslov za pojasnila je gotovo dr. Ožbalt Podpečan, vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali pri Veterinarski fakulteti v Ljubljani in veterinar z dolgoletno prakso na terenu. Pravi, da se časi spreminjajo in da takšnega tovarištva med rejci in veterinarji, kakršnega smo poznali nekoč, danes ni več: »Opažam, da imajo mlajše generacije veterinarjev še izrazitejši empatičen odnos do živali in odločneje zagovarjajo ničelno toleranco do njihovega zanemarjanja in mučenja. To je dobro, saj zmanjšuje tveganje, da bi kdo ob morebitnih znakih neustreznega ravnanja pogledal stran in ne bi ukrepal.« K temu Podpečan, ki še danes v omejenem obsegu opravlja veterinarsko delo na terenu, dodaja, da se je pri primerih hudega zanemarjanja in mučenja živali, na katere je naletel v svoji karieri, »praviloma izkazalo, da na gospodarstvu dalj časa ni bilo veterinarja – šest mesecev, leto ali celo dve leti. Ne poznam primera, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je veterinar zaznal znake hudega zanemarjanja ali mučenja živali, pa jih ni prijavil pristojnim službam.« A Podpečan tudi opozarja, da se po novem testiranje za tuberkulozo ne izvaja več vsako leto na vsaki kmetiji, ampak le na vsakih nekaj let, saj ima Slovenija zdaj status države, proste tuberkuloze. Poleg tega opozarja, da je država za letošnje spomladansko cepljenje proti bolezni modrikastega jezika kmetom omogočila prosto izbiro veterinarja za storitev, ki so jo prej izvajali zgolj koncesionarji. Posledično nekateri kmetje sploh niso izbrali nikogar in Špur očitno spada mednje. »Pa tudi redni veterinarski pregledi ne zajamejo več nujno vseh gospodarstev vsako leto. Tako se lahko zgodi, da na posamezni kmetiji dve leti ali več ni obveznega obiska veterinarja, ki se mu rejec sicer ne bi mogel izogniti. S tem se zmanjšuje možnost zgodnjega odkrivanja težav z zdravjem in dobrobitjo živali.« Direktor Veterinarske ambulante Ljutomer, d. o. o., Borut Belec pojasnjuje, da koncesionarji ne izbirajo sami, »kje bomo izvedli tuberkulinizacijo ali pa veterinarski pregled kmetije, ampak to odredi uprava za varno hrano. V skladu s tem je bil naš veterinar tam nazadnje konec leta 2024, odtlej pa pogojev, da bi odšli na njegovo dvorišče, nismo imeli. Ko je bil veterinar zadnjič tam, je izdal določena navodila glede biovarnosti, predvsem razkuževanja, deratizacije in podobno, drugih posebnosti ni opazil.«

Nadzor nad živinorejskimi kmetijami se torej zadnja leta rahlja in zmanjšuje. In to kljub temu, da iz vedno novih primerov skrajnega zanemarjanja in mučenja živali izhaja, da bi se moral pravzaprav krepiti.

Slovensko meso

V Sloveniji je glavna kmetijska in posledično glavna živinorejska panoga govedoreja. Ta pomeni več kot 50 odstotkov živinoreje, perutninarstvo na primer 23 odstotkov, prašičjereja, ki se že leta zmanjšuje, pa le okoli 15. Preostalo so drobnica, konjereja in podobno.

Glede na podatke zadnjih nekaj let, s poudarkom na lanskem letu, je v Sloveniji stanje živinoreje – vzreje, zakola, uvoza in izvoza – tako: redi se okoli pol milijona glav govedi, na leto pa se zakolje okoli 115 tisoč glav v skupni teži okoli 33 tisoč ton mesa. Večina telet se skoti doma, saj uvoz živih živali znaša nekaj manj kot deset odstotkov, izvoz pa okoli 15 odstotkov. Poleg tega uvozimo še okoli 10 tisoč ton govejega mesa, izvozimo pa ga pol manj.

Kar se prašičjereje tiče, se redi okoli 220 tisoč prašičev, uvozi pa se še dodatnih okoli 80 tisoč živali. Številke o zakolu pa so zelo podobne seštevku uvoza in lastne prireje, saj praviloma prašiči ne dočakajo niti leta starosti. Na leto se zakolje okoli 270 tisoč prašičev (25 tisoč ton mesa). A to ne zadosti povpraševanja, saj Slovenija uvozi še skoraj dvakrat toliko svinjine, kot je sama pridela (uvoz znaša 45 tisoč ton prašičjega mesa, izvoz svinjine pa je zanemarljiv).

Še precej krajše pa je življenje piščancev, traja le dober mesec dni. V Sloveniji se redi okoli osem milijonov glav perutnine, skupaj pa se je zakolje za okoli 75 tisoč ton. Uvozi in izvozi se razmeroma malo živih živali, zato pa toliko več piščančjega mesa – uvoz in izvoz znašata okoli 30 tisoč ton.