pamflet / Bernard Nežmah: Pridiga o miru in satanu

Nekaj dni potem, ko je parlament potrdil vladni predlog novega zakona o dohodnini, je vlada obljubila študentom, da jim bo z zakonsko novelo povečala davčne olajšave.

Parlament je na predlog vladnega kabineta sprejel zakon, ki praktično ni veljal niti teden dni! - ?????? Ali je to resna institucija, če svoje sklepe prekliče, še preden začnejo veljati?

Od najmočnejše ekipe bi pričakovali vsaj osnovno šahovsko znanje, da predvidi dve potezi vnaprej. Študenti niso ves čas molčali in se šele zdaj oglasili z grožnjo referenduma. In kje je zdaj finančni minister? Dušan Mramor, ki je še včeraj zagovarjal prav takšen zakon, je mirne duše sprejel študentske zahteve in s krmežljavim obrazom ministruje, kot da se ni nič zgodilo. Nobenega odstopa, glavno načelo je pač ostati še naprej v ministrskem fotelju. Mož se je sicer branil, češ da je žrtev zlorabe referenduma. - ???

Kakšen pojem je to? V Ustavi beremo o pravici do referenduma, nikjer pa ni omenjena zloraba referenduma. Kakšna demokratičnost je to, da vlada soočena z napovedjo referenduma, oceni delovanje svojih oponentov kot akcijo zlorabljanja? Sicer pa, ali ni to legitimna oblika političnega spopada: vlada se je odločila, da bo pri spremembi davčnih bremen študentom naložila občutno večji delež, medtem ko so študentske organizacije svoje stare pravice poskusile ubraniti z referendumskim glasovanjem?

Če je premier Anton Rop v sporu s študenti, pa je v odličnem odnosu z menedžerji največjih podjetij. Gospodarska zbornica Slovenije je imela letno skupščino, na kateri pa je bil največji dogodek nastop predsednika vlade!?!?!?!???

Da bi na redno sejo SAZU povabili premiera, da ima uvodni ekspoze? Da bi na skupščino Nogometne zveze Slovenije povabili premiera, da oriše položaj športa v družbi? Da bi na seji Kmetijske zbornice Slovenije povabili premiera, da oceni stanje v slovenskem kmetijstvu?

Nazamisljivo, saj bi šlo za eklatantno vmešavanje politika v strokovne institucije!!! A ne le to, premier je izrabil strokovno srečanje za politične spopade. STA je zabeležila: "Po Ropovem prepričanju so v Sloveniji problematični mnenjski voditelji. 'Vsaj tisti v politiki so taki, da tekmujejo z negativnimi mnenji,' je ocenil. GZS je ponudila šefu vlade in LDS parket, s katerega je ožigosal politično opozicijo: ona je corpus alienum, ki škoduje gospodarskemu razvoju!

Nenavadno za sedanjost, v zgodovini pa precej poznano. Ko so leta 1976 na Jesenicah postavili nov objekt v železarni, je kot slavnostni govornik nastopil tedanji sekretar zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc: "Otvoritev te valjarne pomeni zmago nad tistimi politiki, ki so mislili, da bodo z demagoškimi odločitvami in pravljicami, kako bo Slovenija turistična dežela s hoteli, s smučišči, kako naj bi Slovenci postalo ljudstvo sobaric in natakaric ..."

A konkubinat premiera z menedžerskim vrhom se nadaljuje. Društvo Manager je podalo javni poziv vsem političnim strankam, da naj se vzdržijo izjav, ki povzročajo ali lahko povzročajo gospodarskim družbam poslovno

škodo. Frontalni napad na opozicijske stranke, saj so te tiste, ki zahtevajo, da se razišče klientelizem v Telekomu, Siolu in Mobitelu.

Kdo je tu bolj državotvoren: vladna koalicija ali opozicija? Vladna stran pravi: vse je O.K., gre le za zlonamernost opozicije. Kaj pa ponuja opozicija? Ponuja razsodnika, tretjo stran, ki bi presodila težo njenih navedb. Tako imamo komično situacijo, ko opozicijske stranke rotijo Računsko sodišče, da naj

Za božjo voljo vendarle preveri preudarnost in smotrnost poslovanja telekomunikacijske trojice. In vse skupaj se kaže kot nerešljiv politični spor. Ki pa bi bil lahko zelo preprosto razrešen: RS prouči zadevo in meritorno sporoči svoje ugotovitve. Navsezadnje gospodarsko škodo podjetjem povzroča lahko tudi klientelizem!

Ko je poslanec France Pukšič napovedal vlogo na tožilstvo zaradi protizakonite volilne kampanje Jelka Kacina, je slednji zamahnil z roko:

"Opozicija nadaljuje z diskreditacijami!" Toda tokrat je bil deležen novinarske osti z vprašanjem: "Ali lahko zagotovi, da je bila njegova kampanja leta 2000 zakonita?" - Smo lahko zaslišali jasni JA? Nak, mož se je skril za nesmiselni odgovor, da ni bil vodja volilnega štaba.

Če imamo torej klasični primer obtožbe, za katero je logično, da jo presoja tretji, t.j. tožilstvo oz. sodišče, pa je pomenljiva Kacinova izjava, da bi si radi ogledali dokumente, da jih sami proučijo. Ali ni za to poklicana roka postave, ne pa LDS, ki bo milostno ali pa tudi ne odločala, sama o sebi, ali je kršila zakon ali ne?

Problem LDS je v njeni izvzetosti iz sistema, saj se počuti kot tista, ki ima o vseh sporih poslednjo besedo.

Še več, kadar jih kdo obtoži rabot, zavreščijo, da je to storil samo zato, ker je v sporu s stranko.

Njen predsednik Anton Rop pa je v politiko vrnil še nerazumljivi žargon samoupravljanja. Nekoč je stara partija izumila govorico, ki jo živa duša ni razumela, ko je govorila o stabilizacijah, tozdiranjih, skupnih jedrih in vse brez konca. A njen učinek je bil za vladanje izvrsten, zakaj ljudstvo, ki ni razumelo ne dilem ne konfliktov ne vsebine, se je umaknilo v apatijo in razpravam sploh ni več sledilo.

V parlamentu se je tako zadnjič pojavil premier, ki je govoril o strateških ciljih Slovenije. Če je na skupščini GZS govoril o opoziciji kot konkretnem rušilcu ugleda slovenskih podjetij, je bil tu radikalno abstrakten. "Posebna pozornost bo posvečena ciljem lizbonske strategije, po kateri naj bi Unija do leta 2010 postala najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo na svetu (...) Glavne naloge so dileme na institucionalni, finančni in razvojni ravni (...)

Mir, stabilnost in prosperiteta Evrope so možni le v procesih evropske integracije."

Kaj je povedal premier razen serije neoprijemljivih puhlic? Skratka, nič o konkretni Sloveniji, pač pa veliko o splošnih frazah nove evropske birokracije. Kakšen smisel ima govoriti, da bo posebna pozornost namenjena lizbonski strategiji, ko pa je ta tako ali tako platforma vseh članic? Če govori o dilemah, je smisel, da jih omeni in do vsake predstavi stališče reševanja.

Medtem ko s stavkom o miru in prosperiteti še najbolj spominja na katoliškega pridigarja, ki ob drugi priliki kajpak ne pozabi povedati, da se je treba varovati hudiča (opozicije).