pamflet / Bernard Nežmah: Tito v Brižinskih spomenikih

Zakaj takšen porast obujanja vseh misli povezanih z nekdanjim predsednikom države? In zakaj prav zdaj, četrt stoletja po njegovi smrti? Kaj v sodobni Sloveniji spet stopa po njegovi poti?

Da delavski razred goji nostalgijo za tovarišem Titom, je logično. V demokraciji je izgubil veliko, če ne vse: zdaj je lahko vsak hip ob službo, a tudi sam zaslužek je žalostno pičel, ni več počitnic v poceni sindikalnih domovih na Hrvaškem, slavnostnih fotografij delavcev ne najdemo več na časopisnih straneh. Z bankovcev dan danes zrejo Cankar, Prešeren, Kobilica, Valvasor, velika imena zgodovine, ne pa obraz rudarja Alije Sirotanovića in drugih fizikalcev.

Časnikarske rubrike pa prinašajo utrinke s plesov in otvoritev, kjer nastopajo direktorji, politiki, umetniki in drugi zvezdniki, nikjer več ne najdete strani, ki bi prinesle nasmejane šivilje in zadovoljne zidarje na gradbiščih.

Da delu mladeži imponirajo relikvije Titovih časov, je še bolj logično, saj se s tem upirajo času staršev, ki so za svoj vrednostni sistem vzeli svobodne volitve in prosto trgovanje po zakonih trga.

Toda Tito dobiva vrednost med delom vladajoče politike in menedžerjev. Kaj ne bi? Bil je ja gospod in politik, ki je imel pod nadzorom celotno Jugoslavijo več kot 35 let in bil hkrati še čislan med politiki zahoda, vzhoda in tretjega sveta.

General Ivan Matija-Maček, ki je vtisnil pečat povojni Sloveniji, je v Spominih opisal, kaj ga je pri Titu najbolj fasciniralo, ko sta se prvič srečala sredi tridesetih. V kavarni je pred njim sedel elegantno napravljen mož, ki je imel s seboj vedno veliko denarja. Kako je na Ivana to napravilo vtis, ko pa sta bila vendar člana komunistične partije, ki je zasmehovala buržujsko modo in sta hvalila skromnost in enakost s fizikalci? Tovariš Tito mu je zadevo pojasnil, češ da je napravljen po zadnji modi zato, da bi policija ne posumila, da je v resnici delavski in sindikalni voditelj.

A tTo navado je Josip Broz obdržal tudi potem, ko je kot jugoslovanski diktator neposredno poveljeval vojski in policiji. Zdaj je napravil še korak naprej in briljiral v svojih uniformah, ladjah in gradovih; za hobi je zbiral mercedese in rollce-royce. Človek, ki je utelešal ideal delavskega razreda.

Tako na ravni videza, kako pa je ravnal kot politik? Njemu v čast so napisali ustavo, po kateri ga je skupščina razglasila za predsednika brez omejitve mandata. Tito kot vladar ni trpel ne dopuščal nobenega ugovora. Svoje vojaške nasprotnike je dal leta 1945 pobiti in na skrivaj zagrebsti po kraških jamah in po protitankovskih jarkih. Ta del opozicije je za vekomaj spravil pod rušo. Politična opozicija je pobegnila iz države, da bi se rešila kožo. Partijski stalinisti so končali na Golem otoku, njegov tovariš Djilas, ki je govoril o drugačnem tipu socializma, je bil poslan na zaporno kazen, ljudstvo pa se je navadilo na prvi zakon partijske biblije: smrtno nevarno je nasprotovati Titu!

Posebnost titoizma je bila odsotnost kakršnekoli opozicije. Še več, besede opozicija praktično ni bilo. Namesto nje so dominirale sintagme: sovražna emigracija, klerofašisti, konformisti, neobelogardisti, anarholiberalisti, plačanci zahoda, rankovićevci, stalinisti. Vsi ti sovražni -isti in -evci pa so bili odstranjeni iz družbenega življenja.

Skratka, Tito je vladal v popolni idili, ko za svojega življenja ni dočakal jutra, v katerem bi prebral v kakšnem izmed časopisov kritiko, da je avtokrat, kaj kritiko, še besede zoper njegove politične poteze ni mogel najti. Ustvaril je torej klimo, v kateri ni bilo alternative. Samo: Tito ali Tito? Oziroma prevedeno za množice: Tito ali pa krvava državljanska vojna, v kateri bi domobranci, četniki, balisti in ustaši klali svoje ljudi in drug drugega?

Položaj, ki je izredno mamljiv za vladarje in oblastnike. Kdo bi ne hotel voditi institucije, v kateri bi mu nihče ne smel nič očitati?

Politika vladajoče koalicije LDS in ZLSD resda trpi opozicijo, toda naenkrat jo je začela črtiti po vsej črti. Ko bi moral premier Anton Rop v parlamentu odgovarjati na vprašanja poslancev, je vidno nejevoljen in hitro odgovarjanje spremeni v napad na spraševalce. Ko je poslanec Mirko Zamernik (SDS) povprašal premiera, kako da so v zadevi Zbiljski gaj samo za peščico rešili problem ter pri tem poantiral, da očitno za tiste, ki so blizu vladajoči koaliciji, ga je predsednik vlade zavrnil z zasmehovanjem, češ, kako

daleč seže vaša domišljija, bom pregledal ta seznam. Medtem ko na splošno vprašanje, kakšno politiko vendar vodi, ko v istem problemu en del prizadetih obravnavajo na en, večji del pa na drug način, sploh ni odgovoril.

Ko ga je poslanec Andrej Bajuk (NSi) povprašal, kako da ni zamenjal direktorja Centra vlade za informatiko (CVI), zakaj Računsko sodišče je ugotovilo spornost njegovega poročila in zadevo predalo celo tožilstvu, je premier Rop pordel in napadel poslanca, češ, ali igra zdaj on vlogo tožilca in sodnika, ko pa je samo tožilstvo zadevo zavrglo.

Ne glede na sodni izkupiček, Računsko sodišče je neodvisna institucija, ki je pri svojem nadzoru zapisalo, da poročilo CVI ni v celoti verodostojna javna listina.

Vladni direktor ugotovljeno izdaja neverodostojne listine, a predsednik vlade sploh ne ukrepa!?? Če torej ne verjame v profesionalnost Računskega sodišča, zakaj pa je potem vlada poslala njegovega predsednika Vojka Antončiča med evropske računske sodnike? So ga poslali nagradno, ker je pisal neresne in nepomembne sklepe???

Toda Rop na ta vprašanja ne odgovarja. Njegovi parlamentarci in ministri opisujejo opozicijo kot provokativno, ki škoduje ugledu slovenskih firm, ki da razpihuje ksenofobijo, katere interes je samo rušenje, ki da zlonamerno izrablja parlamentarne seje etc. Namesto dialoga, ko vladajoča koalicija odgovarja na konkretne zahteve, pa naj si bodo magari slabo utemeljene, se postavlja v vlogo razsodnika, ki ocenjuje, kaj sploh sme opozicija in kaj od njenega početja je smiselno oz. dobro za državo.

Naenkrat smo že zelo blizu Titovemu idealu neobstoja opozicije. Konec koncev tudi Tito ne bi imel nič proti, če bi obstajala opozicija, ki ne bi zlorabljala delavskega razreda, ki ne bi izrekala kritik in bi pripovedovala le o vsesplošnem napredku. Kajpak take opozicije ni, saj ni pravljična, ampak realna politična institucija.

In to je osrednji slovenski sodobni politični problem: da vladajoča koalicija ne sprejme opozicije kot partnerja, ki ji po definiciji nasprotuje z vsemi dovoljenimi sredstvi. Da ni sposobna samorefleksije, tudi lastne zgodovine in vloge generalissima Tita. Zadošča preprosto vprašanje: če bi denimo Tito živel s svojim režimom še danes, ali bi se lahko maja 2004 pridružil EU?

Nak, standardi njegove vladavine brez opozicije, svobode govora in prostega gibanja prek meja ter apolitične vojske niso kompatibilni.

Če hkrati politična in menedžerska oblast slavita vstop v EU, je protislovno

njuno tiho občudovanje Tita in de facto ponavljanje njegovega odnosa do opozicije.

Sicer pa je neotitoizem viden tudi pri množicah. Maja 1980 so stale v vrstah, da so se lahko v parlamentu polovile od Titove žare, danes čakajo, da bi se poklonile knjigi Brižinski spomeniki.

Ugovor! To je vendar poklon slovenskemu izvoru, ponos nad tako starim jezikovnim izročilom. - Ja, vendar samo kot prazna zunanja manifestacija črednega nagona. Koliko od njih je prebralo besedilo starih tekstov?

Ali je morda premier ob slavnostni priložnosti povedal kaj o vsebini? Nak, o tekstu starih Slovencev niti besedice. Kaj so že pisali: Če bi naš ded ne grešil ...

Ukvarjali so se s svojimi grehi, se pravi, da so premišljali svojo lastno (osebno) zgodovino. Konsekventni pristop bi bil v smeri refleksije: ko bi vladajoča koalicija po zgledu Brižinskih spomenikov začela razmišljati o Titovi dobi in o vzorcih, ki jih zdaj sama ponavlja.