pamflet / Bernard Nežmah: Tožilec po meri oblasti

"Če je kdo strah in trepet svobode tiska v Sloveniji, je to Janša." (Izvršni sekretar LDS Bogdan Biščak potem, ko je predsednik SDS napadel izbor Franca Mazija za generalnega tožilca, češ, da je bil slednji v osemdesetih strah in trepet nedovisnega tiska).

Tako norega političnega stavka še nisem slišal. Se veljaku LDS blede pri belem dnevu? Janša resda ne mara politike marsikaterega časopisa, toda dovolj je, da pogledate naslovnice "Mladine", ki ironizirajo in smešijo njegovo politično pojavo. Ali takšen mož lahko vliva strah in trepet v kosti? Tudi zlepa ne najdete časnika, ki bi si ne upal kaj zapisati, da bi se ne zameril Janši.

Osebno tudi dvomim, da prvak vladajoče stranke sploh ve, kaj je svoboda tiska. Pa vendar, če smo natančni, g. Biščak ni izrekel enoznačne trditve, postavil je pogojnik. Torej velja tudi nasprotno, če Janša ni strah in trepet, tudi tožilec Franc Mazi ni bil strah in trepet za svobodno novinarstvo.

In res, izvršni sekretar LDS odpravi s kritiko, češ da je v osemdesetih Mazi kot javni tožilec dva krat za tri dni začasno zaplenil tednik "Mladino". Lepo, najmočnejša stranka, katere vlada je predlagala omenjenega gospoda za generalnega tožilca, stoji za njim, ga brani kot profesionalnega tožilskega eksperta.

Bralca tokrat zaprošam za potrpežljivost, ko bo bral nekaj naslednjih vrstic.

"Osnovni manevrski trik vedno bolj razvidnega državnega paternalizma je sklicevanje na konkretno individualno odgovornost, kjer pa se v mreži nenehnih premestitev proizvede zgolj nejasna abstraktna kolektivna odgovornost, pri čemer je temeljna namera teh premestitev ravno zaslepljevanje delavskega razreda, ki je s tem zapeljan v slepo učico ideološke farse."

Kdo bi to razumel? - Danes malokdo, pa tudi decembra 1982 bi tale hermetični tekst, ki bi izšel v študentskem listu "Tribuna", redko kdo sploh opazil. No, ko bi bralec nadlajeval, bi prišel tudi do razumljivejšega mesta:

"Parola predsednika zveze sindikatov Jugoslavije, ki s pozivanjem na obnovo "kulta dela" obnavlja stalinistično družbeno vizijo par excellence je, milo rečeno nedopustna in terja odločno politično dogovornost in kazen z odstopom s položaja."

Do česa smo zdaj prišli? Tekst v "Tribuni" je v širokim množicam nedoumljivi latovščini govoril o nujnem odstopu predsednika jugoslovanskih sindikatov.

Nekaj najbolj samoumevnega, da državljan oziroma novinar navede razloge, zaradi katerih meni, da bi moral odstopiti visok funkcionar.

Toda teh stavkov bralci sploh nikoli niso prebrali. Odločno je namreč posegel namestnik temeljnega javnega tožilca (TJT) v Ljubljani, ki je izdal nalog o začasni zaplembi časopisa.

Zakaj so v Ljubljani bralci, ki so pokupili dober tisoč izvodov, ostali brez novoletnega čtiva? Javni tožilec je presodil, da bi takšno neresnično pisanje lahko povzročilo hujše vznemirjanje javnosti. -?????? Ja, kdo je bil torej ta junak, ki je z bliskovito akcijo obvaroval ljudstvo pred zlom časopisa? Sam gospod, pardon, takrat še tovariš - Franc Mazi!

In tako so se v začetku osemdesetih vrstile zaplembe "Tribune" in "Mladine", uradne, neuradne ali pa kar v obliki samozaplembe.

Kaj je bil pravni okvir, ki je to omogočal? Preprosta ocena TJT in za njim sodnikov, da bi določen članek zaradi vsebovanih neresničnih informacij lahko povzročil hujše vznemirjanje javnosti.

A ker ni obstajala objektivna tehtnica oziroma nevtralna presoja, se je vse začelo in končalo pri tožilcu. Ko je on sklenil, da bi to lahko povzročilo ..., je imel v roki nepremagljivo orožje. Vsi in karkoli je lahko zaplenil kadarkoli, če se je le skliceval na možnost hujšega vznemirjanja javnosti.

In uredniki so tolkli samocenzuro, sprašujoč se vseskozi, kaj ne bo všeč komunistični partiji. Ja, tožilstvo je bilo samo pravosodni organ, ki je formalno poskrbel za nadzor nad časopisi. Mile Šetinc, eden prvih legendarnih glavnih urednikov "Mladine", je pripovedoval (Temna stran meseca, Ljubljana 1998, str.370): "Na partijskem sestanku, ki smo ga imeli komunisti iz Mladine na centralnem komiteju Zveze komunistov, smo izvedeli, da smo zaplenjeni." In kaj je storil Šetinc? ""Odšel sem do javnega tožilca Franca Mazija, ki je bil najnesrečnejši človek, ki je moral zapleniti časopis. Ko sem mu potem rekel, da bomo izdali prazen list, je rekel, da tega ne moremo. Po hodniku je živčno hodil gor in dol, dokelr nisem pristal, da namesto prepovedanega članka objavimo fotoreportažo (...) intervencije javnega tožilca so postajale čedalje pogostejše. Ob drugi priliki so nam predhodno zaplenili dva članka, potem sem pa s fotrom (Francem Šetincem) barantal, da enega umaknemo, krivičev odgovor Mitji Ribičiču pa objavimo."

Pravo in tožilstvo kot klasično orodje v rokah partije! Lahko, da je gospod Franc Mazi celo trpel pri tem, ko je moral zaplenjati časopise. Toda, taka persona danes postane generalni tožilec

v demokratični Sloveniji? Simbolni predstavnik neodvisnosti tožilstva???

Italijanski politolog Bodei je v analizi razmaha italijanske korupcije prišel do ugotovitve, da je bil razlog za letargijo italijanskega sodstva (pred nastopom akcije Čiste roke sodnika Di Pietra), ki zlepa ni uspelo razkriti politične in finančne korupcije, v njeni zgodovinski preteklosti. "Sodniki, ki so bili že aktivni v času fašistične diktature, so bili vsi znova potrejni po koncu druge vojne. Z redkim izjemami so bili povsem integrirani v blok oblasti."

Si torej predstavljamo tožilca Mazija, kako vneto vodi postopke zoper politično elito v vladajočih strankah?

Sicer pa, v Portorožu so pred dnevi na javni dražbi prodali nekaj parcel s pogledom na morje po ceni 58.000 tolarjev za kvadratni meter. Pred časom je dodatno zemljišče okoli strunjanske vile z lepim razgledom na morje kupil po ceni manj kot 600 tolarjev za meter mimo držabe podpredsednik LDS Tone Anderlič.

Interveniral je že protikorupcijski Penko, toda tožilstvo ni niti pisnilo. Franc Mazi, tožilec, ki se je nekoč tresel pred politiki, tožilec, ki je vztrajno zaplenjal časopise, da bi vladajoče politike obvaroval pred kritičnim pisanjem medijev, naj bo na čelu neodvisnih tožilcev?

Ta predlog vlade je čisti absurd. Tako kot načela premiera Antona Ropa, ki je v začetku aprila, ko je predstavljal gospodo Mateja Lahovnika, Milana Cvikla, Marka Pavliho, poudaril njihovo moč v tem, da gre za kredibilne in nestrankarske kandidate. Še predno je petelin trikrat zapel - po dobrih dveh mesecih - jih je na strankinem shodu v Zajčji dobravi pozdravil kot nove člane LDS!