pamflet / Bernard Nežmah: Neopazna protislovja

"Pravice misliti in svobode govoriti si ne dam vzeti!" - Stavek, ki ga je za RTVLJ pomladi 1964 povedal sociolog in publicist Jože Pučnik, potem ko so ga še drugič obsodili na nekajletno zaporno kazen?

Kaj si je tedaj mislil največji slovenski disident mediji niso poročali, še več, nikogar med tedanjimi uredniki sploh ni zanimalo, da bi stopil do Pučnika, ki je bil poslan v zapor, ker je v reviji Perspektive objavljal misli, ki niso bili povšečne komunistični partiji. Skratka, politično in sodno nasilje, ki je publicistu za več kot 20 let vzelo pravico do svobode govora v Sloveniji, slovenski mediji v tedanjem času niso zabeležili, kaj šele, da bi se zgražali nad Mitjo Ribičičem, Edvardom Kardeljem, Matija Mačkom in Stanetom Kavčičem, ki so vodili niti oblasti.

Kdo je torej ta nesrečni disident, ki mu oblast preti, da mu natakne politični nagobčnik? Ta stavek je izrekel bivši državni predsednik in nekdanji vodja zveze komunistov Milan Kučan, ki je na prvih svobodnih volitvah premagal nekdanjega disidenta in takratnega vodjo Demosa Jožeta Pučnika.

Toda, po katerih tajnih kanalih so sploh prišle v javnost oporečnikove misli, ki jih je izgovoril na proslavi v vasi Gabrovica?

So si jih ljudje pošiljali po sms, so o njih šepetali po frizerskih salonih, jih je na ciklostilu kot letake razmnožil pogumni tiskar? Nak, o njih so v prvih minutah poročali največji elektronski mediji in na prvih straneh so jih natisnili največji dnevniki. Bile so največja novica dneva, ki je preglasila svetovna žarišča in vse druge dogodke.

Oporečnik Kučan pripoveduje, da si ne bo pustil vzeti besed, ki mu jih tako ali tako vsi objavljajo!?????? A vesoljna Slovenija ga jemlje smrtno resno.

Za koga se pravzaprav bori Kučan? Na omenjeni proslavi je bivši predsednik izrekel tudi nekaj besed, ki pa jih mediji ne objavljajo, o katerih politične stranke ne govorijo. Ne vladajoče SDS, NSi, SLS, Desus ne opozicijske LDS, SD, SNS ne prihajajoči Zares. Nekdanji komunist je vsaj v eni točki ostal zvest proletarski ideji. Dejal je namreč, da v času težkih socialnih razlik nekateri ljudje komaj zaslužijo za mesečno preživetje, medtem ko drugi dobivajo nagrade in odpravnine, ki jih delavec ne zasluži v celem življenju! Z ostro podmeno, da menedžerji in njihovi nadzorniki dobivajo nepravične in strahovito previsoke nagrade.

Si predstavljate, da bi Milan Kučan prišel pred kamere in ne streljal filipik zoper Janšo, ampak zoper nomenklaturo, ko bi javno predlagal, da vlada in zasebna podjetja sprejmejo zakonske uredbe oziroma predpise, po katerih bi za polovico znižali enormno nagrajevanje lobija poslovnežev?

Takšna idejna bomba bi v slovensko politiko pljusknila nekaj pozabljenih elementov čuta za človeško solidarnost, a bivši predsednik se zanjo sploh ni boril. Mož, ki je pripravljen pretočiti poslednjo kapljo tiskarskega črnila za svojo pravico do ekskluzivne apriorne kritike Janševe vlade, ni protestiral proti medijem, ki so iz poročanj izpustili njegovo osnovno poanto - kritiko aktualne socialne nepravičnosti!??

Dokler sta bila tekmeca, ki sta si med seboj delila oblast, se predsednik Kučan in premier Drnovšek nista niti telesno prenašala; na pot v ZDA sredi devetdeset, ko sta potovala na isti dogodek, sta se odpeljala vsak v svojem letalu. Zdaj si postajata na las podobna. Oba se predstavljata kot zadnja branika demokracije. Tako državni predsednik Janez Drnovšek nastopa kot poslednji Mohikanec, ki z golimi prsi brani svobodo govora. Če padem jaz, pade demokracija na Slovenskem.

Najvišji stadij samoljublja, ki je poznan iz romantičnih mitov, ko je svoboda v deželi odvisna le od enega junaka, ki bodisi premaga bodisi pogine pod zločestim zmajem. Vsa preostala družba pa samo statira.

Toda ob krucialnih družbenih vprašanjih predsednik samo statira. Parlament precej burno sprejema zakon o zdravilstvu, medtem ko veliki ekspert molči. Janez Drnovšek, ki je na tem področju spodobno načitan, ki osebno pozna tako slavne zdravilce Afrike, Južne Amerike, daljne Azije kot najboljše klasične zdravnike po slovenskih in ameriških klinikah, ki ima bogate osebne izkušnje z različnimi metodami zdravljenja, je tokrat ignoranten. Usoda in vsebina zakona o zdravilstvu ga ne preprosto ne zanima.

Nasprotno pa zelo zanima podpredsedniško mesto v parlamentu socialne demokrate. Po zavrnitvi njihovega kandidata Marka Pavlihe je poslanska večina zdaj zavrnila še drugo kandidatko Darjo Lavtižar-Bebler. Vodja poslanske skupine Miran Potrč je besen in to upravičeno. Njegova jeza meri na vladajočo stranko SDS, ki bi mu skupaj z Desusom lahko priskrbela potrebnih 46 glasov. Toda tu pogrešamo bes nekoga drugega.

Koga izmed svojih poslancev SD kandidira za podpredsednika parlamenta? Najprej enega izmed bivših LDS poslancev, potem pa še drugo ex-eldeesovko. Zakaj pa socialdemokrati ne predlagajo za to mesto enega svojih dolgoletnih članov? Recimo Aurelia Jurija, morda samega Mirana Potrča ali nemara Majdo Potrata. Kakšna demokracija pa vlada znotraj SD, da imajo prestopniki iz LDS, ki niti niso člani socialdemokratske stranke, prednost pred člani, ki že desetletja branijo strankarske ideje?

Sicer pa je prav te dni SD praznovala jubilej, na katerem je slavila svoj štirinajstletni obstoj; leta 1993 je namreč nastala Združena lista socialnih demokratov. Od kje se pojavila ena najmlajših slovenskih strank? Celo Jelinčičeva SNS ima starejši ustanovni datum.

ZLSD je 1993 združila parlamentarno stranko SDP in serijo marginalnih, zunaj parlamentarnih strank. Od kod pa je vzniknila SDP? Stranka demokratične prenove je bila le preimenovana zveza komunistov Slovenije (ZKS).

Imamo torej fenomen? Zveza komunistov je kot komunistična partija nastala že v tridesetih letih, SD, ki je neposredna naslednica njenih kadrov, bi danes lahko praznovala že sedemdesetletnico svoje ustanovitve. Lahko bi se dičila kot stranka z najdaljšim kontinuiranim delovanjem. Se pa sramežljivo skriva za svojimi zadnjimi štirinajstimi leti.

Ob taki amneziji spomini ni več čudno, da za veljake v poslanski skupini izbirajo tiste, ki so se jim pridružili šele v zadnjih treh mesecih.