kolumna / Dragica Korade, Večer: Seznam in druge analize

Seveda je Ruplov seznam sramoten. Vsa pojasnila zunanjega ministrstva o tem, kako in čemu je in ni nastal, katerim višjim ciljem bi lahko prišel prav in katera interesna obzorja je v resnici zasledoval, tega dejstva ne morejo spremeniti. Ne samo politična logika, ki omogoča fabriciranje takih in podobnih totalitarnih domislic, v družbi, ki vsemu navkljub prisega na mnenjski pluralizem in druge demokratične vrline, povzročajo nelagodje tudi prvi otipljivi rezultati te logike. To, da je v državi, ki svobode govora po definiciji ne zatira, marljivim Ruplovim analitikom uspelo odkriti vsega devet ljudi, ki so si drznili javno razgrniti svoje argumente proti vstopu Slovenije v Nato, je zanesljiv znak, da je nekje nekaj narobe. Tudi če to čudaško množico drugače mislečih komentatorjev obtežimo ne le s posamezniki, ki so svoje mnenje o Natu, Ameriki in slovenskem zunanjem ministru jasno formulirali v časopisnih pismih bralcev, ampak tudi z Mladinino direkcijo rolanja, ki je že izrazila svoje ogorčenje, ker je neznani državni storilci na ta zdaj že znameniti seznam niso uvrstili, je izplen kritične misli o idejah vladajočega razreda na Slovenskem tako pičel, da bi se zaradi njega zdelo vredno vznemirjati sebe in druge samo kakemu komunističnemu trdorokcu. Kaj pa je devet avtorjev proti kompletni politični sceni, ki je pri svojem zdajšnjem vzpostavljanju skorajda naravnih povezav med Slovenijo in Natom šla že tako daleč, da nas poučuje, da so se že Titovi partizani borili na pravi, torej Natovi strani? Sliši se dobro, ampak samo zaradi tega vprašanj v zvezi s to stranjo ni nič manj; kvečjemu več. Zakaj recimo smo potem izgubili Trst in Gorico?

Kdor je vsaj približno spremljal tisto, kar je iz zdaj že proslulih analiz medijskih prikazovanj Nata in njegovih borcev za svobodo ponižanih in zatiranih pricurljajo v javnost, se je pač moral vprašati, od kod zunanjemu ministru ideje o medijski gonji proti Natu in dobro organiziranih nasprotnikih Nata, ki jih je skupaj s svojimi refleksijami o malopridnih narodih poslal v obtok lansko poletje. Celo v primeru, ko smo verjeli, da minister Rupel v svojem odločnem boju za Nato pretirava, smo z neko upravičenostjo pričakovali, da meri na kako politično kliko, ki v srcu države ustanavlja vsaj Društvo za diskreditiranje Nata samo zato, da bi šla njemu in njegovim na živce. Ob taki politični podpori projektu, o katerem doslej še nobeden od promotorjev ni povedal nič pametnega, kaj drugega tudi ne bi mogla. Po malem smo si tudi domišljali, da bi Ruplov zvijačni politični um s svojimi pretiravanji rad vzpodbudil sproščeno javno debato o tem, kaj danes Nato sploh je, kaj vstop v to orjaško politično organizacijo državljanom Slovenije v resnici prinaša in kaj odnaša in zakaj iz političnih retorik vztrajno izginja razlika med carstvom nujnosti in carstvom svobode. Še več: takole, od daleč, se je zdelo, da bi eliti oblasti, ki je že lep čas ne prenese nobene kritike, kaj šele samokritike, tovrstno javno razmišljanje prišlo kar prav; pomagalo bi ji ohranjati videz demokracije. Če namreč izpustimo nekaj prestižnih zastavkov, ki so se jih oklenili vladajoči, in nekaj ideoloških podčrtav, ki so jih v zvezi s slovenskim vstopanjem v Nato nonšalantno potegnili verujoči z leve in desne, nam za resno razpravo o tem, kaj naj bi počeli z Natom in predvsem, kaj vse bi ob tako servilni nacionalni eliti Nato lahko počel z nami, zmanjka kandidatov. Z oblastmi, ki so vsak dan povedale drugačno ceno svojega letala, najbrž nima smisla načeti pogovora o stroških. Se tudi ne spodobi. Kljub temu, da svetu vlada trda retorika trdne tarife, še zmeraj obstajajo stvari, kjer se ne sprašuje po ceni, so nas poučili. Ena takih stvari je denimo svoboda. In demokracija. Korelacije med Natom, svobodo in demokracijo so na ravni empirične zavesti, ki jo še zmeraj fascinira predvsem zahodnoevropsko materialno blagostanje, visoke. Dobro: pa so Kurdi kaj bolj svobodni samo zato, ker je Turčija v Natu? Ali uživa zaradi pripadnosti tej vojaško politični mašineriji, ki je po padcu berlinskega zida smisel svojega obstoja rada opremljala z varovanjem človekovih pravic, njihova pravica do samoodločbe višjo raven zaščite? In naprej: Imajo koroški Slovenci kaj manj dvojezičnih napisov zato, ker Avstrija ni v Natu? Mar obskurne ideje, ki jih v aktualni avstrijski politiki zagovarja Haider, ne bi mogle v taki meri zajeti množic, če bi Avstrija v Natu bila? Ni Haider eden najglasnejših zagovornikov avstrijskega vključevanja v severnoatlantsko zvezo? Če Nato kot tak v resnici zagotavlja vse tisto, kar Rupel trdi, da zagotavlja, kako lahko potem pojasnimo Berlusconija in njegov pohod na oblast?

So torej relacije med vojaštvom in svobodo res tako preproste, kot trdijo naši dežurni ideologi, da so? Kdor je bral tekste deveterice komentatorjev, ki so jo analitiki Ruplovega formata namalali na seznam, se pač ni mogel znebiti vtisa, da predmet njihove kritične obravnave ni bilo toliko vključevanje Slovenije v Nato, kakor popreproščena politična propaganda v zvezi s tem vključevanjem. Vsaj nam, ki smo bili deležni tipične vzhodnoevropske izobrazbe, ki sta jo dala Hitler in Stalin, ne bi smeli odtegovati pravice do dvoma o vsem, kar povzroča dobrega malim megalomanija velikih. Tudi intuicije, ki zdaj spet prihaja v slovensko politično modo, ne bi kazalo povsem zanemariti. Vsaj tu, na evropskem obrobju, kjer živi in mrtvi še niso izkričali vseh svojih obtožb na račun svojih minulih veleprojektov naše svetle prihodnosti, bi nam vladajoči lahko prizanesli s svojimi novimi absolutizmi.

Namesto množičnega preigravanja idej o tem, kaj po desetih letih iskanja svojega prostora pod soncem sploh smo in kam gremo, če gremo v Nato, smo z zadnjimi vladnimi analizami, v katerih zlahka prepoznavamo stare cenzorske prakse, dobili nove dokaze za to, da oblasti javna razprava in javno razmišljanje o njenih politikah ne zanima. Zakaj ga potem skuša onemogočiti? Ne slepimo se: objavljenih argumentov proti Natu niso zbirali zato, da bi na dvoru morda na novo premislili svoje mitološke predstave o Sloveniji v Natu. Zbirali so jih zato, da bi s tovrstnimi "dokazi" lažje pritisnili na medije, ki se jim še ljubi izpisovati razliko med političnim mitom in družbeno realnostjo. V teh krajih pač svoboda govora in tiska ne sodi v horizont tistih civilizacijskih dosežkov, ki ga po trditvah promotorjev sicer izpisuje privrženost Natu. Če so nam včeraj lahko sporočili, da pranje denarja na državni banki ni stvar novinarstva, zakaj ne bi jutri ugotovili, da tudi vstop Slovenije v Nato ni stvar za novinarsko debato?