Kolumna / Rastko Močnik: Črna žetev

Opozicija je z manj kakor polovično močjo šest ur držala v šahu citadelo parlamentarne večine, opozicijskega generala pa sploh ni bilo na bojišču. Vladne sile so resda vpoklicale vse svoje kontingente, a njihov nastop je bil cagav in prestrašen. Seveda se niso bali opozicije, to lahko preglasujejo, tudi če bi bila tam v polnem številu in z generalom na čelu - bali so se moči, ki naj bi si jo opozicija domnevno lahko nabrala med "ljudstvom". Vprašanje, ki ga je v retorični izziv vrgla opozicija, je zato mogoče vzeti tudi dobesedno: "Ljudstvo vas je izvolilo, zakaj se ga zdaj tako bojite?" - "Če bi odločalo ljudstvo," so se izvijali vladni govorci in govorke, "bi odločile emocije." Argument se seveda sklicuje na liberalni mit, po katerem naj bi bila politika racionalna razprava itn. - a vseeno si ga velja najprej ogledati, kakor je mišljen. Kakor je mišljen, pomeni tole: čustva so nekaj slabega, ljudje so čustvena bitja - torej se slabo odločajo. Za liberalnim mitom o politiki kot "racionalni deliberaciji" se skriva drug liberalni mit: ljudje so živali; v najboljšem primeru emocionalci. Oba mita skupaj govorita resnico liberalne vladavine: odloča naj elita, se pravi ti, ki širijo mite.

Liberalna politika prav s tem utira pot desnemu populizmu. Natančneje: liberalna politika ni nič drugega kot desni populizem. Njihova politika ni "racionalen preudarek", temveč reklamna akcija. Parlamentarno tribuno spreminjajo v estrado, volivke in volivce v populistično množico. Liberalni odnos do volivk in volivcev je zgolj tehnika spektakla: bolj ko uspeva, bolj poneumlja javne diskurze in bolj prehaja v populistični ekstremizem. V resnici gre samo za bolj ali manj skrajne frakcije desnice. "Racionalna argumentacija" je zgolj optična prevara: bolj "racionalni" so videti le tisti, ki so jih v tehniki spektakla prehiteli drugi. V svetu liberalnega diskurza argument zmerom pride prepozno: je zgolj priznanje poraza, ne obet kakšnega preobrata. Tudi v razpravi o referendumu se je vladna večina sklicevala na argumente, katerih veljavo je že zdavnaj sama izničila.

Liberalna večina se je, denimo, sklicevala na pravno državo. A spoštovanje do prava je prav vladna večina poteptala, ko je podprla Natovo enostransko in samovoljno bombardiranje Jugoslavije. Takrat je skupaj z opozicijo govorila ljudstvu, da mednarodno pravo, dogovori, dana beseda ne pomenijo nič. Drugič je vladna večina poteptala spoštovanje do prava, ko je podprla ameriško agresijo na Irak. Spet skupaj s skrajno desnico. Spet je prepričevala ljudi, da mednarodne listine, obveze in dane besede nič ne pomenijo. Da močnejši lahko krši pravo, pravila, da lahko prelomi besedo.

Vladna večina se je sklicevala tudi na razum. A razum je sama izgnala že z vilensko izjavo, ko je podprla ameriško tezo o iraškem "orožju za množično uničevanje", še preden je slišala argumente. Razumu vlada ni dopustila vrnitve, ko se je pokazalo, da "orožja za množično uničevanje" v Iraku ni, da je vilenska izjava hlapčevska farsa - pa od izjave niso odstopili. Vladna večina je skupaj z opozicijo teptala razum, ko je v kampanji za vstop v Nato na vse kriplje preprečevala, da bi ljudje ameriško agresijo na Irak povezali s slovensko odločitvijo, ali stopiti v Nato ali ne.

Zdaj vladna večina trepeta, da se bo ljudstvo odločalo po slabih emocijah. A velik del kampanje za Nato je v ljudstvo vcepljal prav to: šovinizem ("Z vstopom v Nato bomo stopili v civilizirani svet! Končno bomo zapustili Balkan!") in strah ("Nato nas bo branil! - Če ne gremo skupaj z najmočnejšimi - kaj vse nam lahko storijo!"). Zdaj pa se vladni del establišmenta boji, da je ljudstvo res tako, kakršnega so se skupaj s skrajno desnico trudili narediti. Bojijo se, da bi ljudstvo o "izbrisanih" glasovalo tako, kakor je glasovalo o Natu.

Desnega populizma ne seje tukajšnja skrajna desnica: ta je anahronistično strašilo, ne pa resna politična moč. V referendumski razpravi se je gospod Bajuk razjezil, češ da se ne pusti zmerjati s "hitlerjancem". A ne gospoda Bajuka ne izraza "hitlerjanec" ni nihče omenjal. Ombudsman je le sedanji položaj v Sloveniji primerjal s položajem v nacistični Nemčiji. Gospod Bajuk se je javil kar sam in protestiral proti izrazu, ki ga ni nihče uporabil. Ta izraz bi tudi težko prišel na pamet kakšnemu sodobniku, saj pripada davnim časom in zginulim okoljem, ko je bilo mogoče in kjer je imelo nemara smisel razločevati med, denimo, privrženci Hitlerja in privrženci Mussolinija, med ustaši in ljotičevci in tako naprej. Tukajšnja opozicija je očitno desnica po meri tega besedišča.

A vendar je v Mežici prišlo do pristne vigilantske samoorganizacije. Precenjevali bi politični domet opozicijskih fosilov, če bi jim pripisali zasluge za mežiško gibanje. Prej moramo v tem gibanju videti proizvod skupnih naporov celotnega političnega establišmenta. Sedanja črna žetev je kolektivni dosežek dolgoletnega sejanja šovinizma, enoumja, banansko bornirane retorike. Teh procesov ne morejo ustaviti tisti, ki so jih sprožili, negovali in od njih profitirali. Zaustavijo jih lahko samo ljudje, ki jih liberalci zmerjajo z emocionalnimi fašisti. Navsezadnje so se tem procesom in tem silam uprli pred šestdesetimi leti na referendumu, kjer je bila cena glasovanja prekleto visoka. Nemara pa je prišel čas, da dokončamo, kar smo začeli v osemdesetih.