kolumna / Rastko Močnik: Kje smo, zdaj ko smo v Eu?

Postkomunistično področje se je v Evropsko zvezo vključevalo protislovno. Na eni strani so uveljavljali "suverenost narodov" - v pomenu "suverenosti" večinskega naroda v posamezni deželi. Na drugi strani se jim je mudilo odreči se te "suverenosti" s pridružitvijo Natu in EU. A hkrati ko so se rinili v EU, so EU že tudi razbijali - z vzpostavitvijo "Nove Evrope". Postkomunistične pristopnice seveda menijo, da z "Novo Evropo" uveljavljajo svojo "suverenost". A kaj to pomeni s stališča evropskih integracij? S tega stališča to pomeni, da integracije obvladuje nasprotje med "suverenostmi" in integracijo, se pravi, da sploh ne gre za pravo integracijo. To dokazujejo tudi spopadi okoli pogodbe o ustavi EU. Zdi se, da je "suverenost" osnovni vozel, okoli katerega se vozla problematika. A kaj "suverenost" pravzaprav pomeni?

Suverenost ima dve razsežnosti: navzven pomeni, da država enakopravno sodeluje v mednarodnih odnosih; navznoter pa določa, kdo ima "oblast". Na splošno velja, da so mednarodni sistem suverenih držav v zahodni in srednji Evropi prvič utrdili z "westfalskim mirom", s katerim so 1648 končali tridesetletno vojno. O tem, kdaj je bilo westfalskega sistema konec, se mnenja razhajajo. A medtem ko so datacije, kar zadeva mednarodno suverenost, odvisne od izbire meril - pa se zdi, da iste prelomnice precej bolj zanesljivo kažejo na preobrazbe v notranjem ustroju suverenosti.

Večina zgodovinarjev bi se strinjala, da je "westfalskega sistema" konec z napoleonovskimi vojnami. Torej z evropskimi posledicami francoske revolucije. Torej z vzpostavitvijo postrevolucionarnih držav v središču svetovnega sistema. Središčne postrevolucionarne države se v 19. stoletju sicer večinoma organizirajo po kompromisnem ali celo restavracijskem vzorcu ustavne monarhije - a vendar se skoz kompromis in restavracijo zgodovinsko prebija model "suverenosti ljudstva", to je, nacionalne države. "Suvereno ljudstvo" je nacija, se pravi, politična tvorba, ne "organska" enotnost. Suvereno ljudstvo postrevolucionarne nacionalne države se konstituira v političnem boju proti "tiraniji". A na prvi stopnji je ta ustroj pridržan le za središče svetovnega sistema.

Carl Schmitt meni, da je klasične suverenosti konec s 1. svetovno vojno. A hkrati je to konec evropskega habsburškega imperija, trenutek "samoodločbe narodov", čas, ko se po nacionalnem vzorcu lahko konstituira tudi evropsko obrobje. Kolikor se te nove nacije vzpostavijo skoz nasprotovanje imperiju, so do neke mere politične tvorba. A ta politični moment je šibak, organicizem "naroda" v glavnem prevlada - in do 2. vojne v novih nacionalnih državah prevladajo avtoritarni, ponekod celo fašizoidni režimi.

Alexandre Kojeve meni, da je nacionalne suverenosti konec z 2. svetovno vojno, ko zavladata svetovna imperija - ameriški in sovjetski. A na drugi strani je to čas protikolonialnih revolucij, ko se tudi suverena ljudstva svetovne periferije vzpostavijo po nacionalnem vzorcu. Ta ljudstva so izrazito politične tvorbe: niso le notranje heterogena, ker se konstituirajo v okviru "ne-organskih" kolonialnih meja. Temveč se vzpostavijo tudi skoz politični protikolonialni boj - ne le kot dediči francoske revolucije, temveč tudi po vzoru socialistične sovjetske revolucije.

Suvereno ljudstvo nacionalne države je v vseh teh fazah politična tvorba, ki se vzpostavi skoz revolucionarni boj - najprej v horizontu francoske revolucije, pozneje v obzorju socialistične revolucije. Ves čas pa nacijo spremlja tudi senca "organske konstitucije", esencialistične ne-politične konstitucije, ki se najprej uvršiči v fašizmih med obema svetovnima vojnama.

Nacionalna država se v različnih zgodovinskih obdobjih različno artikulira kot element v spreminjajočih se svetovnih okoliščinah. Najprej je način, kako se središčne sile organizirajo v spopadu za svetovno prevlado. Potem je način organizacije ljudstev evropske periferije za preživetje v spopadu velikih za svetovno vladavino. Naposled je organizacijska oblika odpora ljudstev svetovnega obrobja - in element v razdelitvi na dva svetovna imperija.

Neoliberalni ideologi nas prepričujejo, da je nacionalne države z neoliberalno globalizacijo dokončno konec. Na drugi strani oborožene sile te iste neoliberalne ideologije prinašajo z artilerijskim ognjem in avtomatsko puško ljudsko suverenost in nacionalno državo na razne konce svetovne in evropske periferije (Kosovo, Afganistan, Irak). To, kar so postkomunistični večinski narodi naredili prostovoljno, naj bi v bolj perifernih deželah vpeljali z imperialno silo.

Res je neoliberalna globalizacija prinesla prelom - a vendar je to zgolj še ena re-artikulacija vzorca nacionalne države. V tej re-artikulaciji, s katero nacionalna država postaja element v svetovnem imperiju, se ponovijo vsi dosedanji motivi iz zgodovinskih preobrazb nacije - a ne več v revolucionarni obliki, temveč v proti-revolucionarni interpretaciji. Ponovi se motiv boja proti "tiraniji": proti "tiraniji" komunizma. A pod staro frazo se zdaj bije nov boj: boj proti politični konstituciji "suverenega ljudstva", boj za organsko in esencialistično vzpostavitev "naroda", to je, večinskega naroda. Boj za "suverenost" - ki pa zdaj pripada organsko umevani družbeni skupini, utemeljeni na kanonični in normativni "nacionalni" kulturi. Ponovi se boj proti "imperiju" - a samo proti tistemu, ki ga ni več (sovjetskemu). S ponovitvijo "samoodločbe" organskega naroda se je zdaj razrešila dvoumnost, ki je vzniknila po 1. svetovni vojni - razrešila se je na škodo politične konstitucije ljudstva in v korist organskega "naroda". V okviru zadnje uveljavitve nacionalne države so na področju nekdanje Jugoslavije večinski narodi pri prakticiranju svoje "suverenosti" izvršili štiri etnična čiščenja: eno je opravila oborožena sila Republike Hrvaške, drugo oborožena sila para-države Republike Srbske, naslednje oboroženo ljudstvo pod mirovno misijo OZN na Kosovu - in naposled tisto, ki ga je z administrativnim ukrepom izvršila Republika Slovenija.

V Sloveniji ta proces pomeni potlačitev socialistične revolucije 20. stoletja, zanikanje politične konstitucije suverenega ljudstva skoz antifašistični boj - in re-interpretacijo NOB v organsko-nacionalističnem ključu. Odtod analogije s fašizmom, ki jih v tukajšnji strankarski politiki lahko zaznavamo že ves čas od "osamosvojitve" naprej.

EU se je v to zgodovinsko ponovitev vključila na najbolj temeljni ravni. Na ravni paradoksa, ki ga je formuliral Rousseau v razpravi o družbeni pogodbi. Ljudstvo se lahko omika le, če živi v urejeni državi in pod dobrimi zakoni. A državo si lahko uredi, zakone napiše, le če je že omikano. Ta problem v stilu "kura - jajce" je Rousseau rešil z zunanjo intervencijo: dobre zakone naj napiše Zakonodajalec, ki pride od drugod, ljudstvo pa naj se zbere na skupščini, sproži zakonodajno proceduro, prouči Zakonodajalčeve predloge, ugotovi, da so dobri - in jih, ker je edino "suvereno", sprejme in razglasi za veljavne. Rousseau ni vedel, da je pisal o "acquis communautaire". EU nas ni obravnavala le kot divjake, ki se lahko civilizirajo samo skoz fiktivno suverenost - pač pa je postopek, ki si ga je Rousseau zamislil kot proces emancipacije, uporabila za mehanizem podreditve. EU se je vsilila kot nosilec univerzalizma, in nas je priznala v naši identitetni partikularnosti - s pogojem, da smo se mi prepoznali v njenem univerzalizmu kot partikularna ne-politična občestva.