Kolumna / Rastko Močnik: Bolonjska zarota

Študentska organizacija je sprožila kampanjo proti morebitni uvedbi šolnin na univerzah. Bati se je namreč, da bi t.i. "bolonjska reforma" prinesla tudi plačevanje študija. Minister za šolstvo je resda izjavil, da naj bi tudi poslej država omogočala brezplačen študij v istem obsegu kakor doslej. A obljuba je dvoumna. Pomeni namreč lahko, da bo država tudi v prihodnje, kakor doslej, omogočala brezplačen študij na prvi stopnji študija. A "prvi bolonjski ciklus" bo trajal le 3 leta - in ne več 4 leta, kolikor traja sedanji študij do diplome. Lahko pa ministrova izjava pomeni, da bo država - kakor doslej - omogočala brezplačen študij v prvih 4 letih. A tisto, kar bo "drugi bolonjski ciklus", bo mogoče končati šele v 5 letih. Država torej obljublja bodisi brezplačen študij na prihodnji prvi bolonjski stopnji - ki bo manj vredna od sedanje diplome; ali pa brezplačnost le do polovice druge bolonjske stopnje - ki bo manj vredna kot sedanji magisterij. Ker je zelo verjetno, da bo diploma prve bolonjske stopnje prej ali slej pridobila družbeno veljavo sedanje "visokošolske" diplome, lahko tudi pričakujemo, da bo za "pravo" univerzitetno diplomo zelo hitro obveljala šele druga bolonjska stopnja. - Zato lahko s precejšnjo gotovostjo sklenemo: država že vnaprej priznava, da ne bo več omogočala brezplačnega dostopa do relevantne visokošolske diplome.

Ob tem velja opozoriti na protislovje v "bolonjski reformi": uradno hoče racionalizirati študij, v resnici pa ga bo bržkone le podaljšala. Ali iz drugega zornega kota: bolonjska reforma bo sedanja "normalna" študenta in študentko degradirala iz akademskih bitij v nekakšna po-srednješolska specializanta. Natančneje: tisti, ki bodo odšli z univerze po 3 letih, bodo zelo dobesedno prisiljeni v "vseživljenjsko učenje", kar je eden izmed izrecnih ciljev bolonjske reforme. To pomeni, da bodo vse življenje hkrati podrejeni terorju na delovnem mestu in terorju v šoli. Študentska organizacija ima potemtakem prav, da se boji šolnin. A naivna je, če misli, da je preostanek "bolonjskega procesa" kaj bolj nedolžen.

Vodstvo ljubljanske univerze sicer ni navdušeno nad bolonjskim procesom, zavzema pa se za šolnine. Menda naj bi študentke in študenti jemali študij "bolj resno", če bi morali zanj plačevati. Šolnina naj bi bila torej vzgojno sredstvo. K srednjeveškemu ideološkemu terorju učnega procesa naj bi s šolninami dodali še liberalni teror denarnega izsiljevanja.

A če univerza že podpira šolnine - zakaj se ne upre vsaj drugim sestavinam v bolonjskem procesu? Odgovor je preprost: univerza se ne upre, ker se ne more upreti. Bolonjski proces je namreč delo vlad - ne univerz. Bolonjski proces je celo najhujši napad v zgodovini univerze. Še nikoli v več kakor 900 let dolgi zgodovini se proti univerzi ni zarotila kar cela zveza držav.

V marsičem bolonjski proces univerzam daje tisto, kar že imajo. Mobilnost univerzitetnih ljudi, primerljivost diplom, transparentnost itn., vse to je bilo na univerzah že od vsega začetka. A z načinom, kako jim daje tisto, kar že imajo, jim bo pobral vse, kar so kdaj imele.

Ob tem pa le ne smemo pozabiti spektakularne novosti, ki jo bolonjska reforma zares prinaša. Prvič v zgodovini so se politični oblastniki upali jasno povedati, da univerzo podrejajo trgu dela, to je, kapitalu. Bolonjski proces ni zgolj nasilje nad univerzo: je prostaško utilitaristično nasilje - ki svojega kapitalskega prostaštva in etatistične nasilnosti ne prikriva. V tem mu gre absolutno prvenstvo.

Bolonjski proces je mešanica dirigističnega etatizma in managerske ideologije množične industrijske proizvodnje. Uporablja klišeje, ki so jih razvili v industriji: zagotavljanje kakovosti, standardizacija, upoštevanje zahtev trga dela, upoštevanje zahtev delodajalcev (!), fleksibilnost. Uporablja celo marketinške pojme: proaktiven pristop, odličnost, dobre prakse, projektni stik, "know-how", privlačnost, strateške povezave. In seveda dobre stare etatistične trike: institucionalna odgovornost, nacionalno ogrodje kvalifikacij, deskriptorji, močne institucije, agencije ali telesa za zagotavljanje kakovosti in/ali akreditacijo, telesa za evalvacijo...

Bolonjski proces združuje dvoje blodenj, za kateri smo doslej mislili, da se izključujeta: klasično etatistično in novodobno managersko. Obe pa tlačita univerzo v šablone, ki so zastarele: v času krize nacionalne države uvajajo administrativni model razsvetljene monarhije. V času post-industrijske družbe vpeljuje industrijsko standardizacijo in homogenizacijo.

Tisti, ki pravijo, da bolonjska reforma z državnim nasiljem podreja univerzo interesom kapitala, imajo prav. Le da je treba dodati: bolonjska reforma z arhaičnim državnim nasiljem podreja univerzo kapitalu, ki ga ni več, namreč industrijskemu kapitalu z začetkov 20. stoletja.