Kolumna / Dragica Korade, Večer: Dialog

Če bi bilo po pravici, bi zdaj, ko smo že začeli premlevati idejo, ali je bila slovenska osamosvojitev delo enega samega na samem, lahko priznali, da junijska politična galama, ki se je dvignila okoli ministra Rupla in njegovega Zbora za republiko, ni v resnici presenetila nikogar: bila je pač v duhu praznovanj slovenske državnosti in tradicije, ki jo nacionalna gospoda s posebnim veseljem obudi vsako leto okrog 25. junija. To, kar je drugje razlog za veselje, za utrjevanje individualnih in kolektivnih identitet, družbenih idealov in smislov življenja v skupnosti, je tu pač razlog za politični prepir, razdor, prezir. Niti toliko državniške drže ne premore slovenska državniška svojat, da bi vsaj ob tem dnevu potlačila osebne antipatije in zamere od bogvekdaj in bogvekod, če se že ne more odreči sumničenjem, ki vsakega junija preraščajo v politični biznis. Ampak če smo namen tega praznika prav razumeli, potem naj bi služil združevanju, ne morda ločevanju duhov; zgoščanju tistih energij, ki omogočajo, da bi bili prosto po najnovejšem Drnovšku "pravični in velikodušni".