Kolumna / Dragica Korade, Večer: Dialog

Če bi bilo po pravici, bi zdaj, ko smo že začeli premlevati idejo, ali je bila slovenska osamosvojitev delo enega samega na samem, lahko priznali, da junijska politična galama, ki se je dvignila okoli ministra Rupla in njegovega Zbora za republiko, ni v resnici presenetila nikogar: bila je pač v duhu praznovanj slovenske državnosti in tradicije, ki jo nacionalna gospoda s posebnim veseljem obudi vsako leto okrog 25. junija. To, kar je drugje razlog za veselje, za utrjevanje individualnih in kolektivnih identitet, družbenih idealov in smislov življenja v skupnosti, je tu pač razlog za politični prepir, razdor, prezir. Niti toliko državniške drže ne premore slovenska državniška svojat, da bi vsaj ob tem dnevu potlačila osebne antipatije in zamere od bogvekdaj in bogvekod, če se že ne more odreči sumničenjem, ki vsakega junija preraščajo v politični biznis. Ampak če smo namen tega praznika prav razumeli, potem naj bi služil združevanju, ne morda ločevanju duhov; zgoščanju tistih energij, ki omogočajo, da bi bili prosto po najnovejšem Drnovšku "pravični in velikodušni".

Velikodušnost je nov pojem v politični retoriki. Celo v primeru, ko se nam njegova politična raba ne zdi problematična, ostaja problematičen njegov domet: ni namreč jasno, ali gre tu zgolj za politični alibi ali pa obsodbo zdajšnje politične prakse, ki jo že od surove manipulacije z odpisanimi vodi dlakocepstvo, nedobronamernost, vse tisto, kar pravzaprav zaokroža predpraznični spor med premierom Ropom in ministrom Ruplom. Konsenz živcev, ki je vladal med njima, je bil tako šibek, da je že kaprica enega zadoščala, da se je drugemu utrgalo. Ampak če je funkcioniranje vlade odvisno od kaprice tega ali onega ministra, če niti peščica vladnih ljudi ne premore toliko strpnosti in toliko profesionalne etike, da bi se dvignila nad osebne averzije, potem se nam ne piše nič dobrega. Saj vemo: ideje vladajočega razreda so vladajoče ideje. Če je vladanje in artikuliranje politik samo še stvar živcev, potem nas ne more rešiti niti Zbor za republiko, ki ga je menda inspirirala potreba po dialogu, ki je v trdem svetu gotovih resnic, kjer vsakdo zagrizeno brani svoj prav, nujno ugasnil. Kar to potrebo postavlja v čudno luč, je preprosto dejstvo, da sklicatelji, ki so kljub svoji udeležbi pri oblasti izpostavljali svojo civilnodružbeno naravo, na zbor niso povabili bivšega predsednika Milana Kučana. Mar nelagodje, s katerim je že celo poosamosvojitveno obdobje naphano polje slovenske politike, ne izvira iz zdaj že mitološkega konflikta med Milanom Kučanom in Janezom Janšo? Mar vsa slepomišenja, ki smo jim že dobro desetletje priča v politiki, ne slonijo na razkrinkavanju Janševih in Kučanovih ljudi in na zmeraj znova aktualnem vprašanju, kateri od njiju je bolj pokvarjen? Kdor danes izraža potrebo po dialogu in ne vidi zloveščega molka, ki zeva med tema političnima figurama, ta pač ne čuti potrebe po dialogu. Kdor hoče spremeniti družbo zares, mora vanjo poklicati vse, tudi zavržene, pokvarjene, očrnjene, stigmatizirane. Kdor hoče spremeniti samo oblast, ta producira zavržence, pokvarjence, stigmatizirance. Velikodušnosti pri tej brezdušni politični produkciji seveda nismo prezrli. In tudi pravičnost, ki jo je spremljala, je bila srhljiva. Kar zadeva vladajoči smisel za dialog, pa smo videli, da nima smisla: niti Rupel in Rop se nista mogla pogovoriti o svojih medsebojnih odnosih. V isti vladi sedita, v isti stranki vedrita, eden je večji liberalec od drugega, pa ne premoreta niti toliko medsebojnega spoštovanja, da bi še to poletje preživela skupaj v službi.

Vprašanje seveda je, če bi ta napetost naraščala tudi v primeru, ko bi vladajoča stranka na minulih evropskih volitvah zabeležila drugačen, bistveno boljši rezultat. V teh krajih se strpnost pogosto prikazuje kot stvar luksuza: dokler nam gre dobro, smo strpni. Njene povezave s preračunljivostjo so evidentne: strpni smo, če se nam splača. Zato Dolenjci zahtevajo od države, naj jih za sožitje z Romi podplača. Podobno je tudi z dialogom; na vrsto pride šele tedaj, ko so izčrpane vse druge možnosti. Zadnja volilna evidenca je slovenskim konvertitom dala dovolj jasno vedeti, da je skrajni čas, da pobegnejo z vladajoče ladje in zamenjajo stranko. In pri tem ni nepomembno, da pri menjavah svojih političnih barv sploh ne bodo imeli težav z dialogom. Celo njihov globoki smisel za polilog, ki ga v obstoječi politiki očitno nihče ne pogreša, bomo lahko odkrivali.

Ampak začeli smo s političnimi razprtijami ob dnevu državnosti. Res je, da se politična histerija stopnjuje, ker so za nami evropske in pred nami državnozborske volitve, res pa je tudi, da brez mesijanskih prikazovanj zaslužnih, apokaliptičnih upodobitev nezaslužnih, pritlehnih zmerjanj državljanov, ki kar naprej narobe volijo, doslej ni minil noben praznik slovenske državnosti. Tovrstni politični dialog se je uveljavil hitro, takoj po osamosvojitveni vojni, z vrnitvijo državnih odlikovanj v plastični vrečki, in v to vrečko se je kasneje vehementno kidalo vse, kar naj bi tega dne sijalo: državne proslave, govornike, govore, po malem tudi državo, ki da je zločinska, skorumpirana, pokvarjena po dolgem in počez in na koncu sploh ni več presenečalo, ko je Rupel v vrečko zbasal še državni praznik rekoč, da je to njegov praznik. Presenečalo je, da ni bilo nikjer nikogar, ki bi se tej privatizaciji uprl in zahteval, naj nam ga vrne.