Kolumna / Dragica Korade, Večer: Žrtve in drugi privilegiji

Ko je zdaj že bivši minister Dimitrij Rupel pred dobrim mesecem dni začel samega sebe obravnavati kot žrtev vladajoče stranke, še nič ni kazalo, da žrtve spet prihajajo v politično modo. Rupel, ki že celo poosamosvojitveno obdobje uspešno vozi politični slalom, pač ne bi bil Rupel, če ne bi svoj ministrski padec izkoristil za novo mitologizacijo že tako kočljivih razmerjih med našimi zaslužnimi in njihovim zaslužkarstvom. Tudi potem, ko je z neprijetno konkretnim dejstvom, da ni bil izvoljen za podpredsednika parlamenta (na dopustu), poslanec Rupel svojo vlogo žrtve samo še dramatično zaokrožil, se je zdelo, da tovrstno koketiranje z žrtvami ne more biti nič drugega kot stvar osebnega stila. Če ne bi bil patetičen, ne bi bil Ruplov in če ne bi bil Ruplov, bi bil oduren. Nedvomno bi bolj kot liberalcu pristajal kakemu despotu, ampak tovrstne dvome je Sloterdijk odpravil z ugotovitvijo, da se v vsakem demokratu skriva operetni tiran.

Seveda bi lahko žrtve v Ruplovem političnem diskurzu mirno ignorirali, če ne bi poleg osebnih razprtij razkazovale pomanjkanje idej v politični družini, ki je po vstopu Slovenije v EU in Nato ostala brez velike zgodbe. Velike zgodbe so v politiki pomembne: brez njih ni odrov za velike politične vloge. Brez velikih velikih vlog ni herojev in brez herojev ni mitologije. Brez mitologije preneha biti oblast privilegij, politika pa mitološko podjetje. Ped slovensko politiko ta čas ne stoji nič spektakularnega. Kar jo čaka zdaj, je povratek k vsakdanjim stvarem in ljudem, k problemom, ki so rešljivi pri dnevni svetlobi; k Sloveniji, ki je nismo uspeli ustvariti. Da bo vladajoči pogled na to, kar je nastalo, tako destruktiven, si ni mogla predstavljati niti najbolj uboga človeška para, ki jo je nova država spravila ob vse: ob službo, stanovanje, živce, veselje do poštenja in življenja. Rupel, ki rad pove, da je to državo ustvaril on - in ne morda kak Rop - se je v svoji bleščeči karieri po tem stvarstvu ozrl enkrat, dvakrat: tedaj, ko je menjaval politično linijo, je sicer odkrival monstruozno mašinerijo, ki melje ljudi, a v resnici ga je motilo samo to, da hoče zmleti njega. Za druge ga ni posebej skrbelo niti takrat, ko je bilo vse narobe, niti takrat, ko je bilo vse lepo in prav. Če že ni bilo lepo, je bilo vsaj prav. V skladu s carstvom nujnosti. Heglovo lekcijo o zgodovini, ki v svojem napredovanju pohodi marsikateri individualni cvet, so se morali učiti Cmagerjevi - in ne samo oni - ki jih je država, ki jo je Rupel ustvaril, pustila onkraj schengenske meje. Ti nesrečniki niso niti v Ruplovi niti v katerikoli drugi retoriki nikoli dobili status žrtve. Dolgovaščani, tisti potrpežljivi ljudje na madžarski meji, kjer nesreča že dolgo ni več samo nezgoda v življenju, ampak življenje samo, tudi ne. Kako malo zanimajo njihovi problemi gospodo v Ljubljani, morda ilustrira podatek, da se je eden od ministrov peljal na obisk v Dolgo vas tako, da se je pripeljal v Ormož. Zgodbe o tem, kaj vse prinaša v vsakdanje življenje hrupna mednarodna kamionarska reka, ki se dneve in tedne in leta vali čez vzhodnoslovenske vasi in trge, oblasti prestrežejo samo v primeru, ko prizadeti blokirajo kako cesto. Ampak ceste so samo zunanji pojav nečesa globljega: vladajoče brezbrižnosti do ljudi, ki niso na oblasti in pri oblasti. Na to, da je ekonomsko plat politične zgodbe o uspehu v resnici izpisala srednja generacija zaposlenih, ki je morala delati venomer, tudi ob najbolj nemogočih urah in čudnih dnevih, se je ob 13. obletnici osamosvojitve zdelo vredno opozoriti samo sociologu Ivanu Svetliku, ki v svoji študiji Razpoke zgodbe o uspehu opozarja, da tisti, ki delajo, preprosto ne morejo delati več. Še huje: da tisti, ki živijo od dela, komajda preživijo, postane v tej državi politično relevantno samo tedaj, ko je treba obračunati z zbrisanimi ali Cigani. Kaj so pred nedavnim Dolenjci dokazovali pred parlamentom? Da se jim godi slabše kot Ciganom. Kar je res: Romi si vsaj ne domišljajo, da jim je dobro šele tedaj, ko sosedu crkne krava.

Ampak v tej državi se dogajajo krivice samo tistim zgoraj. Samo oni si lahko privoščijo status žrtve. O drugih, manj srečnih, manj vidnih, najnovejše besedilo o žrtvah režima na Slovenskem ne govori. Ko se je na mariborskem Zboru za republiko v vrsto za žrtve postavil še bivši šef policije Marko Pogorevc, je postalo jasno, da žrtve niso več samo domena Ruplovega diskurza, ampak sestavni del novega političnega imaginarija. Kar nam ta imaginarij omogoča misliti, so predstave, ki jih imajo ti gospodje ne le o samih sebi, ampak tudi o politiki, ki očitno ne more biti nič drugega, kot skrb za lastne riti. Nič posebnega se ne zgodi, dokler se njim ne zgodi. Za druge se ne brigajo kaj dosti: poudarjajo samo lastno izgubo. Biti na izgubi: to je njihov politični status. Grof Monte Christo je njihovo politično čtivo. In po malem se zdi, da v teh krajih v resnici delajo politiko grofi, ljudje, ki zahtevajo račun za nekaj.