kolumna / Matevž Krivic: Pravica - skazica

"Pravica - skazica!" smo kot otroci zmagoslavno kričali nasproti drugim mulcem, ki so imeli tisti dan pač to smolo, da se je neka njihova včerajšnja trditev neizpodbitno izkazala za zgrešeno. Kaj vse je bilo takrat med nami potrebno, da smo si medsebojno priznali neizpodbitnost nekega dokaza, sem že pozabil - medlo se spominjam le, da je bil tak dokaz tudi, da je nekaj pisalo v časopisu. Takrat seveda še nismo poznali mnogo kasnejše krilatice, da "ni vse res, kar se Delo zlaže" - takrat sta izhajala še Poročevalec (slovenski) in Pravica (ljudska), sploh pa smo mulci takrat prebirali predvsem športno stran, kjer se najbrž ni prav dosti lagalo. No, pa to le mimogrede - bolj ko je človek star, hitreje mu misel zaide v mlajše čase.

Hotel sem pravzaprav samo pojasniti čudni rek iz naslova današnje kolumne, ki ga že dolgo nisem ne slišal ne kjerkoli prebral. In ga bo, če ga ne pojasnim, večina bralcev razumela narobe: da hočem s tem reči, da se je neka pravica skazila, torej popačila, skvarila ali kaj takega. Ne, ne - ravno nasprotno: naš takratni otroški rek je pomenil, da se je pravica skazala (izkazala, pokazala), ne da se je skazila. Morda smo si ta rek sploh kar sami izmislili ali pa je to spadalo k lokalnemu žargonu mulcev na ljubljanskem Mirju in Viču. Ne v Slovenskem pravopisu ne v SSKJ vsekakor o njem ni ne duha ne sluha, ne pod P ne pod S.

In zdaj nazaj v današnji čas, ko nas je vsak dan vse več vse bolj prepričanih, da pravice na tem svetu ne bomo našli - za tolažbo s pričakovanjem pravice na onem drugem svetu smo pa neverniki v celoti prikrajšani, pa tudi večina vernikov, kolikor vidim, na to tolažbo ne da kaj dosti. Ob krivicah na tem svetu namreč. In kje naj bi se bila sedaj nenadoma "pravica skazala"?? Ne boste verjeli - v Mladini. Kdo jo je "razkril", sem pa tudi sam komaj verjel svojim očem - Jambrek. Ne zato, ker bi ga drugače imel za neresnicoljubnega - prej nasprotno. Ampak zato, ker jo je - v svoji prostodušni maniri, ki mi je bila pri njem vedno ena od bolj simpatičnih potez - v intervjuju prejšnji teden izrekel, čeprav bi se ji bil brez laži navsezadnje lahko tudi tako ali drugače izmaknil. To resnico - namreč o tem, da bi bila znamenita sodba ustavnega sodišča o izbrisanih, ki jo Janša in njegovi tako napadajo kot ekstremno politično zlorabo sodne oblasti, Jerovšek pa enkrat celo kot napad na temelje osamosvojitvene zakonodaje (!), tudi v prejšnjem, "Jambrekovem" ustavnem sodišču verjetno podobna - to resnico namreč lahko razumemo tudi kot direkten nož v hrbet Janševi besni in zagrizeni propagandi proti izbrisanim in ustavnemu sodišču, in to prav na začetku predvolilne kampanje, v kateri naj bi prav to bilo zadnje orožje, ki naj bi preobrnilo zadnje javnomnenjske trende, ki Janši ne kažejo najbolje.

Resnica, laž - velike besede, utegne k temu pripomniti sam Jambrek ali pa kdo drug, češ, povedal sem samo, kaj jaz mislim, ne, kaj naj bi bila "absolutna" resnica. Da, da, seveda, se strinjam. O tem, ali je neka konkretna sodba dobra ali slaba, utemeljena ali neutemeljena itd., lahko obstajajo samo različna mnenja, ne resnica in laž.

Ampak vendarle:

- če si o tisti znameniti sodbi o izbrisanih najprej en "demosovski" bivši predsednik ustavnega sodišča (dr. Tone Jerovšek) tendenciozno izmisli, da je napadla pravne temelje naše osamosvojitve, da je razveljavila nekaj, česar ni razveljavila, in da je sploh tako škandalozna, "da ji verjamejo le slepci in sleparji" (čeprav je že prej drugi "demosovski" bivši predsednik US dr. Lovro Šturm javno izjavljal, da je ta sodba pravno popolnoma korektna!),

- če Janša, Bajuk in podobni potem mesece dolgo triumfalistično "mahajo" s temi Jerovškovimi izmišljotinami kot z dokazano resnico, Šturmovo nasprotno stališče pa zamolčijo (in zamolčijo tudi Jerovškov lastni kasnejši indirektni umik teh nesramnih in popolnoma neutemeljenih, izmišljenih obdolžitev, da o njegovem molku na mojo ostro kritiko njegovih izmišljotin niti ne govorim),

- ali je potem zelo pretirano, če sedaj, ko se pol leta po Jerovšku nenadoma oglasi še tretji (oziroma prvi in najpomembnejši) "demosovski" bivši predsednik US dr. Peter Jambrek in se kategorično postavi v tej zadevi na Šturmovo, ne na Jerovškovo stran, človek pač pomisli: "No, pa se je končno le pravica skazala" (ali resnica, kar hočete)!?

Seveda iz tega, da sta Šturm in Jambrek enega, Jerovšek pa drugega mnenja o tisti sodbi, še ne sledi nujno, da imata prva dva bolj prav kot tretji. Ampak če tretji (Jerovšek) naknadno od svojega stališča izrazito in jasno odstopi in je potem stališče "dveh do dveh in pol" od treh nekdanjih "demosovskih" predsednikov US bistvu tiste sodbe (ne njeni boljši ali slabši strokovni utemeljenosti itd.) torej naklonjeno, ne do nje odklonilno - kaj naj to pomeni drugega kot to, da je tudi opoziciji izrazito naklonjeni del vrhunskih strokovnjakov, bivših predsednikov US (vsi trije so bili tudi ministri v Bajukovi vladi), odtegnil svojo podporo opozicijskim nebrzdanim napadom na to konkretno sodbo sedanje sestave ustavnega sodišča in s tem seveda tudi na njeno načrtno, a skrajno neodgovorno spodjedanje avtoritete ustavnega sodišča kot zadnjega varuha ustavnih pravic v tej državi?

To, da se je Jambrek (in to prav sedaj, v jeku predvolilne kampanje) v tem skrajno občutljivem in do skrajnosti spolitiziranem, od opozicije zmanipuliranem vprašanju tako jasno postavil na Šturmovo stran, je torej dogodek izrednega pomena. V kakšni od razvitih zahodnih demokracij bi po podobnem dogodku takoj naslednje dni v medijih kar mrgolelo komentarjev, pri nas pa - molk. Očitno tega pomembnega dogodka nihče (se opravičujem morebitnim izjemam - tole pišem v petek popoldne) niti dobro opazil ni, ne "dogodka" samega ne njegove pomembnosti.

Zakaj je to Jambrek storil (in to prav ta trenutek), zame ni tako pomembno vprašanje - mora pa gotovo biti zelo pomembno za prepričane vernike Janševe "teorije" o tem, da se v politiki in okrog nje nič pomembnega ne zgodi slučajno. No, tudi jaz bi v tej smeri lahko ugibal o marsičem. Na primer, da je Jambrek s to potezo morda hotel prisiliti Janšo k opustitvi zanj samega pogubnega predvolilnega zaostrovanja nasproti izbrisanim in nasproti ustavnemu sodišču - ali pa kdovekaj drugega še. Bolj zanimivo, morda celo zabavno bi bilo vedeti, kakšne misli ob tem obhajajo velikega poznavalca in "razkrivalca skritih pomenov" vseh na videz nerazumljivih in čudnih dogodkov v politiki in okrog nje, ampak v tem primeru nam tega najbrž ne bo dano izvedeti. Sam pa, poznavajoč Jambreka že dokaj dolgo in dokaj dobro, dopuščam kot povsem možno tudi to, da je to potezo potegnil brez kakšnega posebnega razmisleka in kakšnega posebnega namena - kar tako, kot je to med intervjujem pač naneslo. Ker to, kar Jambrek sam zatrjuje, namreč da je do politike v ožjem, strankarskem smislu rezerviran, tudi po mojem mnenju lahko kar v precejšnji meri drži.