poltergajst / Marko Zorko: "Shaken not stirred"

"Iščemo novo predsednico LDS. Če si taka kot Urška, Nina ali Nika, se oglasi."
Mali oglasi: Kupim-Prodam

Vlada pri vas doma, mojstri na obisku! Lonce flikamo, marele popravljamo. Pripravite malico, malo sira in salame, pa en starček in grajsko črno, pripravite tisti odrček, ki ga drugače uporablja gasilski pevski zbor - slikali se bomo! In predsednik vlade pokaže nekaj ročnih spretnosti, vzame škarje in nekaj rdečega platna, razrezanega na trakove, in ko še tisto prereže, vstajajo pred začudenimi očmi tovarne, srednja in družinska podjetja, turistične prenočitvene zmogljivosti, zaposlitev dobi šest odstotkov več delavcev kot v istem obdobju lani. V zgodovini sta take čudeže delala samo še Orfej in Superman. Vlada na obisku v Velenju. V kraju, kjer se je industrija nekdaj že preizkušala s proizvodnjo za JLA in je ostala v spominu slovita puška MGV (mali gospodinjski vrtalnik). Zdaj se bomo preizkusili s puško na kolesih.

Potem pa je ura sedem zvečer in je čas za novo čedno veleizdajico. In že vlečejo za ušesa na plano novega možnega tajnega sodelavca Sove, z njegovo ženo in hišno številko vred. Manjka še precej podatkov: kakšni so njegovi konjički, katero razstavo je nazadnje videl, kakšno predstavo obiskal, katero knjigo bi vzel na samotni, goli otok? Ali imajo pri hiši kaj otrok? In dalje, kdo so njihovi prijatelji, znanci, obiskovalci? Vsak, ki je prestopil prag te hiše, je operativno zanimiv, kot se reče, je potencialno sumljiv, je možna zveza. In prijatelji njihovih prijateljev tudi. Krat deset. Bodite pozorni na kombije z zatemnjenimi okni in može, ki na prednjih sedežih jedo sendviče in pijejo instant kavo iz papirnatega kozarca. In če kašlja ali kreha, ga takoj prijavite. Ta ni naš, Janša je rekel, da bomo v Sovi ohranili samo zdrave sile.

Čisto mogoče je, da je razkrita še ena tajna lokacija, jupiiiii! Tako kot je zavriskal ameriški pilot, ki je po Kubricku okobal zajezdil atomsko bombo in z njo padal na Rusijo, mahajoč s kavbojskim klobukom, kot na rodeu - jupiiiii ... Ali kot se je reklo na Radiu Študent - če tonemo, tonimo s plapolajočimi zastavami! Za tuje službe te vrste smo kot dobrodelna združba. Tisto, za kar dajejo zunaj velike denarje, namreč za podatke o obveščevalcih, tisto dajemo vsak večer vbogajme pri poročilih na državni televiziji.

Bil sem zraven, ko so razkrili najbolj varovano tajno lokacijo v Sloveniji. Čeprav je bila tajna na tisti znameniti način, da smo vsi vedeli, da je v Gotenici bunker, in pridno smo prenašali govorice o gobarjih, ki da so izginili na tem koncu, in o letalih, ki so vzletala iz nič in se vračala v nič. Skrivnost je bila med ljudmi trikrat večja, kot je bila v resnici. In potem smo sledili Alici in njenemu zajcu in smo se čudili, kako je bilo to naivno. Vrata, zakamuflirana s ponarejenimi skalami in bršljanom, kot poceni scenografija za otroško igrico, neskončni in ozki hodniki, po katerih so se - tako je rekel novinarski kolega -vozili najbrž z rikšami, da so sploh kam prišli, vmes pa bivalne jazbine in skladišča, vse skupaj pa ena sama past, iz katere ni bilo izhoda. Velika slovenska skrivnost je bila ena sama velika neumnost, ki se je očitno porodila v tistih morečih trenutkih, ko so se v roški ofenzivi skrivali po zasilnih bunkerjih in sanjarili, kakšne dobre bunkerje bodo lahko gradili, ko bo svoboda. Mi gradimo bunkerje, bunkerji gradijo nas - malokje je bila ta petletkarska krilatica tako mnogopomenska kot v tem primeru.

Potem je bila tiskovna konferenca, ki sta jo vodila policijski minister Bavčar in vojaški minister Janša, in smo bili vsi še tako mladi. In svobodni. Pravzaprav sproščeni, še prej ko je postala ta beseda kiselkasta in izprana kuhinjska cunja. Pravo občutje osvobojenosti se ni zgodilo z osamosvojitvijo, ampak je bilo v tistih dveh letih, ko stare oblasti nismo jemali resno, nove pa še ni bilo. Nikoli prej niti pozneje si nisem bil tako na ti s svojo svobodo kot takrat. V Gotenici pa sem začutil, da se skrivnost vendarle nadaljuje in da je kraju pač usojeno, da bo še naprej "varovano" območje. Ena vojska gre in druga pride. Mi gradimo bunkerje, bunkerji gradijo nas. Takrat, ko nekdo obesi na kljuko napis: "Država! Ne moti!" Če to vidiš v hotelu, ti takoj pade na pamet, da se tam notri dogajajo kakšne packarije.

Zdaj pa k resnim stvaren. Med tem, ko preštevamo kdo nas hvali in kdo nas graja zaradi odprtosti ali zaprtosti informacij, se nam pred očmi dogaja eklatantno kršenje pravice do informacije in se nihče ne razburja, še več, z velikim pompom to blamažo razširja televizija. Govorimo o hiši Velikega brata in njegovi logiki.

Ko sta se zrušila dvojčka v New Yorku, je bil o tem obveščen ves informacijsko pokrit svet. Samo tisti v hiši Velikega brata v JAR niso ničesar vedeli in so jih v tej nevednosti tudi pustili. Bilo je prav očarljivo - samo na neki mali kvadraturi sredi pobesnelega sveta je bilo še vse spokojno in mirno in dvojčka sta še zmeraj stala in ni bilo nobenih zrušenih avionov in nobenih mrtvih. Ali si lahko predstavljamo, da danes živijo med nami ljudje, ki ne vedo, kaj se dogaja v Sovi?

Pustimo to, da se BB iz dneva v dan naravnost izživlja nad svojimi primerki, jih ponižuje in terorizira, pustimo to. Med pravicami, ki so se jim odpovedali, je tudi pravica do informiranja. Vprašanje je, ali se lahko človek prostovoljno odpove katerikoli od svojih državljanskih in človekovih pravic. Mislim, da ne, kajti potem bi se lahko odpovedal tudi pravici do življenja, ki je pomembna človekova pravica. Ni sicer kaznivo, če se človek odpove pravici do življenja (samomor), kaznivo pa je, če tega ne preprečiš. Namreč, kateri človekovi pravici se lahko odpoveš in kateri ne? Organizatorji Velikega brata - ne samo da ne preprečujejo - ampak celo nagovarjajo in perfidno podkupujejo ljudi, da se odpovejo celemu kupu državljanskih in človekovih pravic. In podkupnina je obljubljena nagrada za zmagovalca. Po čem so torej človekove pravice? Po doslej znani ponudbi na našem trgu so po 75.000 evrov. Če je to veliko ali ne, ne vem. Pomembno je, da vemo, da imajo te stvari ceno, se pravi, da jih lahko kupimo in prodamo. Pozor - če so na prodaj človekove pravice, potem je na prodaj tudi človek, in če so na prodaj državljanske pravice, potem je na prodaj tudi država.

Jutri gremo v napad! V napad na hišo Velikega brata. Prebivalce bomo osvobodili nevednosti. Jadralni padalci se spustijo na dvorišče s kupi časopisov, zunaj jih z močnimi zvočniki na terencih spremlja Wagner, valkire jezdijo, apokalipsa danes. Telovadna vrsta skoči s palicami čez ograjo, posebna cirkuška točka - človek granata se izstreli s topom, s katapulti zmečemo notri na tone informacijskega gradiva. In potem se pojavi nad hišo najeti helikopter (Stroj) in ob zvokih glasbe - Laibach, Life is Life - in pred očmi domačega in tujega občestva smo priča velikemu vnebohodu, prvi podaniki Velikega brata, ki so se uprli in pobegnili. Najbrž je jasno, da bi ta dogodek prenašale vse televizijske postaje na svetu. Pandur, Berger in Živadinov pa še zmeraj nič!

P. S. Sicer pa upam, da bodo protagonisti afere Sova na koncu vsaj v taki psihični kondiciji, kot je martini za pravega Jamesa Bonda - sicer pretreseni, vendar ne zmešani.