poltergajst / Marko Zorko: Pošast se plazi po Sloveniji, pošast sproščenosti

V hotel v Franciji pride Srb in vpraša vratarja:
"Stanuje li ovdje Petar Petrović?"
"Excuse moi, je ne comprend pas ..."
"Pa lepo pitam, pička ti materina, stanuje li ovdje Petar Petrović?"
"A, Pička Materina, troisieme etage!"

O možu, ki je zašil črno luknjo
Matjaž Šinkovec: Kratke ZF-pripovedke

Evo, to, kar se mi je že dolgo zdelo in česar sem se bal, se je uresničilo - prišli so hudi časi za humoriste. Ne tako dolgo nazaj sem zapisal, kako so pri vojakih učili, po čem spoznamo špijona - ima fotoaparat in govori tuj jezik. Ko so novinarji vprašali stanovalce Kozolca, v katerem stanovanju je Sova, so nemudoma pokazali na tretje nadstropje, kajti tam so srečevali ljudi, ki so odzdravljali v angleškem jeziku. Še čudno, da ni na zastekljenem balkonu pisalo tisto, kar smo se otroci najprej naučili, ko smo se z vlaki vozili na morje: Nicht hinauslehnen! še prej pa Ne naginji se kroz prozor, kajti najprej je bila tukaj komunistična tajna policija, so povedali stanovalci. Po demokratičnih spremembah je bilo stanovanje prazno, in ko je odpovedala vodovodna napeljava, so stanovalci vstopili in našli notri veliko tehnične opreme. Pred nekaj leti pa so prišli tile Nemci, ki se delajo "francoze" in govorijo angleško. Tukaj ni nobene skrivnosti, nobenih notranjih ovaduhov, nobenih izdajalcev. In kakšno "globoko grlo" neki! Počena vodovodna cev in dobri medčloveški odnosi, pa je!

Šef Sove je lahko potolažen. Situacija ni resna, kot je rekel, situacija je smešna, in bolj odkrivajo, kako je resna, bolj je smešna. Po tem prostodušnem opisovanju stanovalcev nam ostane samo še odrešujoči smeh. Svet je spet preprost in ljubezniv, tajne službe pa prijazne sosede, ki jim kdaj pa kdaj vodovodna cev poči in jih tako dela še bolj človeške - vsak ve, kako nerodno je, če ti voda zalije stanovanje, in kako pomembno je, da ti v takih trenutkih sosedje stojijo ob strani. Zgodba iz Kozolca je prvi dokumentirani primer podružbljanja tajnih služb, tokrat celo z mednarodno udeležbo.

Tega smeha smo bili prekleto potrebni. Smeh je znamenje svobode, začetek smeha je konec strahu. Bivši režim je bil premagan takrat, ko so se ljudje začeli smejati, pa naj je bilo to Partljičevemu ateju kulaku, prvi strani Mladine, kjer so bile z naslovnicami smešene do takrat nedotakljive avtoritete, in zadnje strani, kjer sta E. Hladnik Milharčič in Ivo Štandeker smejarila z bizarnimi, vendar še kako preroškimi napovedmi skorajšnjega konca. In smejali smo se Diareji, ki je mlela JLA, smejali smo se, ko so tesali štafetno palico, in režali smo se kot kuhani, potem pa še pečeni mački ob plakatni aferi, ko je partija samo sebe prepoznala v nacističnem plakatu in si je še ploskala zraven. In zaradi tega smeha, evo, sproščenosti, ki se je začela plaziti v naše življenje, je bila Slovenija med vsemi republikami nekaj posebnega, in ko so prišli zadnjo štafeto v Sloveniji pospremit mladinci iz južne republike, ovenčani z vso poznano ikonografijo in vzklikanjem absurdnih gesel, so jih mladoslovenci gledali kot historični relikt in njihov vodja se je po vzorcu Za koga? Za narod!, zagrenjeno spraševal: Odakle smo? Iz šume! Ko smo? Divljaci! Što donosimo? Sidu! Smeh nas je osvobodil, spoštovani osamosvojitelji, vse ostalo je bila dobro organizirana demokratična družba, ki je po znanih mehanizmih, ki si jih je bilo treba - to pa drži! - šele izbojevati, iztrgala oblast iz rok totalitarnih oblasti.

Naj šef Sove ne zameri, če se smejemo tudi zdaj. Zdaj smo odrešeni tiste mučne situacije, ko se je zdelo, da interes države visi tako rekoč na nitki, in to dan za dnem. Tako vsaj so nam govorila bolj in bolj dramatična obvestila in smo se na njihovo dramatičnost navadili tako kot nekdaj na "... zdravniški konzilij poroča ..." Neusmiljeno smo bili injicirani z domnevami, poudarki, podobami, ki so na robu pameti. Kam bi recimo vtaknili podobo, ko privlečejo mimogrede na dan še tri podzemne celice bivše Udbe, obveščali so nas o prevoženih kilometrih nekega kombija (kot da je drugače v navadi, da so kombiji peš!), demonizirali so črni fond s posebnim poudarkom na spoznanju, da ga polni neka tuja služba, odkrito je bilo podjetje, ki je bilo financirano iz tega fonda, pa se jim še ni posvetilo, zakaj (ali pa zlasti?), brkljali so in kvačkali in klekljali, sam predsednik vlade si je vzel veliko časa, da je natanko pojasnjeval, kaj je že dokazljivo in kaj še bo, in sploh stanje in smeri razvoja, navadili smo se na podtone in skrite podsmeške oglate ironije, "namiguše prolaze kroz grad", na široko so odvezovali mošnjiček z molčečnostjo - zaboga, odrasli ljudje si morajo obljubiti, da bodo tiho! - pa še nič pravega ni padlo ven, ko pa kaj pade, je takoj preveč in je situacija bojda resna. In opozicija pridno razobesi svoje cunjice in Školč vpraša, zakaj se govori samo o letalski karti za zdravilca, ne pa tudi o metlah gospe ministrice, in ni jasno, kakšno zvezo ima to, razen če namiguje, da bi lahko zdravilec na tisti metli prijahal, pa vsega tega ne bi bilo. Vmes pa letijo iskrice iz kovačnice Janša-Kučan in prižigajo plamenčke iz njune in naše skupne preteklosti, prenašajo se na proslave, ki vznikajo na vseh koncih in vsak govornik doda še malo futra - ogenj se širi, Turki prihajajo! - da lahko naslednji dan beremo ali slišimo, kaj bo povedala "druga stranka v postopku". Gospe in gospodje, tovariši in tovarišice, strici in tete in dedki in babice - mi ne moremo več!

Osebno pa me je najbolj vznemirila napoved boja za kulturno osvoboditev slovenskega naroda in za vzpostavitev normalnih vrednot, ki jo je napovedal premier na proslavi v čast Nove revije in s čimer bi izpolnili Pučnikov program. Ta del programa po Janševem mnenju ni v celoti uresničen in tako generacijo, ki je to delo začela, kot tudi prihodnjo, čaka težko delo.

Prvič slišim, da bi moral biti slovenski narod "pokulturjen" in da naj bi bil to neki že sprejeti program, ki naj bi ga izpolnjevali kar dve generaciji. Stvar neprijetno spominja na teorije o gradnji novega človeka, ki je znana past vsakega novega režima ali sistema. In dela bo veliko, najmanj za dosmrtni mandat, da bo vse postorjeno, kajti šele sedmi dan se počiva. Nekaj je gotovo - s predsednikom vlade se nekaj dogaja. Nekaj ga žene v boj in spopade, za nove razmere, za novega človeka za nove vrednote. Zaboga - za novi narod? Ali smo res že tako ponošeni?

Če me že kdo kaj vpraša, pa me ne, jaz bi najraje videl, ko bi bil Janša dosmrtni šef generalštaba slovenske vojske v rezervi, ker je vse njegovo bitje in žitje narejeno za vojaka in postane v civilni vlogi nekoliko nesrečen. V rezervi pa zato, da ga ne utrujamo z vsakodnevnim vojaškim drilom, ampak ga šparamo za tisti trenutek, ko bo pravi sovražnik napadel, takrat ko se zasliši domovine angelski glas: Ko bo zadnja ura bila, Janša prid' po nas!

Hudič je v tem, ker se mu baje zdi, da je ta ura že prišla.