transnacional / Miha Zadnikar: Naposled našli molotovko!

"Hoteli so Blitzkrieg, ujeli so se v pozicijsko vojskovanje." S temi besedami je kolega aktivist objel bistvo četrtkovih dogajanj na območju Avtonomne cone Molotov (v nadaljevanju: ACM). Mar je ta prostor na Kurilniški cesti res tudi območje v lasti Slovenskih železnic? Od Marxa sem vemo, da - v političnem kontekstu - vprašanje lastnine še zdaleč ni preprosta reč; v javni interesni sferi namreč nikakor ni najti kategorialne mašinerije, s katero bi zanjo na hitro našli ustrezno podlago, "pravi" pravni sklic. Lastnino določa zgolj in samo nekakšen "zunanji sistem", zanj pa vemo, da je majavo varovalo trenutnega družbenega mainstreama. Navsezadnje imamo poleg teoretskega ozadja lokalno izkušnjo z Metelkove, oboroženi smo z zgodbami stotin evropskih in ameriških skvotov - vse nas učijo, da lastnina nikakor ni samoumevna, saj se nanjo v ključnih momentih prilepijo predolgo neizrabljen, prazen prostor, ustavna pravica do stanovanja, trenutna posest, vprašanje drugačnosti, vloženo delo, vložena sredstva, program, moralna panika, skratka, kup demokraciji odvečnih reči.

V čem je ACM drugačen od dosedanjih preredkih skvotov v naših krajih, preredkih tudi zato, ker se zadnje dni spet dokazuje izjemno površno večinsko razumevanje alternativnega načina bivanja, s tem pa se ignorira večdimenzionalna družba? Kje je ACMova moč? Za razloček od Erjavčeve, kar zadeva "postkomunsko" Ljubljano, ki je bila predvsem reševanje stanovanjskega problema; AKC Metelkova mesto, v katerem najdevamo glomaznega, že kar velemestnega socialnokulturnega mastodonta, ki ima opraviti tudi s precej artizmi in je skvot le še delno; Cukrarne, tistega prehodnega doma in oporišča za boj proti skinheadom; vile Mara kot njene nadaljevalke, za razloček od teh je ACM prvi eklatantno političen skvot. Vsi drugi našteti so imeli in imajo politično noto vgrajeno v svoje dejavnosti na način, ki vsakdanjemu, strankarskemu dojemanju političnega udejstvovanja ni prav lahko prepoznaven, v ACM pa je političnost "profesionalizirana" do stopnje, na kateri je jasno in glasno rečeno: "Smrt kapitalizmu!" in "NATO mora zginiti s tega sveta!" V dneh ko ljubljanski anarhopanksi bijejo svoj podvojen boj - tako za prostor kakor za politično legitimnost - se upravičeno sprašujemo, kdo je "uradnemu" lastniku poslopja in dvorišča na Kurilniški zaukazal, naj jih skuša utišati tako brutalno in za vselej. Manevriranje z gradbenim orodjem, njegov nenaden umik, močna varnostna ekipa in ignoriranje pravne podlage dajejo domnevati, da je vpleten nekdo s samega vrha. Tudi anarhopanksi politično niso zreli za demokracijo in pravo pot, zato je treba ukiniti še njihovo željo po dialogu in sporočanju.

Strateški premik od lanskega neuspešnega iskanja "sedeža UZIja" na Metelkovi po železnici na sever-severozahod je obudil kar nekaj starih metod: Sramotna akcija domnevnega gradbinsko-investicijskega lobija spominja na Vidmar-Lesarjeve pogrome z začetka devetdesetih - čas kislih kumaric, kugla, bager in moštvo tridelnih omar. Nikjer pa dovoljenja za rušenje, nobene table, na kateri bi bila javnost seznanjena, kdo je investitor, ni firme, številke, organa, pristojna urbanistična inšpektorica pa že tri tedne na bolniški. Demolicijski načrt se, jasnoda, spet izjalovi, budnost in želja ponižanih in razžaljenih sta preveliki. Še tako okorel sovražnik države si v primeru šikaniranja ACM, paradoksno, zaželi več policije. A ta je tačas ujeta prejkone v prometniško-žandarski položaj. Tolerira skine, "diha za ovratnike", tožari in zapira literate, pretepa nedolžne, demonstrira samohodke, nahaja molotovke in se igra svojo karieristično politiko, ko pa udari na plano izrazit političen pregon nemočnih, si opere roke in prepusti umazan posel zasebni varnostni službi. Še več - ne odzove se klicu na pomoč. Varnost je v teh mesecih pred zaščito. Slovenske železnice, podjetje v stoodstotno javni lasti, najamejo za nadzor nad bodočim gradbiščem zasebno varnostno službo. Znana zgodba, inertna odločitev, z razliko v piaru: Ko so navzoči mediji, družba varuje območje v belih srajcah in kravatah, ko pade noč, se preobleče v delovne uniforme: Ali G7 sploh ve, zakaj je tam? Na Metelkovi, kjer jo finansira Mestna občina Ljubljana, je njena bit, vzemimo, tako močno nad njeno zavestjo, da v brezdelju, ko se naveliča TV sporedov, anemično pohaja in si zapisuje registrske številke avtomobilov. Kaj in koga gre torej na območju ACM sploh varovati? Globalen varovalniški diskurz Busheve administracije očitno zlahka seže celo do Kurilniške ceste. Po njem se kaže nadzorniško obnašati med tistimi, ki jih ne doumeš, ker so zunaj uradnega sistema razumevanj - ker je tako pač zaukazano v stihiji. Položaj je patetičen, kajti družbena samozaščita ACM je na višji, predvsem pa diskretnejši ravno kakor varovalni sistem G7. Ob svitu anarhopanksi pridno pometajo dvorišče, družba za varovanje pa jih varuje s tem, da je kratko malo tam in s svojo pojavo lipovih bogov služi bedne fičenke. Ščiti tiste, ki so si zgledno uredili svoje domovanje in v urejanje propadlih prostorov vložili na tisoče ur prostovoljnega dela. ("Ljubljana - mesto prostovoljcev" ali kako so že oznanili mati županja ...!?)

Rosa Luxemburg nas je naučila, da kapitalističnemu sistemu za fluktuacijo rabi dovoljšen segment nekapitalističnega arzenala, torej nekakšna vzajemna izkoriščevalno-izločevalna demokracija. Teh segmentov je pri nas bore malo, vsak dan manj, stišani so v molčeč proletariat, antikapitalističen arzenal pa kaže po novem do konca uničiti, ker je luzerski in odveč. Sploh nas ne preseneča nočna debatna domneva, po kateri naj bi te dni udarili po ACM spričo obiska ameriškega rušilca v koprskem pristanišču. Pogrom v AKC je materializacija fantomske raziskave o protinatovskih člankih. Bager na dvorišču AKC je bil v bistvu orožje, spačeno orožje v rokah enoumnih, ne pa realno delovno orodje. V tem smislu se PRovec Slovenskih železnic niti ni toliko zmotil, ko je z njim pojezdil na streho. Ujel se je v preprosto sociolingvistično zanko: pretiravaš v dejanju - osmešiš se v izjavi.

Vlak v Evropo pelje slejkoprej mimo Molotova, tam natanko na tromeji med Centrom, Šiško in Bežigradom. Če pade ACM, potem je konec vile Mara, precej olajšan pa bi bil tudi rušilni posel na območju AKC Metelkova mesto. Gradbeno-investicijski lobi se naposled ujame z restrikcijami pri javnih zbiranjih in prireditvah. Tam država ne spoštuje več niti svoje lastne ruralne tradicije: Z nonšalantnimi birokratskimi zahtevami onemogoča nabiranje prispevkov za finansiranje prostovoljnih gasilskih društev na veselicah. Poleg požarov ji zdaj grozi še nespoštovanje urbanega sedanjika oziroma - skorajšnja socialna bomba. Ni namreč daleč dan, ko se bo oholežu vrnilo skrajnje nespoštovanje družbenega življenja, dela, kulture. Kdor za visoko kultivirane, politično in sicer motivirane in aktivne članice in člane ACM zatrdi, da so "neznane osebe, ki občasno v sebi znanem stilu umetniško ustvarjajo", ta ni samo žaljiv, nepoučen, skregan z mestno realnostjo in občutkom za drugačnost, pač pa se spreneveda in je očitno sam sebi dovolj. Potrjuje splošno totalitarno držo, medtem ko so si Aceemovci, Aceemovke zaželeli pred strašljivimi časi še malo pluralnosti. Če pade ACM, pade tudi lep kos prava in z njim preostanek demokracije. Toda ACM ne bo padel, in jesen bo letos, kakor koli obrnemo, še bolj vroča od poletja.

povezava